The Prodigy - bend, ki ne želi biti na televiziji

Druženje znotraj vibracij glasne elektronske glasbe je bilo svoj čas esencialna manifestacija kolektivne predanosti plesni evforiji. Ta subkultura je obstajala daleč onkraj osrednje glasbene scene in je vzpostavila kup sebi lastnih bizarnosti, ki so strašansko motile širšo javnost. Rejv žurk zato nikoli ni bilo težko zapreti, saj so kršile vse normative javnega reda in miru – glasba je bila glasna in je odmevala od večera do jutra, žvečilo se je vse znane droge in do neprepoznavnosti zadeti odjemalci so potem, odeti v čudaške kostume živopisnih odtenkov, tavali po okoliških naseljih in motili lokalno kohezijo. Za vse udeležene v tej paradi ljubezni in plesa, kakor so jo poimenovali udeleženci sami, pa je bilo preveč čudovito, da bi lahko trajalo, s čimer se strinja tudi Liam Howlett, danes 47-letni producent, glasbenik, soustanovitelj in voditelj britanske elektronske entitete The Prodigy.

Kot je povedal v intervjuju pred tremi leti, se je rejv kultura sistematično uničevala do točke, ko je preprosto izginila. Medtem ko je The Prodigy nekoč glasno, energično, provokativno, drzno plesno glasbo uspelo umestiti celo v redno predvajanje na programu MTV, ji je z leti nenehno odvzemanje licenc organizatorjem velikih rejv zabav odvzelo zagon in sčasoma je nanjo pozabil tudi MTV.

In čeprav so The Prodigy našli svoje mesto prav v tej subkulturi, je bila njihova glasba že v devetdesetih tako pred časom, da se jim ta preobrat na sceni niti ni kaj dosti poznal. Tudi zato, ker si The Prodigy nikoli niso želeli biti na televiziji. Nikoli niso želeli biti v ospredju. Njihovo mesto ni pred kamero, ni v popoldanskem radijskem terminu, ampak v glasbenem podzemlju. V kleteh, v temnih klubih, v atmosferi, kot so jo ob šusu plesnih bitov leta 1994 s singlom No Good (Start the Dance) s svojega drugega in danes legendarnega hardcore breakbeat albuma Music for the Jilted Generation demonstrirali v spremljevalnem črno-belem videospotu.

Po skoraj četrt stoletja The Prodigy še vedno niso spolzeli s scene. Niso umolknili, ko so rejv zabave zamenjali urejeni nočni klubi in turistični glasbeni festivali. Le stopili so korak nazaj, v svojo cono underground udobja, in ustvarjali naprej.

Letošnjo jesen nam bodo postregli s sedmim studijskim albumom No Tourists (ker ta žanr res več ne sprejema turističnih poslušalcev), ki je prišel kot precejšnje presenečenje, saj je Liam pred leti oznanil, da naj ne bi več snemali studijskih projektov ampak izdajali le še extended play (EP) posnetke, torej krajše glasbene posnetke, ki so več kot en singel, a manj kot celoten album. A ker so lansko jesen podpisali novo pogodbo, se zdaj lahko nadejamo celostne glasbene zgodbe, s katero The Prodigy še naprej klešejo svoj prepoznavni zvok, zvest podzemnim protokolom, brez potrebe, da bi se prilagajali kakršnimkoli trendom.

O tem, da je to čisto pristen Prodigy projekt, pove tudi to, da pri njem sodelujejo vsi originalni člani skupine. Kar pomeni, da vokalne ekskurzije še vedno vodita rezki in odbiti Keith Flint, ob njem pa bolj globokotonski in ravno tako divji Maxim. In čeprav so vsi člani danes stari okoli 50 let, No Tourists ni čisto nič geriatričen. Čisto nič prilagojen. Prihaja z enakim šusom in enako agresijo, kot so vse njihove dozdajšnje stvaritve, pa čeprav so se tokrat svojih bitov lotili malce drugače, morda celo nekoliko filmsko. Za aperitiv prisluhnite prvemu singlu Need Some1, ki je na Youtube privabil že več kot dva milijona ogledov. »Menim, da bo novi album kot atomska bomba,« je zapisal eden od poslušalcev.

TEKST Darjo Hrib FOTO Profimedia

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del