V višinah rokovskega ustvarjanja z Big Foot Mamo.

Bilo je obdobje, ko se je dalo čutiti, da se znotraj voda slovenskega roka dogaja neustavljiva tranzicija. Da gre za prelom, ko del preteklega tone v pozabo in ko se na drugi strani skuša roditi nekaj novega. To se je dogajalo ravno na prehodu v novo tisočletje, ko je bilo skorajda nujno čutiti spremembe čisto povsod. Rokovska scena – skozi devetdeseta že tako ali tako podvržena intenzivnim čustvenim valovanjem, ko se je takratna najstniška jeza kot olje prilivala na žareči plamen surovega, grandžerskega, kot izstrelek z metuljevimi krili agresivnega, obenem pa ves čas tempiranega rokerskega izrazoslovja – pri tem ni bila izjema.

V tistem obdobju se je za vse, ki smo bili tako tesno povezani z rokom, da smo še čustvovali v refrenih, zgodilo prav tisto, kar je ameriška kulturna kritičarka in profesorica Camille Paglia kasneje v akademskem diskurzu poudarila, da se mora zgoditi – romantiziranje rokovske glasbe do točke, ko se žanr in ustvarjalce v njem začne sprejemati ne kot umetnike v popularni kulturi, ampak kot umetnike v visoki kulturi. Paglia, ki trdi, da je rokovska glasba v zgodovini dokazala, da se jo mora obravnavati kot visoko kulturo, je za to spodbudo morala pretrpeti nemalo zavijanj z očmi. Prav to smo takrat morali pretrpeti tudi vsi, ki smo strogo predani temu ustvarjalnemu vrhuncu sredi turbulentnih sprememb na osrednji glasbeni sceni navijali, da rokovski značaj ostane v glasbenem ospredju.

Prevrtimo naprej. 2018. Danes, ko so tedanje brhke rokerice z živahnimi joški le še spomin, zdaj skrit za korporativnimi uniformami in moralnimi imperativi, in ko so tistikrat čvrsti rokerji z živalsko vzdržljivostjo le še upehani fotri v nenehnem boju z nezdravim indeksom telesne mase, stresnim holesterolom in bežečimi diapozitivi tistega nekoč, se rok devetdesetih zdi antična zgodovina. Napol pozabljena preteklost.

K sreči nas tu in tam kaj spomni, da vse le ni pozabljeno. Da je nekaj vendarle preživelo. In ravno to se je zgodilo nedavno, ko je hrapavo zasanjani glas Gregorja Skočirja zapel: »Če odkleneš vrata, a bom hotel jih odpret, zdaj sprašuješ Luno, ker jaz ostal sem brez besed …« in v nas prebudil spomin. Potem pa je priletel refren: »So še barve žive, in oči iskrive, kako zelo, še sanja se ti ne …« ‒ tukaj Skočir po skočirsko zategne tisti »ne« in v spremstvu poznanih kitar ustvari melodično magdalenico, ki vse čute popelje v lepoto in radost sveta, kot smo ga uživali nekdaj.

To je nova Big Foot Mama, ki je na trenutke tudi stara Big Foot Mama. V tem je njihov neskončni čar. Čeprav so v teku s sodobnimi smernicami, čeprav so zvočno vedno osveženi, nekje v svoji esenci še vedno dišijo po rokerskem Hound Dog baru, še vedno odmevajo kot del Orto bar scene, še vedno znajo poustvariti glasbeni ekosistem, v katerem se ljubitelj roka lahko zaziba v ritem in odplava v udobni svet rokerske zasanjanosti. Tja, kjer tisočletje ni minilo, ampak je le segment popularne kulture čez noč postal visoka kultura.

Ameriški pesnik Ezra Pound je zapisal, da glasba zgnije, če gre predaleč od plesa, in da poezija atrofira, če gre predaleč od glasbe. Ob singlu Sanja se ti ne, prvem z novega, osmega studijskega albuma Plamen v raju, se Ezrov zapis zdi kot na mestu. BFM v besedilih ostajajo poetični. Enostavni, kratki, a poetični. Dovolijo, da besede interpretiramo po svoje – ponudijo le okvir, češ da album kot tak tvori zgodbe iz vsakdanjega življenja. Tako vesele kot boleče, včasih paradoksalne, kot plamen v raju. A v celoti stremeče k pozitivnemu. Njihova poezija ostaja v glasbi. V glasbi, na katero se vedno lahko zamiga ali zaziba. Odvisno od tempa. Vabi, da odreagiramo. Kot da so BFM na optimalnem stičišču Ezrovega razumevanja. Z glasbo, v kateri je poezija in na katero plešemo. To, da jim ob tem uspe tudi zdaj, desetletja kasneje, popeljati v čas, ko smo zdaj že siveči mladeniči boleča najstniška čustva izživljali z njihovimi glasbenimi izpovedmi, kot sta recimo Led iz severa in Črn tulipan, pa je več kot le naključje. Je romantika.

TEKST Darjo Hrib 

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec