Neja Drozg | 17. 9. 2020, 13:50

Film Paradiso nas popelje na jug Italije in pokaže, kako bogat je pravzaprav skromen obstoj

Nowness

Krenite na domišljijsko popotovanje na jugozahod italijanskega polotoka, v skrajno konico prstov njegovega škornja, v pokrajino arhaičnih mediteranskih vasic in vijugastih poti med razgibanimi griči, nežno osvetljenih s sončnimi žarki.

Nowness

Novi kratek film Paradiso izpod rok v Londonu situiranega filmskega ustvarjalca Jana Vrhovnika in Ane Kerin, avtorice scenarija in kreativne direktorice, v sodelovanju s produkcijsko hišo Bright Visuals, odseva vse našteto – Kalabrija vas bo ob ogledu gostoljubno povabila v osrčje svojega skromnega sveta, v katerem se filozofsko oprijema življenjskih smislov in si prizadeva dokazati, kako bogat je pravzaprav skromen obstoj.

Pereči dogodki, predvsem pa orientiranost v kapitalizem paralizirajo svet in nas zavajajo do te mere, da na piedestal prepogosto pozabimo postaviti malenkosti, ki hranijo in bogatijo človeško dušo.

Spokoj. Radost. Ekstaza. Venec treh pojmov, všitih v zadnji del Giovannijeve čepice, ki ga skrbno varuje pred poznimi popoldanskimi žarki zlate ure, je rahločutna uvertura v melanholične občutke. Občutke, ki se rodijo iz razumevanja resnice, da nikakršen popoln trenutek ni zmožen trajati večno.

Spektakularna vožnja po ulicah južne Italije v drobceni Fiat Pandi namreč nazorno prikaže ponižne a svete utripe resnične sreče, ki služijo v opomin, da morajo biti dotični trenutki okušeni in hranjeni v skrinjici spominov. Paradiso ponazarja destilacijo resnice v Giovannijevih besedah, ki kimajo osrednjemu sporočilu filma: »Sanje, ki se uresničujejo, so boljše kot sanje same,« preudarno izreče njegov protagonist, medtem ko gledalca vabi v svoj svet – svet, opran s soncem, v katerem mamljivo diši po staranem parmezanu in katerega zaznamujejo terakotne strešne ploščice, simbol Sredozemlja. »Veste, to je dobro življenje,« v besedah otvori gledalčevo sanjarjenje.

Nowness

Otipljiva naracija zgodbe

Ritem filma dirigira glasbena spremljava Nica Cascala, dobitnika oskarja leta 2015 za film Stutterer, pod vodstvom Jana Vrhovnika, večkrat nagrajenega režiserja in filmskega ustvarjalca. Rojenemu v Sloveniji in kreativno izpiljenemu v Londonu, so mu, ko je bilo njegovo simpatiziranje z objektivom še v povojih, v rokah oživele palice za bobne. Le-tem gre pripisati krivdo za nakup letalske vozovnice do britanske prestolnice, koder je doživel sunkovit umetniški razcvet; kmalu po vpisu študija sodobne glasbe je namreč poprijel za kamero in se prepustil razplamteli želji za vizualno pripovedovanje.

Njegova komercialna dela vso prepoznavna pretežno zaradi otipljive naracije zgodb, ki so jih do tedaj med drugim zasnubile blagovne znamke Vogue, JW Anderson, Dunhill, eBay, Aston Martin in GQ. Janov podpis pod tovrstne projekte na tej točki še ne dobiva epiloga – portfelj namreč dokazuje, da si je v roko segel tudi z legendarnim Sirom Ianom McKellenom.

Film Paradiso je odobrila žirija na petični spletni strani s podkrepljenim konceptom Nowness in ga premierno predvajala julija letošnje leto.

Film Paradiso je odobrila žirija na petični spletni strani s podkrepljenim konceptom Nowness in ga premierno predvajala julija letošnje leto.

Nowness

Utelešenje nostalgične romantične ideje

Osvobajajoče je v času, v katerem rano družbe simbolizira prav uokvirjanje in sledenje posameznika kvazi normativom, iz ustvarjalnih krogov izluščiti posameznika, ki od povprečja izstopa ravno zaradi upiranja nepisanim pravilom. Vrhovnik je uslišal klic neustrašnosti in se hrabro prepustil toku spontanosti, se povezal z eno vodilni podalpskih produkcijskih hiš in se podal naproti sosedski kulturi. Pri Bright Visuals so v kolaboraciji nemudoma začutili potencial, saj je vizija sodelovanja s tujino in tovrstnimi spontanimi projekti zanje primarnega pomena.

V sredozemski raj na zemlji sta se s scenaristko in kreativno vodjo Ano Kerin podala s slovensko produkcijsko ekipo. Pripravljena, da protagonista filma, ki bi bil zmožen ujeti bistvo nostalgije, najdeta med desetdnevnim izgubljanjem v prikupnih uličicah tamkajšnjih mestec. V ozir tega so družno spletli pogovore s številnimi lokalnimi ljudmi, da bi našli iskrico, ki bi jih, povedano brez dlake na jeziku, sezula iz čevljev in utelešala nostalgično romantično idejo.

Čar filma namreč zares tiči v njegovi genezi. Ideja zanj se je partnerjema utrnila med obiskom ene izmed lokalnih italijanskih picerij. Tamkaj sta spletla poznanstvo z domačinko Mario Fabio, tekom nedolžnega pogovora s katero so se sprehodili med dragocenimi spomini, prepojenimi z mediteranskimi poletji, z veliko žlico zajeta že v zgodnjem otroštvu. Odzvala sta se povabilu, da obiščeta rodno deželo njenih staršev – Kalabrijo, prizorišče doživetja njene verzije paradiža.

Paradiso tako še zdaleč ne odraža karakteristik konvencionalne povesti, od katere bi človek odvihral dalje brez globljega pečata. Gre za precizno zastavljen projekt, kakršnih smo vajeni pri Bright-ovcih; razodeli so nazore in modrosti starajočega se moškega v osrčju Mediterana, zmožne rasti izključno na zeljniku človeka, ki je videl in doživel že vse. Poleg tega gre za prepričljivo podporo Brightovi perspektivi, da je pomembno negovati medkulturne odnose, iz katerih dokazano izcimijo markantne zgodbe.

Nowness

Dovolili so mu, da s čudovito pokrajino enotno spregovorita na glas

Biser – Giovannija Mancusoua – so uzrli v eni izmed odmaknjenih lokalnih trgovin. Krivično bi bilo trditi, da je šlo za golo naključje. Križ poti je velevala usoda, kajti avtohtoni domačin je s stereotipno mediteransko auro in angleščino s krepkim italijanskim akcentom poosebljal neukročenega duha in hrepenenje po prostosti. Modrosti, sladko-kislo melanholijo moškega, ki je doživel nešteto izkustev, je bilo moč razbrati že iz njegovega glasu – natanko tam, na kraju snidenja, si je Ana Kerin v citatih pričela beležiti njegovo filozofsko razpravo, ki je kasneje postala fondacija pripovedi v filmu.

Mancusove filozofske teze ter nepričakovana prodornost misli so se sešile kakor poezija in dovolile Vrhovniku, da gledalcu z mojstrsko improvizacijo v treh minutah v spomin inducira opisano miselnost. Pogovor je stekel o dnevnih rutinah, vožnjah čez prostrane griče, življenjskem krogu na domačem vrtu in cigareti kot češnji na vrhu torte ob koncu dneva. Dovolili so mu, da s čudovito pokrajino enotno spregovorita na glas.

Nowness

Film danes širi sporočilnost povsem drugačnemu svetu

Da bi projekt doživel prosperiteto dotičnih razsežnosti, si je bilo težko predstavljati ob storjenem prvem koraku na poti do cilja. Nenazadnje kot družba doživljamo pesimističen preporod, obetajoč globalne krize. Pereči dogodki, predvsem pa orientiranost v kapitalizem, paralizirajo svet in nas zavajajo do te mere, da na piedestal prepogosto pozabimo postaviti malenkosti, ki hranijo in bogatijo človeško dušo.

Jan Vrhovnik in Ana Kerin sta stremela k osvetljevanju samoumevnih vsakodnevnih trenutkov, teh, ki so premajhni, da bi jih sploh opazili, in tiste, ki jih priznavamo šele takrat, ko izginejo. Čeprav so film posneli že pred letom dni, se zdi, da film v tem trenutku širi sporočilnost povsem drugačnemu svetu.

Zato ni naključje, da je projekt začetno snidenje in epilog izkusilo v objemu enake atmosfere. Za mizo, v družbi kopice različnih osebnosti, ki jih vežejo nevidne vezi, ob tradicionalnem italijanskem obroku. Ob ogledu kratkega filma se zdi, da gre za trenutke, ki si zaslužijo zlatega prestola. Za mirnejše življenje smo naposled odgovorni sami – oziroma povedano z besedami, s katerimi Giovanni čudovito sklene film: »The better life – you make it.«

Nowness

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.