Blestel je na gledaliških odrih, sodeloval pa je tudi v več celovečernih filmih.
V sredo, 25. junija, je za vedno odšel gledališki in filmski igralec Sergej Ferrari, so sporočili iz Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica (SNG Nova Gorica).
Sergej Ferrari se je rodil leta 1933 v Komnu, kjer je obiskoval italijansko osnovno šolo, nato pa je bil eno leto v partizanski šoli v Gabrovici. "Nižjo srednjo šolo je obiskoval v Trstu in v Šempetru pri Gorici. Še kot dijak se je predstavil v Molièrovem Skopuhu in Frankovem Vzroku. Leta 1958 je kot absolvent četrtega letnika ljubljanske Akademije za igralsko umetnost (diplomiral je leta 1968) odigral prvo glavno vlogo v Goriškem mestnem gledališču – nastopil je kot Frank Elgin v Premieri v New Yorku Clifforda Odetsa. Ob Andreju Jelačinu je bil prvi poklicni igralec v novogoriškem gledališču. Čeprav redno zaposlen le v sezoni 1971/1972 ter od 1981 do 1992, je bil dolga leta stalni honorarni sodelavec gledališča in eden njegovih najbolj prepoznavnih igralcev," so zapisali na uradnem Facebook profilu gledališča SNG Nova Gorica.
Njegov igralski opus je zelo bogat. "Med vidnejšimi vlogami pred profesionalizacijo gledališča velja omeniti Marcela v drami Ne ubijaj Maurica Rostanda, Ljubimca Florinda v Goldonijevi komediji Sluga dveh gospodov, Ilegalca Andreja v drami Pod soncem zaledeneli Sretana Perovića, Maksa v Cankarjevem Kralju na Betajnovi, Angela v Zločinu na Kozjem otoku, Gornika v Cankarjevi komediji Za narodov blagor in Tulpenheima v Linhartovi Županovi Micki.
Po nastopu v prvi profesionalni predstavi PDG Plug in zvezde Seana O’Caseya maja 1969 je odigral še vrsto najrazličnejših vlog v številnih izjemno pomembnih predstavah. Med drugim je bil Dr. Šustek v Bukovčanovi drami Preden bo petelin zapel, Starec s trobento v Povšetovi priredbi Kosmačeve Balade o trobenti in oblaku, Vojnicki v drami A. P. Čehova Striček Vanja, Slikar v Grumovem Dogodku v mestu Gogi, Skopuh v Skopuhu Marina Držića, Garry Lejeune v Fraynovi komediji Hrup za odrom, Šepetalec v Pirandellovi drami Šest oseb išče avtorja, Pik as v Strniševih Ljudožercih, Ragueneau v Rostandovi igri Cyrano de Bergerac, Pater Timotej v Machiavellijevi komediji Madragola ter Andronico v Ruzanetejevi komediji Ljubezen, uojska, lakota. Nastopil je tudi v otvoritveni predstavi nove gledališke hiše Krst pri Savici Dominika Smoleta, nazadnje pa je igral radoživega meniha v Celestini Fernanda de Rojasa ter Rjavega v Steklih psih Quentina Tarantina.
Med njegove največje gledališke uspehe nedvomno sodi monodrama Centrala Fadila Hadžića (1978), ki jo je sam tudi režiral. V lastni produkciji je pripravil še druge monodramske nastope. Sodeloval je tudi v več celovečernih filmih, najodmevnejši so bili Ljubezen (1984), Na klancu (1971) in Šanghaj (2012), ter v igrani televizijski seriji V imenu ljudstva," so se v objavi spomnili njegovih nepozabnih vlog.
V dolgoletni igralski karieri je odigral najrazličnejše vloge. Med drugim so zapisali, da ga bodo v spominu ohranili kot vedrega sodelavca, ki jih je znal vedno nasmejati. "Vse vloge je vedno oblikoval z veliko predanostjo in domiselnostjo, predvsem pa z zanj značilno mediteransko radoživostjo. Čeprav je slovel kot ljudski komedijantski igralec v najžlahtnejšem pomenu besede, je večkrat presenetil s povsem drugačnimi vlogami tragičnega karakternega žanra. V spominu ga bomo ohranili kot vedrega soustvarjalca in sodelavca, ki se je vedno rad odzval tudi vabilom na družabna srečanja ter nas vselej nasmejal z anekdotami iz gledališkega sveta ali njegovega razgibanega življenja."
