Urška Centa: Starši mi nikoli niso rezali kril, čeprav jim ni bilo najbolj všeč, v kaj se spuščam

Urška, kaj je zate flamenko? Kaj točno je tvoj flamenko?

Moja razmišljanja in tudi pogledi na flamenko se nenehno spreminjajo. Prav to je tudi moj namen – da se lahko nenehno lotevam novih stvari in ga nenehno preobračam ter enkrat črpam iz njegove glasbene vsebine, drugič iz plesne, tretjič iz čiste vizualne forme ali pa z zgodovinske plati.

Moj flamenko zelo spoštuje tradicijo, ker se mi to zdi osnova vsega. Lahko smo inovativni, a hkrati točno vemo, od kod kaj prihaja. Po drugi strani pa mi je zelo pomembno, da sem svobodna v tem, kar delam, in se ves čas povezujem z ljudmi, ki me navdihujejo, ki imajo povsem drug doprinos k stvari, in od katerih se učim.

Torej, korenine so tiste, ki so pomembne, ki jih je bilo treba spoznati, potem pa iz korenin raziskuješ sebe, svoj odnos do sveta. Kaj je bila prelomna točka, ko te je flamenko posrkal?

Plesati sem začela, ko sem bila stara enajst let. To pomeni, da sem ga začela plesati, takoj ko sem vstopila v najstniška leta. In to najstniško obdobje je bilo zame flamenko. Drugi so se povezali z drugimi subkulturami, drugo glasbo. Takrat se nekako osmisliš, identificiraš se z nečim in zame je bil to flamenko.

Bilo je mnogo vzponov in padcev, vendar je na koncu prevladala močna trma. Ves čas sem bila deležna dobronamernih nasvetov v smislu: »Ne se s tem ukvarjati, to je sama lakota, beda, katastrofa pri nas …« Pravzaprav nisem poslušala in šla sem v Madrid.

Pa je flamenko res lakota, beda, katastrofa?

Flamenko izhaja iz lakote, bede, katastrofe, vendar je bilo to tako v zgodovini. Danes je to malo drugače. Danes se mi zdi, da je nujno, da se na to spomnimo.

Vendar flamenko vpija kot goba, je sodobna umetnost, je umetnost, ki se spreminja s časom. Že davno je nehal biti samo ljudska tradicija in zaradi tega je nosilec različnih vsebin, tako kot dramsko gledališče ali glasba.

Torej se danes tudi pri nas da živeti od flamenka?

Ja, da se. Razmere se izboljšujejo. Vedno več novih priložnosti prihaja. Motivacija s tem tudi močno narašča. In ja, moram reči, da imam srečo, da se mi odpirajo vedno nove priložnosti, da imam vedno več različnih sodelovanj. Je pa res, da se za tem skriva ogromno dela.

A preden si prišla do novih in novih priložnosti, si se morala iti šolat v Madrid. Kako se je začelo? Si dobila štipendijo?

Da bom šla v Madrid, sem vedela že v zgodnjih najstniških letih. Začela sem varčevati, ves čas sem varčevala, delala sem tudi kot model pri 13, 14 letih in sem za ta cilj privarčevala kar precej denarja.

Moram pa seveda tudi poudariti, da sem imela starše, ki so me v tem podprli, čeprav godrnjavo, zaskrbljeno, vendar so bili vedno tam, ko je bilo treba, da so, da me podprejo, da mi ne strižejo kril.

Spomnim se, kako so rasla tvoja krila, ko še niti osnovne šole nisi končala. Tako mladi sta z Ano Drevenšek osvajali vse slovenske odre flamenka, brezkompromisno, z jasnim ciljem.

To mi je bilo takrat zelo pomembno. Med osnovno šolo sva bili ves čas skupaj, druga drugo sva polnili in to je bil zelo pomemben začetek v smer flamenka. Ana je nato izbrala drugo pot, a v Španijo sva prvič šli skupaj, popoldneve po pouku v šoli pa sva gledali filme o flamenku, Youtube nabirke, brali sva o flamenku …

Zelo pomembno je bilo imeti ob sebi človeka, s katerim deliš vedoželjnost in strast.

Kakšna pa je flamenko scena danes?

Pri nas? Vedno večja. Vedno več zanimanja je za flamenko, vedno več je tudi društev, ki se ukvarjajo s flamenkom, vedno več šol. Ko smo v okviru letošnjega bienala razpisali delavnice z madridskim plesalcem Alejandrom Granadosom, sem bila zelo presenečena, kako hitro se je napolnila začetna stopnja.

Stopnja, namenjena čistim začetnikom, je bila napolnjena, kot bi trenil, in to pove veliko. Za delavnice je bilo tudi precejšnje zanimanje iz tujine. Mislim, da je zelo pomembno, da je bienale tukaj, v Sloveniji, kjer imamo priložnost institucionalnega dogajanja na tako visoki umetniški ravni, s takimi gosti iz tujine.

Sem prihajajo tudi zaradi spodbude delavnic ljudje iz Srbije, Črne Gore, Bosne, Hrvaške, Italije.

Kako živi flamenko v državah bivše Jugoslavije?

Tam se dogaja precej, je pa res, da ni denarja za take stvari. V Beogradu, Novem Sadu, tudi Zagrebu zelo kultivirajo željo po flamenku, vendar nimajo priložnosti, da bi se tam zares organiziralo nekaj večjega, da bi lahko prišlo do tovrstnih festivalskih gostovanj.

Vrniva se nazaj k tebi. Katere so tvoje prelomne točke v flamenku ? Pri enajstih si začela plesati, pri štirinajstih si že brusila pete v Jerez de la Frontera in Sevilli, takoj po gimnaziji pa v Centro de Arte Flamenco y Danza Española Amor de Dios in Centro Superior de Estudios del Flamenco Universidad de Flamenco.

Pomembna prelomnica je bila tudi ustanovitev skupine CoraViento. Takrat sem bila stara skoraj osemnajst let. Ustanovili smo prvo slovensko skupino plesalcev flamenka, ki je začela ustvarjati svojo prvo samostojno gledališko plesno predstavo. Kmalu nato smo ustanovili društvo in naredili več celovečernih predstav.

Zdaj delujemo bolj kot društvo. Naše poti so se preobrazile, zadnja skupna predstava je bila (Ni)sem leta 2016, mrežo društvenih aktivnosti in tečajev flamenka pa smo uspeli razširiti tudi drugod po Sloveniji, kot na primer v Velenje in na Koroško.

V CoraVientu še vedno učiš?

Ja, učim nadaljevalce. Ukvarjam pa se tudi z organizacijo dogodkov, kakršne so delavnice, ki bodo zdaj v Cankarjevem domu, in z mentoriranjem projektne skupine.

Torej, s spodbujanjem plesne ustvarjalnosti znotraj flamenka, da se lahko predstavi tudi na sodobnoplesnih natečajih, tekmovanjih, revijah, kar se mi zdi zelo pomembno, saj se ga je preveč rado brez vsakega poznavanja porivalo v neko tujo folkloro.

Flamenko to lahko je, ni pa samo to.

Prav to se je zelo lepo videlo, ko smo delale s puncami iz projektne skupine – najprej so se vse morale vrniti k svojim koreninam, ki so se razprostirale vse do Makedonije, Hrvaške, Bosne, Črne Gore … Morale so pobrskati po svojem ozadju. K ustvarjanju plesa, koncepta in glasbe pa so morale pristopati povsem osvobojeno, kreativno.

Vse so doma v gibu flamenka, ampak kako je potem nastajala glasba, kako je nastajala plesna kompozicija – no, to pa je bilo od pravil tradicionalnega flamenka povsem oddaljeno. To je na lep primer uporabe flamenka kot odrskega jezika.

Festival flamenka 2020 v Cankarjevem domu se bo ta petek odprl prav s tvojo predstavo Eno – One. Koliko časa si se pripravljala nanjo?

Ta predstava je nastajala dolgo in je povsem nekaj drugega, kot sem si jo predstavljala na začetku. Želela sem si sodelovati s plesalko sodobnega plesa, ki je drugačna od mene, a hkrati precej podobna, osebnostno in ustvarjalno zanimiva.

Že samo iskanje je potekalo zelo dolgo časa. Na koncu sva moči združili s Tino Habun, ona je performerka, plesalka, ukvarja se s kabaretom in navdušena sem nad tem, kako se je lotila sodelovanja z mano.

Potem pa sta tukaj dva glasbenika, ki prihajata iz sveta džeza in tudi tukaj se je bilo treba ujeti, ugotoviti, kaj točno potrebujem in kaj je to, kar hočem.

Kaj nas torej čaka na predstavi Eno – One?

To je predstava sodobnega flamenka, torej flamenka, ki je flamenko in ni tradicionalni flamenko. Festival Bi flamenko je festival, ki spodbuja eksperiment in želi predstaviti flamenko v modernem, sodobnem uprizoritvenem kontekstu, s tem pa preizkuša različne prakse, povezuje različne žanre.

V svoji predstavi povezujem ples flamenka s sodobnim plesom in glasbo flamenka, z njenimi karakteristikami pa pogledujem prosti džezu. Z mano sta slovenska priznana džezista Robert Jukič in Tomaž Gajšt, ki ju že dolga leta zelo občudujem.

Sicer pa je Eno, preslikano v One, predstava o ženski in njenem iskanju svobode in soobstoja. Z drugimi ženskami si deli isto telo, prostor in čas. Z njimi gradi eno, one pa se zrcalijo v njeni ednini.

Njeni koraki so skupni koraki, njena misel je misel neštetih in njeno krilo je polje, na katerem lahko obstaja samo skupaj z njimi.

Vse dokler njenega občutka pripadnosti ne preseka slutnja individuuma in vseh njenih por ne naseli vonj svobode.

Predstavo gradi gibalna govorica flamenka, ki se radovedno druži s formo sodobnega plesa in urbanega zvoka, ki si z lahkoto izposoja pri drugih glasbenih kulturah.

Gibalni izraz, telesni znaki flamenka – udarci nog, tleskanje, ploskanje, dih in glas – služijo kot glasbeni inštrument in soustvarjajo glasbeno kompozicijo.

Zdaj, pred nastopom, trenirate cele dneve?

Ja, zdaj treniramo vsak dan ves dan. Sicer pa je bilo veliko vaje v ozadju, ker sem posegla v sebi neznano. Najprej je bilo treba ugotoviti, kaj deluje na odru.

Koliko pa sicer treniraš? Koliko ur na dan preplešeš?

V Slovenijo sem se med drugim vrnila zato, da dokončam diplomsko izobrazbo. Zdaj končujem zadnje izpite na Akademiji za ples. Študiram sodobni ples in koreografijo, zato že znotraj akademije plešem od tri do pet ur na dan.

Potem so tukaj seveda še vaje, redno poučevanje, vodenje delavnic, zato sem v pogonu tako rekoč ves dan. Redko kakšen dan se zgodi, mogoče po sreči kakšna nedelja, da ne plešem.

Te v ponedeljek po takšni nedelji že kaj srbijo pete?

Ne, prav nič (smeh).

Tudi v nedeljo, 16., v Klubu Cankarjevega doma na predstavi Nairuz ne plešeš ...

V nedeljo nastopam v glasbenem programu, ko plešem, ploskam in govorim. Sodelujem v projektu Nairuz, ki je spoj sufijske glasbe in flamenka: gre za projekt, ki vključuje mistiko islamskega sveta in krščanstva, saj sta prav ti dve kulturi pomembno izoblikovali flamenko.

Petje sur v turškem jeziku se povezuje s harmonijami, melodijami in metričnim sistemom flamenka. Tukaj se srečamo tudi z zamaknjenostjo. V flamenku poznamo duende – zamaknjenost, ki nastane zaradi maksimalne emocije, pri plesalcu tudi zaradi fizičnega napora.

Ko plešemo, ko pademo v ekstazo, ko gremo iz zavednega, se zgodi točno to, kar poznajo tudi derviši s svojim vrtenjem. To je čudovit projekt, ki združuje različne kulture, v njem se srečujemo ljudje, ki ne prihajamo iz istih dežel.

Jaz sem Slovenka, vodja projekta je Bosanec, pevec je rojen v Libiji, odraščal je v Turčiji, danes živi v Srbiji, Daniel More pa je Izraelski kontrabasist, ki ima korenine v Mehiki in Iraku.

Kje ste se spoznali?

Začeli smo na Jazz Festu Sarajevo pred dobrim letom. Takrat se je začela ta nova zgodba, iz katere bo nekoč nastal tudi album.

Je glas tvoja nova zgodba, ki se je pridružila plesu?

Leta 2017, po vrnitvi v Slovenijo iz Madrida, kjer sem študirala flamenko, sem začela voditi cikel flamenka Noches de tablao, se pravi noči v prostoru, kjer se dogaja flamenko.

Flamenko je v tradicionalnem smislu vedno improviziran in sledi neki glasbeni strukturi, znotraj katere ima plesalec svobodo. V tej smeri potekajo moji dogodki znotraj cikla, moja ideja pa je bila flamenko postaviti v moje domače okolje.

Sem Slovenka, trenutno živim v Ljubljani in flamenka absolutno ne morem poustvarjati. Moj namen ni kopirati in prevzemati neke tuje tradicije, temveč videti, kje lahko flamenko uporabim kot orodje in ga dam v ta prostor, v ta čas. Torej gredo ti dogodki vedno v neko smer drugega glasbenega žanra, od sevdaha, džeza, romske do baročne glasbe, elektronike ...

Vedno je rdeča nit flamenko in vedno iščemo mesta, ko se s flamenkom lahko povežejo drugi žanri. Tako sem spoznala tudi kitarista Nairuza; Nairuz bo premierno predstavljen v nedeljo v Cankarjevem domu; Mirzo Redžepagića sem spoznala, ko sem ga povabila kot gosta mojega cikla leta 2018. Je pionir flamenko kitare v Bosni oziroma kar širše v regiji.

Flamenko te je torej zavrtel v svoj ekstatični vrtinec z vseh strani. Potegnil te je skozi ples, šolanje in verjetno so bili tudi učitelji tisti, ki so dali piko na i.

Absolutno. Nikoli ne gre samo za učenje plesa, temveč vedno tudi za sodelovanje, glasbo, zgodovino. Vedno gre za to, da raziskuješ še več, da se angažiraš, da začneš o tem še bolj razmišljati, ker flamenko ni samo koreografija, ker ni samo gib, temveč veliko več.

Lahko za konec poveš le še to, kako je flamenko postal … flamenko?

Flamenko pozna pet razvojnih obdobij. Prvo obdobje, to je bilo pred začetkom 20. stoletja, je hermetično, zaprto. Cigani so peli doma in vsak je kultiviral svoj slog, svojo preteklost, svojo družinsko pripoved.

Nato je prerasel stene domov, se preselil na odrska prizorišča in flamenko so v svoje življenje začeli vključevati tudi Andaluzijci, torej neromsko prebivalstvo. Torej že na samem začetku flamenko ni samo romski, temveč je andaluzijski.

Takratna flamenko gledališča Cafes cantantes so povsem navdušili Lorco in ob njem še veliko drugih umetnikov, ki so ga začeli prenašati v svoj ustvarjalni svet. Napevi so se začeli negovati in se prenašati, torej ni šlo več za napev nekoga od doma, temveč so posamezni plesi, posamezne melodije, posamezne letre, torej kitice, dobili svoje avtorje.

Tako se je flamenko razširil po vsej Španiji in ko je Franco želel imeti simbol nacionalne identitete, sta to postala flamenko in bikoborba. Zaradi tega je flamenko na zunaj postal nek kliše, in če vprašamo kogarkoli v Španiji o flamenku, bo rekel: »To ni moje, to je Andaluzijsko.«

Vsi mi, zunaj, smo bili vedno navajeni videti flamenko kot nekaj španskega in nekaj, kar ima močno izrisano vizualno podobo. Prav zaradi Francovega režima, zaradi represije, pa so se začeli flamenkosi izseljevati v svet.

Ogromne skupnosti flamenka so se začele razvijati v Ameriki, tako v južni in srednji kot severni Ameriki; flamenko je šel tam naprej na druge nosilce, postal je tudi njihov, enako se je dogajalo v Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem, prodrl je celo na Japonsko, kjer naj bi se s flamenkom ukvarjalo več kot milijon ljudi.

Ko se je pojavil Paco de Lucia, so se za flamenko začeli zanimati tudi tisti, ki jim prej ni bil tako blizu. Tako je predstavljan še v drugem kontekstu, predvsem zaradi glasbe in prek glasbe, in zdaj se samo še širi.

Tudi v hram slovenske kulture, kjer bodo ritmi flamenka in topot čevljev odmevali od 14. do 18. februarja.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord