Tomaž Domicelj: Jaz sem na strani kakovosti in tega, da rečeš bobu bob

Ko bodo čez leta ugotovili, da sodi med slovenske klasike in bodo o njem posneli teve oddajo, bom imel kot človek, ki ga je intervjuval, čast o tem povedati kaj več. Ker imam bolj slab spomin, bom kar tule napravil nekaj zabeležk.

Torej. Bil je zimski dan, kratek pač kot vsak zimski, ko sva zavila s fotografinjo na dvorišče njegove hiše za Bežigradom v Ljubljani, v kateri kraljuje kot direktor podjetja DOTS records, glasbene založbe. Driing, driing, dober dan, živijo, ta pa ta in gremo v kuhinjo za mizo, pred steno, ki jo prekrivajo podstavki za pivo, del Tomaževe zbirke.

»Kol’k mislita, da jih je gor?« 800 jih je in niso vsi, ki jih ima. Potoval je po primerkih, se ustavil pri najnovejšem iz Laškega in ni mogel, da ne bi: »Sem rekel zadnjič Luculu (oblikovalcu, očetu slovenskega denarja, op. p.): Dnar si fajn nardil, vsaka čast, ampak tu si ga pa posral.« Potem se ni več ustavljal, dokler po kakšnih 15 minutah vendarle nisem prišel do besede in pripravljenih vprašanj. Držal sem se jih, kolikor sem se jih lahko, a me je večkrat prekinjal, najpogosteje s: »Kvaaa!« ali s hihitanjem, režanjem ali krohotanjem, s poskakovanjem na stolu ter z občasnim igranjem na klavir.

Tule bi se prvi del mojega teve nastopa končal in po fenovskih nastopajočih bi na vrsto prišli njegovi kolegi pa kolegice, ki jim je žrl živce, o njih grdo govoril in ki bi ga najraje utopili v žlici vode. Takih bi bilo kar nekaj, recimo dekan akademije za glasbo, ki je v vlogi komentatorja Dela pred približno tremi desetletji ocenil, da si Domicelj s skladbo Danes bo srečen dan ni zaslužil udeležbe na festivalu Slovenska popevka, česar naš intervjuvanec ni ne pozabil ne odpustil. Pa, jasno, v tem delu bi se našel kdo, ki bi povedal stari vic o pegastih jajčkih.

Čez nekaj dni (bi jaz nadaljeval, ko bi bil spet na vrsti) je prišel na fotografiranje v studio v kleti naše stavbe v pumparcah, telovniku in suknjiču iz debelega angleškega blaga, narejenih po meri, z rumeno srajco pod vsem tem in z dvema kravatama, kitaro ter eno od 420-ih steklenic viskija iz svoje zbirke. »Country gentleman, a!« se je razveselil samega sebe. »Oni gor (v Londonu, kamor je ravno odhajal na srečanje ljubiteljev viskija) bodo popizdili, ko me bodo videli.«

Potem smo napravili nekaj posnetkov, ugotovili, da bi bilo mogoče bolje brez rekelca pa z drugo kravato. Snel ju je, skrbno zložil in medtem mlel o biografijah, ker smo bili ravno pri tem. »To ni nič, kar se zdaj grejo, če bom jaz dal svojo ven, bo cela štala. Dal jo bom na internet, in to po poglavjih. Prvo bo zastonj, druga bo treba pa plačat. In kdor bo plačal čisto vsa, bo na koncu dobil pičko od ... (pustimo, čigavo, op. p.)« Zložil je kravato v kovček in ponovil. »Mastno bo plačal, ampak jo bo dobil. Potem pa naj ona dokaže, da ni njena, če more.«

Tako, zgodovinopisje mi bo hvaležno. Zdaj pa še nekaj običajne novinarske domače naloge. Letnik ‘48, seveda, Ljubljančan po izvoru in prepričanju (Moj dom je Ljubljana), otrok sicer muzikaličnih, a urejenih staršev. Ljubitelj knjig in jezikov, diplomant filozofske fakultete (slovenščina, angleščina) z nalogo Besedila slovenskih popevk 1962–71 in tezo, da je »zabavna glasba del naše kulture, pa naj nam to ugaja ali ne«, kitarist od 16. leta, orgličar od 7., protestnik, kantavtor, avtor, soavtor ali pisec besedil kakšnih 400 skladb, od tega približno 60 za druge izvajalce (Edvin Fliser, Alfi Nipič, Karli Arhar, Ditka Haberl, Marjana Deržaj, Neca Falk, Janez Bončina Benč, Oto Pestner, Avtomobili ...), prevajalec knjige o Beatlih, oče dveh že odraslih sinov, novinar slovenske redakcije londonskega BBC, lastnik preurejene kmetije v Vrhu blizu Ljubljane, ljubitelj in zbiralec viskijev ter vkuhavanja marmelad ...

To bi bilo to oziroma, kot bi rekel sam: »Pa smo že iz najhujšega.« Pa da ne pozabimo, borec za avtorske pravice glasbenikov in enoletni predsednik Sazasa (Združenja skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije) ter samosvoji ocenjevalec slovenske glasbene scene.

Že nekaj časa sem razmišljal o intervjuju z vami in pri tem mislil, kako zelo originalen sem. Pa nisem. V kratkem času ste nastopili v oddaji na POP TV, dali intervju za Hopla in Radio Slovenija, napisali članek v Magu, čaka vas podeljevanje viktorjev. Od kod tolikšno povpraševanje po vas?

Naenkrat, kar naenkrat se je to zgodilo. Tega že dve leti ni bilo. To je ena mojih sinusoid, ki me spremljajo. Zato se v zadnjih letih nikoli nisem sekiral, če sem in ali out, gor, dol, lestvica, prodaja ... Mi je čisto vseeno. Ker če gledam svojo črto od rojstva ali pa, recimo, konkretno od leta 1965, se pravi zadnjih 40 let, odkar se z glasbo resno ukvarjam, torej javno, gre gor, črta gre gor, čeprav so vzponi in padci neverjetni. Od – do. Ampak nikoli še nisem prišel na tisti grozljivi vrh in nikoli na tisto grozljivo dno, kar se je mnogim zgodilo in od koder je malo možnosti, da se boš vrnil, da boš še napredoval.

Gremo po vrsti, najprej k oddaji na POP TV in k vprašanju, kdo sovraži harmoniko.

To je najbolj brezpredmetno vprašanje, ki so mi ga zastavili kdajkoli v življenju. Harmonike nihče ne sovraži, vsi smo jo že uporabili. Harmonika je fajn inštrument, je pa seveda odvisno, kako ga uporabiš oziroma kako uporabiš katerikoli inštrument. Čelo lahko uporabiš ful nagravžno, kot to recimo zdaj dela Eva Julija Rečnik, lahko pa harmoniko uporabiš ful umetniško, kot to dela Accordian tribe ali pa, navsezadnje, kot sem jo jaz sam parkrat uporabil, ko jo je igral Martin Žvelc.

In celo poudarim lahko, da je bila prva verzija skladbe Slovenskega naroda sin posneta s harmoniko. Igral jo je pa Čarli Novak, sicer basist. Tako da je to vprašanje čisto mimo. Je pa zanimivo nekaj drugega, če se vrnemo na oddajo Trenja, kjer se je ta moj, v narekovajih, medijski uspeh ali pa neuspeh, odvisno od tega, ali razumeš, kaj sem hotel povedati ali ne, začel. To, da sem pred dvema, tremi leti dvakrat zapored zmagal na narečnih popevkah.

Na Slovenski popevki sem s skladbo Zakaj ne maram Mozarta dobil dve nagradi od štirih ali petih in ni bilo nič. Komadov ne vrtijo, intervjujev ni bilo, še fotografij s festivala ni bilo nikjer objavljenih. To je noro! Zato pa pride potem do teh norih medijskih deviacij, imenovanih Fredy. In to gre naprej, zdaj ima Fredy že kopije. Po raznih lokalih in na veselicah skušajo poiskati kakšne muskonterje in duete, ki so še veliko hujši.

Ampak saj ste bili vi sami prizanesljivi do Fredyja, ki naj bi se nam zgodil, v nasprotju z Atomik harmonik ...

Ki smo si jih pa zgodili, ja. Ampak Atomik harmonik so posledica superprofesionalnega dela in žilice, ki jo ima Jani Pavec. Zdaj vsi pozabljajo, koliko videov je on napravil. On si je pač zadal nalogo, da bo uspel tudi v muziki kot pevec, kot performer, in to mu je ratalo. Očitno je našel formulo in ... perfektno. Ta formula uspeva zdaj že v Nemčiji, zraven jogurtov.

Potem se ne strinjate, da gre za navadno sranje?

Kje pa, daleč od tega. Mislim, da gre za enega najboljših slovenskih zabavnoglasbenih izdelkov ever. Samo, kaj pa to za seboj potegne, je pa druga stvar. Ker ni nikjer v drugih ozirih back upa, ker so vsi na to skočili. Najbolj noro je to, da se ti dve skladbi, Brizgalna brizga in Tebe (močno poudari zadnji zlog, op. p.), mečeta v isti koš, pa Janija Pavca in celo ekipo v isti koš.

Da se meče produkcijsko ekipo, ki je to naredila, v isti koš kot Marijana Smodeta, ki je posredoval oziroma bil boter temu. Očitno je to samo odraz tega, kakšna čudna bagra se vali. Da se komadi plačujejo s polaganjem ploščic. Pri Atomik harmonik so se pa komadi verjetno plačevali celo z računi, snemali v ta pravem studiu, s ta pravim marketingom ... Gremo v Nemčijo, Avstrijo, Švico, pa bo nekaj ratalo. Super.

Ampak besedila so pa še vedno abotna ...

Seveda so. Oboja, samo da ena funkcionirajo, druga pa ne. In če bi Fredy pravilno zapel, bi bila stvar petkrat manj zanimiva. (smeh) Je pa res, da če zdaj poslušaš Polono in njen D dan ali Dan D, ne vem, z Guštijem, ima prav tako nagravžne ozke eje, ki so ratali trend. Če poslušamo naše napovedovalke, imajo vsi njihovi končni vokali priliman -m. »Spoštovanim poslušalcim ...« Ne?

Ne mislite menda, da je za to kriv Fredy?

Ne, kriva je buzerantska estetika. Ti so začeli prvi tako govoriti, spikerji. »Zapel nam je Fredim Miler.« »Poslušali smo pogovor z Domicel Tomažam.« Ti ne slišiš tega?

Če se vrneva k oddaji Trenja. Tam ste bili na eni strani ...

Saj ne gre za strani. Jaz sem na strani kakovosti in tega, da rečeš bobu bob in da se stvari uredijo, pa se očitno ne bodo. Tudi ta oddaja je bila samo še en prispevek k splošni blaznosti na tem teritoriju. In zdaj še mene rinejo v isti koš s Predinom, češ vidva sta stara prdca, ker že petnajst let nista nič naredila. Meni ni treba nič več narediti. Jaz sem glavne stvari napravil pred 25 leti.

Vas moti, če vas mečejo v isti koš s Predinom?

V tem kontekstu da, ker jaz nisem pregorel, on pa je. Mi je zelo žal.

Pregorel na kakšen način?

Ja, da je Brendiju rekel stvari, ki mu jih ne bi bilo treba. Če bi mu jaz moral odgovoriti, bi Brendiju rekel: »Stari, ti si sam rekel, da si včasih samo na plato pljunil, pa je bil hit. Jaz ti pa povem, da imam naslednji teden dva razprodana koncerta v Cankarjevem domu z gostom Arsenom Dedičem, s fantastično ekipo, ti pa na harmoniko ne moreš od spredaj zastonj špilat. Od spredaj! Pred Cankarjevim domom!« To bi mu moral reči, pa bi se kar slišalo, ampak bi bil nivo.

Ali je bilo, ko ste bili še mladostnejši, kaj bolje?

Seveda je bilo bolje, seveda je bilo. Takrat so bili največji osovraženci zaradi kiča itn. narodnjaki. To je že Benč pel, besedilo je napisal Brane Kastelic, da se mešajo narodnjaki in Slaki in Jožice, da prismode pojejo o Jožicah in podobno. Seveda je tudi to bilo, ampak je bilo veliko tudi drugega. In nismo bili v istem košu. Vzporedno je bilo ogromno tega.

So bili rock festivali, pop festivali, popevkarski festivali, kjer si vseeno moral imeti neki nivo, da si se uvrstil nanje. Vsaj kar se tiče zabavne glasbe, je ta šla skozi neki filter na radiu. Mene so na radio in na televizijo povabili uredniki. Jaz nisem sam nekaj prinesel, kar bi doma v drvarnici naredil. Prišel sem s kitaro, znal sem jo igrati, znal sem peti in so mi dali producenta, če bi potreboval kakšen orkester in aranžerja. In sem dobil plačano. Plačano besedilo, glasbo, kitaro, orglice, če sem jih igral, pa še vokal.

Kdo je kriv, da se je vse spridilo, da je nivo tako padel?

Nihče. Družbene razmere so se spremenile. Država je šla, takšna, kakršna je bila, v tem smislu v rit, drugje se pa ni nič naredilo. To je napaka.

V članku v Magu ste bili zelo kritični do nacionalne televizije, ki da ne opravlja svoje vloge.

Seveda sem. Nacionalna televizija ima nalogo za te stvari skrbeti. Pri nas je pa nacionalna televizija samo politično trobilo, muzka je pa čisto mašilo. V svetu Radiotelevizije Slovenija ni nobenega predstavnika za popularno ali kakršnokoli zabavno glasbo. Niti enega! To je narobe!

Izhajate pri tej kritiki iz izkušenj, ki ste jih dobili pri delu na BBC?

Seveda, BBC je ravno tako javni zavod oziroma korporacija, ampak subvencionirana od države. In BBC niti nima reklam, tukaj so pa še reklame. Zato sem rekel, da vsi mi televizijo trikratno plačujemo. Prvič z naročnino, potem z dotacijami ministrstva za kulturo, za informacije, kar gre tudi iz našega davkoplačevalskega denarja, a je tako?

In tretji način, kako plačujemo nacionalko, je kot potrošniki. Ker gledamo reklame, kupujemo to robo, itn. Vsak zaposlen odrasel Slovenec nacionalko plačuje na tri načine. Nacionalka nam pa vrne kaj? Bull shit! Tako, da te ignorira, da te izigrava, da ti ne plačuje, da je čisto vseeno, kdo, kje, kam, zakaj.

Kdaj ste se nazadnje pojavili na nacionalki?

Pojavljam se kot tabloidni komentator najrazličnejših prireditev ali pa v jutranjem programu za pet minut. Da bi mi dali svojo oddajo? Nikoli, he he. Se ne spomnim. Lado Leskovar, recimo, se je moral truditi in sam plačati. Na radiu sem več delal. Na radiu sta mi Jani Weber in Jure Longyka omogočila svoj koncert. To ja. Ampak to je spet pridiganje prepričanim.

Še primer skladbe Zakaj ne maram Mozarta. Dobila je celo nagrado za aranžma, ki ga je naredil Milko Lazar, ki je zdaj dobil nagrado Prešernovega sklada, ampak skladba ni bila posneta, ker ni bilo denarja, v narekovajih, za to, da bi plačali violine. In tako obstaja samo živi posnetek z ljubljanskega gradu. In očitno se je ta slovenska popevka sprevrgla v živo televizijsko predstavo, za katero je porabljenega toliko denarja, da ne moreš verjeti, komadi pa nastanejo tako, da jih ne posnamejo v studiju oziroma jih niso posneli, večina jih pa itak doma v svojem studiu naredi drugačno verzijo.

Ne one orkestralne, ampak pač bolj radiu oziroma zgoščenki prijazno. Zdaj bi lahko rekli: »Zakaj pa svoje plate ne posnameš?« Zakaj bi jo? Še zmeraj bodo predvajali Učilna zidana ali pa Kamionar, pa ne zato, ker sta toliko boljši od teh novih, ki jih pišem zdaj, ampak zato, ker novih zanalašč ne grem v svoji produkciji še enkrat snemat. Zakaj bi, če pa grem na festival in bi tam morale biti skladbe tako posnete, da bi bile tudi nacionalki, ki je hkrati naročnik tega, prijazne.

Ampak ali ne obstajajo pogodbe, po katerih naj bi bili zmagovalci upravičeni do snemanja skladb?

Pogodbe nima nihče, je pa to zmenjeno, je v razpisnih pogojih. In potem dobiš nagrado, boš dobil video, boš dobil snemalne ure ... Ničesar. Jaz se zaradi tega ne bom metal na zobe, briga me. Jaz si lahko kupim studio za en mesec, pa ne v Ljubljani, ampak v Los Angelesu, če hočem. Z njihovim orkestrom. Pa zakaj? Saj sem že dosti naredil, sinusoida gre gor in dol, špica gre pa naprej. To je moja logika.

Mi je pa zelo hudo zaradi drugih glasbenikov, ki niso v takem položaju in seveda zaradi tega, kam je tako rekoč cela glasbena scena zdrvela. Pa je ogromno dobre muske, produkcije. Se tryudijo fantje, punce, bendi, pevci, izvajalci, ampak vidiš pa, kaj je edino prodajano.

Pa bi se kakovostna glasba sploh lahko prodajala v teh novih časih?

Saj se. Kakovostna glasba se prodaja, še zmeraj. Tudi domača. Ne v ne vem kakšnih blaznih nakladah, ampak sigurno se prodaja. Siddharta je kakovostna glasba, Gušti in Polona je kakovostna glasba, Magnifico je kakovostna glasba ... Saj to se prodaja, ampak se porazdeli. Če bi kdo mislil, da se Helena Blagne prodaja na ploščah, se prekleto hudičevo moti. V tem je razlika.

Ti imaš dvajset, trideset izvajalcev ali pa izvajalk. Če pogledamo punce, imaš Aljo, Tabu itd. To je podoben rang in podobna muzka in to se porazdeli. Fredyja imaš pa samo enega, trenutno. Saj včasih je bil Smode samo eden, pa nas je bilo polno kantavtorjev. Šifrer, Mežek ... On je sicer največ prodal (Smode, op. p.), ampak smo mi tudi prodali in bili tudi prisotni in smo nastopali na resnih festivalih.

Se vam ne zdi, da gre pri zavzemanju za kakovostnejšo glasbo za boj brez upa zmage? Vaš intervju v Hopla magazinu, recimo, v katerem vas hvalijo kot edinega, ki ima poleg Predina toliko jajc, da upa reči bobu bob, se konča z oglasom za zgoščenko Simone Weiss, ki jo bodo priložili v naslednji številki.

In kaj zdaj? Naj rečem, da ne bom dal intervjuja v Hopla magazinu, dokler bodo take reklame, ali to, da Simona ni moja prijateljica, ker je in sem že tudi en komad z njo posnel v duetu in sva s tem nastopila, in kaj? (smeh) Saj ne gre zdaj za to ... To je narobe – zmagal? Saj ne gre za to, kdo bo zmagal. Zmagaš takrat, ko imaš za seboj štirideset let kariere, ko mularija poje tvoje komade, pa te niti ne pozna.

Če pogledamo pa čisto konkretno, sem pa tudi na vseh festivalih, na katerih sem nastopil, pobral kakšno nagrado. Od nagrade za tekst do tretje nagrade žirije do tretje nagrade publike, druge nagrade publike, prve nagrade publike, za aranžma so jo dobili ljudje, ki so zame delali. Celo kot debitant sem dobil pri tridesetih letih na Splitskem festivalu nagrado, ko sem prvič tam nastopil. Še več sem bil star kot trideset let. Petintrideset. In so potem eni popizdili, ampak se je izkazalo, da je klapa Šibenik, ki bi morala namesto mene dobiti to nagrado, v povprečju še starejša. (smeh)

Kar se tiče teh zmag: edina zmaga, ki je nimam, je ta, da nikoli nisem prejel zlate ali pa diamantne plošče. Čeprav sem v starih časih prodal šestnajst, sedemnajst tisoč kosov, kar je danes nora naklada, takrat pa ni bila. Takrat so bile nore naklade čez 50.000.

Koliko se pa danes prodajajo cedeji?

Ah, od petsto naprej je že dobro, človek ne bi verjel. Kar je več kot petsto, je že dobro.

S to prodajo glasbeniki najbrž ne pokrijejo stroškov produkcije albuma?

Ne, zato pa potrebuješ sponzorje. Lahko povem, da sem svoj dvojni album največjih uspehov samo v manj kot polovici trgovin, ker sem z Big Bangom prekinil sodelovanje, prodal več kot tisoč petsto kosov, kar je kar dobro. Jaz povem, drugi pa raje ne.

Omenjali ste zmago, ki je pa pri upravljanju Sazasa ni bilo?

Ah, tam se pa ne da zmagat. (smeh) Pa ni šlo za moj poraz, šlo je za poraz vseh avtorjev. Vse to se je lahko zgodilo na Sazasu zaradi tega, ker je na začetku zadevo organizirala ena elita klasikov oziroma zanesenjakov, z njimi pa tudi beograjsko-srbsko-slovenska naveza, in ko je nova ekipa prišla not, smo vsaj to pospravili. To je moja velika zmaga. Ne vem, kako se bo to še naprej vleklo, ker je stvar mnogo bolj zakomplicirana, kot zgleda na prvi pogled. Tu ne gre samo za avtorske, ne gre samo za denar, za mnogo več gre in avtorji nimamo nič pri tem, niti navadna policija, to gre veliko više.

Zakaj se ni dalo zmagati?

Mi smo pač razčistili s tem, da smo videli, koliko je bilo zapravljenega, koliko pobranega. To sem najprej začel jaz furat, kolikor se je dalo, ker je tam še upravni odbor pa še nadzorni odbor in petnajst ljudi ne more nikoli stvari dobro furat. Še najmanj pa lahko organizacija, ki je organizirana kot društvo in nekateri njeni člani vztrajajo pri tem, pravilno obrne pet milijonov evrov na leto. Če pogledamo Planico ali pa Sazas.

Seveda to nekaterim ustreza, ker se da v društvenih razmerah veliko bolj palamuditi. Sazas ima približno 280 članov, in če bi bila od teh 280 polovica približno aktivnih, bi bila stvar zlahka urejena. Ker je pa od teh 280 članov aktivnih šestdeset, kar pomeni, da pridejo na skupščino, na skupščini jih ostane pa vsega petdeset ali štirideset, se pa ne da nič narediti. Ker med temi šestdesetimi aktivnimi oziroma štiridesetimi delujočimi je pa vsak posamičen interes čisto različen. Ni skupnega. Ko sem še to videl, da se večini jebe ali pa da so izgubili še zadnjo iluzijo, ki se je najprej glasila: »O, Domicelj je prišel za predsednika, če bo kdo to uredil, bo on.« In ko so videli, da še jaz ne morem tega urediti, ker nisem imel več podpore, je pa vsem ketna dol padla.

Imel sem tiskovno konferenco in tri regionalna posvetovanja, Ljubljana, Izola, Maribor, ki sem jih sam sklical in sam plačal, in sem spet pridigal prepričanim. Da pa gre v upravnem odboru za zelo ozke interese, lahko vse dokažem in dokumentiram. Da si ljudje prisvajajo na podlagi svojih ne vem kakšnih zaslug četrtino denarja, namenjenega za posebne namene, za razne dotacije, za tiste stvari, da se že začenja razprodaja skupnega premoženja in da nihče ne ve, kam bo to šlo, da bo treba izvesti še kakšno revizijo. Pa ne takšne, ki bi ugotavljala, ali vsi papirji štimajo, ampak kako se znotraj tega ozkega kroga denar deli po tistem, ko sem jaz odšel oziroma Windisch, takratni direktor, ki je imel nadzor nad tem.

Če prav razumem, je osnovna naloga Sazasa, da prisili velike uporabnike glasbe k plačevanju avtorskih pravic.

Ja, in Sazas ni v tem času, v pol leta, kar mene ni več tam, niti ene pogodbe zaključil z velikimi mrežami. Ta denar je odšel, denarja za nazaj ne moreš več pobrati. Če Mercator deset let ne plačuje, enajsto leto ne bo plačal za vsa leta nazaj. Če Mercator ne plačuje, ne plačuje Tuš, ne plačuje Leclerc, Interspar, kinematografi. Tri milijone kart na leto so prodali. Sazas za glasbo, ki se vrti v kinematografih, ne dobi niti enega tolarja in posredno ne avtorji, ki jih je tisoče in tisoče po vsem svetu.

Po katerem ključu se pa deli denar, ki ga zbere Sazas?

Po formulicah, ki morajo biti. Pred mojim prihodom se je delilo kar po domače. Kdor je kaj potreboval, pa je bil direktorju in njegovi ženi na kožo napisan ali pa še kam drugam, je kaj dobil, drugi pa pač drobtinice. In če si dovolj dolgo težil, si celo kaj dobil, ampak oni so začeli že denar uporabljati, ki ga ni bilo več. Izplačevati akontacije, še preden so zbrali denar. In potem, ko je nacionalka rekla: »Dovolj, ne bomo izplačali toliko, kot smo bili dogovorjeni, ampak manj, ker so se pogoji spremenili,« je prišlo do totalnega kolapsa. In če takrat ne bi jaz nekih stvari spravil v red, bi se Sazas sesul, bi bil bankrot.

Zato sem izhajal iz temeljnega izhodišča, da je bolje štirideset odstotkov od nekaj kot pa sto odstotkov od nič. Zdaj mi pa nekateri to očitajo in ne vedo, kako kratkoročno je njihovo razmišljanje. Vse pogodbe so bile itak sklenjene samo za eno leto. In potem bi šli naprej in bi vsako leto višali, da bi vsaj inflacijo dohajali.

Vam niso celo grozili z ovadbami?

Saj mi še zdaj in čakam, kaj bo iz tega. Jaz njim nič ne grozim.

Zaradi škodljivih pogodb?

Seveda, ker so šli tako daleč, da so pogodbe oziroma račune, ki jih je zahteval prejšnji direktor Žagar, primerjali z mojimi poravnavami. Nihče pa ni vedel, da Žagarjeve niso šle skozi. Da je on tožil za petnajst milijonov, na koncu jih je dobil šest, pa še sodne stroške je plačal. A ni bolje, da v takem kontekstu podpišeš za sedem milijonov in pol ter greš od tukaj naprej? In potem z novim podpišeš.

Z ministrstvom za obrambo smo bili tik pred podpisom, s cerkvijo sem se dogovarjal, z gospodom Uranom, ko še ni bil nadškof. Z Mercatorjem je bila pogodba že sestavljena, samo še končna cifra je manjkala. Zaključil sem pogajanja z radiotelevizijo, ki so bila zelo trda in bomo videli, kakšna bodo nova. Z Mobitelom sem povišal ceno, ki je bila na začetku dogovorjena. To so bili vse moji uspehi. S tri tisoč malih uporabnikov smo prišli do sedem tisoč malih uporabnikov. V dobrega pol leta. Moralo bi jih biti pa 30.000. In če ti uspe zbrati male uporabnike, imaš tak priliv ...

Govoriva o gostinskih lokalih?

Seveda. Gostinski, frizerski ... vsi, ki imajo muzko v javni uporabi. Ko imaš to enkrat zaključeno in dobivaš stalni mesečni priliv, se lahko veliko laže pogajaš z velikimi, ker nisi odvisen od njih, ne pa obratno. To je bila največja napaka. Nacionalka je na začetku podpisala za tak in tak denar, takrat je bil tam še Žarko Petan, kar predstavlja sedemdeset odstotkov priliva, namesto da bi bilo obratno.

V Veliki Britaniji kompletna radiotelevizija, BBC in vse to, predstavlja trideset odstotkov, sedemdeset pa prireditve in drugo. Mi smo recimo sklenili pogodbo, čeprav so me minirali – samo da sem to omenil, so se že začele mine znotraj Sazasa –, z Gasilsko zvezo Slovenije, ker vem, kako te zadeve potekajo, ker sem čisto slučajno član enega gasilskega društva tam na vasi, in nihče ni vedel, da je v Sloveniji na leto več kot tisoč gasilskih prireditev. Mi smo šli potem pogledat in ugotovili, da jih je samoiniciativno plačalo ene petnajst. Kakih petdeset so jih tožili, pa ni bilo nič od tega, osemsto ali pa devetsto se jih je pa izmuznilo.

O kolikšnih denarjih govorimo, koliko bi morali plačati organizatorji veselice?

O malih denarjih. Od petnajst do petdeset tisoč na veselico, to ni noben denar, ampak pomnoži to krat tisoč. Nekaj veselic je seveda ekstremno velikih, na katere pride po pet tisoč ljudi, te so seveda zunaj kategorije. In ti ljudje, ki bi se morali zavedati, vključno z Avsenikom in Slakom, ker se njuni komadi največ igrajo, se ne zavedajo, da bi samo od avtorskih pravic za igranje na veselicah dobili več, kot pa so dobili honorarjev od veselic, na katerih so igrali. Te logike do danes še nikomur ni uspelo spremeniti.

Nekje sem prebral, da vi sami dobite približno tri milijone tolarjev honorarja od avtorskih pravic na leto.

Jaz, osebno?

Ja.

Sem dobil, ja, v zlatih časih, zdaj moram pa to deliti s pet in vsi drugi tudi. Letos bom za lansko leto verjetno dobil toliko, samo drugo leto pa sploh ne vem, če bo kdo še kaj dobil. Še več sem dobil pred leti, ampak moraš upoštevati, da sem komade potem tudi prodal. Od avtorskih moraš dobiti več. Avtor mojega statusa mora živeti samo od avtorskih. Je pa Žan Zmazek ugotovil, koliko smo izgubili in še izgubljamo zaradi tega, ker stvari niso dorečene. Manjši avtorji v desetih letih eno sobo, večji pa vilo. To je že vsak izgubil in še izgubljamo.

Se strinjate, da Slovenci načeloma niso naklonjeni izplačevanju odškodnine za uporabo glasbe?

Ker ni nihče tega prezentiral tako, kot bi bilo treba. Ja, zato, ker imajo tezgaroško mentaliteto, zaradi tega, ker je muskonter še zmeraj v bistvu en klovn, en pimpek pompek, pet jurjev na čelo, pivo pa mali golaž. Za to so muskonetrji v bistvu dosti sami krivi, ker so dostikrat govorili: »O, veš, mi nismo taki, šele ob enih, dveh zjutraj se res začne, in če si ti glasbenik s srcem, takrat igraš, pa magari, če je zastonj.«

Spomnim se, da smo se pred mnogimi leti nekaj menili o tem, da bi šel jaz v Avstralijo igrat z bendom, in so mi potem rekli na Izseljenski matici, da se bo z menoj mogoče dalo delat, en ansambel – pa lahko kar konkretno rečem, da je šlo za Ansambel Franceta Miheliča –, pa ne bo šel nikoli več tja. Zakaj? Oni so bili zmenjeni za dve uri koncerta, in ko so jim rekli: »A boste še igrali?«, so rekli: »Ja, ampak boste še plačali.« To je bilo nekaj najhujšega, meni se je zdelo pa nekaj najlepšega.

Tudi avstralski Slovenci so tako razmišljali?

Ja. Vse te neke turneje, veš, to je koma. To gre vse tako: »Ti boš spal pri Joškotu, ti pri Frančku, on pri Pepku ...« Dvakrat na teden imaš špil, potem si jim pa na razpolago. In potem te pelje Franček k Joškotu, Joško te pelje k Micki, ko zvečer tam zaspiš, hoče Micka k tebi zlezt, ali moraš pa do jutra nebulozne pijane domače peti, ali pa se pogovarjat o tem, a so črni boljši ali rdeči.

O tem so me posvarili kolegi in sem rekel: »Dobro, vi mi boste dali honorar, pridem špilat tja in tja, vmes se bom pa jaz po svoje vozil.« »Ja, to pa ne gre,« so rekli. »Kako ne gre? Če bom imel štiri, pet dni cajta, bom šel na avion pa na Papuo Novo Gvinejo.« »Ja, kje, boš pa ja mau z nami, pa mau klobase, pa to ...« In potem ni bilo seveda iz tega nič in so rekli, da sem aroganten pizdun in bodo lahko zdaj to še enkrat ponovili.

Ne samo to, še bolj nora je bila. Če si imel svoje plošče s seboj, jih nisi smel ti prodajati na koncertu, ampak on, eden od organizatorjev. »Super,« sem rekel, ker meni se itak ne ljubi, malo podcenjujoče se mi zdi tam kasirat, ampak mi gre pa na živce, da mi to rečejo. To je obup.

V Novem mestu se že upate pojaviti?

V Novem mestu se že upam, sem že bil v kakšnem lokalu do dveh, na tekmo še zdaj ne grem in ravno nazadnje, ko sva se s Kekom (Francijem, organizatorjem Rock Otočca, op. p.) pogovarjala, je rekel, da še ni cajt za Rock Otočec.

Ne razumejo, da ste imeli prav?

Ne, ne razumejo tudi zaradi tega, ker je bil v Magu pred časom članek, v katerem je pisalo, da naj bom vesel, da se sploh kdo še spomni name. Da bi moral jaz njim plačat, da so to naredili z mojim komadom in da če mi to gre na živce, naj si pa kupim pomirjevala, ki jih Krka tudi proizvaja. To je ta pristop, ki se bo spremenil počasi. Veliko ljudi, tudi mladih, razen najbolj prenapetih navijačev, mi da prav.

Dobro, v tožbi proti predelavi Jamajke v navijaško pesem Krkinih košarkarjev je stvar jasna, bila je pa še ena tožba ...

Brez zavor, ja, kjer pa stvari niso čisto jasne.

To tožbo ste izgubili, saj je sodišče sklenilo, da naslovu Brez zavor manjka individualnosti, zaradi katere bi lahko zahtevali avtorske pravice. Domnevam, da se ne strinjate z njihovo argumentacijo.

Hja, ne vem, če se strinjam ali ne. Po moje je, moram priznati, njihov advokat to zelo dobro napisal. Zelo dobro obrazložitev. Da je to normalna besedna zveza in da ta naslov Brez zavor ni prenosljiv na televizijsko oddajo. Je pa res nekaj drugega, da sodišče ni videlo nečesa drugega ali pa je to zanemarilo, pa je bila ključna zadeva.

In sicer, da je režiser Petar Radović rekel, da je hotel natanko ta naslov, da je natanko vedel, za kaj gre, in da to ni navadna besedna zveza, ampak da je to filozofija in da je on takrat hotel ta naslov, ker je bila njegova oddaja sestavljena v tem smislu, sestavljena kot moj album Brez zavor.

Ali ni rekel, da je ta naslov videl napisan na nekem zidu v Tivoliju?

Ja, kot grafit. To je stara finta, na to so se zgovarjali. Če dokažeš, da delo že tako ali tako ni čisto izvirno, te potem ne more nihče tožiti. Saj je bilo pri Jamajki isto, so tudi to poskusili. Da moja pesem spominja že na eno drugo Jamajko, da itak ni izvirna. To lahko prebereš v priročnikih za dokazovanje oziroma spodbijanje avtorskih pravic, za uvajanje in spodbijanje teh tožb. Jaz sem prvi, ki je s tem začel, in upam, da nisem zadnji.

Zdaj me ogromno ljudi kliče, tudi šole, in pravijo: »Mi bi pa eno vašo pesmico na eni proslavi zaigrali. Kako pa to gre, da ja ne bo kaj narobe?« To pomeni, da sem zmagal, to je zame že dovolj. Tudi drugi kolegi kličejo, ko kje kakšen kaj izpuli, ali pa pošljejo pismo, da so dobili plačano. Pri oddaji Brez zavor je šlo čisto za princip. Jaz sem hotel 150 jurjev. To ni nič, simbolično, tavžent petsto mark. Pa so mi rekli, imam njihov dopis, da nimam za to nobene pravne osnove.

Bil sem celo pripravljen na to, da se napišem kot soavtor naslova v špici. Tam piše vse. Kdo dela masko, kdo kabel vleče ... Ja, počakaj malo. S tem, da so me prosili, ali lahko uporabijo ta naslov! Meni so oni avtorstvo že priznali. »Ampak,« sem rekel, »to, da vi mene prosite, to še nič ne pomeni. Kaj jaz imam od tega, razen zadoščenje eden na enega, one to one?« »Kaj pa hočeš?« »Ja, da se to napiše v špici oddaje ali pa 150 jurjev. Še bolje, saj lahko s tistim denarjem naredim, kar hočem.« »Ne, to pa ne! Nimaš pravne osnove!« »Potem naj pa pravniki to razrešijo,« sem rekel in so sedem let razreševali. Stvar je še zmeraj na ustavnem sodišču, v presojo sem pa še dal. Ker še nisem čisto prepričan, da je vse zaključeno.

Sodne stroške ste plačali?

395 jurjev, danes jih bom plačal.

Uh!

Kaj?

Ni škoda denarja?

Kaj? Za sedem let! Za sedem let borbe ... To je najcenejša reklama za avtorske pravice. Takoj dam še štiristo jurjev, da se o tem toliko piše. Takoj, evo, še tebi dam toliko keša, da se vsak mesec ali vsaka dva meseca naslednjih sedem let toliko piše o avtorskih pravicah. (smeh) To je fantastična investicija zame in za vse avtorje.

Domnevam, da se teh tožb niste lotili, ker bi vam šlo slabo?

Seveda ne. Saj sem dal izjavo, da je tole mene koštalo natanko toliko kot ena dobra večerja pa ena flaša dobrega viskija. In pri tem vztrajam. Če kdo ne verjame, naj prinese flašo dobrega viskija, pa bo videl, koliko stane. (smeh)

Zamenjava temo?

No, dajva.

Šestnajstletni ste prvič prijeli za kitaro. Sta bila starša vesela?

Hm, ne. Fotra je skrbelo zaradi šole, in če sem imel kakšen cvek, je kitara izginila. Mamo je pa bolj to skrbelo – nivo, nivo. Ona bi raje imela, da bi bil jaz gospod doktor, ali pa inženir, ali pa violinist, ampak ne v orkestru. Solist.

Pred tem ste se pa ukvarjali, če se ne motim, z rokoborbo in s sabljanjem?

Ja, točno. Potem sem se pa moral odločiti, vse pa ni šlo. In sem se prav odločil. Zdajle bi bil zelo čuden rokoborec pa zelo slab sabljač, muskonter pa še kar ta pravi in bom lahko do smrti.

A je bilo sabljanje takrat popularen šport? Danes je skoraj izumrlo?

Že takrat je bil bolj obskuren šport, ampak ne toliko. Meni se je zdela taka plemenita veščina, ki zahteva izjemno tehniko in koncentracijo. Zgleda čudno, ampak če si sam noter v tisti mašin’ci – takrat smo imeli še pletene maske, ni bilo plastičnih – je pa zelo zanimiv šport.

Imel sem še dva kolega, Matjaža Kocbeka, sina, drugi je bil pa Iztok Simoniti, brat sedanjega kulturnega ministra, Drnovškov svetovalec za zunanje zadeve, Kuhar smo mu rekli. Strahovit sabljač, jaz sem bil boljši za floret in meč, on pa za sabljo. Hiter in točen kot hudič. On mi je tudi prodal Vaskove orglice, kromatične.

Kakšen sabljač ste pa bili?

V meču sem bil tretji, v floretu se pa ne spomnim. So bili starejši boljši, saj sem bil mulček, star šestnajst let. Sem pa naredil trenerski izpit, v Seči, kjer smo imeli en tak workshop pri Cvetku (Rudolf Cvetko, prvi slovenski olimpionik, op. p.), Simoniti ga pa ni, ker ga Cvetko ni maral. Rekel je, da je huligan, jaz pa da sem pravi športnik, ker sem se ukvarjal z rokoborbo. Pa je bilo ravno obratno. (smeh)

Kako pa rokoborba? A ni to čisto nekaj drugega? Tisti modri ali rdeči kostumčki?

Ja, in nekateri so me zajebavali, da gre za buzerantski šport.

Ko ste prvič prijeli za kitaro, vas je obsijala luč božja?

Ne, ne, ne, zgodba je bolj zanimiva. Igral sem orglice pri raznih bendih, ki so se že pojavljali, in sem se tam malo šlepal. In seveda, za dva, tri komade so me rabili, za več pa ne. In sem si rekel: »Se bom še jaz naučil igrati kitaro, pa boste videli! Pa bom imel svoj bend in igral.« Točno to se je zgodilo.

Koliko časa ste potrebovali za učenje kitare?

Ja, tako, da se je kaj zaslišalo, dva do tri dni.

Dva do tri dni?

Ja, maksimalno. Za 29. novembra, za praznike sem si jo izposodil in potem sem dobil prvi kompliment – spet eden tistih mojih značilnih norih komplimentov. Pod nami je stanovala oziroma še stanuje Draga Ahačič, velika režiserka in kolumnistka zadnje čase, in za praznike, ne vem točno, kateri dan je bil, popoldne ob petih pri nas nekdo pozvoni.

Gre moj foter ven in se prismeji nazaj ter pravi, da je Barbara, Dragina hči, prosila, naj damo radio malo bolj potiho (smeh), ampak to sem jaz vadil. »No, v redu,« sem si rekel, »če bi rekla, naj Tomaž malo manj razgraja s tisto kitaro, potem bi jaz mislil, no, ja, ker je pa rekla, naj dam radio bolj potiho, pa to pomeni, da znam jaz že igrat kitaro.« To je bilo tretji dan.

Glasbenemu nevednežu se mi zdi to skoraj nedoumljivo. Čisto sami ste se učili ali kako?

Čisto sam. Šele kasneje sem od kakšnega kolega dobil kak namig. Ne, nihče me ni učil. Ga ni zdajle, ki bi lahko rekel, da me je učil, se laže. Sam vse, saj sem se tudi klavirja sam naučil. Sicer sem pa že od malega vedel, da sem talent, saj sta bila tudi oče in mama zelo muzikalična. To imaš ali pa nimaš. Vedno me je zanimala muzka. Saj sem tudi pel v zborih, ampak so me vrgli ven, ker sem bil preveč nemiren.

Spomnim se, da sva bila s fotrom v hribih, ko sem bil star devet ali deset let, v Kamniških Alpah, in jaz sem se nenadoma začel dreti. Takrat je imel ravno Paul Anka en štiklc, Midnight ali nekaj takega, in sem začel: »Miiidnight ...« in je odmevalo: »night, night, night ..., it’s time for looovers ...« Foter je sedel, me pogledal in rekel: »Kdo te je pa to naučil?« Sem rekel: »Tko se sliši kot na radiu, ne?« Nisem genialen muskontar, kot sta recimo Jani Golob ali njegov sin, ki gredo toliko dlje v teh svojih znanjih in imajo absoluten posluh, ki ga jaz nimam, občutek imam pa fenomenalen. Če mi daš zdaj eno plato gor od čisto neznanega skladatelja ali komponista, tudi če je klasika, lahko rečem: »Tole pa špila, tole pa ne, tole pa bo, uaau ....«

Ampak violina vam pa ni preveč ugajala?

Neee, kje. Poleg tega smo imeli ... eh, mislim, da so za violino še danes čudne šole. To je bila čista klasika in so nas zajebavali, koliko dolg lok boš vlekel in vse to. Jaz sem hotel špilat melodije, so me pa jebali s tistimi etudami. Toliko dober pa nisem bil, da bi tisto preigraval, pa da bi lahko še vedno dodal nekaj svojega. Tisto je fajn, če si sposoben paralelno oboje furat.

Spomnim se, da se je on skozi drl: »Cou luk, cou luk!« Zato sem mu kar cou luk rekel. Mislil je cel lok, ampak je bil Štajerc, pa je zavil na cou luk. Parkrat sem zaradi njega tudi prijokal domov. Potem me je violina zanimala, sem jo razdrl, da bi videl, kako je narejena, spet cela pizdarija in smo jo morali nesti k staremu Demšarju, da jo je sestavil nazaj.To je spet nekaj koštalo. Vedno so bile neke jebe.

Potem so me oči zajebavale, nisem mogel videti in sem moral nositi dvojna očala in hoditi v bolnico na korekcijo oči, tam sem moral čitati note, spet jeba, on se je drl cou luk ... Stari moj, a ni boljša kitara, pa rokoborba!

Kitaro ste začeli igrati zaradi deklet, domnevam?

Neee, kitare sem se lotil, ker mi je bila všeč, ker so mi bili komadi všeč. To so bili časi Beatlov, Stonesov itn. Spomnim se, ko sem prvič zaigral komad benda Animals House of the Rising Sun. Deng, deng, deng, uauuu ... Veš, kakšen občutek je to? To je boljše kot orgazem. To je boljše kot prvi fuk, evo. (smeh)

Ko sem prvič zaigral na kitaro House of the Rising Sun, sem se bolje počutil kot pa takrat, ko sem prvič dobro fukal. Ker prvič itak ne fukaš dobro, kot dedec tega itak nikoli prav ne veš. Približno veš, kdaj je dober fuk. Včasih imaš srečo takoj, včasih ti pa čez par let potegne. »Ajaaa, to je to!« Jaz sem našel definicijo dobrega fuka, in sicer, da je dober, če ne slišiš, ko kdo pozvoni. Po moje ni boljše definicije. Pa kdaj žensko preboliš? Ko se en dan nanjo ne spomniš več. To so take kratke definicije, če smo že pri tem.

Nismo še. Jaz bi ...

Pa še ena. Zdajle je bilo spet nekaj tehle statistik in slovenska niti ni bila tako slaba. Govorili so, da je vsak fuk, ki traja več kot tri minute, dober. In če ti v pol ure ne stopi, je nekaj narobe. Jaz pravim, da so tu doktorji zajebali, zato da družine rešujejo. Okoli je treba cifro obrnit: če ti v treh minutah ne stopi, je nekaj narobe, pa če fuk traja manj kot pol ure, je tudi nekaj narobe. (dolg smeh)

O tem bi malo kasneje. Ampak zdaj bi še malo o glasbi. Tisto vaše prvo obdobje je zaznamovalo uporništvo ...

Ja, veš, zakaj? Jaz sem šel leta 1967 v Anglijo, prvič. Prvi letnik fakultete. In sem si rekel, grem jaz malo v Anglijo, da vidim, kaj se kaj dogaja. Šli smo v neki kamp na kmete nekaj delat, ker se drugače takrat ni dalo priti tja. Razen avstrijskega smo potrebovali belgijski pa nemški tranzitni vizum in potem angleškega in smo že tam naredili cel dar mar. Jaz sem se šel v London pritožit k lordom, ki so bili lastniki kampa.

V tistem kampu so bili ustaši, četniki, bolgarski fašisti. Ni bilo, kar ni bilo, še od vojne, vsi tam. V osnovi je bil to lager za sestreljene nemške pilote, za izbeglice in vojne zločince. Tam je bil tudi neki Časlav Spasić, ustaš, ki je vozil spidvej z letečim Kranjcem, s svojo tolpo. In smo se teoretično in tudi fizično spopadli. Takrat sem bil še dokaj čvrst dečko zaradi rokoborbe in kaj dosti mi niso mogli. Potem sem se lepo do Slovenije oziroma Jugoslavije prištopal.

Na teh izkušnjah sem leta kasneje prevedel City of New Orleans v Vlak na jug. Potem sem šel še malo na morje, pa napisal še eno, Zgodbo o kravi, plešastem človeku in policajih. To so bile res take prve pesmi, na bum, ki jih Smolar še zdaj piše, in se je začelo. Igral sem še v raznih bendih. Najprej v Helionih ...

Kaj pa ta beseda sploh pomeni?

Ne vem, to moraš vprašati tistega, ki si je to ime izmislil. Kaj v zvezi s Heliosom, bogom sonca. S tem se nikoli nisem ukvarjal, lepo se je slišalo. Takrat še fabrike Helios ni bilo. To je bilo najprej. Igral sem kitaro in orglice, ampak sem še vedno včasih nastopil z Mladimi levi ali pa Asindetoni kot back up ali pa kot predglasbenik, in potem še nadaljeval z bendom.

Pri Mladih levih je igral tudi Janez Bončina?

Ja, tako, pel je in igral kitaro, potem pa, če je zbolel, sem kdaj namesto njega vskočil ali smo šli pa skupaj na turneje. Bili smo v Bolgariji na svetovnem festivalu. Ogromno smo sodelovali. To je bila zame velika šola, saj sem igral ob strahovito dobrih glasbenikih. Tomaž Habe je bil prvi klaviaturist, potem je bil tam Berti Rodošek, Vasko Repinc dolga leta, to je bila ekipa.

Takrat smo se šli to: a si za Mlade leve ali za Bele vrane? Bele vrane so bile olikane, vsi fini, poštirkani, mamini sinovi, bodoči zeti, deklice lepe, čiste, krasne, nežne ... Mladi levi pa v bistvu horda (smeh). Rokerji v nulo, džezerji. Njihova zasedba se je potem še širila, prišli so Pero Ugrin, Brane Weissbacher, Šinigoj na pozavni. Ampak pazi, kaj se je v desetih letih, v dvajsetih, tridesetih letih zgodilo iz obeh bendov? Noro! Razen pokojnega Perota pa v narekovajih Benča so vsi doktorji, doktorji znanosti, profesorji, arhitekti. Noro! Ravno obratno. Tako da lahko tudi staršem rečem – dobro, če je tudi droga vpletena, se zadeve razvijajo malo drugače – da se zaradi tega ne smeš nič sekirati.

Malo bi se vrnil še v London 1967. Tisti, ki nam ni bilo dano doživeti tega, si predstavljamo vse mogoče. No, kako je bilo?

Malo drugače kot zdaj. Bila je neka pozitivna atmosfera in ta britanska zadrtost, ta konservativnost, tradicionalnost, se je ravno takrat omehčala. Bile so bolj mehke droge, travca pa dope pa šit ... Dobro, so bili tudi amfetamini in vse to, ampak nič hudega. Na šprici je bilo par džezerjev, drug pa nihče. Vse je bilo kar nekako tako ... vse je kar lebdelo, frlelo. Bile so kratke kiklce pa smo lahko gledali pod njih na podzemni na štengah.

Res je bilo fajn. Ni bilo aidsa. Ni bilo, kar ni bilo. Spomnim se, da smo imeli spalne vreče in da smo spali praktično sredi Londona v neki telovadnici za petdeset centov. Potem smo šli zvečer čez Soho, pobrali, kjer je bilo kaj, hrano, ki jo je kdo pustil. »Ja, evo, mularija, tukaj imate.« Ni bilo nevarno, ni še bilo pritepencev, mafijske bande, roparske z vsega sveta oziroma iz vse Evrope.

So bile to za vas v glasbenem smislu počitnice? Ste tam rinili v kakšne glasbene kroge?

Saj sem špilal po klubih, ampak kje ... Ko sem videl, kaj tam znajo, kaj se tam dogaja. To je bila prva cepitev, prvič sem bil cepljen, da ja ne bi imel kakšnih iluzij, kaj vse lahko v življenju še naredim. Veliko, ampak ne pa na tistem nivoju. Kar nekateri pri nas mislijo. Še zmeraj slišim: »Ah, tle se nič ne da, grem jaz v inozemstvo, pa bom tam naredil ...« »Stari moj,« rečem takemu, »za vsakega takega, kot si ti, jih je tisoč boljših. V vrsti čakajo.« Ali moraš biti toliko boljši ali pa tako zelo drugačen. Mi imamo zdaj dva primera. Laibach in Avsenike.

Ko sem prej spraševal o uporništu, me je zanimalo, ali ste se takrat upirali tudi slovenski glasbeni sceni?

Seveda, ampak jaz se nisem upiral tako, da bi sral ali šimfal in druge dajal v nič, ampak sem si kupil klavir – takrat še ni bilo demo trakov, ampak si moral napisati note in to poslati na festival. Pa sem se naučil lepo eno po eno vse to napisat. Nekaj sem se spomnil še iz violinskih časov. Sem prišel na festivale, najprej kot avtor.

Leta 1970 sta na 1. mladinskem festivalu v Ljubljani mojo pesem pela Alfi Nipič in Edvin Fliser, naslednje leto sem pa že imel Staro mamo, moj prvi malo večji hit. Tako je šlo potem to naprej in tako daleč, da mi je leta 1975 po dolgih pregovarjanjih uspelo zapeti svojo pesem Danes bo srečen dan in dobil sem drugo nagrado občinstva in je še danes hit. Niti ni hit, ampak je ena teh napol ponarodelih. Leta 1978 sem pri strokovni žiriji zmagal z Jamajko, 1979 pa na istem festivalu, čeprav so vsi rekli, da delam samomor, ker sem naredil čisto nekaj drugega, z Avtomatom zmagal pri publiki. To je bilo noro.

Besedilo: Tadej Golob

Foto Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord