8. 6. 2017, 12:01 | Vir: Liza

Valentina Smej Novak: Z vsako knjigo skušaš malo spremeniti svet ...

Primož Predalič

Predvsem pa samega sebe.

Filozofinja, založnica, kolumnistka, prevajalka, avtorica kar nekaj kuharskih knjig in televizijskih oddaj Valentina Smej Novak se pri opisu odnosa do hrane in kuhanja, ki ga skupaj z možem Luko prav jasno izražata tudi v najnovejši kuharski knjigi Hrana taka, kot je, se posluži kar dialektične teze: "Sprva uporabljaš vse domače, potem sprejmeš vse tuje vplive, na koncu pa se ponovno od tega odmakneš in vrneš k osnovnemu, ampak tisto vračanje k domačemu, prvinskemu ni več isto, ker si skozi to fazo že šel in je na neki način sinteza."

Kako gledate na to, kje in kako ste zdaj?

Valentina Smej Novak: Življenje ti vedno nekaj prinese in tisto pač moraš sprejeti tako, kot je. Bilo bi popolnoma drugače, če bi ti kdo povedal, kako bo. Mislila sem, da bi mogoče študirala matematiko in filozofijo. Zdelo se mi je, da je filozofija taka znanost, zdaj pa seveda vidim, da se družbeno na filozofijo gleda drugače. Ljudje mislijo, da so to kar eni, pa to sploh ni res. Tudi nikoli si nisem mislila, da bom potem imela tri otroke, glede na to, da sem edinka.

Mar ni tudi vaš oče bil filozof?

Valentina Smej Novak: Ja, bil je, samo zelo hitro je umrl, pri 43 letih. Življenje te strezni, potem moraš spremeniti način življenja in sprejeti drugi tip odgovornosti. Bil je izobražen človek, filozof, ekolog, zelo veliko je delal za reko Muro in prekmursko regijo, ampak je zbolel.

Ste morali dosti zgodaj pogledati v zobe življenjski realnosti, brez kakršnegakoli filozofiranja?

Valentina Smej Novak: Saj filozofija ni, da filozofiraš takrat, ko ne gre za nohte. Klasična izobrazba, kar filozofija tudi je, ostane kot osnova, potem pa ti na tisti osnovi gradiš naprej, v smeri, ki te zanima. Mogoče imamo pri nas predsodek, da tisto, kar se študira, moramo potem tudi naprej delati. Dejstvo je, da se, ko končaš humanistični, klasični študij, potem še naprej izobražuješ. Jaz sem se iz področja marketinga. Najprej sem delala na področju marketinga, zdaj pa delam vse v sklopu naše založbe. Seveda pa se ukvarjam tudi z antropologijo hrane, to pa je na akademski ravni, ki pa je logično podaljšek filozofije.

Ničesar ne prepustite naključju?

Valentina Smej Novak: Moraš imeti celostno vizijo. Ravnokar pripravljam dobro knjigo, ki jo je napisal Thimothy Snyder, eden izmed vodilnih svetovnih zgodovinarjev, specialist za polpreteklo zgodovino srednje Evrope, predavatelj na univerzi Yale v Ameriki. Napisal je knjigo o tiraniji v 20 lekcijah. Knjiga je ravnokar bila na listi bestselerjev New York Timesa, te dni pa bo izšel prevod tudi pri nas. Je drobna knjižica velikih idej, podaja lekcije, kaj bi se morali naučiti v 20. stoletju, da ne bi ponavljali enakih napak v 21. stoletju. Zelo se navezuje na aktualna dogajanja tako čez lužo, saj je zelo močen kritik dogajanj ameriške družbe, kakor tudi evropskih dogajanj. Zelo zanimivi sta izkušnji fašističnega in komunističnega totalitarizma, ki jih aplicira naprej, da se ne bi ponovno zgodilo to, kar se je gledena sedanjega ameriškega predsednika, in totalitarizmov v Evropi. Mislim, da bo knjiga zanimivo poletno branje.

Kaj pa ste si predstavljali, da boste počeli po končanem študiju filozofije?

Valentina Smej Novak: Zaključek študija mi je sovpadel tudi z delom. Morala sem tudi v službo, saj sva z mamo, ki je bila v službi v Prekmurju in jaz v Ljubljani, ostali sami. Pa tudi želela sem si nekaj delati, sicer pa sem že ves čas pisala in že v gimnaziji imela radijsko oddajo na Murskem valu. Včasih te življenje zato tepe in moraš znati nekako s tem živeti in iti naprej. Diplomirala sem iz teorij kapitalizma oziroma iz cikličnosti v zgodovini iz politične filozofije. Šlo je za kritiko, kako bi se presegali obstoječi družbeni sistemi in iskal nov model.

V katerem smislu?

Valentina Smej Novak: Že leta 2000 se je govorilo in pisalo o novih alternativah, po padcu Berlinskega zidu v zgodnjih devetdesetih je bilo prav govora o koncu zgodovine, da je liberalni kapitalističen sistem enoten in idealna ureditev. Potem so se čez 10 let pokazale razpoke, videli so, da pa le ni tako super. Primerjale so se teorije o cikličnosti v zgodovini, o tem, kaj se iz zgodovine lahko naučimo. Šlo je za družbeno angažirane teme. Ko pa se začneš ukvarjati s hrano, ugotoviš, da se s hrano lahko ukvarjaš na dveh ravneh: najprej na akademskem, teoretičnem, potem pa tudi na praktičnem. Eden največjih filozofskih umov, kot je nemški filozof Hans Georg Gadamer, je v visoki starosti gimnazijce poučeval osnovne temelje filozofije. Na koncu ugotoviš, da si na dveh ravneh: razen da teoretiziraš, moraš tudi zasukati rokave in stvari prijeti tudi z rokami, namesto zgolj izrekanja. Enako velja za hrano.

Želite povedati, da so zgodbe o hrani veliko več, kot le te, ki se tičejo prehranjevanja?

Valentina Smej Novak: Zgodovina hrane je bila zgodovina bojev za premoč in zgodovina kolonizacije ter vojn, zdaj pa so tudi borzne špekulacije. Tisti, ki je imel hrano v rokah, je imel moč. Med drugim je stradanje bilo najmočnejše strateško orožje v vseh vojnah in obleganjih. Na mikroravni pa je hrana, usoda vsakodnevnih kosil, usoda naroda. To deluje banalno, v smislu, da pač vsakodnevno kuhaš za družino. Ampak družba je sestavljena iz ogromno teh celic. Se pravi, da tudi to, kaj te družine jedo, vpliva na okolje, ekonomijo, ne nazdnje na gospodarsko rast, zdravje naroda. Od tod se odpira ta večja slika in moramo ozavestiti vse posledice, ko nekaj ponudimo na mizo.

Res tako pikolovsko pazite, da skuhate nekaj zelo zdravega in družbeno odgovornega?

Valentina Smej Novak: Ne, nikakor, ampak moramo se tudi vprašati, kaj pomeni hudo zdravo. Sploh obstajajo zdrava živila? Ne obstajajo, obstaja samo globalno celostno zdrava hrana, ki je odgovorna do okolice ekonomsko in časovno do vsega. Tudi če nekdo kuha osem ur samo zase, ni hudo zdravo, ker so tudi druge stvari, ki jih moraš v življenju početi. Prav tako ni zdravo prisegati le na eno skupino živil oziroma moraš biti dosleden. Namesto dveh vrhunskih obrokov na mesec pojej vsak dan nekaj srednje dobrega. Najbolje bo, če je ves čas skuhanega nekaj srednje dobrega. Dejstvo pa je tudi, da imajo prehranski trendi tendenco, da padajo v skrajnosti.

Recimo?

Valentina Smej Novak: Recimo glede jajc. Ko se je rodil moj mož, je patronažna sestra njegovi mami rekla, da mora pri dveh mesecih pojesti celo jajce. Ko sem se rodila jaz, so rekli, da moram celo jajce pojesti pri šestih mesecih. Ko sem rodila prvega otroka, so mi rekli, da do šestega mesta ne sme pojesti nobenega jajca, ko pa sem rodila drugega otroka, so mi rekli, da ne sme do enega leta pojesti nobenega jajca, no, pri tretjem so bila jajce že spet 'dovoljena' prej. Ljudje pa smo še vedno isti. Ogromno je tega, kar se dogaja v vezi s hrano, da padamo v kontradikcije.

Kako pa plavate v založniškem svetu?

Valentina Smej Novak: To je trd kruh. Če delaš s knjigami, že veš, zakaj to počneš. Seveda, ker ti je to všeč in te žene naprej. Z vsako knjigo poskušaš malo spremeniti svet, predvsem samega sebe. Govorilo se je, ko je prišla elektronska knjiga, da ne bo več nič s knjigami. Po drugi strani tudi vsaka generacija govori, da ne bo več nihče bral. Vsakič so se nekateri zgražali, da mladi nič ne berejo, potem pa se v resnici izkaže, da berejo. Tudi sama rada berem elektronske knjige, potem pa prav uživam, ko moram v roke prijeti klasično knjigo.

Kakšni so svetovni trendi glede branja knjig?

Valentina Smej Novak: Svetovni trendi so glede branja knjig kazali, da so se v določenem trenutku na področju leposlovja prodajo prekašale elektronske knjige. Zdaj pa že nekaj let zaporedoma beležijo upad, kar ne preseneča, saj je knjiga tudi vizualno, čutno in fizično doživetje. Na koncu, če nisem knjige imela doma, pa sem kupila veliko elektronskih knjig, je nisem imela. In če smo se o kakšni elektronski knjigi pogovarjali, nisem več vedela, ne kdo je avtor, ne kakšen je naslov, ker če knjigo ves čas gledamo, točno vemo, kdo jo je napisal in kakšen je naslov. Elektronske knjige tudi nisem mogla posojati. Najhuje pa je bilo to, da je fizično nisem mogla dati svojim otrokom, da bi jo kdaj pogledali. Potem sem ugotovila, da dejansko knjig nimam. Če ima nekdo celo knjižnico elektronskih knjig, je nihče ne more podedovati, ker je ne more nikomur predati.

Kako pa obdržati ravnovesje med knjigami, ki bi jih radi objavili, in tistimi, ki se prodajajo?

Valentina Smej Novak: Moraš imeti nos in veselje. Ne obstaja recept, oziroma en recept je: da moraš res delati tisto, v kar verjameš! Včasih greš s kakšno stvarjo z glavo skozi zid, včasih te kakšna knjiga preseneti v dobrem smislu, včasih pa je nasprotno. Ampak nikoli ne razočara knjiga, zmeraj te razočara odziv. Misliš si, da je v to bilo vloženega toliko veselja, znanja in dela. V Sloveniji izide ogromno dobrih knjig. Vsako knjigo pogledam, saj me na neki način pritegne. Ne morem reči, da je kakšna povsem zanič, ker se mi zdi, da je v vsako knjigo avtor vložil delo, trud in nekaj hotel svetu povedati, komunicirati z njim. Prizadene me, ko kdo reče, da je knjiga takšna in takšna, pa ne le za naše knjige. Ljudje morajo tudi malo prisluhniti. Vidim, da imajo bralci radi razvpite knjige. Nima vsaka knjiga strašne publicitete. Zdi pa se mi, da imamo malo časa, da preberemo vse te knjige.

Namesto z zastavo ljudem mahate s knjigo?

Valentina Smej Novak: Knjiga je najmočnejše orožje. Na življenje mora vedno vplivati tam, kjer se dogaja. Življenje se nikoli ne dogaja na teoretični ravni, vedno se dogaja na praktični. Mi se stalno ukvarjamo s tem, kaj vse vpliva na naše življenje. Zadnje čase se vse pogosteje pojavljajo kazalniki o kakovosti življenja, ki pa več niso ekonomski kazalniki. Slavoj Žižek je že v neki knjigi lepo povedal, da ljudje več ne verjamemo realnosti lastnega življenja, ampak verjamemo velikemu drugemu kapitala, številkam. Po nekih kazalnikih država, ki je bogata z nafto, daje vtis, da ti ljudje tam v redu živijo. Po drugi strani pa so tam strašanske razlike. Se pravi, da ne verjamemo realnosti vsakdanjega življenja, ampak verjamem tistemu, kar pravijo številke. Zdaj se vidi, da je vse več kazalnikov v statistiki, ki ljudi res vpraša, ali so srečni. Čim nekoga v enem trenutku vprašaš, ali je srečen, si s tem že razbil vse skupaj, ker ljudje večinoma odgovorijo z ja ali ne. Življenje pa ima vmes še veliko odtenkov.

Kaj želite s tem povedati?

Valentina Smej Novak: Spomnim se, ko je pred kratkim bila raziskava o kakovosti življenja v Sloveniji, ki me je pretresla. Govorila je o tistih krajih, ki se mi zdijo zelo prijetni, pa so se v teh istih krajih izkazali zelo slabo. Ni vse v številkah, resnica je dostikrat onkraj številk, ki nemalokrat zmaga. Statistika je sicer na koncu uporabna za neke modele, ampak realno na kakovost življenja, spremembe v življenju pa vpliva drobna vsakdanja realnost. In te drobne stvari potem premikajo neke druge stvari. Zrno peska je tisto, ki naredi biser, ne tovarna.Vse komuniciranje z javnostjo se gleda skozi neke kazalnike, velike algoritme, velike skupine podatkov. Največji marketinški strokovnjaki pa so ugotovili, da bistveno bolj pomagajo majhne skupine podatkov. V bistvu ti etnografska raziskava, s katero nekoga preučiš v celoti, ga celostno analiziraš, pove več o nakupovalnih navadah recimo 11-letnikov. Nič ti ne pomaga, če imaš podatke o vseh ljudeh tega sveta, moraš k posameznikom in iz njih izvleči zgodbe.

Smo spet pri zgodbah, ki vplivajo na svet?

Valentina Smej Novak: Etnografija se ne ukvarja s številkami, temveč s posebnostmi ljudi. Več zveš, če poznaš življenjske navade nekaj posameznikov do obisti. Gotovo več, kot če poznaš nakupovalne navade množice ljudi, pretvorjene v številke. Zelo me veseli, da se vračamo k temu. To so male zgodbe, ki delajo velike spremembe.

Je vaša zgodba takšna, da vam je uspelo skrojiti življenje po svoji meri?

Valentina Smej Novak: Mogoče še preveč. Če se tako odločiš in stopiš na tako pot, moraš potem tudi veliko večkrat zobe stisniti. Zadala sem si le eno stvar, in to je, da nikoli nikogar ne krivim za svojo usodo. Si pač rečem tudi, če sem naredila napako, sem pač nekaj naredila narobe, bog pomagaj, nihče ni za to kriv. Je pa tudi res, da ti za uspeh mora usoda biti malo mila, malo sreče mora biti. Včasih pa imaš tudi smolo, tako pač je. Najpomembneje pa se mi zdi, da se ne obračamo na minule čase in jamramo, da so to bili boljši časi.

Si kot založnica sploh lahko privoščite šibkost?

Valentina Smej Novak: Ne, nikakor. Treba je sproti spreminjati življenjske koncepte. Včasih ugotoviš, da si naredil napako in bi se moral obrniti drugače, drugič pa, da si napravil prav. Nikoli ne veš, kaj bi lahko bilo boljše. Enkrat rečeš, da tega več ne boš počel, pa potem ugotoviš, da pravzaprav, zakaj pa ne, saj to znaš delati in se vedno znova k temu vračaš.

Kaj lahko poveste o svoji peti kuharski knjigi Hrana taka, kot je?

Valentina Smej Novak: Midva sva pri tej knjigi rekla, da greva v skladu z lastnim razvojem, naprej s časom. Prva faza je bila, da kuhamo. Takrat sva rekla: imamo te tuje kuharje, zvezdnike in domačo tradicijo, ampak kaj se pa zares v slovenskih domovih kuha. To je bilo pred malo manj kot 10 leti. Kuharska oddaja pa je prišla potem. Bilo je navdušenje nad družinsko kuharijo. Potem sta prišli še druga in tretja knjiga ...

Kaj pa je s to knjigo?

Valentina Smej Novak: Začutila sva, da je čas za bolj enciklopedično knjigo, bolj obsežno. Ugotovila sva, da je čas za pregled in je notri od fižolovega burgerja do japonske ramen juhe, poširanih jajčk, Pavlove in krškopoljca, slovenskega avtentičnega pujsa ... Z Luko praviva, da je to prehranski rez. Sprva je bila prehranska romantika – tako, kot so se tudi v literaturi razvijali različni slogi. V nekem trenutku smo hrano romantizirali, od njenega porekla do samega procesa. Zdaj je nastopil čas za prehranski realizem. V tej knjigi gre za hrano takšno, kot je, brez šminkanja. Tudi dizajn knjige je minimalističen, vsebina pa je zajetna, brez kakršnihkoli skrajnosti. Da bomo recimo jedli samo vegansko ali kosila, ki se pripravijo v pol ure, ali le kosila, ki se pripravijo v osmih urah, vse to je romantika. V knjigi je vsega malo. Tudi ni treba, da je vse z mesom ali samo z živili z domačega vrtička.

Ne?

Valentina Smej Novak: Saj imam tudi jaz vrt, ampak včasih pa tudi grem v supermarket in nabavim živila. Tisto moram skuhati, pa ne samo za enega, ampak za pet. Jemo toliko in tolikokrat na dan, ne bom več krasila krožnika. Osnovni izziv pa je, da ne mečemo hrane stran. Najpomembneje se mi zdi, da ljudje ne mečejo proč kruha. Sodelujem tudi z nekim večjim podjetjem, s katerim razvijam nekaj receptov iz same reciklaže. To je zelo pomembno etično vprašanje in tudi izziv svetovne prehrane. Več kot 50 odstotkov prehrane sploh ne pride do krožnika, ker se pokvari že v produkcijski verigi, veliko je zgnije na poti ... Bolj preproste družbe so, več hrane žal propade na poti.

Govorite o spoštljivosti do vsakega najmanjšega kosa živila?

Valentina Smej Novak: Kupujem velike količine hrane, moko po pet kilogramov, ampak nič ne mečemo proč. Živila uporabimo tudi še na zadnji dan uporabe, jogurt ali kislo smetano tudi dan čez. Hrana, ki se meče v tako velikih količinah stran, je velik izziv cele civilizacije. S tem se rešuje etični problem prehrane. Vsak mora stopiti iz svojega spektra lastnega krožnika in malo misliti na veliko. Problem hrane je dostikrat tudi ta, da se pri hrani precejkrat soočamo s 'problemi prvega sveta' v smislu, kaj je bolj 'zdravo', v resnici pa gre za trende. Moramo se zavedati, da so ljudje lačni. Ni resen problem, da si izmišljujemo pretirane prehranske senzibilnosti. Prav je, da če ima kdo prehranske alergije, to upoštevamo, ne smemo pa samim sebi izmišljevati dodatnih omejitev in se igrati z zdravjem. Kot rečeno, ne obstajajo zdrava in nezdrava živila, le prehrana kot celota. Ni tega, da je ohrovt zdravo živilo. Če boš jedel le ohrovt, boš ravno tako zbolel, kot če boš jedel le meso. Pa tudi kar pike dobim, ko slišim za superživila.

Foto: Primož Predalič

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.