Tomi Meglič: Ni nas veliko, ki bi v ­rokenrol znali dati slovenščino

Če za rojstni dan glasbene skupine štejemo datum njenega prvega koncerta, potem je Siddharta 17. marca letos praznovala 16. rojstni dan. Človek pri tem pomisli tudi na to, da so bili Tomi Meglič in večina članov, prijateljev iz soseščine, takrat stari 18 let, še dve, tri več, ko so se prebili iz anonimnosti in so se pod odrom pojavile prve večje skupine vreščečih najstnic, in kako je moralo to biti lepo.

Zgodovina gre v grobem takole: prvi koncert leta 1995 na Gimnaziji Šentvid v Ljub­ljani, naslednje leto prvi demo posnetki, nastop v klubu K4 in v oddaji Pomp na TV Slovenija. Zaigrali so Lunanai, ki so jo poz­neje predelali tudi za skupno igranje z Vladom Kreslinom in je bil eden njihovih prvih hitov. (Ne pa prvi, ki je po mnenju kolegic, s katerimi si delim pisarno, vendarle Pot v X.) Prvi album Id so posneli leta 1998, sledili so mu pa še Nord, Silikon Delta (plošča remiksov) pa Rh–, Petrolea in Saga. (Kateri je njihov najboljši? Nord, pravijo z moje desne.) Ob albumih in z njimi je Siddharta posnela 16 videospotov, od katerih ima na Youtubu največ ogleda Na soncu z Norda (saj poznate: »Jaz ne morem več v temi živet, jaz bi hodil na soncu, jaz bi hotel tebe imet ...«), in sicer skoraj 300 tisoč, pobrala vse mogoče domače nagrade, ki jih podeljujejo za to v Sloveniji, in to večkrat (zlati petelin, viktor, bumerang ...), MTV-jevsko best adriatic act 2005 in še dve nominaciji zanjo v naslednjih letih. Pa leta 2003 priredila nepozabni koncert s simfoniki na Bežigrajskem stadionu, ki je z več kot 30 tisoč navijači rekorden vse do današnjih dni.

Osemnajstega junija bodo Tomi in Boštjan Meglič, Primož Benko, Jani Hace in Tomaž Okroglič Rous, sedanja Siddhartina zasedba, poskusili spet napolniti stadion, tokrat tistega v Stožicah. Čaka jih težko delo. Ne samo zato, ker bodo morali dokazati (kot pač morajo vsi tisti, ki jim v tej deželi uspe), da njihovi najboljši časi niso že prešli, ampak tudi zato, ker si bodo koncert dodatno zapletli še sami – posneli ga bodo in material uporabili za nov album. Tomija smo ujeli le kak dan pred odhodom v Los Angeles, kjer bodo s producentom Rossom Robinsonom pilili material.

Po 21. marcu boste v Los Angelesu. Kako daleč ste z albumom?

Kakšnih šest pesmi imamo že skoraj posnetih, moramo jih še malo dodelati, zmik­sati, druge so pa v obliki nastavkov, ki jih bomo nalašč kot take pustili, da jih v Ameriki dodelamo. Pravzaprav bomo najbrž tudi te, ki so že posneti, tam obrnili na glavo, prevetrili. Drugih štirih, petih ali šestih pa se bomo tam lotili skoraj od začetka. Te, ki smo jih že posneli, so kot nekakšni malo boljši demoti, nekakšna informacija o skladbah, ki bodo pravo podobo dobile šele, ko jih bomo zares posneli na stadionu. Po izkušnjah, ki smo jih imeli s prejšnjo ploš­čo in z Rossom Robinsonom, se bodo te v Los Angelesu še precej spreminjale. Songwriting bo ostal, oblika je pa še popolnoma odprta. Saj zato pa gremo tja, sicer bi lahko album posneli tudi doma. Potrebujemo njegovo glavo, da poišče, kar je najbolje za nas. Sami si težko ustvarimo objektivno sliko, on pa je neobremenjen.

Kakšna je vloga producenta v glasbi? Je primerljiva z vlogo trenerja v športu?

Na neki način mogoče celo je. Producent posluša in si skuša ustvariti sliko. Ugotoviti skuša, kaj bi bilo lahko najprimerneje zate. Da ne bo nastalo nekaj, kar bo na koncu težko igrati. Vse bi rad potegnil iz tebe, kar pomeni, da ima on s tabo pred vsakim sešnom tudi pol ure, eno uro zelo intimnega pogovora, v katerem te poskuša razjeziti, če komad to potrebuje, oziroma te nasploh spraviti v tako stanje, kakršno zahteva ­pesem. In to mu uspeva. Ko igramo, nimamo časa, da bi razmišljali o katerikoli drugi stvari.

V športu sem malo bolj domač kot v glasbi in približno vem, kaj vpije Jure Zdovc svojim košarkarjem. Kaj pa govori producent glasbeniku, ki ga hoče razjeziti?

Po navadi niti ne veš, da te mora razjeziti oziroma da poskuša spraviti tvojo agresijo na dan. Podobno kot trener je najprej psiholog. Mora imeti zelo dober posluh za človeka in mora biti potrpežljiv. Popolnoma svoboden je, odprt. Trenerja se mogoče bolj bojiš, pri njem pa dobiš občutek, kot da se poznata od malih nog in da ti skuša pomagati. Nobenega bremena ti ne nalaga, njegova naloga je, da te popolnoma sprosti oziroma pripelje v stanje, ki ga pesem zahteva.

V osnove se pa ne meša? Melodij ne spreminja?

 Ne, take izkušnje še nismo imeli. To je naša domena, to je naš izraz, on ga samo pravilno zapakira. V songwriting se ne spuš­ča, razen če bi bilo kaj zelo moteče.

Pred njim ste sodelovali z Žaretom ­Pakom ...

Ja, delali smo z njim in z Dejanom Radičevićem in s Petrom Penkom pa za kratek čas najbrž še s kom. Vsak ima svoj način dela.

Ameriškega ste pa izbrali, ker ste potrebovali spremembo ali zaradi prodora na tuji trg?

Oboje. Z njim smo veliko bližji tem stikom, veliko bližji sreči, ki jo potrebuješ, si pri koritu. Že klima je tam drugačna, vse mesto diha rokenrol, ljudje, ki se ukvarjajo s tem, imajo po navadi ogromno izkušenj in so vsaj v svojem žanru svetovno znani in priznani. Nekaj so že dali skozi. Poleg tega je producent tam dejansko producent. Pri nas morajo obvladati še vse druge reči, od dela tonskega tehnika naprej. Tam pa se lahko producent osredotoči na to, za kar je poklican in plačan.

Kakšen je potem vaš tamkajšnji urnik?

Tak, kot si ga sami naredimo. Ni stroge discipline. Delamo takrat, ko najbolje funkcioniramo, na voljo pa imamo 24 ur na dan. Del benda raje dela v bolj zgodnjih urah. No, ta bolj zgodnja ura je pri nas tam nekje okrog enih popoldne, sam pa imam raje bolj popoldansko in nočno delo. V Los Angelesu delamo sicer bolj skupaj, ampak če bo Ross videl, da smo brezvoljni ali da smo se zaciklali, bo pa rekel: »Poglej, mislim, da je čas za pivo.« Najbrž tudi on kdaj pozabi, kateri dan v tednu je pa koliko časa še imamo na voljo. Prav je tako, ker časa, pa če se ga zavedaš ali ne, na koncu itak vedno zmanjka.

Stanujete pa pri njem?

Zelo veliko hišo ima neposredno na obali, na Venice Beachu. Celoten spodnji del je preurejen v nekakšen domači studio. Ni ne vem kako velika zadeva, premore pa točno tisto opremo, ki jo producent potrebuje. Skoraj kot bi snemal pri njem v dnevni sobi, in to ima neko posebno energijo. Tam stanujemo in delamo v istih prostorih in zato nimaš občutka, da bi hodil v službo.

Kakšen je pogled na Venice Beach? Je zelo silikonski?

Narava je lepa. Ocean je, vonj je pravi, vreme je človeku popolnoma pisano na kožo in zato se je najbrž toliko ljudi preselilo tja. Jim je pa zunanji videz zelo pomemben. Vidi se, da so bili vsi pri lepotnih mehanikih, tam s tem ni šale. Za rokerje, kot smo mi, ki včasih celo premalo skrbimo zase, je mogoče bolje, da hodimo tja v zimskem času, ko imamo izgovor za dolge rokave in dolge hlače. Težko je z videzom konkurirati ljudem, ki te najprej ne pogledajo v oči, ampak začnejo marsikje drugje. Tam na plažah je urejena fitnes oprema in ljudje lahko gledajo, ­kako se takšno telo oblikuje.

Osemnajstega junija vas čaka koncert na stadionu. Rekord, več kot 30 tisoč ljudi na stadionu, menda ni ogrožen, če se ne motim?

Mislim, da ne, ker se je medtem spre­menila zakonodaja, kar je za rokenrol slabo. Po mojih podatkih je kapaciteta stožiškega stadiona 23 tisoč ljudi, ne glede na to, da jih je v primerjavi z osem tisoč sedeži na bežigrajskem stadionu na stožiškem 16.500, kar je dvakrat več, zelenica je skoraj enako velika, minus atletska steza. Problem je, da lahko zaradi varnosti in števila vhodov pride samo toliko obiskovalcev.

Ste kdaj razmišljali o dvorani? Na prireditvi As ti tud not padu je do konca ­veliko ljudi odšlo s stadiona, ker je bilo premrzlo.

Tukaj je veliko odvisno od sreče, čeprav junija ni bojazni, da bi bilo premrzlo. O dvorani nismo nikoli razmišljali. Že zaradi izziva je stadion zanimivejši. Ker je nov, ker na njem še nihče ni nastopal, pa tudi zato, ker smo na stadionu enkrat že nastopili in takrat napovedali, da se spet vidimo, ko bo Ljubljana dobila novega. Tega sam sicer nisem vzel kot obljubo, bolj kot nekaj, kar sem izrekel v afektu, potem ko je bilo nekaj uspešnega za nami, ampak vseeno je lepo, če to izpolnimo.

V intervjujih ste večkrat rekli, da je za Siddharto vseeno, ali igra v velikih ali majhnih dvoranah, ampak domnevam, da je nastopiti pred 30 tisoč ljudi vendarle nekaj posebnega.

Seveda je. Vse je drugače. Že zaradi priprav, logistike, pa tudi sama teža dogodka doda svoje. Glede na to, da je pri nas takih dogodkov malo ali pravzaprav nič, je tukaj tudi odgovornost izvajalcev zelo velika. Veliko ljudi pride na stadion uživat, ogromno je pa tudi takih, ki pridejo sodit, ocenjevat, ker je pač ta stvar pomembna. Na neki način si na odru gol pred vsemi, kar nas sicer ne moti, to je izziv, na katerega se pa moraš vendarle pripraviti.

Tam za Bežigradom pred osmimi leti ste imeli pod seboj več kot 30 tisoč navdušenih ljudi. Eno tako športno vprašanje – kakšni so bili občutki, ko ste šli na oder?

Trema je bila kar prisotna, pa ne tisti trenutek, ko smo šli na oder, ampak ves dan, ker nismo vedeli, kam bi se dali. Imeli smo skupno kosilo kar pri kitaristovi mami. Ko smo pojedli, smo se morali nekam dati, na kavč, kamorkoli, malo zaspati ... Zoprno, to so občutki, ki jih imam najmanj rad. Tisti čas ni prijeten. No, potem pa tik pred tem, ko smo šli na oder, je bilo super, ker je bilo vzdušje tako toplo. Bilo je sicer hladno vreme, na meji z dežjem, celo na rosenje se je pripravljalo, ampak kljub temu je bilo toplo. In čeprav z odra ne vidiš posameznikov, se mi je zdelo, kot da so vsi tja prišli pomagat. To je bilo pa zelo prijetno. Takrat je trema popolnoma izginila in zazdelo se mi je škoda, da so pred nami samo dve, tri ure uživanja, potem bo pa vse to, za kar smo leto dni garali, za nami. A za te dve uri smo se borili?

O čem razmišlja človek v tistem neprijetnem delu? Da bo šlo kaj narobe?

Predvsem me skrbijo tehnične stvari. Jas­no je, da bo kriv bend, če bo šlo karkoli narobe. Vsaka tehnična napaka nam škodi, in ker je toliko stvari, ki lahko gredo narobe, te skrbi. Sicer popolnoma brez zveze, ker s tem nič ne pomagaš, ampak zavest pri meni tako deluje. Ni me strah tega, da bi pozabil besedilo ali kaj podobnega. To je rokenrol in to se da vse speljati. Pa tega, da bi fušal. Saj gremo v živo in je prav, da je tako. Tudi če se trudiš, da ne bi fušal, se ti kdaj ponesreči.

Kaj pa trema pred simfoniki, visoko ­izobraženimi glasbeniki?

To pa ne, ker drug na druge gledamo kot na kolege, sodelavce. Jasno je, da imajo oni veliko več glasbenih izkušenj, ampak v ­tistem času nastane taka sinergija, simbioza, pri čemer se moramo mi njim malo prilagoditi in stopiti na višjo stopnico, se malo bolj disciplinirati, oni si pa tudi lahko malo raz­rahljajo metuljčke in gredo malo v rokenrol grove. Klasična glasbe se je z rokenrolom že velikokrat povezala. Pri nas sicer ne prav velikokrat, kljub temu pa tople vode nismo odkrivali. In prav zaradi tega, ker se to ni zgodilo tolikokrat, je bil tudi zanje večji užitek kot na kakšnem abonmajskem koncertu, na katerem so v glavnem sami na odru. Za vse je bilo zanimivo in niso bili nič vzvišeni. Pomagali so in se tudi oni počutili kot zvezde večera. Noben dodatek niso bili, ampak Siddhartin simfonični orkester.

Na odru je bil tudi Vlado Kreslin. Ste vedeli, da se bo vrgel med ­občinstvo?

Ne, ne vem, ali je on vedel. Ta občutek topline, to željo, da bi objel vse spodaj, je najbrž tudi on takrat začutil in mislim, da se je to zgodilo spontano, ker je tudi zgledalo zelo posrečeno. O tem se nismo pogovarjali.

Ste si kdaj rekli, kako to, da se tega ­nisem jaz spomnil? Človek ima še enkrat toliko let kot jaz ...

Ne, pravzaprav sem vesel, da je to napravil on. Če bi se vrgel jaz, bi bilo to veliko bolj pričakovano, kot to, da se je vrgel Vlado Kreslin. Najbrž se on že dolgo časa ni metal z odra in najbrž je takrat minilo precej manj časa od našega zadnjega metanja.

Koliko časa pa potrebuje človek po takšnem koncertu, da pride k sebi? ­Evforija najbrž traja nekaj časa.

Predvsem traja zaradi tega, ker vidiš, da se ljudje pogovarjajo o tem, da mediji pišejo, in jo podoživljaš, dokler ne začne tako kot vsaka stvar upadati. Ljudje živijo svoja živ­ljenja in zanje je tak koncert veliko manj pomemben kot za nas, ki smo ga pripravili. Ljud­je si vzamejo čas tisti dan, pridejo, ampak najbrž to ni njihov ne prvi ne zadnji koncert, verjetno so videli že večje. Za nas pa je to nekaj posebnega, tako zelo, da nam je še danes ostalo v spominu. Spomnim se, da smo točno teden dni za tistim koncertom igrali za zamejske Slovence v zelo majčkeni dvorani, v kateri ni bilo pripravljeno niti ozvočenje, in je bilo popolno nasprotje, kar nas je prizemljilo. Čudovito so nas sprejeli in nismo bili niti lačni niti žejni. Super je bilo pasti iz enega ekstrema v drugega. Saj ne, da bi koncert pozabil, ampak občutki hitro poidejo.

Vrniva se h koncertu, ki bo v Stožicah 18. junija. Avdioposnetek koncerta bo uporabljen za album?

Ja. Osnovni načrt je, da bo stadion z vsemi obiskovalci naš studio. To bo edini uradni posnetek tega albuma. Ne bomo šli snemat naknadno še v studio, ampak bo to edina oblika albuma, živa. To bo naša edina možnost, nobene druge ne bo. Jasno, da se lahko še kaj popravi v mejah normale. Avdio bomo posneli tam hkrati z videom, ki ga bomo izdali na devedeju. To bo prvi uradni sploh. Prejšnji z bežigrajskega stadiona je bil sicer narejen, natisnjen v nekaj tisoč izvodih, ampak samo za poslovna darila oziroma kot nekakšen promomaterial.

Bodo na novem albumu samo nove pesmi ali bo celoten koncert?

Na novem albumu bodo samo novi komadi. To govorim za avdio, se pravi za cede. Na devedeju bo pa celoten posnetek koncerta. Vse skupaj naj bi zneslo tri ure. Zaigrali bomo 45, 50 minut novega materiala, drugo pa bo izbor naših najboljših komadov, ki jih ljudje poznajo, plus nekateri starejši, ki jih ljudje malo manj poznajo, ker niso dobili večje pozornosti, so pa zelo stadionski, tako da dobro zagrmijo.

Ima album že naslov?

Ne, ne še, ker ga bomo poskušali po­iskati tam. Če bo kaj pametnega padlo prej, se ne bomo silili, drugače pa ga bomo po­iskali po koncertu, ko se bodo misli zbrale.

Bo novi album podobno konceptu­alen, kot je bil prejšnji?

Konceptualen je samo v tem smislu, da je namensko narejen za stadion. Malishka, ki smo jo že predstavili, je velika izjema, ker je radiu všečna pesem, večina komadov bo pa zelo udarnih, primernih za stadion. V naših okvirih. Ohranili bomo Siddhartino melodiko in harmonije, pa tudi kakšne než­nejše, počasnejše, sicer bolj redke čustvene izlive bomo imeli. Mora biti udarno in s tem namenom smo se albuma lotili. To imamo v glavah, to nam je jasno.

Za zdaj torej poznamo Malishko. Ste kaj spremljali odzive nanjo?

Malo sem. Večini je komad všečen. Pravim privržencem sicer tudi, ampak maj­čkeno premehek. Se strinjam, ampak me ne skrbi, ker bo kmalu zunaj tudi druga pesem, ki bo udarnejša.

Ali ni to usoda vseh bendov, ki so začeli zelo glasno in hitro? Tudi Metallico so po vsakem albumu, ki je sledil Master of Puppets, pravi feni ogorčeno obtoževali, da so se prodali?

Ja, saj nima smisla ugajati komurkoli, ker s tem, ko skušaš nekomu ugoditi, nisi všeč naslednjemu. Tukaj je res najboljši kritik bend. Če se mi pri tem, kar bomo igrali, ­­ne bomo počutili dobro, potem je vse brez zveze, vse bomo izgubili. To ni kot šport, kjer preštejejo stotinke, centimetre in si olimpijski prvak. Tukaj je ocena popolnoma osebna. Kakovost je drugotnega pomena, pomembno je to, ali se človek ob poslušanju glasbe zabava, uživa, ali ga ta oziroma dogodek ­popelje nekam ali pa ne. Mene ogrom­no ­kakovostnih bendov ali izvajalcev ne pre­makne, se me pa dotaknejo kakšne stvari, ki so po nekih merilih narejene zanič. Tebi mora biti všeč, pa si zmagal. Mi imamo to srečo, da je tisto, kar je všeč nam, všeč  tudi ogromno ljudem, da nismo marginalni, čeprav skušamo eksperimentirati in presenečati tudi sebe. Zgleda, da smo si na začetku podzavestno izbrali neke okvire, ki so všeč mnogim, in da ta izmenjava energij deluje.

Ogledal sem si komentarje ob Mali­shki na Youtubu in kar nekaj jih je omenilo, da jih zvok spominja na Dicka Dala, kralja tako imenovanega surferskega ­kitarskega sloga, tiste kitare iz Šunda. Je kaj na tem?

Ne. Če sem povsem iskren, moram priznati, da tega imena niti ne poznam. Do tega zvoka je prišlo zelo naključno. Ko je komad že narejen, se pravi njegova osnova, se določi, kakšno obleko mu dati. Osnova pri tem je bil zelo strog ritem z močno bas linijo, kot je recimo Billy Jean Michaela Jacksona, potem smo mu pa dodali neke te surferske elemente in rusko ime. Malishka je bilo naslov komadu že v njegovi demo verziji, se pravi, ko je bila pesem še zelo v osnovni obliki. ­Govori o skrivnostni ženski in bi lahko imela katerokoli ime. Magnificova je Silvija, naša pa pač Malishka.

Sem mislil, da ima za ta kitarski zvok kaj zaslug kalifornijski producent.

Ne, on te pesmi sploh še ni slišal. Po navadi nikoli vnaprej ne sliši materiala. Rad bi ga poslušal s svežim ušesom, da mu v živo zaigramo, kar je zelo dobro. Tja prinesemo song, ne pa produkcije. On starta iz nule, mora dobiti neko predstavo, ko nas gleda, ko igramo pred njim.

Vas je on kaj spremljal na koncertih?

Predlani smo ga povabili na koncert in je prišel v Maribor na Piše se leto, na precej velik koncert za kakšnih 5000 ljudi v Ledeni dvorani. Tam je bil z dekletom in s tehničnim mojstrom in sta bila oba zaprepadena, kako ljudje tukaj navijajo z glasbo, kako poznajo vsako besedo. Zdi se mi, da je v Ameriki koncert veliko manj žur, kot pa je užitek ob gledanju in spremljanju. Pri nas je seveda tudi to, se pa pri nas na koncertu nori. To je razlika. Bili smo na koncertu Slipknotov, na katerega nas je on peljal. To je metalski bend, na katerega gredo zavedni feni, ki na koncertu gledajo, poslušajo in nimajo časa za ples. Seveda tudi zato, ker je država večja in ne pride bend vsak dan tja. Mi igramo zelo malo, 15-krat na leto, pa je to že veliko. Tako da si nas lahko prideš enkrat pogledat, enkrat se na koncert razmetat, napit, ko sploh nič ne poslušaš. Tam je to malo drugače.

Ross je tudi producent skupine ­Slipknot, če se ne motim?

Ja, in na začetku Sepulturin pa skupine Korn, eno ploščo je delal tudi z The Cure. Naredil si je neki tak zvok, ki je zelo natur, tak zvok napravi, da bendu kar verjameš. Pozneje so ti bendi tudi malo zavili in šli v bolj polikane zadeve, sicer bolj prijetne, se je pa pri tem izgubila energija, človeški faktor, in se zaradi tega veliko bendov vrača k njemu. Korn, recimo, so zadnjo ploščo Remember who you are posneli z njim ­točno zaradi tega: skrenili smo, pa dajmo napravit spet tako, kot smo na začetku, ker se nam malo meša.

Ali ni to, prevelika speglanost, pogosto tudi slabost izdelkov slovenskih glasbenikov in njihovih producentov?

Seveda, to je čisto razumljivo, ker vidim, kaj mi počnemo, ko sami snemamo svoje komade, ko jih preveč speglamo in se moramo potem vračati. Zakaj to počnemo? Ker je mogoče. Doma imaš računalnik, program, ki je sorazmerno preprost in ponuja veliko rešitev, zadevo olepša. Pri tem lepšanju pa pozabiš, kaj sploh delaš in da je končni produkt glasba, ki vpliva na čustva, ne pa podoba na zaslonu, videz tistih kanalov in veselje, kako smo vse to zrihtali. Pozabiš na glasbo, vesel si, kako si to tehnično izvedel. Ko smo snemali sami, smo se morali vračati, požreti to, da ne bo zvenelo perfektno, bo pa iskreno, zvenelo bo z jajci. Mogoče je ta izraz še najboljši.

Številni dvomijo, da lahko ponovite Bežigrad, da lahko napolnite Stožice. So kakšni dvomi tudi v skupini?

So pomisleki, ampak če se ne bomo lotili, tega ne bomo nikoli izvedeli. Če ne bi 18. junija pripravljali stadiona, bi bili 19. junija po moje veliko bolj slabe volje, kot če nam 18. ne bi uspelo. Ne bomo imeli slabe vesti, ker vem, da bomo naredili dobro stvar. Jasno je, da je teže, ker smo stadion enkrat že napolnili, mnenja o nas so se tudi že polarizirala. Nismo več tako nov bend in zaradi tega mogoče manj zanimivi, zadnje čase tudi nismo bili tako zelo prisotni, čeprav namenoma. Ne bi bilo prav, da bi svoje občinstvo in tudi sebe preobremenili s tezgami, ki so namen­jene izključno služenju denarja. Menim, da pripravljamo nekaj posebnega in da mož­nost, da bi izpadlo slabo, sploh ne obstaja.

Pred osmimi leti se je zdelo, da je meja samo nebo. Napovedovali ste prodor v tujino, ampak tam se je pa ustavilo. Je teže, kot ste mislili, da bo?

Ja, veliko teže. Vedeli smo, da bo težko, ampak ... Vsakič, ko izpolniš listek za loto, ­računaš na to, da bo prav tvoj zadel, ker drugače ga sploh ne bi. Ja, poskušamo, še ved­no. Tudi v teh osmih letih smo imeli veliko koncertov po Nemčiji. Še vedno smo v stikih, tam bomo izdali tudi to ploščo in ni vrag, da se ne bo premaknilo. Saj se je, ne pa do te mere, kakor smo upali. Po drugi strani pa ne vem, ali ni mogoče celo prav, da nas usoda tako pelje in preskuša. Mogoče se pa ta bend ne bi dobro počutil – zdaj bom šel res visoko –, če bi bil v koži U2. Da je to mogoče za nas, ki smo vendarle Balkanci, prevelik zalogaj, da smo za to preleni. Da imamo še kup drugih stvari v življenju, ki so tudi prijet­ne: šport, prijatelji, vse to. Da želja, biti tako velik, biti največji na svetu, ni tako močna, kot biti velik, svetovno znan, ampak v mejah normale, v katerih ti še pustijo dihati in živeti.

V nekem intervjuju ste omenili, da za prodor v tujino potrebuješ srečo pa zveze in poznanstva ...

To pa povsod.

To mi zveni nekam domače.

Prepričan sem, da je bendov, kakršen smo mi, takega žanra in podobne kakovosti, po svetu kar nekaj, prostora pa ni in morajo izbrati enega, dva, tri. Če jih je preveč, skačejo drug drugemu v zelje in od tega velike založniške hiše nimajo nič. Organizatorji morajo napraviti selekcijo. Včasih ustavijo kak bend tako, da z njim namerno podpišejo pogodbo, potem pa mu pet let ne pustijo nič napraviti, da lahko spromovirajo kak podoben bend. To so grde igre, pri katerih moraš biti zelo previden, če hočeš uživati in ustvarjati. In potem je dobro, da nekoga poznaš, da ti odpre stranska vrata, da ti ni treba ved­no brcati skozi glavna. Da imaš srečo, ker je ta prišel dobre volje na koncert, da se je prav tisti večer zaljubil in mu bo ostal v spominu. To so dejavniki, na katere nimaš prav velikega vpliva, razen da si čim več zraven.

Pritoževali ste se tudi nad založbo, ki je pripravila koncerte v Nemčiji?

Eksperimentirali smo in tista založba, ­Ministry of sound, je bila v bistvu dance založba. Hoteli so odpreti novo vejo, rokovsko, in niso startali z večjimi bendi, za katere niti niso bili prepričani, da bi pristali na sodelovanje. Nam je to prišlo prav, ampak sem dobil občutek, da njihove zveze na tem področju, na katerem so drugi ljudje, drugi organizatorji, drugi festivali, niso bile tako dobre. Takrat so šele nabirali izkušnje. Nič hujšega ni bilo. Ob tem smo podpisali še z Universalom, ki pa je bila po drugi strani za nas prevelika založba, mi smo bili premajhna kaplja, da bi lahko upali na kaj večjega. Še zmeraj pa smo imeli nekaj najetih freelancerjev za medije in za televizijo, za koncerte, s katerimi imamo še vedno stik in oni še vedno delajo.

V svetu je uspelo dvema slovenskima skupinama: Slavku Avseniku in njegovim pa na svojem področju tudi Laibachu. Ste kdaj v skupini sedli in si rekli: ali lahko ugotovimo, kaj sta imeli ti dve skupini, da jima je uspelo?

Saj se že kar ve. Avseniki so bili inovativni, novi, prav tako Laibach. Avseniki z odličnimi melodijami, s posebnim in drugačnim zvokom in narejeni za rajo, Laibach pa s provokativnostjo, ki je lepo sedla s soci­alizmom, komunizmom, ki jih je sprva prepovedal, kar je seveda nekaj najlepšega za promocijo. Pa tudi z drznostjo in zvokom, ki je bil takrat tudi popolnoma nov. Zdi se mi tudi, da je bilo takrat več prostora za to. Zdaj je poplava glasbe toliko večja, dostop do glasbe je preprostejši, laže je priti do katerekoli glasbe na tem svetu kot pa do sen­dviča. Takrat si se moral potruditi, in ker si se potrudil, si to nekaj časa cenil in kar nekaj časa poslušal ter v tej glasbi užival. Tako je bend dobil poslušalce. Zdaj je glasba veliko bolj kulisa kot kaj drugega. Ne vidim niti ­možnosti, da bi se to še kdaj ponovilo in bi nastali bendi, kot so AC/DC, Metallica, U2, ki so večni, ki vladajo že 30 let. Ne vidim možnosti, da bi se danes sproduciral bend, ki bi bil velik tudi čez tri desetletja.

Je danes teže biti originalen?

Ja, ker je več glasbenikov. Pa teže je ohraniti pozornost ljudi, ker je glasba do­stopna na vsakem koraku in si jo lahko naložijo v telefon pa v računalnike. Toliko glasbe je in tako hitro se spreminja, da tistega, kar si naložil v računalnik, pogosto sploh nimaš časa poslušati. Včasih si kupil ploščo in je bila v špilerju celo leto. Ker si jo tolikokrat poslušal, se ti je medtem zgodilo polno stvari, tudi lepih, in si si to ploščo zapomnil tudi po tem obdobju.

Ste po uspehu finskih Lordov pred nekaj leti pomislili, da bi tudi sami poskusili prek Eme na Evrovizijo?

Vabilo smo že dobili. Ne vem, ali kot bend, vsaj kot avtorji pa že. Ampak za zdaj nas nekako ne vidim v tej zgodbi, ostajam gledalec in kritik. Letos sem bil nad načinom in vsem prijetno presenečen. Mislim, da je šla Ema kar nekaj korakov naprej. Tokrat je bilo nekaj kakovostne glasbe.

Ko sva rekla tujina, sva takoj zavila na zahod, v Nemčijo. Je za vas tujina tudi nekdanja Jugoslavija?

Tudi. To je trg, ki je precej podoben našemu. Odličen trg, občinstvo je tam fenomenalno, tudi festivali so super in so nas z njimi že pred nekaj časa prekosili. Je pa tako, da so tam prav tako v buli z denarjem, kot smo mi. Glasba ni zelo nujno potrebna dobrina, v katero bi vlagali. Tukaj seveda lahko igramo, ker gremo zvečer domov spat. Tam je pa vložek v koncert seveda takoj večji kot pa dobiček. Nekako moraš plačati, da lahko prideš tja. Mi pa služimo s koncerti in je razumljivo, da ne morem prinesti potnega lista s ­hrvaško-srbskimi štemplji in reči, ali mi dajo zanj kos kruha in salame pa malo sira.

Kaj pa Poljska? Opazil sem, da je na Youtubu precej fenov od tam.

Res jih je precej in zato nameravamo na kakšno turnejo po Poljski. Tam smo že imeli posamezne koncerte, največ dva zapored. Če imaš deset koncertov v dveh tednih, se ti že nekako pokrijejo. Poljska je kar velika, ima 40 milijonov prebivalcev. Da ne hodiš za vsakega posebej gor in dol, ker je tukaj tudi oprema, ekipa. Prizadevamo si za serijo koncertov, klubskih, s 500 do mogoče tisoč ljud­mi, tudi kakšen festival. To pa mislim, da bo izvedljivo po poletju, ko zaključimo s stadi­onom. Poljaki nas kar precej vabijo, zoprno je le to, da za koncert, dva.

Lahko tam prepevate v slovenščini?

Lahko. Slovenščine sicer ne razumejo, ampak jim kljub temu bolj ustreza kot angleščina, zdi se jim prepričljivejša. V rokenrolu je instrumentalni del zelo glasen in se besedil, če jih prej ne poznaš, dostikrat ne razume. Ne glede na to, ali poješ v slovenščini ali angleščini.

Prebral sem, da ste imeli težave z ­angleščino. Kako je s tem?

S samo angleščino niti ne, bolj s tem, da je težko prikriti, da je ne govorim vsak dan. Pogovarjal sem se že normalno in se mi je skoraj zazdelo, da govorim kot rojeni govorec, pa ni res. Tako kot mi, ki zavohamo koga, ki pride iz tujine, pa čeprav on misli, da govori zelo lepo. To je zelo težko zbrisati. Potem ti ljudje skušajo pomagati, je pa zoprno, ker se zato osredotočiš na izgovarjavo, ne na izraz. Da bi angleščino usvojil, bi moral živeti na tujem leto, dve. Ampak saj tudi Björk poje v angleščini in je jasno, da ni doma z angleško govorečega ozemlja. To naredi na poseben način in je dobro. Včasih še nalašč malo pretirava. Mogoče bomo s takšnim stilom našli svojo pravo formo. Bomo videli.

Kako je pa z vašim pozicioniranjem v tujini? Menda vas radi tlačijo v gotik rok?

Ja, ker je bil plošča RH– prva naša v tujini. Takrat je bil naš imidž malo temačnejši. Ampak več ko smo imeli intervjujev za zahodne medije, več priponk smo dobili. Na koncu je bil že uvod v članek opis tega, kar igramo. Glede na tisto bi bila lahko naša plošča na katerikoli polici v prodajalni. To nam ni prav pomagalo.

Predin na svojih koncertih v tujini težave s predalčkanjem rešuje tako, da se sam pozicionira z nekaj tujimi pesmimi, potem pa izvede še svoje. Ste kdaj raz­miš­ljali tudi o tem, da bi del programa pre­igravali tuje komade?

Ne, nismo. Idealno bi bilo, če bi lahko peli v slovenščini in bi ljudje dojeli pesem kot celoto. Vokal je inštrument, ki pač poje v nekem jeziku, ima smisel, in če te zanima, si lahko prebereš prevod, kar ni težko. Nekako tako kot klasična glasba, ki nima besedila in je globalna, internacionalna. Ne vem, koliko ljudi v Ljubljani govori italijansko, pa gredo kljub temu na koncert Ramazzottija in je dvorana polna. Se pa čuti, kaj hoče povedati. Jaz ga sicer ne razumem popolnoma, se mi pa zdi, da kljub temu vem. Super bi bilo, če bi tujina sprejela slovenščino kot eksotiko, ki bi se ji zdela zanimiva. Pred kratkim smo imeli pogovor z nemško založbo, ki je prišla do istih spoznanj, in sicer da si je danes, ko lahko prepotuješ svet v 24 urah, nesmiselno prizadevati biti razumljiv z angleščino. Da je mogoče zanimiveje poskusiti s slovenščino, ki pa je res ne obvlada prav veliko bendov. Ni nas veliko, ki bi v ­rokenrol znali dati slovenščino.

Če se vrneva še malo h gotik roku. Menda je ta scena v Nemčiji zelo ­zanimiva.

Enkrat smo bili na festivalu v Leipzigu, kjer je ta scena zelo močna. Festival je potekal na zemljišču velikosti kakšnega nakupovalnega centra, na katerem je stalo nekaj odrov, ob njih si pa lahko kupil stvari, ki jih sicer v trgovinah ne moreš. Od oblek do drugih modnih dodatkov in glasbe. Zgleda, kot da je vsak dan maškarada. Vse je temno, črno, mejkapi so fenomenalni. Nihče na tistem koncertu se ne počuti izobčenega, ker so vsi čudni in zgleda kot nekakšno majhno mesto v mestu. Mesto posebnih ljudi. Mi smo na tem festivalu igrali, imeli na voljo svojih 45 minut in bili prav lepo sprejeti, čeprav smo bili še najbolj abnormalni, ker jim nismo bili skoraj nič podobni. Preveč normalno smo delovali. Mogoče smo prav zaradi tega izstopali.

Ko že predalčkava. Kako bi se sami opredelili?

Osnova je rok, ki ga pa potem skušamo križati z različnimi zvrstmi. Rahlo prisoten je industrial, nekaj je tudi popa, predvsem zaradi melodike, ki je veliki večini všečna, nekaterim pa gre to na živce. To, da združujemo ­trde kitarske ritme z melodiko, češ da to ni združljivo. Nam se zdi, da je. Baza je rok, ker je tudi zasedba takšna. To nam je jasno že od vsega začetka, kam se pa lahko širimo, pa ne. Tudi zdaj ne vemo, kako bo z nami čez pet let. To je stvar, ki te žene. Prav zad­njič sem se o tem pogovarjal z nekom. AC/DC, recimo, je bend, ki je že ves čas popolnoma enak, nas pa zanimajo še druge reči. Zanimivo je to, da v tujini moraš biti popredalčkan, pri nas pa ne. In potem imamo zunaj težave, ker je pesem T.h.o.r. popolnoma nažigaška, pravo nasprotje kakšne balade. Kot bi nastopala dva različna benda. Ampak prav to nas žene in radi bi si čez čas zgradili tak renome, da bi kakršenkoli komad, ki bi ga naredili, še vedno imel naš pečat. Tudi če bomo zavili v džez, to ne bo tako čudno, kot če bi to napravila Metallica. Že od vsega začetka imamo zelo odprto ustvarjalno polje.

Začeli ste s preigravanjem tujih ­pesmi. Kaj ste pa igrali?

Tako različne pesmi, da bo zvenelo smeš­no. Igrali smo Faith no more, Metallico, Rage against the machine, po drugi strani pa No doubt in klavirske izlete s Philom Collinsom in Sinead O'Connor ... Guns 'n' Roses, seveda, pa Pearl Jam in Radiohead. Izbrali smo tiste komade, ki smo jih poslušali po ­radiu ali pa smo imeli doma njihove cedeje. Uspešnice, ki so bile ljudem všeč. Podobnih domačih bendov, ki bi bili tako zelo široki, ­takrat ni bilo. Ali so bili tako bolj za veselice ali pa tisti rokovski, ki so preigravali program v slogu tribute to Beatles, Motörhead ...

Ime ste si nadeli po knjigi Siddharta, ki govori o princu s tem imenom, se pravi o Budi, ki je iskal razsvetljenje skozi odpovedovanje. Ali ni to pravo nasprotje tega, kar ste storili, ko ste postali Siddharta?

Ja, storili smo prav nasprotno, ampak saj se tudi mi, ko ne delamo, radi zatečemo v mir. Mislim, da je bistvo njegovega nauka to, da je pomembna pot, in ne cilj. Da glasba, s katero se ukvarjamo, nima cilja. V športu obstajajo cilji, olimpijske igre, svetovna prvenstva, tukaj pa ne. Ampak takrat, ko smo se poimenovali s tem imenom, o tem niti nismo razmišljali na tak način. Pomembneje je bilo, da ni ne angleško ne slovensko, da je prepoznavno, da je močno in da ima za seboj lepo zgodbo, ki nam ni tuja.

Bend ste ustanovili s prijatelji?

S sosedi, s klapo iz ulice. Začeli smo vaditi doma pri basistu, ki ga zdaj že deset let ni več z nami, potem smo pa vadili na Gim­naziji Šentvid, ker je bil gospod Jure Grgurevič edini, ki nam je ponudil prostor zastonj in je bil ponosen, da kateri od nje­govih dijakov ustvarja.

Verjetno poznate tisto anekdotično ­tipografijo članov glasbene skupine, po kateri je bobnar ena taka primitivna žival, ki se rad druži z glasbeniki, kitaristi so egocentrični in škrti, pevci vase zaljub­ljeni egomanijaki, basisti so tam zaradi oboževalk, klaviaturist je pa mamin sinko, ki so mu bogati starši kupili inštrument. Kako je z vami?

Hecno, skoraj nič od tega ne drži. Bobnar je sicer močan, je pa predvsem matematik in računovodja in ima vse številke lepo poštimane in je v bendu nekakšen finančnik. Kitarist je do zdaj edini v bendu, ki je diplomiral, in to iz ekonomije, pa sta z bobnarjem dinamičen duo. Za Janija na basu bi težko rekel, da je v bendu zaradi fenic. Je oče dveh otrok in absoluten ljubitelj glasbe. Tako kot jo ima on rad, toliko, kot je preposluša in pre­igra, pa kako zlahka vse preigra, in kako širok spekter ima, v tem prekaša vse v bendu. Ena redkih stvari, pri kateri ni štorast oziroma šlampast, so njegove kitare. Povsod drugje mu zna kaj pasti. Klaviaturisti so pa po navadi zmeraj v nekem svojem svetu. O pevcu bi težko sodil. Pevci velikokrat ne pišejo glasbe, tako kot jo jaz pri Siddharti. Dostikrat pridejo, ­odpojejo in: »Kje je moj pirček?«

Formalne glasbene izobrazbe ­nimate?

Ne. Kitaro sem začel igrati v srednji šoli. Glasbo sem imel že prej zelo rad in sem si doma na lesene škatle napenjal elastike, ki so bile kot strune in je bilo glasbilo kot neke vrste doma narejene citre. Kitaro sem pa ­izbral zaradi Guns 'n' Roses, ker sem videl Slasha, njegov nastop in mi je bila podoba ­tiste kitare, gibsonke, tako všeč, da sem si rekel, da je to nekaj, kar moram imeti. Potem sem si kupil kitaro za 100 mark, ki ni bila niti približno podobna njegovi, in sem bil z njo tako nezadovoljen, da je pol leta ležala pod posteljo. Tolkel sem se po glavi, zakaj sem jo sploh kupil.

To je bila akustična kitara?

Električna. Pred njo sem si izposodil zelo majhno akustično kitaro, ki je imela pet centimetrov visoke strune, tako da se nanjo ni dalo nič zaigrati, ampak sem se kljub temu trudil. Sam. Prijatelji so mi skopirali kitarske zapise in sem igral. Potem sem imel pa dosti preigravanja pa sem začel sam ustvarjati. ­Tisto je pa potem res dobro, sploh zato, ker še nisem znal igrati in sem ustvarjal tako, kot nekdo s formalno glasbeno izobrazbo ne more.

Kako so pa kolegi v bendu sprejeli, da ste medijsko bolj izpostavljeni? Je pač laže opraviti intervju z enim kot s petimi.

Ni težko. Včasih jim še prav pride. Saj biti medijsko izpostavljen kot član benda niti ni nekaj blazno dobrega. Od tega osebno nimaš prav veliko. Trudimo se, da bi medijsko izpos­tavili ves bend, pod glasbo se podpisujemo kot bend, drugo pa ... Včasih je to obveznost, včasih užitek, včasih jim prav pride, da ni treba tolikokrat početi nekih stvari, ampak saj si kar uspešno porazdelimo opravke tako, da vsak počne tisto, kar mu najbolj ustreza.

Iz druge roke poznam zanimivo zgodbo. In sicer ste menda z bobnarjem Pankrtov Slavcem Colnaričem stavili, da boste pretekli krog na atletskem stadionu, 400 metrov, v manj kot minuti. To drži?

Ja, res je.

In vam je uspelo?

Ne, ni. Treniral sem atletiko in bil zelo ­dober. Slavca nisem spoznal na atletski stezi, ampak za šankom v nočnem klubu, kjer sem kar precej časa delal, že precej let od ­tistega, ko sem bil v svoji vrhunski formi. In sem mu rekel, da bi skoraj sigurno, če ­pomislim na svoje rezultate, moral teči pod eno minuto. On pa kot strastni maratonec, da ni šans. Sprejel sem stavo in brez priprav odtekel krog v 63 sekundah, kar je bilo zanj še vedno neverjetno, sam sem bil pa malo razočaran, ker sem bil prepričan, da bo šlo pod minuto.

Kakšen je pa sicer vaš osebni rekord?

Na 400 metrov ne vem, na 300 pa 37 sekund. Zato sem si tudi mislil, da bom pa ja zdržal še tistih 100 metrov. V šolskih časih sem 100 metrov pretekel v 11,74, se na mitingih uvrščal med osem ali vsaj med prvih 16. Pa atletika ni bila najresnejši šport, ki sem ga treniral, temveč smučarski skoki, v katerih sem postal celo državni prvak. Sicer med ­pionirji na domačih skakalnicah, na 20-metrskih. Atletika je pa prišla takoj zatem. Mislim, da smo postavili pionirski državni rekord v štafeti na 100 metrov. Treniral sem na ŽAK-u v Ljubljani in bil absoluten fen Carla Lewisa in zato tudi treniral tek na 100 metrov in skok v daljino. Ne vem, ali bi lahko dosegel vrhunske rezultate, ampak v tistem času sem bil dober. Tik pod vrhom.

Vrniva se h glasbi. Po tistem bežigrajskem koncertu je glasbeni kritik Marjan Ogrinc zapisal, da je nekdo načrtno in kontinuirano skrbel, da je vaša glasba postajala dostopna vse večjemu številu ljudi, in dodal, da če bi RTV kot najvplivnejši medij tako dolgoročno in načrtno podpirala katerokoli glasbeno skupino, bi ta prav tako napolnila stadion. So na RTV res skrbeli za vas?

Gotovo so bili v pomoč, predvsem zaradi Videostopnic. Lahko rečem, da smo imeli takrat res veliko srečo, da je obstajala od­daja, v kateri se je dan za dnem vrtela lestvica. Na tak način si ljudem zlezel pod kožo. Takrat so se še kupovali cedeji, ker ni bilo MP3-jev. Postali smo všečni, ker so nas na radiu in televiziji veliko predvajali. Nikoli pa se to ni zgodilo po dogovoru. Pomagali so nam, te pomoči pa najbrž res ni bil deležen vsak bend oziroma so je bili deležni bolj redki. Na našo srečo so se odločili, da bodo predvajali več naše glasbe. Strinjam se, da bi ob tej pomoči mogoče uspelo še kakšnemu bendu. Dan D je bil že takrat, ampak tudi oni so bili precej leni. Če bi stvar vzeli resno, sem prepričan, da bi razprodali stadion. Stadion nam­reč razprodaš tudi zato, ker gre za neobičajen dogodek. Ogromno ljudi pride tja ­zato, ker gre za nekaj nevsakdanjega, niti ne zaradi benda.

Se je mladim bendom danes teže prebiti, kot se je bilo vam?

Ja, teže je. Zdaj se na televizijo sicer vračajo glasbene oddaje, tudi takšne, ki so namenjene izključno slovenskim izvajalcem, ampak zaradi poplave glasbe je novemu bendu težko dobiti prostor v medijih. Pri ured­nikih si je težko izboriti čas za poslušanje pesmi. Po navadi se to opravi kar tako, malo čez roko. Redki mediji odkrivajo novosti. Po drugi strani je pa zaradi tega, ker se promoviranje seli na internet, komu lahko tudi laže. Ustvariš si spletno stran, poskušaš dobiti čim večjo bazo uporabnikov, ki jim zastonj pošiljaš svoje posnetke, jih objavljaš na svoji strani, poskušaš dobiti čim več obiskovalcev svoje strani, zbrati čim več klikov, kar se mi zdi, da danes šteje. Ni pa to formula za poln klub, ni nujno, da te bodo tisti, ki te spremljajo izza monitorja, šli tudi poslušat v živo.

Lahko Siddharta pri tem kaj pomaga? Navsezadnje ste zdaj institucija. Katero predskupino boste povabili v Stožice?

Ne vem, še nismo tako daleč. Veliko­krat smo povabili bende, ki so se vzpenjali, in smo imeli s tremi bendi s super materi­alom tudi turnejo, pa nobenih možnosti, da bi prodrli. Najbrž tudi zaradi žanra, ki je bil precej alternativen. K sodelovanju smo povabili tudi že najmarkantnejše odgovorne ured­nike. Radi bi organizirali klubske koncerte, na katere bi povabili bende, za katere vemo, da so dobri, da imajo prihodnost in da so za to pripravljeni delati. Šli smo tudi na ministrstvo, skupaj z drugimi glavnimi, z Guštijem, Mi2, Galom Gjurinom, in se dogovarjali, celo dogovorili, da se obudi klube in da ministrstvo za to priskrbi nekaj denarja. Nekakšno subvencijo za obogatitev tovrstne kulture.

Si lahko s slovensko glasbeno kritiko glasbenik kaj pomaga?

Včasih imam občutek, da ljudje napišejo kritiko po mnenju drugih in da ne temelji na večkratnem poslušanju, bolj na enkratnem nekje v ozadju. Najbrž bom s tem koga užalil, ampak se mi res zdi, da so redki, ki se posvetijo glasbi in napišejo dobro kritiko. S tem ne mislim pozitivno, dobra kritika lahko kakšnega izvajalca tudi raztrga, če je to upravičeno.

Opazil sem, da so nekateri prav uživali, ko vam v tujini ni šlo tako, kot bi vam moralo. Tomi je zvezda samo doma, sem nekje prebral na veliko.

To ni nič hudega. Nimamo prav veliko zvezd, s katerimi bi se lahko hvalili v tujini, in kar jih je, so večinoma športniki. Zvezde so zelo redke, sicer jim ne bi rekli zvezde in bi jih imeli šest milijard. Ta zavist in škodoželjnost sta pa itak naš nacionalni šport. Najbolj me je razjezilo, ko sem v Ameriki po internetu spremljal smučanje in je Tina Maze zmagala sedmič v karieri, spodaj so bili pa komentarji, ki so jo hvalili, kar nekaj je bilo pa takih, ki so se oglašali: »Kaj pa je to takega sedemkrat zmagati v svetovnem pokalu?« »Kaj pa Janica?« »Kaj pa Ingemar?« »A misli, da je boga za jajca prijela?« Nisem mogel verjeti in sem to pokazal Rossu, ki smo mu naše športnike vedno hvalili in ga tudi peljali v Planico. »Tega pa ne morem verjeti,« je rekel, »a si ti ziher, da so to Slovenci?« To se tudi sam kdaj vprašam.

Ko ste leta 1996 začeli, je bil, domnevam, radio najpomembnejši glasbeni medij.

Ja, pa televizija s svojimi oddajami.

Je radio danes še pomemben?

Še vedno. Radio je v vsakem avtomobilu ali pisarni. Ne v avtu ne v pisarni po navadi nimaš televizije, pa tudi revij tam ne moreš brati. Tako da je še zmeraj pomemben medij, je pa vse pomembnejši internet, ki ga ima vsak doma in ga ima tudi vsaka pisarna. Verjamem, da je vsak, ki dela v pisarni, veliko časa tudi na internetu, pa čeprav ga uporab­lja samo kot ozadje. Televizija je pri tem malo zaostala in se zdaj spet prebuja, če pa pogledamo televizije, ki še zmeraj nosijo ime MTV, MusicTV, lahko vidimo, da je v njihovih programih vse kaj drugega kot glasba. Kažejo različne resničnostne šove, ki se prodajajo, pri tem pa nastrada glasba, ki ostaja le kot kulisa.

Vse več je zasebnih radijskih postaj, do katerih ste zelo kritični.

Ja, in sem to tem ljudem tudi povedal. Ne zdi se mi prav, da podcenjujejo slovensko občinstvo, ki ni neumno, ga pa hočejo prepričati, da če je nekaj uspešno v tujini, moramo to poslušati tudi mi. Kar ni težko, če desetkrat na dan zavrtiš eno in isto in to daš na repeticijo. Lahko bi imeli vsaj toliko nacionalnega ponosa, da bi v to repeticijo vključili kak slovenski bend. Ne bom rekel, da nas ne vrtijo. Mi smo tukaj prej izjema, sem pa jezen, da do predvajanja ne pridejo drugi slovenski bendi. Potem pa še to, da po svoje prirejajo komade, jih krajšajo, da bi izpolnili uredniško politiko, po kateri je treba v eni uri zavrteti 30 komadov.

Prebral sem izjavo Lea Oblaka, lastnika največjega števila zasebnih radijskih postaj pri nas, ki je rekel prav to. Da krajšajo, ker bi radi v eno uro spravili toliko in toliko pesmi. Nekam mesarsko je zvenelo.

Seveda. Z zelo podobnim pridevnikom sem prišel do njega. Bil sem zelo vesel, da me je sprejel, in sem mu povedal, kaj me skrbi. Če spustiš Guns 'n' Roses, jih ne spustiš zato, da boš porezal vse Slasheve solaže. Tisti, ki ga ta komad zanima, ki se prav takrat pelje z avtom, čaka prav na te solaže, ki pa jih ni. Ampak ne. Oni imajo neke tuje svetovalce, ki jim povedo, kaj je najbolj komercialno, in je celotno radijsko omrežje postalo popolnoma nervozno. Radio nič več ne pomirja, saj v njegovih programih vse šiba. Džingli letijo, zvoki drug čez drugega. Komaj si se vživel v komad, je že na vrsti drug, kar čez prvega ... To človek podzavestno sprejema in to poneumlja.

Leo Oblak je ob sporu zaradi avtorskih pravic najavil, da bo naročil izdelavo svoje glasbe, ki jo bo potem predvajal na radijskih postajah. Kakšno prihodnost napovedujete temu projektu?

Nobene. To bo popolnoma neuspešno, če mene vprašate. Ne poznam človeka, ki bi lahko na tak način delal glasbo in bi bila ta čemu podobna.

Prav danes sem v nekem mediju zasledil, da je Lemmy, frontman skupine Motörhead, popravil podatek, po katerem naj bi v dosedanji karieri spal z dva tisoč ženskami. Menda jih je bilo takih ­samo tisoč. Kakšni občutki vas prevevajo ob tem?

Jah, delček zavisti, absolutno. To bi znalo biti zelo zabavno in mu celo verjamem, ker vem, kdo je Lemmy. Čas, ki ga danes porabiš za raziskovanje interneta, si moral takrat nekako drugače porabiti, da ni bil dolgčas. Mislim pa, da so ti časi minili, da sem sam ta vlak zamudil.

Včasih smo rekli: seks, droge in roken­rol, ampak nekako se mi zdi, da tisti, ki se še danes skušajo držati te maksime, delujejo nekam arhaično.

Ja, pa na silo. Za nas je sprva veljalo prav nasprotno, dokler nas ni glasba poteg­nila v rokenrol in v tovrstno življenje. Če ne bi bilo rokenrola, bi bili najbrž že vsi po službah, bili bolj vsakdanji in bi se z glasbo ukvarjali kot s hobijem. Ampak da bi se pa hvalili s seksom in s tem, da bomo, kar se tega tiče, vsak čas tam tam z Lemmyjem, to bi pa bolj težko rekel. Razen alkohola imamo to srečo, da kaj hujšega pri nas nikoli ni bilo.

V dilemi med Rolling Stonesi in Beatli se opredeljujete za zadnje. Zakaj?

Bolj mi je všeč njihova melodika, ino­vativnejša se mi zdi. Več je raznolikosti, ­čeprav po produkciji mogoče niti ne. Mislim, da imajo Beatli več materiala in glasbe, ki mi je blizu. Seveda so mi pa tudi Rolling Stonesi všeč.

Enzo Ferrari je nekoč za dirkače dejal, da z vsakim otrokom izgubijo sekundo na krog. Je zaradi rojstva vašega sina Siddhartina glasba kaj počasnejša?

Ne, v en komad sem celo uvrstil njegov vokal, ki sem ga posnel na telefon. In ta komad je eden hitrejših, zelo metalski je. Ne, mi ne izgubimo ene sekunde, mi z vsakim rojenim otrokom dobimo novega fena.

Besedilo: Tadej Golob    
Foto: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ