A. B. | 29. 4. 2023, 11:51
Senidah je prvič iskreno spregovorila o tragični izgubi mame: v njenem srcu je praznina, ki jo polni z glasbo
"Vedno mi je govorila, da sem posebna. Da sem popolna," je med drugim povedala.
Slovenska pevka Senida Hajdarpašić, ki jo na glasbeni sceni poznamo kot Senidah, le redko spregovori o svojem zasebnem življenju, predvsem o izgubah, ki jih je v življenju doživela in preživela preveč. Njeno življenje, delo in kariero je namreč zaznamovala prometna nesreča, v kateri je bila pri le štirih letih udeležena z mamo, očetom in dve leti starejšo sestro.
V tragični prometni nesreči je življenje izgubil njen oče, sestra je bila nekaj časa v komi, njena mama je bila težko poškodovana. Edina, ki jo je odnesla brez posledic, je bila Senidah.
"Celo življenje sem gledala v eno žensko, ki je delala vse. Moja mama," je tokrat voditelju zaupala v srbski oddaji PopTok na Novi.rs, s katerim sta se med vožnjo po ulicah Beograda dotaknila njenega otroštva in navdihov v glasbenem ustvarjanju.
Težki trenutki, ki rodijo magične pesmi
Senidah je bila pred samostojno glasbeno kariero, s katero si je želela ciljati tudi na širšo balkansko množico, slovenskim oboževalcem poznana kot pevka skupine Muff. Regionalno slabo je leta 2018 požela s pesmijo Sladjana, le eno leto kasneje pa z albumom Bez tebe (Brez tebe, op. a.), ki ga je kot prvega posvetila svoji mami. Leta 2022 je sledil še album Za tebe, pri ustvarjanju katerega ni nikoli pozabila na svojo vzornico, mamo.
"Iskreno, album Bez tebe je bil prvi album brez mame. Bila je pesem, ki me je spomnila nanjo. Ko sem bila v glasbenem studiu, so takoj začele teči solze. Takoj sem vedela, da bom skladbo tako imenovala in album posvetila njej," je povedala in nadaljevala: "Drugi album Za tebe je lahko tudi za mojo dušo, vendar je posvečen njej, ker vsebuje več veselih trenutkov. Ker je vedno govorila, daj mi kaj živahnega, daj mi kaj veselega. Rada je imela pozitivno energijo. Na drugem albumu je tako več živahnih pesmi."
Mama je bila njena največja oboževalka: "Vedno mi je govorila, da sem posebna. Da sem popolna."
V času, odkar je izgubila še mamo, ji ni bilo lahko. Še danes si po desetih letih od izgube postavlja vprašanja, na katere ne pozna odgovora: "Takrat si misliš, da ne boš preživel. Ampak potem nekako gre, greš dan za dnem," zato je njeno ustvarjanje polno spominov na skupne trenutke: "Vprašaš se, kje je ta oseba? Kje je in zakaj je ni? Ni lahko, še posebej ob težkih dnevih, vendar ne smeš razmišljati o tem," je pripomnila.
