Danijela Medenjak: "Krivica, to je bila moja najšibkejša točka!"

V zadnji areni za super finale sta se pomerila Tom in Danijela. Odločile so sekunde, Tom je postal super finalist, Danijela pa je tekmo za glavno nagrado zapustila z dvignjeno glavo.

"Sekundo ali dve več, pa bi bila jaz namesto Toma," je dejala produkciji po dvoboju, dodala, da ni razočarana nad sabo.

"Dokazala sem si, da lahko!" je dejala, za Metropolitan.si pa odgovorila na nekaj vprašanj.

Je bila vaša odločitev, da se preizkusite v šovu Kmetija, težka?  

Odločitev zagotovo ni bila težka, da dobiš takšno priložnost ob velikem številu prijavljenih kandidatov, le ni tako od muh.  

Ste pričakovali tak resničnostni šov? Kaj vas je najbolj presenetilo?  

Da bo tako spremenjena Kmetija, gotovo nisem pričakovala, prejšnje sezone so bile milina proti tej. Najbolj me je pa presenetilo, da so nas dali toliko različnih karakterjev notri. Vsak po svoje unikaten, trmast, vzdržljiv, borben.

Kaj ste v šovu o sebi spoznali, kaj ste se naučili?  

O sebi sem spoznala, da sem čustvena oseba, ker dejansko po razhodu z bivšim partnerjem nisem poznala več solz. Da moram zaupati vase in se ne podcenjevati.  

Spoznali smo vas kot zelo čustveno osebo, ni vas bilo sram pokazati solz, pa tudi kot odločno in pravično. Vas krivice bolijo? Zakaj ste se vedno potrudili, da ste prepiru prišli do dna in razčistili?  

Edino to bi me lahko potolklo na Kmetiji. Krivica, to je bila moja najšibkejša točka, ki je nisem delila med sotekmovalci. Zato sem želela vsakič po prepiru razčistiti, ker vsak lahko to vzame drugače, kot je mišljeno. Vsi smo bili z razlogom izbrani. Pogovor lahko reši več stvari, ampak narisati stvari nekomu se pa tudi ne da. V takih primerih sem dvignila roke, ker je škoda časa in energije.  

Dejali ste, da ste v šovu predvsem zaradi svojih dveh otrok. Kaj bi storili z nagrado, če bi zmagali?  

Seveda, vsaka mamica, ki je samohranilka, se zaveda, da je za vse sama. Nekje normalne družine komaj zmorejo vse stvari, pa si recimo partnerja razdelita obveznosti, pa je težko. Samohranilke smo pa tukaj večji del same za vse, zato toliko več časa in truda gre. Nagrado bi definitivno pametno porabila, živim z otroki v najemu, pred vstopom na Kmetijo sem imela prometno nesrečo in nov avto je kar velik strošek. Še bi lahko naštevala.  

Kljub temu, da ste imeli med porotniki veliko podpore, pa niste bili vi tisti, ki bi šli naravnost v finale. Zakaj, menite, je bilo tako?  

Menim, da je bil ključen dogodek, ko smo finalisti imeli filmček o nas finalistih, kako smo preživeli Kmetijo. Mi je kaže pač bilo tako namenjeno. Kaj več ne želim komentirati. Bodo mnenja drugih dovolj jasna. Gledalci so dober sodnik.  

Izpadli ste tik pred finalom. Kaj bi danes storili drugače, če kaj? Ste bili zelo razočarani?  

Storila ne bi ničesar, v areni sem dala vse od sebe, saj sem imela jasen cilj. Prva stopnja igre, tam mi je vzelo veliko časa, če ne bi tako postopala, bi v superfinalu stala jaz namesto Toma. Razočaranje je seveda bilo prisotno tisti trenutek, ker je šlo za sekunde. Ampak Tom je bil boljši, čestitke njemu.  

Kakšna je bila za vas vrnitev med domače? Kaj ste najbolj pogrešali (poleg otrok)?  

Zelo sem bila vesela domačih, tisti dan sem šla pozno, proti jutru šele spat, ker sem želela vse nadoknaditi, ker me 70 dni ni bilo. Glava je bila polna informacij in novosti. Pogrešala sem pa govejo juhico, še zdaj je na meniju tudi čez teden, ne samo za vikend. In pa spanec.  

Se je vaš pogled na resničnostne šove spremenil? Nanje danes gledate drugače? Zakaj in kako?  

Uh, ja, to je kar naporno, ljudje si ne znajo niti predstavljati. Ko nas je bilo več, ni bilo take panike, pač nisem sodelovala v sceni. Ko smo bili še samo trije ali štirje, potem pa ti kamera ne uide (smeh). Pa izjave, pa mraz, utrujenost.   

Bi se ponovno odločili za vstop v šov?  

Zdaj ko vem, kako stvari potekajo, sem tako ali tako v prednosti. Tako kot so jo imeli povratniki.  Morda pa bi še.