SKUHNA - projekt, kjer imigrante vključujejo s kuhanjem

O tem in o drugih projektih smo se pogovarjali s Tejo Kuk, direktorico, in Maxom Zimanijem, gonilno silo zavoda.

Kakšen je odziv na Skuhno, imate že kaj naročil?

Teja: Izvedli smo že nekaj kateringov, na primer na novinarski konferenci, rojstnodnevnih zabavah in eni prireditvi. Dobili smo tudi povabilo, da organiziramo rojstni dan za 11-letno punčko, ki je povabila 10 prijateljic.

Lahko opišete, kako poteka zabava z vašim kateringom?

Teja: Imeli smo primer, ko je skupina deklet prijateljici pripravila presenečenje za 30. rojstni dan. Ker to dekle rado potuje, vendar nima veliko možnosti, so se prijateljice odločile, da bodo del sveta prinesle k njej. Poleg tega na zabavi ni želela imeti striptizerja, zato so ji pač pripeljale kuharja.

To je bil naš kuhar George, ki je migrant iz Zimbabveja. Mi smo prostor okrasili s svojim priborom, krožniki, prtom in drugimi dodatki, ki so nam jih oblikovali v Luks studiu, kuhar pa je hrano pripravil skupaj z dekleti. Po večerji je George odprl zabavo z zimbabvejskim plesom, tako da jih je naučil nekaj osnovnih korakov.

Max: Če ima nekdo rojstni dan ali kakšen drug pomemben dan in želi posebno praznovanje, ga mi lahko lepo popestrimo, ne samo s hrano, ampak predvsem s kulturnim vložkom. Poznamo precej ljudi, ki so na primer glasbeniki, igrajo bobne, plešejo, pripovedujejo zgodbe in podobno.

Teja: Na zabavo za rojstni dan 11-letne punčke bomo povabili Binto Gabrielo Jerala iz Gambije. Za otroke bo imela kuharsko delavnico, pripravile bodo gambijsko sladico, vmes pa bo povedala tudi kaj več o svoji kulturi in življenju. V osnovnošolskem učbeniku za geografijo je namreč urnik gambijske ženske, kjer je prikazano, da ob petih vstane, gre ob šestih na polje, ob sedmih poskrbi za otroke, zvečer pride domov ...

Toda to je popolni stereotip. Binta je diplomirala v Gambiji, delala kot inženirka informacijske tehnologije, potem pa je zaradi ljubezni prišla v Slovenijo in si tu ustvarila družino. Ker ima tukaj omejene možnosti, dela kot frizerka. Na tem rojstnem dnevu bo imela Binte pomembno nalogo, da jim razširi doživljanje žensk iz Afrike. Imeli bomo še delavnico plesa, kjer jim bo Binta pokazala tudi kakšne drugačne gibe, in delavnico izdelovanja afriškega nakita, zraven pa bomo vključili tudi pletenje kit.

Max, v Sloveniji živite že 20 let, kakšne so vaše izkušnje z vključevanjem v slovensko družbo?

Max: Iz Zimbabveja sem prišel v Slovenijo študirat računalništvo in informatiko. Že v študentskih časih sem bil aktiven član družbe. Ko sem prišel, sem se vključil v organizacijo, ki se je takrat imenovala Zveza afriških študentov. Bil sem tudi aktiven član kluba Mednarodnega prijateljstva, predvsem pa društva Afriški center, ki sem ga vodil pet let.

Pri vseh teh funkcijah sem se zelo veliko naučil, predvsem o socialnih vprašanjih. Mene gane predvsem neenakost oziroma nepravičnost. Opažam zelo veliko nepravičnosti na svetu, in to je tisto, kar me vodi, da sem aktiven. Z Zimbabvejem imam še vedno zelo tesne stike in opažam, da tako o državi kot o celotni Afriki pogosto napačno ali negativno poročajo. Vedno me je zanimalo, kaj je v ozadju, zakaj se to dogaja. Želim si ljudem tukaj povedati, kaj se tam res dogaja. To poskušamo v Zavodu Global spremeniti.

Kakšno raven kulinarike lahko pričakujemo – preproste tradicionalne jedi ali visoko kulinariko?

Max: Kuhinja povezuje ljudi in ni nujno, da hodiš v ne vem kakšno šolo, da si dober kuhar. Lahko se tudi doma naučiš od staršev. Mi ne bomo oblikovali pravil, da mora biti hrana taka ali drugačna. Za nas je pomembno, da ima migrant interes, da zna kuhati in da opravi začetno usposabljanje.

Prijavili so se tudi taki, ki so doma imeli svoj hotel ali restavracijo in znajo kuhati tudi za 150 ljudi, tudi z visokimi standardi. So pa tudi taki, ki nimajo profesionalnega znanja, ampak so se doma učili od babic in mater. Tukaj bomo zelo fleksibilni in vrat ne bomo zapirali nikomur.

Med katerimi kuhinjami sveta lahko stranke izbirajo?

Teja: Začeli smo z afriško in indijsko kuhinjo, javila pa sta se nam tudi kuharja iz Nepala in Čila. Organizirali smo posebno srečanje za migrante, kjer smo jim predstavili projekt v angleščini in odziv je bil kar številčen. Veliko jih je prišlo iz Južne in Srednje Amerike.

Max: Želimo predstaviti kuhinjo svetovnega juga, ne le pretežno iz Afrike. To bo seveda zelo odvisno do tega, kaj stranke želijo oziroma po čem bo povpraševanje.

Kako zagotovite sestavine, ki pri nas niso običajne, in koliko stremite k pristnim okusom?

Teja: Po sestavine, ki jih tukaj ne dobimo, gremo v Italijo ali Avstrijo, kjer se večina stvari dobi. Druga možnost pa je, da hrano priredimo slovenski ponudbi in jo skuhamo iz svojih sestavin.

Max: Dejanski cilj projekta je, da hrano iz tujih dežel pripravljamo po slovensko. Ko na delavnicah hrano pripravljamo prvič, uporabimo originalne sestavine, ki jih kupimo v tujini, da ljudje vidijo, kako se jed pripravi in kakšen okus ima. Na koncu pa tečajnikom dajemo možnost, da pripravijo slovensko različico iz podobnih sestavin. Pri tem spodbujamo ekološko naravnanost in kupovanje pri lokalnih kmetih.

Kakšni profili migrantov se vam oglašajo?

Max: Gre za zelo različno skupino ljudi, ki je tu iz različnih razlogov: največ zaradi ljubezni, ker imajo doma politične ali druge probleme, ali preprosto iščejo boljše možnosti.

Je Slovenija odprta do migrantov?

Max: Če Slovenijo primerjam z Veliko Britanijo ali Nemčijo, je tu res veliko manj Afričanov, kar pa ne pomeni, da je situacija tu bistveno slabša. Če pa govorimo o migrantih nasploh, niti ni nujno, da Slovenija kaj zaostaja, saj tu živi veliko ljudi iz nekdanjih jugoslovanskih republik. V Sloveniji gre predvsem za to, da ljudje toliko ne poznajo drugih migrantov. Velikokrat imajo zaradi tega pomisleke in migranta raje ne vzamejo v službo, ker se z njim preprosto nočejo ukvarjati.

Tudi institucionalno imajo migranti manj možnosti, saj imajo državljani Slovenije prednost pri zaposlitvi. Srečujemo tudi primere skritega ali pa odkritega rasizma. Lahko povem primer, ko sva s Tejo iskala stanovanje: Teja se je z najemodajalcem dogovorila za ogled, ko pa sva skupaj prišla tja, naju je zavrnil v trenutku, ko je ugotovil, da sem Afričan. To je zelo jasno povedal, ker sem to izrecno tudi vprašal. Potem sva šla na policijo, bolj zato, da preveriva situacijo.

Policisti so nama dejali, da pravzaprav ni nič narobe, da ima vsak pravico nekoga zavrniti. Jaz sicer vem, da ima vsak pravico nekoga zavrniti, problematično pa je to, da ti nekdo ne da možnosti in kot razlog izrecno navede to, da si temnopolt – to je diskriminacija. Po drugi strani pa se da to drugačnost uporabljati tudi v pozitivnem smislu. Mislim, da bo ravno naš projekt izkoristil ta pozitivni smisel.

Je jezik velika ovira pri vključevanju v družbo? Kako jo boste premagovali v Skuhni?

Max: Če se ne znaš dovolj jasno izraziti v slovenščini, te pač ljudje ne bodo razumeli, bolj pomembno pa je, da te ne bodo jemali resno. Velikokrat sem imel občutek, da ljudje sicer v Sloveniji zelo cenijo, če se trudiš govoriti v slovenščini. Ko pa ugotovijo, da ne govoriš čisto prav, te postavijo v neprivilegiran položaj.

Jezik ima svojo moč. Bolj ga obvladaš, lepše se izražaš in nekako več veljaš. V našem primeru bomo vsakemu, ki bo želel izboljšati znanje slovenščine, dali to možnost. Pri začetnem usposabljanju migrantov se bomo posvečali prav temu. Vendar mislimo, da jezik ni ovira v tem smislu, da če človek ne zna slovensko, ne more z nami sodelovati.

Teja: Jezikovno razliko smo želeli uporabiti tudi kot prednost. Na primer v obliki kulinaričnih medkulturnih taborov, kjer bi Slovenci imeli priložnost vaditi angleški jezik. Tudi pri kuharskih tečajih nimamo težav, ker se je pri tem zelo angažiral zavod Voluntariat, ki je naš partner pri tem projektu. Njihovi prostovoljci bodo pomagali pri prevajanju.

S kakšnim namenom je ustanovljen Zavod Global in kako deluje?

Teja: Zavod deluje predvsem na področju globalnega učenja. Že med študijem na fakulteti za socialno delo sem veliko delala v vrtcu in tudi v nevladnih organizacijah. Z Maxom sva se spoznala, ko sva skupaj delala v društvu Afriški center. Tam sem si pridobila kar nekaj izkušenj s pisanjem in vodenjem projektov in pa z delom z migranti.

Na neki točki sva ugotovila, da lahko združiva svoje znanje in interes do dela v zavodu. Kmalu sva dobila večje projekte in potem je naneslo, da sva se oba tudi zaposlila v zavodu.

Katere projekte še izvajate poleg Skuhne?

Max: Eden od projektov je Popotovanje v bogato Afriko, ki ga izvajamo v slovenskih šolah in vrtcih. Gre za virtualno popotovanje v Afriko, s katerim želimo razbiti določene stereotipe, skratka, pokažemo bolj pozitivno plat Afrike. Pred tem imamo delavnico za pedagoške delavce, pri tem pa obravnavamo stereotipe, evrocentrizem in kritično mišljenje.

Projekt izvajata skupaj?

Teja: Ta projekt sva oblikovala skupaj. Pravzaprav je to primer, kako sodelujeva. Max mi je velikokrat pripovedoval o tem, da je Afrika tu predstavljena zelo negativno. Tudi jaz sem postala bolj občutljiva za te stvari, in ko sem videla veliko primerov v praksi, kako je Afrika predstavljena v vrtcih, sva sklenila, da mogoče lahko kaj spremeniva ali vsaj dodava.

Max je oblikoval izobraževalno delavnico za pedagoške delavce, kjer jim poda smernice, kako sploh delovati z otroki, da se o tematikah medkulturalizma učijo kakovostno. Naš prostor je namreč poln pripomočkov, ki niso najbolj ustrezni za poučevanje otrok o drugih kulturah sveta. Na primer v knjigi Juri Muri v Afriki, ki je taka 'evergreen' knjiga, je že na prvi strani zapisano ''tam zamorci neumiti, brez vode, brisač žive''.

To sporočilo, ki ga dajemo otrokom, ni dobro in ne sledi ciljem kurikuluma o vrtcih. To ni stavek, ki bi otroke učil strpnosti in enakopravnosti.

Max: Na tej delavnici obravnavamo podobne primere iz knjig, namen pa je vzgojiteljem in učiteljem dati orodje za to, da sami znajo dokaj hitro oceniti kakovost neke literature ali filma s stališča medkulturnosti. Obravnavamo tako negativne aspekte kot tudi pozitivne. Imam precej knjig, ki jih potem priporočam, da jih vzgojiteljice in učiteljice ponujajo otrokom v branje.

Teja: Prek projektov, ki so jih podprli na Mestni občini Ljubljana, nam je za šole in vrtce tudi uspelo kupiti knjige, za katere menimo, da so primerne.

Max: Tretji primer je projekt pripovedovanja in zapisovanja ljudskih pripovedi sveta. To je projekt, ki ga je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo iz evropskega socialnega sklada, namen pa je bil povečati zaposlovanje in zaposljivost migrantov. Tokrat smo to dosegli prek pripovedovanja, tako da so se migranti naučili pripovedovati svoje pripovedi od doma, in te pripovedi tržiti po šolah, vrtcih, mladinskih centrih. Prek tega projekta smo na zavodu tudi zaposlili enega migranta.

Ste tudi za projekt Skuhna dobili finančno podporo države?

Teja: Prek razpisa smo za ta projekt pridobili sredstva od Ministrstva za delo. Naša ideja ne bi mogla biti realizirana v takem obsegu, če ne bi dobili teh podpornih sredstev, ki omogočajo prvi korak. Naš cilj je, da ko bomo porabili ta sredstva, bomo zmožni nadaljevati in ohraniti zaposlitve migrantov in jih tudi širiti. Sproti pa iščemo tudi druga sredstva.

Ravnokar smo se prijavili na Fundacijo Unicredit za sofinanciranje video predstavitve, ki jo želimo posneti tudi v angleščini. Z mestno občino pa smo se pogovarjali o možnosti uporabe prostorov, ki jih ne more oddajati po tržni ceni.

Max: Ta sredstva nam omogočajo, da iz nekih amaterskih idej dejansko naredimo nekaj, kar ima možnost uspeti tudi trajnostno. Zelo težko je tako idejo uresničiti brez podpore, zlasti če želiš vpeljati principe socialnega podjetništva.

V čem je bistvena razlika med socialnim in običajnim podjetništvom?

Teja: Seveda je cilj naših dejavnosti pridobiten, ima tržno logiko. Edina razlika je, da si midva ne bova razdelila dobička, ampak bo ta šel nazaj v razvoj novih zaposlitev, v redna in poštena plačila, v napredek naših aktivnosti, kar je močna alternativa kapitalističnega sistema, ki, kot danes vidimo, ne funkcionira.

Napisala: Janja Štrumbelj
Fotografije: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord