Umetnost in terorizem

Najprej je Ahmed Al Tajeb, veliki imam Egiptovskega islamskega inštituta Univerze Al Azhar, izdal fatvo o prepovedi uničevanja starodavnih artefaktov. Angleško govoreči svet je že velikokrat slišal za fatve, ki so pozivale k umoru, na primer tisto, ki je bila izdana proti pisatelju Salmanu Rushdieju, čeprav izraz ni drugega kot strnjen opis učenega tolmačenja islamskega verskega prava v obliki odloka, nekakšna duhovna vzpored­nica odločbe vrhovnega sodišča o razlagi ustave. V tem primeru je šlo za odlok vrhovne avtoritete sunitskega islama, ki prepo­veduje uničevanje artefaktov.

Kot je razlo­žila Univerza Al Azhar v svoji uradni izjavi: »Ti artefakti imajo izjemno kulturno in zgodovinsko vrednost. So pomemben del naše kolektivne dediščine, ki ji ni dovoljeno po­vzročati škode.« Izjava je v nadaljevanju opozorila na dvoličnost Islamske države, ki na eni strani starodavne artefakte prodaja po vrtoglavih cenah, na drugi strani pa jih uničuje, češ da gre za »neislamske malike«. In drugič, Varnostni svet OZN je nemudoma soglasno sprejel Resolucijo 2199, ki ISIS, Al Kaido in druge teroristične skupine obsoja, ker uporabljajo plenjenje in tihotapljenje kulturne dediščine za financiranje novačenja in krepitev operativnih zmogljivosti za organizacijo in izvajanje terorističnih napadov. Na to se je hitro odzvala tudi projektna skupina za finančno ukrepanje G-7 z izjavo, da je Islamska država samo s starodavnimi umetninami, ki jih je naropala na ozemlju Sirije in nato prodala tujim kupcem, morda iztržila na desetine milijonov dolarjev.

Seveda za nas, ki preučujemo kazniva dejanja, povezana z umetninami, to ni nič novega. Že leta 2005 je ameriški mornariški polkovnik Matthew Bogdanos s sodelavci na letni konferenci Interpola v Lyonu o kraji umetnin predstavil dokaze – med njimi je mnogo zaupnih, ker nekatere operacije še vedno tečejo – da teroristične skupne svoje dejavnosti financirajo s prodajo ukradenih umetniških antikvitet na tuje. Na sestanku je bilo tudi rečeno, da so kraje umet­nin po zneskih, ki jih navrže njihova prodaja, na tretjem mestu na svetu, in sicer takoj za trgovino z nedovoljenimi drogami in orožjem.

Istega leta je članek v reviji Der Spiegel razkril, da je Mohamed Ata, eden od organizatorjev napada Al Kaide 11. sep­tembra v New Yorku, leta 1999 odletel v Nemčijo s polaroidnimi fotografijami uplenjenih starodavnih afganistanskih umetnin in tam nekega profesorja prosil za nasvete glede njihove prodaje. Ko so ga vprašali, zakaj jih želi prodati, je odvrnil, da bi rad kupil letalo. Zdi se torej, da so prvotni načrti za septembrski teroristični napad namesto ugrabitve letal predvidevali njihov nakup s sredstvi, pridobljenimi s prodajo ukradenih umetnin, nato pa bi se s temi letali zaleteli v ameriške stolpnice. Belgijski dokumentarni film iz leta 2009 z naslovom Krvave starine je ob pomoči tajnega snemanja jasno pokazal, kako so talibi plenjenje starin prevzeli od lokalnih kmečkih plenilcev grobov, z buldožerji razbijali grobišča in iz njih ropali vse, kar je bilo mogoče prodati, za seboj pa puščali razdejanje. Film je prikazal tudi tihotapske poti, ki so večinoma potekale po zraku čez Pakistan v Bruselj, kjer so kamere posnele znane trgovce z umetninami, ki so razlagali, kako je mogoče predmete, za katere je več kot jasno, da so ukradeni, predstaviti kot zakonite, da bi jih lahko po najvišji možni ceni prodali na odprtem trgu.

Toda vsega tega se je svet zares zavedel šele deset let pozneje, leta 2015, ko je ISIS objavil svoje srhljive 'oglasne' videe o usmrtitvah ter uničevanju kipov in spomenikov. Dejavnosti Islamske države so zgolj zadnje poglavje v zgodbi o umetnosti in terorizmu. Politika ikonoklazma, kar je hkrati tudi naslov odlične knjige Jamesa Noyesa – gradiva o nasprotovanju čaščenja ikon pa je več kot dovolj za še veliko knjig – nosi družbenopolitično težo pogosto nasprotujočih si vzgibov. ISIS namreč sprejema vrednost starin, a jih hkrati uničuje, ker se mu zdi nesprejemljivo, da bi tradicionalna neislamska umetnost sobivala na ozemljih, ki jih zaseda.

Ta nelogična hipokrizija močno spo­minja na nejasno opredeljene nacistične te­orije o izrojeni umetnosti, pri čemer so je pokradli in prodali, kolikor so le mogli (najbolj znana je obsežna dražba v galeriji Fischer v Luzernu v Švici, kjer so ugledni ameriški in britanski zbiratelji izdatno praznili denarnice za nacistična vojna priza­devanja), preostalo pa sežgali. Umetnost, ki jim ni bila všeč, je bila namenjena uničenju, razen če so lahko z njo kovali dobiček. Tukaj lahko potegnemo vzporednico z njihovimi pogledi na žrtve koncentracijskih taborišč: pripadnikov 'nižjih ras' niso takoj pobili, temveč so jih vpregli v delo in izrabili kot gospodarsko dobrino, dokler so pač nekako zdržali, potem pa jih pobili ali pustili umreti. Ni težko uvideti podobnosti med Islamsko državo in nacisti: prva je obsedena z izkrivljeno razlago resnične religije, drugi pa so si skrpali skupaj lastno psevdoduhovno različico vere v večvrednost bele rase.

ISIS zdaj polni naslovnice časopisov, toda teroristi že dolgo na veliko služijo z ukradenimi ali uplenjenimi umetninami. Najbolj razvpit primer je nemara Ira, ki se je pečala z marsičim in je med drugim od­govorna za tri tatvine iz ene same stavbe.

V Russborough House v grofiji Wicklow na Irskem so pripadniki Irske republikanske armade vlomili kar štirikrat, trikrat v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (nekateri Iro povezujejo tudi z vlomom in krajo umetnin iz iste hiše leta 1986, ki ju je sicer zagrešil Martin Cahill s svojo tolpo). Aristokratski dom družine Beit ni bil tarča ponavljajočih se vlomov le zaradi svoje bogate umetniške zbirke, v kateri so bila dela Vermeerja, Goye, Maneta in številnih drugih, ampak tudi zaradi osamljene lege. Člani Ire, med katerimi je še najbolj znana odpadnica ameriške visoke družbe Rose Dugdale, umetnin niso kradli samo zato, da bi z njihovo prodajo financirali svoje dejavnosti, temveč so jih tudi zamenjevali za izpustitev Irinih operativcev iz angleških zaporov (pri čemer bi si bilo takrat verjetno treba postaviti vprašanje, zakaj natančno naj bi kraja umetniških del iz irske zasebne zbirke angleško vlado prisilila, da bi iz zapora izpustila teroriste).

Ira, talibi in ISIS so zgolj najvidnejši primeri teroristov, ki se okoriščajo s prodajo uplenjenih in ukradenih umetnin, temna plat medalje pa je njihova odločenost, da uničijo dela, ki se jim zdijo teološko nesprejemljiva, na primer orjaška Budova kipa iz 6. stoletja v Bamidžanu v Afganistanu, ki so ju talibi leta 2001 razstrelili z dinamitom. ISIS se je zdaj z macolami in pnevmatskimi kladivi znesel nad kipi v muzeju v Mosulu (pri čemer ni pomembno, da so bili mnogi uničeni kipi domnevno replike) in z buldožerji porušil nekaj delov starodavnega asirskega mesta Nimrud.

Nimrud je bil nekoč cvetoče asirsko mesto, ki se je na ravnici ob sotočju rek Tigris in Veliki Zab v srcu Mezopotamije razvijalo dobrih šest stoletij od leta 1250 pr. n. št., ko ga je dal zgraditi kralj Šalmaneser, do leta 610 pr. n. št. Za tiste čase je bilo to veliko mesto, razprostiralo se je na približno 360 hektarjih, v Svetem pismu pa je omenjeno kot Kelah (Geneza 10:12). Morda je bilo poimenovano po biblijskem lovcu Nim­rodu, toda slavo je doživelo šele takrat, kot ga je kralj Asurbanipal II. razglasil za asirsko prestolnico (do takrat je bilo približno od leta 3500 pr. n. št. glavno mesto Asirije Ašur). Nova prestolnica je bila razglašena v velikem slogu na sijajni slovesnosti leta 879 pr. n. št. in večina stavb, katerih izkopane ruševine smo lahko videli pred barbarskim divjanjem Islamske države, je iz tistega obdobja, ko je mesto po nekaterih ocenah štelo osupljivih 100 tisoč prebivalcev, v njem pa niso stale le palače in svetišča, ampak je imelo tudi živalski in botanični vrt. Njegov zaton se je začel čez stoletje, ko je leta 706 pr. n. št. kralj Sargon II. asirsko prestolnico preselil v Dur-Šarukin. Ko so valovi zavojevalcev (Babiloncev, Skitov in Perzijcev, če jih omenimo le nekaj) zadajali udarce umirajočemu Asirskemu cesarstvu (616–605 pr. n. št.), se je mesto začelo spreminjati v ruševine, velik del je bil v celoti porušen. Najbolj znane ostaline iz Nimruda so orjaški kipi lamassu – mitološka bitja z bradato človeško glavo, krili in levjim trupom – ki so varovali mestna vrata. Enega od njih, ki še vedno stoji, se je ISIS demonstrativno lotil in napad posnel.

Odkar so bila v Nimrudu leta 1845 pod vodstvom Austena Henryja Layarda oprav­ljena prva resnejša izkopavanja, je bila ve­čina tam najdenih artefaktov in premičnih spomenikov preseljena v muzeje. Nekateri puristi so takrat nasprotovali takšni razdelitvi zakladov, a zdaj se je izkazalo, da je bila to še sreča, kajti le tako spomeniki niso mogli pasti v roke ikonoklastov.

Celotnega obsega škode, ki je bila marca 2015 povzročena v Nimrudu, še ni mogoče oceniti. Možno je, da je ISIS iz uničevanja dela porušenega mesta zgolj naredil predstavo, kar je očitno naredil tudi v muzeju v Mosulu – ravno dovolj nasilja, da bi v ljudeh vzbudil grozo, podobno kot s svojimi videi usmrtitev talcev – in ob tem povsem zanemaril, da civilizacije, ki je cvetela pri­bližno dva tisoč let pred Mohamedovim rojstvom, nikakor nima smisla kriviti, da ni bila islamska. Podobno kot bi uničili Gutenbergovo Biblijo, ker ni elektronski bralnik.

Ne glede na to, ali nas skrbi ohranjanje kulturne dediščine pred uničenjem ali želimo preprečiti, da bi si denar od njihove prodaje tlačili v žepe teroristi, je umetnost, starine in spomenike treba zavarovati, kajti na kocki je veliko več kot samo umetnost.

TEKST dr. Noah Charney
PREVOD Lili Potpara
FOTO Profimedia

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord