V nenavadnem svetu tekmovalnega prehranjevanja: kdo so posamezniki, ki lahko v enem dnevu pospravijo več kot 30.000 kalorij?

Vse se je začelo pred več kot sto leti, leta 1916 v New Yorku. Štirje priseljenci naj bi se ob hotdog stojnici Nathan's Famous na Coney Islandu pričkali, kdo od njih najbolj ljubi svojo novo domovino, ZDA. Lastnik stojnice Nathan Handwerker je nato našel rešitev: tekmovanje! Kdor lahko v dvanajstih minutah poje največ njegovih hotdogov, je več kot očitno največji patriot.

Zmagal je Irec James Mullen, ki je pospravil trinajst hotdogov. Tekmovanje v nažiranju s hotdogi se na isti lokaciji odvija še danes (nagrada za zmagovalca je 10.000 ameriških dolarjev ali malo več kot 9000 evrov) in velja za dogodek, s katerim se je v dvajsetem stoletju začela popularnost tako imenovanega tekmovalnega prehranjevanja.

To je do danes doseglo zares presenetljive razsežnosti: na Nathanovo hotdog tekmovanje se vsako leto prijavi po 40.000 ljudi. Nasploh bi lahko rekli, da v zahodnem svetu velja, da če se da neko stvar pojesti, obstaja tudi nekdo, ki bo poskušal pojesti čim več teh stvari, da bi si prislužil nagrado, je v članku v Canadian Medical Association Journal zapisal Roger Collier.

Potem pa so tu še posamezniki, ki se s tekmovalnim prehranjevanjem ukvarjajo profesionalno in so pravi zvezdniki na družbenih omrežjih: persone, kot so Beard Meats Food, Katina Eats Kilos, Randy Santel in drugi imajo na svojih kanalih po več sto tisoč, celo nekaj milijonov naročnikov in ogledov.

Santel je leta 2018 obiskal celo celjsko gostilno Stari pisker, kjer je v 11 minutah in 46 sekundah pospravil tri kilograme težek burger Fat Joe.

V Sloveniji primerljivih osebnosti oziroma profesionalnih tekmovalnih jedcev za zdaj nimamo, pa tudi do 'kulture' tekmovalnega prehranjevanja, se zdi, smo rahlo zadržani – morda je imel kaj pri tem opraviti tudi tragični incident na tekmovanju v hitrostnem prehranjevanju s prekmursko gibanico, na katerem je življenje izgubila ena od udeleženk.

O podobnih primerih, predvsem ljudeh, ki so se med hitrostnim prehranjevanjem zadušili, poročajo tudi iz tujine.

Morda vas zanima tudi:

• Strokovnjaki razblinili mit o zdravem zajtrku
• Kako se v Sloveniji obnašajo prehranski trendi?

Toda tekmovalni jedci so iz tega občasno riskantnega početja naredili posel. Njihov vsakdan je večinoma sestavljen iz tega, da obiskujejo različne restavracije po svetu in podirajo prehranske rekorde, ki se navadnim smrtnikom v večini zdijo nedosegljivi, predvsem pa bizarni: naenkrat pojesti 75-centimetrsko pico, zaužiti 35.000 kalorij v enem dnevu, v enem obroku pospraviti absurdno količino čokoladnih izdelkov, zmazati štirikilogramsko pojedino, ki vsebuje vse najljubše specialitete šefa kuhinje, pa še in še.

Kar je pri tem fenomenu posebej zanimivo, pa je tudi to, da gre pri ljudeh, ki se ukvarjajo s tekmovalnim prehranjevanjem, povečini za zelo fit posameznike. Kako lahko pri takih količinah hrane ohranjajo vitko postavo? In predvsem – kako (ne)zdravo je takšno ekstremno prehranjevanje za telo?

Več kot 20.000 kalorij v desetih minutah?

"Podatkov o tem, kaj takšno prehranjevanje naredi telesu, je v resnici zelo malo," je za članek Rogerja Collierja povedal dr. David Metz, profesor medicine na Univerzi Pennsylvania v Filadelfiji.

Kljub temu pa zdravniki vedo dovolj o delovanju človeškega telesa, da lahko sklepajo, kakšni so lahko učinki ponavljajočega se uživanja ogromnih količin hrane.

Tveganja so na primer gastropareza (upočasnjeno prehajanje hrane skozi želodec), nevzdržna slabost, bruhanje, perforacija želodca, Mallory-Weissova raztrganina (raztrganje sluznice spodnjega dela požiralnika), Boerhaavejev sindrom (pretrganje stene požiralnika) in morbidna debelost zaradi izgube sposobnosti občutka sitosti. Nenehno raztezanje želodca lahko poškoduje tudi njegove mišice.

"Skrbi me, da če to počnejo leta in leta in leta, lahko to dolgotrajno kronično prenajedanje povzroči nekakšno mišično disfunkcijo," pravi David Metz. A zdi se, da imajo želodci tekmovalnih jedcev edinstvene lastnosti, vključno z zmožnostjo, da se neverjetno razširijo. Normalen jedec namreč preprosto ne more pospraviti takšne količine hrane naenkrat.

Priporočeni dnevni vnos kalorij za povprečnega moškega je 2000–2500 kalorij. Običajen hotdog ima okoli 300 kalorij, kar pomeni, da če jih na tekmovanju v hitrostnem požiranju hotdogov pojeste 68, zaužijete več kot 20.000 kalorij – v desetih minutah. Vendar nekateri tekmovalni jedci pravijo, da telo sploh ne porabi vseh.

"V desetih minutah lahko zaužijete le omejeno količino kalorij," pravi Peter Czerwinski (Furious Pete), profesionalni jedec. "Veliko stvari gre enostavno skozi neprebavljenih." Czerwinski ostaja v formi z vadbo in rigoroznim nadzorom kalorij, ko ne tekmuje; ima pa tudi posebno tehniko za raztezanje želodca: pitje treh ali šestih litrov vode, kar je precej nevarno, saj bi lahko elektrolite v telesu razredčilo do te mere, da bi nastopila smrt. 

Czerwinski priznava, da je življenjski slog profesionalnih jedcev nekoliko nor. "Če sem odkrit, mislim, da je to neumno, če kdo počne, čeprav se ob tem zabavam," pravi Czerwinski. "Nikogar ne spodbujam k temu."

A po drugi strani je njihovo za marsikoga noro početje lahko tudi koristno: nekateri posamezniki z zgodovino prehranjevalnih motenj namreč pravijo, da so jim ravno ekstremne pojedine profesionalnih jedcev pomagale razviti zdrav odnos do hrane.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del