Temačni turizem: potovanje v kraje, povezane s trpljenjem in smrtjo

Ljudi je temačno privlačilo že od nekdaj. Črna kronika, opazovanje nesreč, prebiranje srhljivk, gledanje grozljivk, obiski taborišč in hiš strahov niso nič novega. Večina ljudi ob temačnosti začuti nekaj, kar je Freud razložil kot tanatos oz. destruktivni nagon, slo, ki človeka vznemirja in povezuje s smrtjo.

Čeprav so v turizmu že dlje časa priljubljeni obiski taborišč, zaporov, grobnic, mučilnic, vojnih območij, gladiatorskih aren, zapuščenih stavb ali parkov in čeprav vsako večje mesto poleg predvidljive ponudbe vodenih sprehodov nudi tudi strašljive večerne sprehode po poteh serijskih morilcev ali krajev, kjer domnevno straši, so pojav resnično opredelili in začeli raziskovati šele pred kratkim. Zanima jih predvsem, kaj je tisto, kar ljudi tako zelo privlači in zakaj. 

Medtem ko raziskovalci poskušajo ugotoviti, kaj je pri temačnem turizmu tako vznemirljivega, da osvaja svet, so prve destinacije že dobro izkoristile priložnost. Pod temačne destinacije spadajo kraji, kjer se je zgodilo nekaj temačnega - grozota, trpljenje, katastrofa, vojna, smrt. In čeprav na prvi pogled temačni turizem ni nevaren, so se ga nekateri lotili še nekaj stopenj više in so pripravljeni zanj tvegati celo svoje zdravje ali življenje. 

Obe različici temačnega turizma je preizkusil David Farrier, novozelandski novinar, ki je za Netflix posnel dokumentarno serijo "Dark tourist" (Temačni turist). Na osmih temačnih potovanjih gledalcem razkrije, kaj je tisto, po čemer hrepenijo temačni turisti. V vsaki epizodi obišče drugo celino in razkrije eno od oblik temačnega turizma. Tudi tiste najtemačnejše, ki se nikoli ne bi smele znajti na nobenem seznamu želja.

Temačni turizem zajema: 

- obisk grobov;  
- obisk krajev, povezanih s Holokavstom;  
- obisk krajev genocida;
- obisk zaporov in krajev usmrtitev; 
- po poteh komunizma; 
- po poteh kultne osebnosti (na primer Charles Manson);  
- vojna območja;
- obisk krajev jedrskih katastrof;
- obisk krajev naravnih katastrof;  
- ponazoritve bojev; 
- hiše strahov in strašljive ture;
- paranormalni turizem; 
- obisk krajev, kjer so snemali grozljivke;
- nevarni turizem (na primer potovanje na aktivna vojna območja).

Destinacije temačnega turizma lahko najdemo po vsem svetu. Tudi v Evropi in celo v Sloveniji. Katere so, lahko poiščemo že s hitrim spletnim brskanjem, ki nas popelje do številnih seznamov najbolj zanimivih temačnih destinacij. Med najbolj priljubljenimi se znajdejo: japonski gozd samomorilcev, Černobil, Otok lutk v Mehiki, vas duhov Belchite, Fukušima, Auschwitz in pokopališče v Stullu. 

Na seznamu vseh destinacij temačnega turizma sem pod državo Slovenija našla 4 temačne destinacije: Kobariški muzej, Kolovrat (muzej na prostem), Predor Ljubelj in Ljubljana (Muzej novejše zgodovine in Ljubljanski grad). Temačnih destinacij imamo v Sloveniji več, predvsem zaradi bogate zgodovine, a se za zdaj še niso uvrstile na seznam. Zanimivo bo opazovati, kako hitro bomo znali izkoristiti trend. 

Žiga Novak je navdušenec nad zgodovinskim turizmom, ki je mnogokrat prepleten s temačnim. Zanimajo ga predvsem pretekla vojna območja in vse, kar je povezano z njimi. Svoje poti in zapise deli v svojem blogu. Zaupal mi je svoje občutke ob obiskovanju temačnih destinacij:

"Predvsem me zanima zgodovina, slovenska in druga, med to pa spadajo tudi raznorazne lokacije, kjer je zgodovina prepletena z vojno in drugimi podobnimi dogodki. Z obiskom lokacije lahko nekdo dobi občutek, kako je bilo v tistem času in se zamisli. Žalostno je, ko ugotoviš, da je človek tehnološko najbolj napredoval na vseh področjih. 

Destinacije izbiram glede na priročnost. V Sloveniji sem obiskal kaverne pod Sveto goro, muzej Kolovrat , Pot miru (linija Soške fronte), zadnji obisk je bil Ruska jama na krasu, kjer so zadrževali ruske in druge ujetnike za delo na liniji. V tujini sem obiskal Dachau v Münchnu, Muzej mučilnih naprav iz srednjeva veka na Češkem, Nurenberg, ki je bil središče naci partije, Sarajevo in rove pod letališčem ter druge muzeje iz vojne leta 1995, vojaški muzej v Bolgariji in samostan, pod katerim so našli katakombe. V načrtu je vsekakor še Auschwitz in letos najverjetneje še Madžarska. 

Ko opazuješ grozote, ki so se zgodile, pa niti niso tako daleč, ugotoviš, da se ljudje iz zgodovine ničesar ne naučimo." 

Nad temačnim turizmom se navdušuje tudi slovenka Nina Plantan, ki svoje dogodivščine beleži pod imenom Wanderlust Nina na Instagramu in je decembra na svojem seznamu temačnih destinacij obkljukala Černobil. Velika turistična atrakcija, kraj največje jedrske katastrofe, ki jo na leto obišče že več desettisoč ljudi, je na vrhu seznama vsakega temačnega turista.

Zapuščene stavbe pričajo o katastrofi, ki jo je pred kratkim povzela serija kanala HBO in destinacijo še bolj popularizirala. Leta 2013 je po podatkih lokalnih agencij destinacijo obiskalo okoli 8000 ljudi letno, leta 2018 pa že 60.000. Predvidevajo, da se bo številka še dvigovala. Območje naj bi bilo varno za obisk, je pa res, da ta poteka pod strogim nadzorom in v vodenih skupinah. Nekatera mesta so še vedno zaprta. 

S pojavom temačnega turizma se ukvarjajo psihologi, turistični delavci in splošna javnost: "Je temačni turizem sprejemljiv? Zakaj ljudje obiskujejo kraje grozot, trpljenja in smrti?" 

Če je odgovor: "Zato, da se učimo iz preteklosti in se poskušamo izogniti napakam v sedanjosti in prihodnosti," je odgovor sprejemljiv in popolnoma razumljiv. Problem nastane, ko je odgovor: "Za zabavo." Kar nekaj destinacij, ki so se uvrstile na sezname temačnih turistov, se pritožuje, da so se njihovi kraji iz spoštljivih spomenikov umrlim prelevile v zabaviščne parke brez vsakršnega spoštovanja. 

Temačni turizem nas lahko pritegne, lahko nas prestraši. Pomembno je, da se zavedamo, da so destinacije pričujoči dokazi o grozotah, trpljenju, smrti in žalosti, ki so v resnici doletele človeška bitja. Iz spoštovanja do vseh njih naj bo temačni turizem izobražujoč, predvsem pa izredno varen. 

 Črna kronika Ljubljana – bodite prvi, ki ste obveščeni o dogajanju. 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord