Umetnikov objem vseh barv in spolov, ki v današnjem distopičnem svetu v Ljubljani nagovarja upanje

Poslikava v mešani tehniki zajema celotni zgornji del fasade, JAŠA pa z javnim umetniškim delom za mesto in ljudi v njem izkazuje svoj pogled na konstruktivno družbeno odgovornost, vlogo umetnika in njegov prispevek k družbi v prostoru in času, v katerem deluje. »Še nikoli nam ni čas tako temeljno pokazal, kdo smo in s kom si res želimo biti, kot nam je med izolacijo v času covida-19. Potruditi bi se morali, da bi ohranili to, kar smo se bili vsi primorani naučiti ‒ pomena bližine, navznoter in z drugimi, kot posamezniki, kot družbena skupnost in celota,« je ob delu zapisal umetnik, ki je po dolgih letih delovanja tako v domačem kot v mednarodnem prostoru to pomlad preživel doma, kot sam pravi, nepremično. Umetnik sicer zadnje desetletje deluje med Ljubljano, Benetkami in New Yorkom. V zadnjih letih pa je projekte izvedel tudi v Angliji, Čilu, Avstriji in Franciji.

Koncept murala je nastal med karanteno, v obdobju potencirane negotovosti, s čimer se intenzivno srečujemo tudi v tem času. Znašli smo v okoliščinah, v katerih se ob strahu soočamo tudi z vprašanjem bližine, kar sami naslavljate v svoji stenski poslikavi s podobo objema. Gesti fizične in čustvene bližine.

Vprašanje bližine, s katerim se še vedno soočamo, se je izpostavilo v ekstremnih okoliščinah karantene, ko smo se izolirali v lastne celice. V obdobju, ko smo v imenu zaščite izolirali tudi starejše in zanje skrbeli na daljavo ter ko je ne dotikanje postalo del odgovornosti. V teh okoliščinah socialne distance sem tudi sam začel hrepeneti po najbolj pristni fizični bližini. Kako človeško - da se začnemo močno zavedati pomena tega, kar nam je odvzeto. V obdobju karantene smo se začeli spraševati o celotnem načinu življenja, kako preveč drvimo naokoli. Zato smo, ko se je vse ustavilo, v enem delu tudi uživali. Na neki način so nam bile podarjene meditativne počitnice, čeprav to niso bile, zaradi neprestano prisotnega stresa. A hkrati sta tempo in dinamika našega časa naenkrat izginila. Soočali smo se z izpraznjenimi ulicami in lokali. Mesta so postala fantomske prikazni, prostori so naenkrat postali napolnjeni samo s spomini. Čeprav smo vedeli, da vsi ti ljudje so in smo tu, smo se srečevali s praznino urbanega okolja, česar še nismo doživeli. V tej izkušnji se mi je izrisala podoba murala, ki je zdaj na Mahrovi hiši.

V družbi hiper komunikacije, številnih komunikacijskih orodij, kot so družbena omrežja, Skype, Zoom in drugo ter času socialne distance, še močneje lahko občutimo, kako je za nas pomemben fizičen stik. V komunikaciji prek digitalnih platform umanjka nekaj bistvenega, ne le dotik, temveč srečanje v živo. To, kar je v zdajšnjem času omejeno.

Osebi lahko poleg tega, da jo slišiš, v komunikaciji na daljavo, ob fotografiji lahko dodaš še video podobo. A kljub temu je vse to, kar doživljamo v komunikaciji v živo, ob tem, ko smo z drugim v fizičnem stiku, nenadomestljivo. Tako kot drugače dvodimenzionalno, preko zaslonov, doživljaš prostor, je tudi z ljudmi. Drugače razvijaš pogovor, ko si s človekom v istem prostoru. Vendar pa je distanca za določene stvari lažja. Kot recimo za stvari, ki se jih moraš na hitro dogovoriti. A to ne velja za poglobljene procese, kar so kreativni procesi, kjer se v sodelovanjih, v teh trenjih, ki se dogajajo v fizičnem stiku, nekaj zgodi. Tako kot na odru, ko se skupaj znojiš, se stvari zlepijo in poletijo.

Na robovih praznine, kot ste sami zapisali o občutenjih karantene, se vam je izrisovala podoba dotika, ki je postal mural.

V podobi murala sem iskal, kaj vse je lahko dotik v mavrični eksploziji različnih možnosti, kontekstov in vsebin. Gre za izraz, gesto močnega emocionalnega stanja. Dotik je vozlišče, križišče dveh oseb ali občutij v eni osebi v pozitivnem ali negativnem smislu. Hiper emotivna stanja so mi bila v umetniškem delu vedno privlačna in velik izziv. V tem kontekstu pa še toliko bolj. In tako kot mora vsaka glasbenik prej ali slej narediti dobro ljubezensko pesem, se mi je zdelo, da moram nekaj podobnega narediti tudi sam v vizualnem mediju (smeh). Torej na nepričakovan način vstopiti v polje lepega. Da potrkaš na prava vrata zavesti, moraš razviti različne ekstreme na različne načine.

Dotikov je več ravni. Dotaknemo se lahko skozi umetniško delo, poglobljen ustvarjalni proces, bližino, intimno razmerje …

To je naslednja metafora projekta. Kar je v kontekstu stenske poslikave še toliko bolj zanimivo, saj je ena od najlepših možnosti galerijskih prostorov ta, da umetniško delo lahko doživljaš od blizu, od daleč, z različnih zornih kotov. Neverjetno lepa možnost pa je tudi realizacija umetniškega dela v javnem prostoru. Da v njem in z njim diha, v primeru murala je to v središču mesta. Viden je iz različnih kotov, kar bo zdaj, ko bodo drevesa izgubila listje, še bolj očitno. Vendar pa murala nikoli ne moreš videti od blizu, ker je na takšni višini, da je do neke mere vedno nedostopen. Sicer smo s sodelavcema Luko Uršičem – KALU - jem in Sašo Tešićem dva tedna preživeli na vrhu fasade, da sem izdelal detajle poslikave, ki jih sicer nihče ne bo mogel videti in ceniti. A ne glede na to ti dajejo celoti svojo raven delikatnosti. Pri čemer je projekt spremljal še en pomemben vidik dotika, ta, ki je potreben za materializacijo, uresničitev ideje.

Govorite o dotiku umetnika, da nastane delo?

Tako je in ne glede na dimenzijo umetniškega dela je to pomemben detajl. Tudi v ozadju konceptualnih del je vedno roka, ki se mora dela na tak ali drugačen način dotakniti, da nastane to, kar gledamo. Pa ne govorim o nobenem mitu umetniškega dotika, temveč o dotiku kot dejstvu dela. Da se ideja materializira, da pride do gledalca, mora iti čez roke.

V klasičnem dojemanju umetnosti lahko sledimo dotiku roke, v sodobni umetnosti pa so se vpletli drugi dejavniki. Michelangelo je recimo sam poslikal Sikstinsko kapelo. Poznamo zgodbe o tem, kako si je zato, ker je delal toliko časa, s sebe moral »«postrgati« obleko. Medtem ko lahko kot sodobni umetnik velike dimenzije hitreje premagaš s pomočjo strojev in računalnikov. A to so samo orodja, še vedno gre za tvoje delo, preko katerega realiziraš idejo. Drugačna je le tehnika in s tem faze ustvarjanja. Eden najbolj uspešnih umetnikov našega časa Damien Hirst, ki je zaslovel z deli, ki se jih sam ni dotaknil, ampak jih je zanj izvedla armada ljudi, se v zadnjih letih trudi dokazati ravno nasprotno. Dela se prav norca, ko se fotografira v roza spodnjih hlačah, medtem ko slika majhne roza pike na gigantskih slikah. Torej, dotik umetnika je bil v umetnosti medij in tema sama zase. Koncept in ideja sta namreč postala toliko večja. Danes smo v času, ko so se te stvari srečale.

Če se še vrneva h konceptu murala z naslovom Within This Fear (Znotraj dotika) …

… sta na njem dva scenarija – v napisu Within this Fear, je fear, (v prevodu strah), prečrtan in pod njim napisan touch, torej dotik. Med karanteno in po njej smo mislili, da smo prišli v obdobje refleksije. V domačem in mednarodnem prostoru je med samoizolacijo završalo od člankov, ki so govorili o tem, kako lahko ta čas izkoristimo. V pavzi, v katero smo bili prisiljeni, smo razmišljali o odmaknjeni bližini in o tem, kako moramo držati skupaj. Vendar pa je hkrati postalo jasno, da bo realnost v stanju negotovosti, porastu sovražnosti in vladavini strahu marsikaj zahtevala od nas. Stanje negotovosti in strahu je bil v zgodovini že večkrat uporabljeni družbeni vzvod. Strah in dotik pa sta nekaj popolnoma različnega. V dotiku se odpiramo drug proti drugemu, prostor odpiramo za drugega. V strahu pa se obračamo stran ter ostajamo pri svojem prav.

Kako je bilo ustvarjati na tako veliki površini, kot je fasada Mahrove hiše? In kako v tako veliki situaciji kot je javni prostor, osrednja ljubljanska tržnica? Ob tem pa še delati na višini in mesto gledati navzdol?

Odlično. Je pa v muralu zajet celoten proces ustvarjanja, na kakršnega delam zadnja leta. Vse se začne z miniaturami, na najbolj intimen možen način. Izhodišče je majna risba, med nastajanjem katere zunanji svet izgine. To delam sam v studiu, vedno pod isto lučjo. Ko mi je med karanteno prenehala delati žarnica, sem, ne vem, kaj vse naredil, da sem si spet ustvaril klasično študijsko svetlobo. Tisto, ki te zapre v tvoj delovni prostor, kjer se zgodi določena čarovnija, ki je drugje ne moreš ujeti. Zato tudi, ko delam velike projekte, ki jih razvijam s sodelavci v različnih tehnikah, se ponavadi vedno vračam k izhodišču. K tej prvi, intimni gesti, ki je nastala v studiu. A ravno to je pogosto največji izziv, da bo ta v prenosu v drugo dimenzijo pridobivala in ne izgubljala spontanosti, svežine. Hkrati pa tudi, da ne bo izgubila intimnega stika z medijem. To je tako kot prijeti inštrument v roke in se vprašati, kako sem s kitaro lahko še bolj intimen. So glasbeniki, ki rečejo, da se morajo, ko se med snemanjem v studiu zatakne, sezuti, saj ponavadi vedno delajo bosi.

Poudarjate, kako je pomemben odmik v procesu ustvarjanja?

V projektu je vse narejeno za drugega, vendar se pred tem z delom zgodi odnos popolne intime, kjer ne sme biti nobenega drugega, dokler ni delo popolnoma končano. Kar pa je bil pri muralu paradoks, saj sem delal veliko stvar vsem na očeh. Ampak to je bil proces, ki sem ga predvidel in se v njem zaščitil.

Mural je nastal v različnih tehnikah.

Gre za preplet tehnik. Print mi je omogočal najbolj nadzorovani prenos iz majhnega na večji format, to tehniko pa ravno zaradi tega uporabljam že leta. Omogoča mi zasnovo podobe v vseh možnih velikostih studiev, ki sem jih imel v zadnjem obdobju po svetu. V končni fazi jo lahko vedno naredim na svoji majhni studijski mizi s pomočjo tehnologije. Pripravim jo do te mere, da skozi stroj na drugem koncu sveta dobi svojo končno dimenzijo.

Podoba je kolaž fotografij in vaših risb, impresij?

Sanjal sem o fotografiranju v živo, kar je bilo med karanteno nemogoče. Ravno ob omejitvah, tako osebnih kot profesionalnih, pa nam je postalo jasno, da bomo morali poiskati ustvarjalne rešitve. Spomnil sem se stavka prijatelja, ki je rekel, da ko imaš pravo idejo, moraš vse za njeno uresničitev najti v radiju petih metrov. Tako sem začel risati, brskati po spletu, rezati, fotografirati, sestavljati in povečevati …

Kakšen je vaš odnos do muralov?

To je izjemno lep medij, ki v urbanem kontekstu doživlja razmah. Po svetu so izjemni projekti stenskih poslikav. Zdi pa se mi, da mu oznaka ulične umetnosti, bolj jemlje, kot daje, saj ga preveč definira kot žanr. Banksy je med drugim tako eksplodiral, ker v to polje ustvarjanja ni vstopil žanrsko, temveč kot umetnik na konceptualen način. Se ti pa lahko, če vstopiš na to področje kot sodobni umetnik, hitro zgodijo označevanja. Če v svojem delu uporabljaš različne medije, se srečuješ problemi kategoriziranja.

Mural je bil v času, ko so bile galerije zaprte in ko v javnih prostorih vladajo zaščitni ukrepi oz. so nekateri ponovno začasno zaprti, izhod v sili?

Projekt se je zgodil iz nezmožnosti. V času, ko se je vse ustavilo. Vsi projekti, ki sem jih razvijal, so bili premaknjeni za nedoločen čas. Zato je bilo edino smiselno, da žep obrnem naokoli. Delo je nastalo, ker sem obstal v mestu, iz katerega izhajam, a hkrati v zadnjih letih v njem že dolgo nisem preživel toliko časa. Izhaja iz občutka brezizhodnosti in hkrati vprašanja, kako to stanje preseči. V tisti situaciji so nastajale miniaturne risbe, ki sem jih pošiljal najbližjim in eden od prijateljev je rekel, da bi te morale biti velike. Kar je vame vneslo nemir. Strinjal sem se, da bi moralo biti veliko. Vendar kje in kako, če je bilo vse v zraku? Z iniciativo sem naslovil ljubljansko občino, ki je to razumela in sprejela. MOL se je izkazal za konstruktivnega sogovornika, kar je pomemben dejavnik, da se kaj ambicioznega zgodi.

Delati umetniško delo v javnem prostoru je posebna izkušnja?

Genialno je bilo delati znotraj realnosti tržnice, v kateri je več žepov resničnosti. Delali smo ob predelu, kjer na stojnicah prodajajo oblačila in obutev, kamor po nakupih prihajajo predvsem starejše gospe. S tem delom ljubljanske tržnice sem odnos vzpostavil že pred časom, ko sem tam kupoval oblačila za svoj performans I Alone, za katerega sem delala na preobrazbi v Staro Mamo. A marsikdo, ki hodi na tržnico kupovat zelenjavo in sadje, prostoru za živilskimi stojnicami, kjer je cela sekcija s tkaninami, morda niti ne posveča pozornosti. Ko delaš projekt v javnem prostoru, pa na različnih ravneh vstopaš v družbeno realnost, kar je zelo drugače od galerijske izkušnje. Čeprav gre tudi tam ob sodelovanju, vse od vodstva do tehničnega osebja, za srečevanja z različnimi socialnim svetovi in ob tem še za hierarhijo umetniškega sveta. Pa vendar je v umetnostnih prostorih družbena realnost nekoliko zreducirana. A kljub temu v umetniškem svetu, ki se ima za nadgradnjo in refleksijo družbene resničnosti, vedno pridejo ali pa nikoli sploh ne odidejo te klasične človeške dinamike nagajanja. Vendar tega pri izvedbi murala ni bilo. Bili smo kompaktna in dobro pripravljena ekipa, ki pa je ves čas v javnem prostoru imela tudi občinstvo. Vse to pa je bilo zelo svetlo in konstruktivno. Zanimivo je bilo, ko je prodajalec karantanskih panterjev, nacionalističnih simbolov, eno od podob murala – poljub istospolnega para, komentiral z besedami: »Noro, noro, lepo.«

Lena Kreutz

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec