Tomaž Domicelj: Bil sem odličnjak, ampak mali 'pizdek' in sem vedno imel hudo ekipo

9. 11. 2016, 10:59 | Scena | Vir: Liza

                            Tomaž Domicelj: Bil sem odličnjak, ampak mali 'pizdek' in sem vedno imel hudo ekipo (foto: Goran Antley) Goran Antley

Kot kaže, bo tista njegova Za vedno mlad, zanj tudi držala. Glasbenik in slavist Tomaž Domicelj se prihajajočemu 70. letu prav nič ne priklanja, temveč gre s polno paro svojo pot naprej. Letos mineva 51 let od prvega nastopa, ki ga je imel na Šubičevi gimnaziji, ki jo je takrat tudi obiskoval.

Pravite, da do 12. ure ne pijete piva. Imate z alkoholom težave?

Tomaž: Nobenih težav nimam in mi pred poldnevom niti ne paše. Če vstaneš okrog 9. ure, to ni kakšen blazen dosežek. Če človek vstane ob 5. ali 6. uri in gre v službo ter spije prvo pivo šele opoldne, je v redu. Če vstaneš ob 9. uri in spiješ pivo že ob 12. uri, pa je že hudo. Pokojni gospod Rugelj mi je povedal, da sem totalni alfa, gama, beta, ne vem kakšen pijanec. Pravim, da nisem.

Kakšne ženske so vam bile všeč?

Tomaž: Ko sem bil zelo mlad, mi je bil všeč takšen polciganski tip ženske, romantičen, malo čuden, napol Indijka.

So tudi za vas govorili, da ste čudni?

Tomaž: Stalno so me zafrkavali, še zdaj me, ampak mi je vseeno. Včasih, preden so ugotovili, da nisem ravno nor ali osel, sem bil že nekaj korakov naprej. Zdaj pa verjetno že vsak ve, da nisem ravno butelj. To pa, da sem drugačen, kaže, da sem se takšen rodil. Me hoče tudi kdo prevarati in me včasih tudi prevara.

Razumeli smo, da vas želijo prevajati, mar vi ne prevajate drugih?

Tomaž: Ne, povedal sem, prevarati. Sicer pa tudi mene že prevajajo, sem že v nekaj antologijah, različnih glasbenih knjižicah. Prihodnje leto me vabijo v Ameriko, da bi imel master klase, se pravi predavanje hkrati z glasbo. Predavam o prevajanju iz angleščine v tuji jezik ali tudi o svojem dojemanju ameriške folklorne glasbe. Tako da imam vzporedno dve stvari, kaže, da moram iti za več časa kot le za en teden, 14 dni. Je pa daleč.

Se ne počutite počaščeni, ker vas vabijo?

Tomaž: A ne da? FDV pa je kilometer stran od mojega doma. Doktorji znanosti, ki so tam, ne marajo takšnega, kot sem jaz, da bi prišel kaj povedat.

Eden od tistih, ki ste ga poslovenili, je bil tudi Leonard Cohen. Drži?

Tomaž: Pesem Dance me to the end of love sem poslovenil v Vzemi me na kraj sveta, v smislu, da gremo do konca, ne glede na vse ovire. Pesem je dobra, ker ima neko slovansko, balkansko melodiko. Cohen je pesem napisal v Grčiji, ker je živel na otoku Hydra. Ne vem, koliko časa je tam živel, a se ga je malo prijelo. Zato te stvari toliko ven udarijo. Jane Weber, kolega z radia, ima posnetek, na katerem Bob Dylan v srednji šoli s svojimi sošolci in kolegi poje Moje dekle je še mlada. Živel je v Duluthu, v Minnesoti, na industrijskem območju, podobnem Clevelandu, kjer je bilo ogromno Slovanov. Zdaj sem bil v Allentownu, kjer je prav tako ogromno Slovencev, predvsem Prekmurcev, tam je bila ena največjih jeklarn. Prekmurci so tja prišli z Madžari. Tudi Billy Joel je napisal krasen komad Allentown o tem, kako je to mesto propadlo. Zdaj pa so ga obnovili in so v jeklarni muzej, hotel, konferenčni center, koncertna dvorana in ogromen kazino, ki je zacvetel. Ko to razlagam tukaj, rečejo, da se važim.

Pa se?

Tomaž: Ne, to imam v sebi. Ljudem hočem predstaviti, kaj in kako bi bilo. Pri nas bi to recimo lahko naredili s Kolizejem. Takrat sem predlagal, da ga obdržimo, ker je bil zadnji takšen, kakršnih je prej bilo veliko. V resnici je bila kasarna in kurbišče za avstro-ogrsko konjenico. Malo bi se obnovil, spodaj bi naredili garaže, zraven imamo krasen hotel Lev, predvajali pa bi Avsenikovo glasbo, samo folkloro in ponujali domačo hrano. Na Brniku bi pristajali japonski jambo jeti enkrat na teden. Ko sem to govoril, so me vsi trapasto gledali ali spraševali, od kod pa bo denar. Odgovarjal sem, da je denar treba najprej vložiti, da pride nazaj.

Ne vidimo preko svojih plotov?

Tomaž: Seveda, pa nič nimam proti tem, ki nočejo videti preko svoje ograje. Naj bodo tam na vrtičku in obdelujejo svojo zemljo. Ampak zdaj so ti v vladi in imaš ministra, ki ne zna angleško, ali frizerja v najožjem svetovalnem odboru našega predsednika, ki je doktor znanosti prava.

V nasprotju s tistimi, ki se držijo svojih vrtov, ste vi nekaj časa živeli tudi v tujini.

Tomaž: Zunaj so se moje prejšnje ideje in izkušnje potrdile. V Londonu sem živel približno deset let. Sicer sem tja prvič šel leta 1967, leta 1971 sem začel hoditi redno in tudi delal na BBC.

Je res, da ste zamenjali pet osnovnih šol?

Tomaž: Iz prvega v drugi razred sem spremenil šolo zaradi selitve, ker smo se preselili iz Šiške v center. Drugi in tretji razred sem hodil v eno vilo, depandanso osemletke Vrtača. Četrti razred sem obiskoval na Šubičevi v pritličju. Peti razred smo obiskovali prav tako na Šubičevi, le na prvem nadstropju. Bili smo povojna baby boom generacija in takrat so na veliko začeli zidati nove osemletke. Prva tipizirana šola je bila OŠ Toneta Tomšiča, ki je bila predaleč. Potem pa so zgradili OŠ Majde Vrhovnik, ki še ni imela uporabnega dovoljenja in smo vsi, ki smo šli na to šolo, imeli mesec dni daljše počitnice. Tu sem hodil v šesti in sedmi razred, medtem pa so zgradili še OŠ Toneta Čufarja.

Ste sploh imeli sošolce prijatelje glede na to, da ste ves čas menjavali šole?

Tomaž: Zelo malo, je pa res, da je v gimnazijo na Šubičevi prišlo veliko sošolcev iz prejšnjih osemletk, razen iz prvega razreda. Še prej pa sem samoiniciativno šel z Majde Vrhovnik na Toneta Čufarja, ki tudi še ni bila končana, in sem ponovno imel mesec dni daljše počitnice.

Zakaj ste spet spremenili osnovno šolo?

Tomaž: Prijatelje so dali na Toneta Čufarja. Uradno je takrat bila razmejitvena črta na današnji Dunajski ulici. Tisti, ki so živeli zahodno, naj bi ostali na OŠ Majde Vrhovnik, tisti, ki pa so živeli vzhodno, pa naj bi šli na OŠ Toneta Čufarja. Jeseni pridem v šolo in nikjer ni bilo mojih prijateljev, le dva, trije piflarji, punce.

S kom pa ste se družili?

Tomaž: Bil sem odličnjak, ampak mali 'pizdek' in sem vedno imel hudo ekipo, dokler se nisem sam okrepil. Vprašal sem prijatelja, ki je živel na isti strani kot jaz, kam hodi. Poslali so ga na OŠ Toneta Čufarja, vprašal sem tudi Cveta, ki je tudi živel na moji strani, pa je tudi hodil na OŠ Toneta Čufarja. Vse cvekarje, problematične učence iz vseh šol so poslali na Toneta Čufarja, se pravi, sam odpad. Šel sem sam k ravnatelju te šole, ki je bil krasen, hecen. Tretji, četrti dan šole pridem k njemu in mu rečem, da bi rad hodil na to šolo, ker so vsi moji prijatelji tukaj. Povedal mi je, da ne pašem na to šolo, ker stanujem na drugi strani, pa sem vztrajal, da tudi nekdanji sošolci stanujejo na drugi strani tako kot jaz, pa vseeno hodijo na njegovo šolo. Smejal se mi je in vprašal, kako sem izdelal. Poklical je profesorja Praprotnika, ki je poučeval matematiko, in mu povedal, da bom njegov učenec. V tem razredu sta bili le dve odličnjakinji, sicer pa vsi ostali cvekarji, ponavljavci, problematični, 'fajterji'... Doma niti na OŠ Majde Vrhovnik nisem povedal, da sem se prepisal na drugo šolo.

Ste kar sami sebe prepisali na drugo osnovno šolo?

Tomaž: Že takrat so se dogajale neverjetne stvari. Mulci pa smo hodili nabirat divji kostanj, ker nam je Lovska zveza zanj dala ogromno denarja za naše razmere. Že zjutraj smo prišli in pobrali vse, kar je čez noč popadalo. Bili smo dobra ekipa, ki so mi jo pobrali. Od tistih na OŠ Majde Vrhovnik ni bilo nobene koristi. Zato mi je zdaj vseeno, kaj se mi dogaja, ker se mi je to dogajalo že takrat, le da ne zavestno, zdaj pa zavestno. Tako me ni bilo več v šoli, pa niti niso vedeli, da sem se prepisal na drugo šolo. Potem pa je ena sošolka le povedala, da sem se prepisal na OŠ Toneta Čufarja. Očeta so obvestili, da ne hodim več na prejšnjo šolo, in ko sem prišel domov, me je vprašal, kaj se dogaja, ter nato šel še k ravnatelju Toneta Čufarja.

Vas je oče razumel?

Tomaž: Šele zdaj vidim, kako je moral biti ponosen na takšnega problematičnega mulca. To je bila moja peta osemletka, ki sem jo samoinciativno zamenjal.

Kaj ste hoteli povedati s tem, ko ste rekli, da ste bili 'pizdek'?

Tomaž: Bil sem 'pizdek', pegast, škilast, z odlomljenim zobom, za posrat, in z ostrim umom, ki me je vedno reševal.

Radi odrežete?

Tomaž: Ne kar tako, ne zanalašč. Pač hitro vidim, s kom imam opravka. Včasih sem se z ljudmi še ukvarjal in bil strpen, potem sem nekaj časa bil zelo umirjen. Zdaj spet nisem, ker se mi ne da ukvarjati z govnom.

Ste zadnja leta spet v modi?

Tomaž: Nisem v modi.

Boste rekli, da muzikal Mamma Mia!, ki ste ga prevedli, ni uspešnica?

Tomaž: Ni samo to, zdaj imam tudi že akademska priznanja, celo Marjan Zlobec hvali oba moja koncerta, ki sem ju imel v Križankah in Mamma Mio. Res pa je tudi, da me prej nikoli ni slišal. Vesel sem, da mi je producent Mamma Mie Jure Franko dal priložnost, da sem imel čas, se zbral in to naredil in da je super odmevno. Nekateri ljudje so si muzikal šli nekajkrat ogledat.

Vam gredo zadnje čase tudi koncerti od rok?

Tomaž: To že, na srečo, le da zdaj vsak misli, da bom vesel, ko me že kličejo iz različnih čudnih krajev in mi rečejo, da je to zame reklama, da me bodo mladi spoznali ali na novo spoznali. Takrat se mi strga. Sam sebe ne bom prodajal, drugi me morajo prodajati tistim, ki me ne poznajo ali ne poznajo več. Dvakrat je bil predvajan dvourni posnetek koncerta na radiu. Pritožujejo se, da me ne slišijo na radiu, Valu 202. Predlagam jim, naj pišejo in kličejo na radio, pa bodo reagirali. To pa se jim ne ljubi, potem pa naj mi dajo mir! Zdaj se nekateri nekaj napihujejo z Ježkom in Pengovom, da so igrali v njegovi skupini na koncertu, pa še slišali niso zanj. Napihujejo se tudi s Šumijem, kdo vse je tja hodil. Prosim? Kdo je delal glasbo za prvo predstavo Vaclava Havela v Drami, ki je takrat bil oporečnik, režiral pa je Dušan Jovanović.

Kdo?

Tomaž: Jaz! Ne napihujem se, le povem. Sem tudi sam že skoraj pozabil, pa me je Duško spomnil. Kdaj bova spet skupaj delala? Zdaj pa ne, ker sem komerciala. Imaš Breclja, Kovačiča, Lovšina ... Vsi imajo veliko hujšo komercialno noto v videnju svojega ustvarjanja kot jaz. Jaz sem svojo glasbo le tako tržil. Denar sem krvavo zaslužil s tremi posli, ki sem ji opravljal naenkrat: s prevajalstvom, nastopi, če je bilo potrebno, sem bil še šofer.

Niste mogli živeti le od svoje glasbe?

Tomaž: Lahko bi živel, samo slabo, jaz pa rad dobro živim. Rad imam hišo, ne eno sobico. S sobico sem začel s 26 leti in jo dobro prodal. Ko so se drugi vozili v bemvejih, sem se jaz vozil v wartburgu.

Ste precej delali?

Tomaž: Kot rečeno, sem zmeraj imel tri posle. Še zdaj bi jih imel, če bi se mi ljubilo in bi moral.

Kaj se je zgodilo, da vam ni več treba toliko delati?

Tomaž: Minulo delo, ki sem ga dobro obrnil, in še zdaj kaj zaslužim. Zdaj se bolj ukvarjam s tem, kaj dela partnerica, Irena, ki je kiparka in mlajša.

Bi lahko lepo živeli, če vas ne bi tako iritiral 'slovenski kotel'?

Tomaž: To je katastrofa. Vsi bi lahko lepo živeli. Ogromno ljudem sem pomagal, dajal nasvete, če so me vprašali in tudi če me niso, kar je narobe, ampak ... Zdaj pa jamrajo, da so brez službe, nimajo tega, nimajo onega.

V nasprotju z vami, ki ste se vedno hitro obrnili, še šolo ste zamenjali, če vam ni ustrezala?

Tomaž: Vedno, le leto prepozno, ampak sem pa prav naredil. Vedno sem imel zelo pisano družbo, od rokodelcev do dvakratnih doktorjev, in z vsemi sem na ti.

Na kaj pa ste ponosni?

Tomaž: Na vse. Najbolj sem ponosen na to, da sem si ostal zvest. Le časa imam premalo, glede na vse, kar delam, potujem za te ljudi, svoje prijatelje.

Kako gledate na minljivost?

Tomaž: Jaz ne bom minil, komadi bodo ostali, čeprav je recimo na nacionalni televiziji glasba mašilo med politiko, športom in reklamami. Nimamo analitičnih glasbenih oddaj niti novinarjev. Skratka, narodno-zabavna glasba je v redu, žal je to zadnji bastijon slovenstva, in to tistega, ki je samodestruktivno.

Kaj imate kot kantavtor skupnega z Modrijani, s katerimi nastopate?

Tomaž: To je 'crossover'. Raje vprašajte, kdo ni z njimi na odru, ker je teh manj kot tistih, ki smo tam. Prek Modrijanov sem dobil nov in dober aranžma za pesem Slovenskega naroda sin, pri kateri nas spremlja ansambel slovenske vojske. To mi veliko pomeni. Zanesljivo pa ne bom začel igrati polk in valčkov, oziroma če jih bom, jih bom na svoj način. Tudi Plestenjak dela z njimi, pa ima svojo glasbo in polni dvorane po vsej Sloveniji, kakor tudi Modrijani. So pridni ljudje. Poklicali so me. Pač grem tja in sem del nečesa. Na koncert pride dva večera zapored šest tisoč ljudi. Razprodano je bilo v dveh urah, ljudem se meša. Še enkrat povem, da je to podzavestno zadnji bastijon slovenstva, kar je po eni strani skrb zbujajoče, po drugi strani pa tudi navdušujoče.

Kaj je navdušujoče?

Tomaž: Pred dvema letoma so se mi na koncertu konice postavile pokonci že prvi dan. Ljudje so vstali in prepevali Slovenskega naroda sin, skoraj sem se 'usral'. Drugi dan je na srečo televizija snemala in sem bil na to pripravljen. Trajalo je sedem sekund, da so mi stopile kocine gor. Na to sem ponosen. Pa zdaj, ali je žal, da je to z Modrijani, ampak hvala bogu, da sem z njimi. Sem pač naredil takšne komade, in to v pravem času, pa ne le enega. Dylan je tudi imel to blazno srečo, da je že na začetku napisal nekaj komadov, ki so jih drugi začeli igrati, in je s tem toliko zaslužil, ker so avtorske pravice bile urejene, pa še židovski lobi je dobe ... Potem je ves čas lahko delal tisto, kar mu je bilo všeč, ker je bil finančno preskrbljen od leta 1963. Jaz pa tudi. Leta 1975 so vzeli moj komad Danes bo srečen dan, ampak da ga ne bom pel jaz, ker sem slab pevec. Umaknil sem ga in dosegel svoje. Tudi ko je bil posnet, sem prišel in Privšku povedal, da je prehiter. Znorel je in ga še enkrat posnel. Že leta 1975 sem se postavil zase. Prav tako sem, ko sem prišel na BBC, velikokrat dosti stvari povedal, da so bili vsi šokirani. Tako sem bil pri viru in BBC mi je odprl veliko vrat, lahko pa bi si jih zaprl. Nekateri so si jih, tudi moji kolegi, ki so tam živeli ali še živijo. Veliko vrat so si zaprli, ker so bili preveč izkoriščevalski. Treba je zelo dobro krmariti, dobro dozirati.

Niste ponosni na to, da ste skoraj pri sedemdesetih tako vitalni?

Tomaž: To je v genih. Pa tudi nisem se pustil uničiti in vkalupiti, ker te to začne nažirat. Če bi se poročil in začel živeti malomeščansko življenje, bi šel v nič. Tudi to, da sem stalno imel motiv za 'fajtanje', je nekaj. Tudi zdaj se ne prepiram zato, da se prepiram. Recimo s prijatelji, znanci se tudi ne bi kregal, ker bi prišli na isto frekvenco in se dogovorili, naredili kompromis. S kreteni, barabami in prevaranti se pa zelo hitro sprem. Čeprav se zdaj niti več ne kregam. Včasih sem na lestvici od ena do deset že na trojki pregorel.

Gre za temperament?

Tomaž: Niti ne. Ko sem bil v Londonu, je tam bilo na sedem. Zdaj pa niti ne čakam, da kaj pride, ampak se le obrnem, če se le da.

Tekst: Suzana Golubov. Foto: Goran Antley.