Toni Gašperič: "Življenje ni pravljica za lahko noč"

Neutrudni humorist še vedno nastopa, piše za časopise, piše tudi besedila za narodno-zabavne in zabavne ansamble ter sodeluje z radijskimi postajami.

Precej ste potovali, verjetno ste tudi marsikaj doživeli?

Zaradi humorja sem videl veliko sveta. Ko me vprašajo ali mi kdo cinično reče, da sem s tem, s čimer se ukvarjam, obogatel, odgovorim, da sem res zelo obogatel in še videl veliko sveta ter spoznal ogromno ljudi, ki jih sicer ne bi. Dobro sem spoznal slovensko estradno sceno. Zelo ponosen sem, da sem delal z Bojanom Adamičem, Borutom Lesjakom, Marjanom Kraljem, Jano Osojnikovo, da sem spoznal Ladka Korošca, da je moje pesmi pela Alenka Pinterič.

Skoraj ni estradnega umetnika v Sloveniji starejše generacije, ki ga nisem srečal ali spoznal, z marsikom pa sem se tudi prijetno družil, tudi s politiki. Danes sicer ni moderno povedati, ampak trikrat sem bil za dan mladosti v Beogradu pri Titu in osebno poznal Staneta Dolanca. Vsak človek, ki sem ga srečal, je v meni pustil sled, spoznanje, zadovoljstvo, tudi kakšno razočaranje. Srečal sem tudi domišljavce, ki nimajo razloga za domišljavost, pa so, ker mislijo, da bodo manj vredni, če ne bodo. Za mano je polno življenje in upam, da tudi pred mano.

Le zakaj ne? Premagali ste težave z ledvicami, kar verjetno ni bil hec, kajne?

Dve leti in pol sem hodil na dializo v Novo mesto. Imel sem srečo in hitro dobil ledvico, ki jo imam že osem let in deluje sto na uro. Zelo sem hvaležen darovalcu, čeprav ne vem, čigava je. Tega ne povedo in bolje, da ne, ker bi se mogoče še s čim obremenjeval, čeprav nisi nič kriv, da je nekdo umrl in ti podaril organ. Sicer je Slovenija na repu darovalcev, in če bi moja beseda zalegla, da bi bil vsaj en, dva darovalca več, sem svoje poslanstvo opravil.

Prav je, da govorite o tem. Zlasti zato, ker slovite po humorju in s tem opozarjate, da ste le navaden človek, ki ni odporen proti vsakodnevnim težavam. Drži?

Človeka je treba vzeti v paketu. Dializa ni mačji kašelj. Trikrat na teden priklenjen ležiš šest ur na postelji, da ti čistijo kri. Ne boli, te pa zelo izčrpa, pade ti pritisk, in ko prideš malo k sebi, moraš spet na dializo. Najhuje je, ker ne smeš popiti več kot pol litra tekočine na dan. Predstavljajte si poletje s 30, 35 stopinjami, okrog tebe vsi pijejo, ti pa nimaš niti sline, da bi jo goltal, ker ne smeš piti.

Ste te težave pustili za sabo brez obremenjevanja?

Ko dobiš ledvico, zaživiš novo življenje. Lahko greš na dopust tudi v tiste kraje, kjer ni dialize, medtem ko si prej lahko šel, le tja, kjer imajo dializne centre. Najhujši pa je bil občutek odvisnosti. Človeka prav jezi, da je odvisen od voznika, ki te pelje na dializo, od aparata, ki te čisti, in od medicinskih sester. Ves čas imaš občutek, da si nekomu v napoto, da zdravi ljudje bolne gledajo napol z viška.

Govorijo, da jih razumejo, vseeno pa se nam bolan človek ne zdi enakovreden. Vsa čast medicinskim sestram, a vseeno sem imel občutek, da so do bolnikov vzvišene. Verjetno ni res in je bil to le moj občutek. Človek ni samo kos mesa, temveč ima tudi dušo. Nekateri so bolj občutljivi, drugi manj. Sem zelo občutljiv človek s posebnimi senzorji, ki zaznajo tudi napačen ali prezirljiv pogled.

Večina ljudi gre verjetno mimo tega, mene pa prav takšna stvar prizadene. Premalo se zavedamo, da je lahko vsaka beseda, ki jo izrečemo, tudi naša zadnja. Zato bi morali bolj paziti na besede, ne pa da nepremišljeno žalimo in govorimo drug čez drugega. Težava na svetu ni govorjenje, temveč poslušanje. Nihče nikogar več ne posluša. Če spregovorimo o težavah, takoj spremenimo temo, ker niso moderne. Navzven so vsi najboljši, lepi, polakirani, notranjost pa je razbrzdana. Veliko je tudi izgubljenih duš, ljudi, ki ne vedo, kaj bi s sabo.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord