"Sočustvujem z mojo haloško materjo, ki je rojevala sredi goric!" (piše Zvezdana Mlakar)

Razmišljanje

18. 5. 2021, 08:56 | Scena | Piše: Zvezdana Mlakar

                            "Sočustvujem z mojo haloško materjo, ki je rojevala sredi goric!" (piše Zvezdana Mlakar) (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik

Resno delam na sebi, v sebi.

Od nekdaj se v posebnih situacijah, stresnih in mejnih počutim kot slon v trgovini s porcelanom.

Že od nekdaj ali odkar vem zase, pa si želim, da bi znala takrat odreagirati mirno, galantno, sofisticirano, obvladano. Da bi me znotraj hladil mir in obvladanost. Da bi to norenje po mojih žilah in divjanje mojega srca lahko ustavila z rahlim utripom očesa. Da bi kot princeska na zrnu graha povesila pogled in to ne bi pomenilo predaje. To je ena posebna moč in ranljivost hkrati. Tišči te en sam grahek pod 20 kovtri perja in tebi ni nerodno težiti, da naj ga vendar umaknejo. Nisi jezna, nisi ogorčena, samo komot bi rada spala na tem puhu. Ker si tako neskončno, razvajeno občutljiva.

A dostojanstvena.

Kakšna noro dobra pravljica!

No, jaz nisem iz te sreče. Kar ne pomeni, da nimam sreče nasploh. Sem pa tudi jaz razcapana in potolčena potrkala na vrata življenja. V meni vre in se bohoti celo življenje, celo življenje že vse življenje. In, Bog ne daj, da me razkuri. Lahko pa me kuri leta in leta. Kakor kdo. Do brezčasja se znam krotiti.

Jasno, koreninim v suhem laporju pozabljenih Haloz. Samo trta in mi, haložani, preživimo tam. Iz tistega prhkega kamna, ki ni za nikamor, smo zrasli, da izcedimo iz sebe najboljše. To, da je miza, čeprav nimamo kaj dati, polna za naše goste, je samo ena izmed naših lastnosti. Se jih še dobro spomnim, tistih velikih žensk, z velikimi trebuhi, ki so rojevale micene otroke kar sredi goric, med pitjem divjega vina in grlenim smehom, ki se je izcedil iz njihovega življenja. Mogoče pa je ta robatost pritekla v moje telo takrat, tistega jutra, ko se je ena izmed njih neartikulirano drla, da je ura čas za delat. In se zraven krohotala od sreče, ker je bila prva na šihtu v goricah. Pozneje, ko so bili že vsi malo pod gasom in utrujeni tako, da so jim žile nabrekale že po obrazu, je eden izmed delavcev prijel to mojo velikanko za rit in ji rekel, da naj gre z njim na senik. In je kar silil in silil vanjo. Dokler ga ni kresnila s tako veliko roko, s takšno močjo, da je kar poletel čez brajde.

No, takšno, če ne še večjo silo, jaz čutim v sebi, ko sem jezna.

Znam se krotiti, to sem že povedala.

Da se krotim zdaj, ta trenutek, pa vam povem zdaj! Ker je to sila življenja, ki človeka v sebi ne da poniževati. Ne dovoli. Sploh pa ne s čisto neumnostjo.

Nimam velikega telesa in ne velike roke, imam pa moč čistega haloškega srca. Sicer, pozabljenega. Srce, ki z njim opletamo vsakič, ko ne znamo česa razložiti, bije divje. Ker brez rok in nog prav tako ne gre, sploh pa ne brez trebuha, v katerem ženske nosimo življenje, sem enovita. Zato moje vroče vrenje in prasketanje znotraj tako močno čutim kot resnico.

Čutim povezavo vseh povezav in čutim še danes, kot tisti dan pred mnogimi leti, ponižanje tiste velike ženske, njen upor, njen strah. Sočustvujem z mojo haloško materjo, ki je rojevala sredi goric in je moja prava mama rekla, da moram gledat stran, ko bo prihajalo na svet. Tako tudi čutim tistega delavca, ki mi je razlagal, da sem domišljava študentka, ki je pozabila na svoje korenine. Tako čutim tudi tisto prodajalko, ki me je zmerjala, ker ji nisem znala povedati, ali naj kupi marke ali kar dinarje, ker se ne spoznam, kaj je več vredno.

Non stop vre v meni in zato sem kot vroča juha sredi življenja. Dvigujem pokrov in sem del vseh juh in vseh muh tega sveta. Sem vznemirjena do amena, ker gledam, kako prihaja na svet? Je možno, da čutim tudi to malo bitje, ki se rojeva, kot del sebe, je sploh možno, da se z njim borim za prvi vdih?

Sem del tudi tistega telečjega pogleda, ki mi pravi, da nimam pojma, kaj je delo in, da mi ga lahko priskrbi v njihovem mizarstvu. In zraven teslo svetovno točno ve, da me žali, me hoče užaliti. Namerno. Intuitivno čuti, da mi roka raste in, da se lahko zgodi, da ga bom lopnila po prazni betici tudi jaz.

Vre v meni, ker čutim in razumem tudi človeško zlobo. Ker je to v bistvu bolečina. V vsakem je kaj, najdem del vsega.

Biti enost z neumnostjo je muka vseh muk.

Zato moram korenine skozi tisti kamen pognati še bolj globoko, še bolj se moram prizemljiti, ker jaz nisem Bog, ne Marija, ne Jezus, da bi dajala odgovore. Nočem jih dajati. Ker jaz lahko eksplodiram in potem sem divja. Nisem nevarna, ker so bič moje besede, moja umetnost, moje sočutje. Samo tako zelo divje in pokončno začnem stati, da se same sebe ustrašim. Sem enost z življenjem in jo generiram v enotnost duha.

Si zamisliš enotnost gledanja sončnega zahoda? Ali enotnosti na polju, ko vsi zagrabijo za vile in je seno en, dva, tri, pospravljeno? Aja, danes tega več ni, vil in grabelj in travnikov, kjer bi se pasli ata, mama, stric, teta, sosed, soseda in njuni otroci in naše in njihove krave.

Enotnost je del odra, na katerem igramo življenje, ko smo povezani tudi energijsko.

Kam je izginila enotnost?

Je sploh še živa?

Zato sem razkurjena do nebes, zato, ker je eden rekel, da je enotnost sestra enoumja. Ker toliko praznih besed in praznih glav in toliko grlenega strahu in toliko ponižanja in jeze in izgubljenosti vre v meni čisto človeško, pritlehno, da bi povedala ...

Imela svoj prav.

Učila.

Bom znala nahraniti svojega volka v sebi, svojo volkuljo usmeriti naprej, naprej, skozi vse sloje laporja, vseh kamnov, na drugo stran zemlje? Ko se bom tam udomačila kot roža, ali mačka ali nova človeška žival, bom bolj podobna kraljični na zrnu graha?

Zemlja je vsekakor okrogla.

To vem, ker bom zdaj z vso to jezo šla ven, sedet pod težko zvezdnato nebo in mi bo v hipu jasno, da je vse, kar je, lahko ena sama hvaležnost!

Hvala za to potovanje!

Zvezdana Mlakar
Gledališka in filmska igralka ter televizijska voditeljica