Novi celovečerni igrani film Belo se pere na devetdeset režiserja Marka Naberšnika je na 31. filmskem festivalu v Sarajevu doživel svetovno premiero in tam smo bili tudi mi.
Film Belo se pere na devetdeset ni le zgodba o izgubi, temveč o ljubezni, upanju in človeški moči, ki kljubuje vsem bolečinam. Po slavnostni rdeči preprogi svetovne premiere so se sprehodili zvezdniki filma Jurij Zrnec, Tjaša Železnik, Lea Cok, Iva Kranjc Bagola, Saša Tabaković, Polona Juh, Lea Cok, Anica Dobra, Mei Rabič, Jaka Mehle, avtorica knjige in soscenaristka Bronja Žakelj, režiser filma Marko Naberšnik in producent Aleš Pavlin in drugi.
Film Belo se pere na devetdeset temelji na resnični zgodbi in avtobiografskem romanu z istim naslovom pisateljice Bronje Žakelj. Roman je ob izidu leta 2018 požel velik uspeh, do danes pa je prodanih že več kot 21.000 izvodov. Avtorica je zanj prejela Delovo nagrado kresnik za najboljši roman leta.
Bronja Žakelj je pri komaj 14 letih doživela prvo veliko izgubo – smrt matere. Le nekaj let pozneje je v tragični nesreči izgubila še mlajšega brata Roka. Pri 20 je zbolela za rakom, kasneje pa izgubila še babico Dado. Kljub številnim tragedijam in izzivom se Bronja z njimi spoprijema z mešanico solz, smeha in neomajnega optimizma.
Pretresljiva Bronjina življenjska zgodba se je dotaknila obiskovalcev v dvorani, ki so v dobrih dveh urah, obujali spomine na čase nekdanje Jugoslavije, se smejali in brisali solze. Na koncu so gledalci ustvarjalce nagradili z bučnim aplavzom. Ob tako hudih udarcih, ki jih je življenje zadalo glavni junakinji zgodbe Bronji Žakelj, človek preprosto ne more ostati ravnodušen.
V filmu eno glavnih vlog igrata Tjaša Železnik (mama Mita Žakelj) in Jurij Zrnec (oče Janez Žakelj), ki sta svoji kopleksni in večplastni vlogi zakonskega para odigrala z odliko. Po ogledu filma sta bila enakega mnenja, da pogrešata čase nekdanje Jugoslavije. Kljub temu, da sta poznala scenarij in zgodbo ter odigrala kar nekaj čustveno izredno zahtevnih prizorov, se ju je film močno dotaknil in sta dvorano zapustila vidno pretresena.
"Opran na 190, absolutno. Trpko, boli, ampak je lepo," je kratko in jedrnato za Metropolitan strnil prve vtise Jurij Zrnec, medtem ko Tjaša, ki v filmu igra umirajočo mamo, doda: "Bom kar povzela besede soigralke Anice Dobra, ki je rekla: 'Da če ne bi bilo še tega uradnega dela po filmu, bi se kar razsula.' Jaz sem tudi na tem. Zdi se mi krasen film, ki govori o eni zelo pogumni in močni ženski, hkrati pa o družini, ljubezni in predvsem upanju. In to mi je všeč."
Iz tople družinske idile v hladno zgodbo
V velike čevlje glavne junakinje je stopila Lea Cok, ki je zelo zahtevno vlogo odrasle Bronjo opravila zelo prepričljivo in ji vdihnila izjemno življenjsko moč. "Zaupala sem režiserju Marku Naberšniku in celotnemu procesu, ker je ta zgodba tako posebna tako mistična, da sem nekako slutila intuitivno, da se bo vse skupaj zložilo, kljub tej brutalnosti zgodbe. Pomirjena sem, zlasti pa sem zadovoljna, da je ta zgodba prišla še na filmska platna in da jo ljudje lahko zdaj še vidijo, čutijo, tako da sem ponosna na vse nas," je za Metropolitan takoj po ogledu filma dejala Lea Cok.
Med drugim nam je zaupala, kateri prizori so bili zanjo kot igralko še posebej zahtevni. "Največji izziv so bili čustveni prizori, scena, ko Bronji vzamejo kostni mozek, ko se je med pregledom skrivila igla in predvidevaš, kakšna mora biti to bolečina, težko si sploh predstavljam, da gre nekdo čez takšno preizkušnjo. Bronja (Žakelj) mi je razlagala, kako je iz družinske idile in toplega majhnega stanovanja stopila v to hladno zgodbo. Ta kontrast je prav tako dovolj pretresljiv. To je bil tudi kar izziv zame."
Lea se ob tem spomni, da imata z Bronjo Žakelj še eno lepo izkušnjo: "Obe sva si želeli postati zdravnici. To sva si obe zelo strastno želeli, kar vidimo tudi v filmu. V bistvu sem ugotovila to, da tako kot Bronja, sem imela tudi sama željo pomagati ljudem in otroci to interpretiramo kot 'želim biti zdravnik'. Ampak v bistvu lahko pomagaš na različne načine. Bronja je to storila s knjigo, jaz mogoče zdaj s tem filmom, mogoče je bila tukaj najina skupna točka."
"Bojiš se, da boš nekaj interpretiral drugače"
Režiser filma Marko Naberšnik, ki je na filmu delal sedem let, je na težko pričakovani premieri po ogledu filma povzel svoje misli: "Gre za življenjsko, družinsko zgodbo, zgodbo o izgubi, ki jo vsi poznamo oziroma čisto vsak, ki živi in se sooča z neko izgubo in mu je ta izkušnja blizu. Film je sestavljen iz veselih in žalostnih trenutkov. Kadar so žalostni, je bila seveda v dvorani tišina, ko pa so duhoviti trenutki, ki barvajo to življenjskost filma, pa smo bili priča tudi nasmeškom na licih." Naberšnik ob tem prizna, da je za režiserja še toliko večja odgovornost, ker gre tokrat za resnično življenjsko zgodbo.
"Prenesti resnično zgodbo na velika platna je kar velik izziv, ker se ves čas 'bojiš', da boš nekaj interpretiral drugače, kot je v resnici bilo. V veliko oporo mi je bila Bronja Žakelj kot soscenaristka. Bila je zraven na snemanju, bila je prisotna tudi ko se je postavljala scenografija seta, sodelovala je pri kostumih. V filmu je tudi polno nekaj takšnih detajlov, kot na primer stvari, ki so povezane z Rokom (Bronjinim bratom), so v bistvu vse njegove, resnične. In obleke določenih junakov, so tudi v resnici iz njihovega osebnega življenja. Film je polno drobnarij, ki so taka zanimivost, da smo res sledili resničnosti, ampak tukaj je bila v veliko oporo glede vseh informacij prav Bronja."
Belo se pere na devetdeset je več kot film – je ogledalo čustev, skozi katere smo šli ali pa še bomo. Je nežen, a boleč opomnik na minljivost in izgubo. Zgodba Bronje Žakelj na velikem platnu ostaja z gledalcem še dolgo po zadnjem kadru – kot rana, ki ne boli več, a postane brazgotina, ki nas spominja, kako polno je treba živeti in kaj je bistvo življenja.
