Urška Fartelj: Blog je zapuščina vsega dobrega!

Urška Fartelj je kulinarična blogerka, ki se podpisuje pod ime 220 stopinj poševno (www.220stopinjposevno.com). Na svojem blogu deli ljubezen do enostavne in družini prijazne hrane, katere okusi in vonjave jo vsakič znova ponesejo v čas, ko je bila tudi sama otrok. Njena kuhinja je vedno odprta, zato se ji le pridružite na kulinarični pustolovščini.

Od kod izvira vaša ljubezen do priprave hrane in preizkušanja receptov?

Hm, ne morem nikakor reči, da že iz otroštva, ker mi doma nikoli ni bilo treba kuhati, niti nikoli nisem rinila nosa v lonce, ko sta kuhali mama ali babici. Ljubezen do kuhanja raste z leti oz. se je razvila iz ljubezni do otroka. Otrok ima namreč alergijo na sojin lecitin in intoleranco na laktozo, in ker takrat na srečo še ni bilo toliko dietnih proizvodov, sem začela pripravljati jedi iz čistih sestavin. In potem enostavno ugotoviš, kako okusne so te jedi, okusi in vonjave te začnejo spominjati na tvoje otroštvo, na tvoja kosila prihajajo in jih hvalijo prijatelji, krožniki se praznijo, ugotoviš, da priprava novih jedi v bistvu sprošča, in potem je enostavno nova ljubezen rojena.

Zakaj ste se odločili pisati kulinarični blog – kaj je bil povod za to?

Urška: Pisati sem začela, ker se je enostavno nabralo preveč receptov, ker sem želela otrokoma dati neke vrste zapuščino vsega dobrega. Dobrih arom, okusov in zgodb iz otroštva. Med recepti se velikokrat prepletajo zgodbe mojega otroštva, spomini na moje starše, stare starše.

Na kaj je osredotočen vaš blog oz. kakšne recepte lahko bralci najdejo na njem, kaj je tisto, kar ga naredi posebnega in drugačnega?

Urška: Med mojimi recepti najdete samo preverjene recepte. To so recepti, okusi, ki se jih spominjam iz otroštva in so mi jih podali starši. Tukaj so tudi recepti, ki sem jih sama ustvarila in so 'šli skozi' pri moji družini in prijateljih. Torej kombinacije novih okusov, jedi, ki jih pri nas doma z veseljem pojemo. Jed, ki ni vsem všeč, pa četudi se meni zdi odlična, ne pristane na blogu, saj je naša kuhinja 'kuhinja mlade družine', ki da veliko na sezonske in lokalne čiste sestavine. Recepti so zapisani tako, da je priprava res lahka, razložen ni samo postopek, ampak bralec v njih najde tudi odgovore na svoj zakaj. Veliko je fotografij samega postopka priprave, da se lahko bralec že med samo pripravo prepriča, ali je na pravi poti, ali je krema videti enako ...

Koliko časa na dan posvetite pripravi jedi in koliko ga preživite v kuhinji z namenom, da pripravljate vsebino za blog?

Doma vsak dan pripravim kosilo. Med tednom je to 'kočerja' – večerja in kosilo v enem –, saj smo do dveh, treh v šoli oz. službah. Ko pripravljam vsebino za blog, pripravim kosilo, kot ga pač pripravim vsak dan. Vmes naredim le nekaj fotografij. Velikokrat kuham tako, da na začetku še sploh ne vem, kaj bo izpadlo, zato fotografiram sproti. Zato kaj več dodatnega časa ne porabim. Porabim pa veliko časa, ko pripravljam recept za neko podjetje. Takrat običajno o receptu razmišljam že teden dni prej, ga sestavljam, kombiniram v glavi … Čeprav moram priznati, da ga potem v času realizacije velikokrat obrnem na glavo (smeh). Pa tudi stres – pozitiven – ob pripravi takšnega recepta je prisoten. Več časa, energije mi vzame nalaganje fotografij na splet in pisanje.

Kako se lotite priprave novih receptov – z raziskovanjem receptov, na osnovi določene sestavine ali kako drugače?

Recepti nastajajo na tri načine. Prvi je, da v bistvu pripravljam neko kosilo, sladico in sploh ne vem, kaj bo izpadlo, in če se moji oblizujejo, je to to. Pri tem receptu mi velikokrat manjkajo vmesne fotografije postopkov. Drugi način je ta, da raziskujem mamine ali babičine recepte in jih poskušam po spominu ali po njunem zapisu spraviti v bolj zdravo različico, ki pa mora ohraniti enak vonj in okus, kot se jedi spominjam. Tretji način pa je čisto podjetniški. Ti mi vzamejo tudi največ časa. Podjetja mi naročijo recepte, kjer v jedi uporabim njihove sestavine, aparate, pripomočke. Včasih so moje roke proste pri kreaciji jedi, včasih me podjetja usmerijo, nekateri pa že kar konkretno povedo, kaj želijo.

Kateri recept je na vašem blogu do danes požel največ navdušenja in ogledov?

Moram povedati, da se ne ukvarjam s številkami. Tako na pamet ne bi znala povedati, kateri recept ima največ ogleda. Tega ne spremljam, ker se mi zdi absolutno odveč vlagati energijo in čas v številke, ki mnogokrat ne odražajo realnega stanja. Me pa ljudje ustavljajo na cesti in povedo, da so moje Gospe Torte (gospe zato, ker so brez moke, fine) odlične. Recimo največkrat teče beseda o Gospe Borovnici (torta, ki je nastala čisto slučajno za mamin rojstni dan), da je noro dobra. Moje torte so nekaj drugačnega, ne uporabljam želatine, pecilnega praška, so rahle, sočne, niso preveč sladke in res okusne. Pa vsaka je drugačna in večina jih je pripravljena brez moke.

Kakšne načrte imate z blogom za prihodnost?

V prihodnosti si želim še naprej in v prvi vrsti ohraniti zaupanje bralcev v moje recepte in jim sporočiti, da je kuhanje lahko enostavno. Da vedo, da sestavine ne bodo šle v nič, da bo jed uspela in bo več kot odlična in zdrava. V drugi vrsti si želim več povratnih informacij o receptih od ljudi, ki jih uporabljajo, ker le tako si lahko boljši, izviren, drugačen od drugih, lahko dejansko ustvarjaš, rasteš, se učiš novih tehnik priprave hrane, in ne nazadnje, estetike fotografij in estetike samega bloga. Vse ostalo – številke, pogodbe s podjetji in na koncu tudi plačilo – pride samo od sebe, če ostaneš zvest sebi in bralcem.

Recept: Piščančji paprikaš z valvicami

• Sestavine:
• 1 večji kos piščančjih prsi
• 1 čebula
• 2 stroka česna
• žlica mlete rdeče paprike
• žlica moke
• 1–2 žlici pelatov
• 1 dl sladke smetane ali smetane za kuhanje
• Žlica kisla smetane
• Sol
• Sveže zmleti poper
• Lovorjev list
• Olje
• Drobnjak in koper za dekoracijo

Priprava:

Meso operemo pod hladno tekočo vodo in ga obvezno obrišemo do suhega s papirnato servieto. Čebulo na drobno sesekljamo in jo na olju, na nizkem ognju počasi pražimo kakšne pol ure, da se razpusti. Dodamo še sesekljan česen, na kockice narezano piščančje meso in na hitro popečemo, da dobi piščanec zlato rumeno barvo. Če delamo paprikaš s celimi kosi mesa, praženo čebulo odstranimo iz ponve in bedra oz. kose piščanca dobro popečemo.

Na koncu dodamo še praženo čebulo. Čebule nam tudi ni treba tako dolgo pražiti, saj se večji kosi mesa dlje časa kuhajo in bo imela čebula čas razpasti. Dodamo še moko, papriko, pelate, lovorjev list. Premešamo, da se meso obda z moko in papriko in nekaj sekund prepražimo. Zalijemo z vodo. Vode dodamo toliko, da skoraj pokrije meso. Pokrito kuhamo še 20 minut, cele kose mesa 30 do 40 minut. Meso za paprikaš mora biti tako kuhano, da zlahka odstopi od kosti. Dodamo sladko smetano, premešamo in kuhamo do vrenja.

Na koncu z metlico vmešamo še kislo smetano. Ko dodamo kislo smetano, paprikaš ne sme več vreti, ker se bodo naredile pikice (smetana se bo sesirila) in paprikaš ne bo več svilnat. Testenine skuhamo do 3/4, jih odcedimo in takoj vmešamo v omako oz. piščančji paprikaš. Zaradi vroče omake oz. paprikaša se bodo testenine 'skuhale' ravno prav do postrežbe.

Fotografije: Osebni arhiv