Valentina Smej Novak: Želimo si, da bi si Slovenci izmenjevali in kresali mnenja tudi o knjigah

Eden največjih zgledov je zagotovo bila oddaja Das Grosse Lesen na nemški nacionalni televiziji, ki je bila tudi najbolj gledana oddaja nemške nacionalne televizije,” med drugim pove založnica Valentina Smej Novak na poti televizijskim oddajam Petdeset knjig, ki so nas napisale, kjer je sodelovala pri zasnovi in scenarijih, nastajajo pa v produkciji Vertigo. Vodi jih Luka Novak in režira Darko Sinko.

Kakšne knjige zaznamujejo narod?

Valentina Smej Novak: Zelo pomembno je, v katerem starostnem obdobju jih prebereš. Po drugi strani pa ne more biti razhajanj med tem, kaj narod piše in kako narod živi. Ne nazadnje literatura naroda izhaja iz njegove podstati. Nekje na koncu oz. spodaj je to tisto, kar nas zaznamuje. Kaj so ljudje, ki znajo boljše govoriti in pisati kot mi, znali zapisati v vsakem obdobju. Seveda, ko knjiga dobi knjižno podobo, začne krožiti med ljudmi. In še na nekakšen drugačen način vpliva na ljudi, se pravi najprej se odraža in potem sooblikuje. Prepričana sem, da moja generacija nikoli ne bi bila takšna, če ne bi pospravljali copatk po Muci Copatarici, če ne bi Vidku zašili srajčice, če v določenem trenutku ne bi brali Genijev v kratkih hlačah in Genijev v dolgih hlačah, če nam ne bi v določenem trenutku povedali, da ministri Gregorji običajno molčijo in da oblasti kaže samo srednje zaupati.

Kaj nam prinese bolj poglobljeno doživljanje knjige?

Valentina Smej Novak: Seveda potem pride naslednja faza, v odraslosti se vprašaš: “So ti liki res tako dobri, so na nas vplivali samo pozitivno ali tudi kako drugače?” Recimo prav Martin Krpan, naš vzor je tudi Peter Klepec, tudi Iztok iz Pod svobodnim soncem, ne nazadnje, zakaj je Kekec žaljivka? Mar ni Kekec najboljši vzor: iznajdljiv, radoživ, pomaga šibkim … Čeprav ima razmeroma nejevoljno in slabovoljno mater, je kljub vsemu dobrovoljen in pomaga drugim. Vse te knjige so del obveznega branja v osnovni šoli in tudi v gimnaziji, zaradi česa slišimo, da so se bralcem te knjige priskutile. Zakaj? Preberimo jih še enkrat, poglejmo, kaj so zares hotele povedati. Različne knjige, ko jih bereš v različnih življenjskih obdobjih, različno razumeš. Zelo rada citiram Boštjana Napotnika – Napota, ki pravi, da je s Cankarjem tako kot z vampi, kar je drzna kulinarično literarna primerjava. V smislu, da te z obojim prisilijo prezgodaj, da bi znal ceniti izjemno kakovost.

Z oddajami Petdeset knjig, ki so nas napisale pozivate k bolj kritičnem in poglobljenemu branju knjig?

Valentina Smej Novak: Ozaveščevalne aktivnosti z oddajo Petdeset knjig, ki so nas napisale človeka tudi pozivajo, da se do tega, kar je prebral, opredeli, so poziv k bralni drznosti.

Kakšni bralni drznosti?

Valentina Smej Novak: Zdaj se lahko nekdo prime za glavo in reče: “Ponovno istih petdeset knjig.” Tu treniramo, da bomo drznost branja prenašali na vse drugo. Poanta oddaje je, da na iste knjige pogledamo z več različnih plati: s plati literarnih kritikov in teoretikov do plati ljudi, ki osvetlijo en sam aspekt v knjigi. Recimo pri knjigi Strah in pogum Edvarda Kocbeka, knjigi, ki je bila kontroverzna, skorajda cenzurirana, a so jo tudi brali, v knjigi, ki je pomembno vplivala na pisateljevo življenje, v knjigi, ki opisuje dvome partizana, etične dileme, smo imeli med drugim za sogovornika tudi vojaškega psihologa Gregorja Jazbeca, ki je povedal, kako se dandanes vojaki, ki gredo v Afganistan, soočajo z razcepljenostjo med etičnim imperativom v sebi in ukazom. Pri Martinu Krpanu smo govorili z gospo iz davčne uprave, ki je opredelila, kdo so dandanes sodobni Martini Krpani in kaj je danes 'šverc–komerc'.

Gre za večplastni presek knjig?

Valentina Smej Novak: Slovenci smo se v zgodovini dostikrat opredeljevali, da so nas knjige konstituirale. Svojo državo smo dobili razmeroma pozno, prvič smo zaživeli s tem, da smo se formirali kot narod, v okviru Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, kjer smo se še vedno počutili podjarmljeni. Res samostojna država je nastopila leta 1991. Svojo državo smo dobili pozno in kot narod so nas konstituirale vedno knjige. Ne nazadnje smo narod, ki ima na glavnem trgu kip pesnika in njegove muze, kar pomeni, da je v samem srcu naroda pisana beseda, pisatelji so tudi bili najpomembnejši disidenti, ki so tudi vodili procese osamosvajanja. Zmeraj, ko se spominjamo konstituiranja slovenske nacionalne zavesti, govorimo o čitalništvu, literarnih krožkih. Tudi Ivan Cankar je bil zelo močno opredeljen, kar se tiče slovenske nacionalnosti. Vsi se spomnimo tistega stavka: “Umrl je, še preden je dočakal formiranje prve države.” Tako da je zavest slovenskih pisnih ustvarjalcev, da sodelujejo v veliko večji zgodbi in obudijo narodno zavest, bila ves čas prisotna. Za oddajo smo se povezali s stotino sogovornikov in strokovnjakov, ki so nam svetovali, katere knjige izbrati. Seveda pa je izbor knjig, ki jih je izbralo posvetovalno telo, sestavljen iz literarnih teoretikov, doktorjev znanosti, strokovnjakov iz vpletenih institucij … takšen, da ob njem rečeš: “Saj je samoumeven.” Ne gre za strašna presenečenja, so knjige, ki jih imamo nekje zadaj, ampak res kličejo po tem, da jih ponovno preberemo.

Kaj bomo lahko ob sredah zvečer gledali na prvem programu TV Slovenija?

Valentina Smej Novak: Ob stoti obletnici Cankarjeve smrti bomo začeli s Pohujšanjem. Nato bomo v prvi sezoni, v enih od prvih oddaj lahko videli in slišali o Pesmih štirih (Cirila Zlobca, Janeza Menarta, Kajetana Koviča in Toneta Pavčka). To je pesniška zbirka, ki jo še danes recitiramo. V koliko pisarn sem vstopila in v čajni kuhinji videla zapisane verze iz knjige Pesmi štirih, verze teh štirih pesnikov, ki mogoče niti niso bili podpisani, ampak so živeli z nami. Od leta 1953 se je skozi te verze izpovedovalo, kaj je to ljubezen, zaljubljajo in iskalo smisel življenja. Pri marsikateri knjigi imamo slabo vest, ker je nismo prebrali. Pri Slavi vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja pa je sploh ni treba, da je nismo prebrali, ker je ni bilo možno prebrati. Prvi prevod Slave vojvodine Kranjske smo dobili šele pred nekaj leti, ko je prevajalska družina Debenjak, opravila to titansko delo in prevedla vseh 1500 strani. Ta knjiga nas mogoče ni napisala, nas pa je zapisala, ker je v njej Valvasor popisal slovenske etnografske, naravne, jezikovne in kulturne značilnosti, od Cerkniškega jezera do potice. V oddajah bo od Kocbekovega Straha in poguma do Jančarjevega Severnega sija, knjige, ki opisuje zgodbo mesta Maribor in je eden največjih romanov iz sredine osemdesetih let, tudi v srednjeevropskem smislu. V oddaji bo tudi o obletnici severnega sija, ki je bil 26. januarja 1938, tik pred začetkom druge svetovne vojne, od Muce Copatarice in Bratovščine sinjega galeba do Butalcev.

Z oddajo spodbujate slehernika k branju in pogovarjanju, debatiranju o prebranem?

Valentina Smej Novak: Želimo si tudi debate o teh knjigah prestaviti iz najbolj konvencionalnih, najbolj pričakovanih okolij. Te oddaje imajo namen, da se dotaknejo slehernega, ne glede na njegovo starost, na njegovo izobraženost, gre za človeka. Želimo, da vsak začuti, da ima pravico, da tudi o tem kaj pove in da se do tega opredeli. Ne nazadnje knjige niso napisane samo za akademike, seveda jih znanstveniki lahko secirajo na svoj način. Dostikrat imam občutek, da imajo samo akademiki pravico, da o tem kaj povedo, osebno pa menim, da ima vsak priložnost, da knjigo prebere, in pravico, da si o knjigi ustvari mnenje, ga izrazi, seveda na kontroliran in spoštljiv način.

Ustvarjalci oddaje 50 knjig, ki so nas je napisale vas vabijo, da glasujete za knjigo, ki je po vašem mnenju najbolj vplivala na razvoj Slovencev, ki je najbolj zaznamovala Slovence kot narod in nas konstituirala, za knjigo, ki nas je napisala! Berite, premislite in glasujte na http://www.50knjig.si/dogodki.

Več o oddajah na www.50knjig.si.

Foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec