Valentino Kanzyani: "Oče si zame ni želel, da bi šel čez travmo, kakršno je doživel sam"

Intervju

20. 11. 2019, 14:57 | Scena | Piše: Katja Golob
Valentino Kanzyani: "Oče si zame ni želel, da bi šel čez travmo, kakršno je doživel sam" (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik

Vale, kot ga kličejo prijatelji, je javnosti najbolj znan kot svetovno priljubljeni DJ Valentino Kanzyani in glasbo vrti že dobršen del svojega življenja. Ko sva se dobila v slaščičarni v Slonu, se je najin separe spremenil v oder, s katerega je Valentino pripovedoval svojo zgodbo in medtem je kar žuborelo, besede so vrele iz njega, kot bi se jim mudilo na zrak, diktafon pa je požiral.

Peljal me je skozi svoje odraščanje in mladost, glasbene začetke, vzpone in padce, enkrat tiho, drugič glasneje, zraven se je veliko smejal, najlepše pa je bilo gledati njegove roke, kako spremljajo pripoved, ker so naravnost svilnate, ni drugega izraza.

Način, kako živijo svoje življenje in kako mehko plujejo po zraku, je čaroben in hipnotičen. Morda zato, ker so prevrtele že toliko plošč in še toliko jih bodo, morda zato, ker je Vale nekaj posebnega in roke to le poudarijo. Kakorkoli že, te svilnate roke bodo 22. novembra vrtele glasbo na Kurzschlusu in obljubljajo hud žur. DJ Valentino Kanzyani nas bo vrnil v zlate čase Ambasade Gavioli in pravi, da popuščanja ne bo.

Koliko časa je, odkar ste se z Ibize vrnili v Slovenijo?

Pet let. Pa saj sta si Ibiza in Koper oziroma Istra zelo podobni, vsaj kar se tiče klime in narave, tako da sem se na Ibizi počutil kot doma.

Ko ste odšli, ste dejali, da se tukaj dogaja premalo različnih stvari.

Pravzaprav sem se vrtel v istem krogu glasbe, zato sem odšel, da bi lahko delal še druge zvrsti, spoznal druge glasbenike in dobil neko novo inspiracijo. Danes se mi zdi scena boljša, razvija se, mladina si je nekako priborila svoje mesto v Sloveniji, ljudje bolj spremljajo elektronsko glasbo, vse je veliko bolj raznoliko kot prej. Zadnjih pet let malce spominja na renesanso.

Se kdaj tu počutite utesnjeno?

Ja, Slovenija je sicer zelo majhna, ampak veliko potujem, in ko pridem nazaj, me to ne moti, prav rad se zaprem v svoj studio.

Nekako v stilu povsod je lepo, doma je najlepše?

Ne zaradi tega, čeprav doma vsaj veš, da te ne bo nihče vrgel iz bajte. Na Ibizi sem bil podnajemnik, a pogodbe tam ne veljajo nič. Lahko bi vložil v prostor, ki sem ga najemal, pa so mi v isti sapi povedali, da me bodo brez težav dali na cesto, če bodo potrebovali hišo zase, tako da neke stabilnosti po svoje ni bilo. Domov sem se preselil, da si lahko postavim studio in vem, da bo tam za vedno. Da bom lahko tu imel plošče, ker jih imam čez deset tisoč, nekaj jih je še pri mami, pa pri prijateljih, malo jih je še naokoli. 

Od kje ljubezen do vinila, je to nostalgija, zvok?

Definitivno je to format, s katerim sem začel, zato mogoče tudi nostalgija, pa tudi zaradi tega, ker se je v zadnjih letih vinil spet močno vrinil in se veliko stvari ponovno izdaja le na vinilkah. Pa pojavil se je izraz digging, »kopanje«, kot neka nova panoga didžejstva. Vsi kopljejo po starih ploščah, ki so pozabljene, oziroma jih zelo malo ljudi pozna.

Te stare plošče so bile narejene s studijsko opremo, ki je bila raznolika in dosti bolj zahtevna za delo, kot je danes računalnik, ni bilo toliko možnosti za preoblikovanje zvoka, komadi so bili delani v trenutku in kar se je posnelo na tak način zveni dosti bolj pristno, zato pa so tudi vse te stvaritve, ki so bile narejene na tak način in tiskane na ploščo, dosti bolj selekcionirane in bolj zanimivo stojijo.

Zvok z vinila je zagotovo toplejši kot zvok s cedejk, kakovost je pa spet vprašanje, ker v bistvu tudi vinil maskira določene frekvence in jih definitivno tudi poslabša. Je pa toplina zvoka dosti bolj očitna kot pa iz digitalnega formata in posrečen format vinila, ki mu dajejo svoj neskočen čar.

Aleksandra Saša Prelesnik

Kako pa je urejenih toliko plošč?

V bistvu imam eno veliko sobo, v kateri imam večino plošč, imam jih še v studiu, pa v dnevni sobi imam gramofone, in tudi tu imam bolj urejene plošče – nekako po načinu, kar vrtim v nekem trenutku, razdeljeno na house, techno, breakbeat in drugo.

V bistvu je vse sortirano, pa vse je ena zmešnjava (smeh). Všeč mi je, da mi ni treba brskati po netu za starimi ploščami, ker najdem doma takšne, na katere sem že pozabil, ali pa niti nisem vedel, da jih že imam, ker je čas tako hitro minil, da nisem sploh prišel do njih.

Zdaj imate studio v sobi svojega očeta Danila Kocjančiča, tudi nekdanjega glasbenika. Je to ...

Naključje.

Karma?

Mogoče karma zanj, ker me nikoli ni pustil v to sobo. On je bil zaznamovan s komunizmom še iz časa Kamelonov, ki so bili najbolj uspešen bend leta 1965 v Jugoslaviji, bend v svetovnem merilu. Za očeta in druge člane se je vse zgodilo skoraj da čez noč, a vsa ta njihova popularnost ni bila preveč všeč vladajočim oblastem, ki so stvarem naredile konec.

Oče je imel potem še veliko bendov in veliko uspehov, ampak si za sina ni želel, da bi šel čez travmo, kot jo je doživel sam v najstniških letih. Tako nekako je to sebi in meni opravičeval, sedaj pa, ko sem prevzel njegovo stanovanje po njegovi smrti, imam studio točno v istem prostoru, v katerem je imel on vadnico in jaz nisem imel vstopa (nasmeh).

Zato sem se obenem tudi vrnil v Slovenijo, nisem hotel prodati, hkrati pa mi je bilo zanimivo, da se vračam nekam, kjer lahko imam svoj kotiček, svojo muziko, svoje plošče in opremo na varnem.

Kako hudo je bilo to za vas, da niste smeli v njegovo sobo?

Ja, je bilo kar hudo, ampak moja mama pravi, da hvala bogu, sicer se ne bi nikoli tako razvil, kot sem se. Kar je verjetno res. Z očetom sva potrebovala kar nekaj časa, da sva se kasneje spoprijateljila in razumela, da imava drugačne poglede, ampak se tudi strinjala, da naju glasba veseli, ker si lahko to, kar si, in imaš okoli sebe ljudi, ki so sproščeni.

Aleksandra Saša Prelesnik

Kako ste, kljub temu da se oče ni strinjal, vseeno našli glasbo in ona vas? Kakšni so bili vaši začetki?

Na Obali je obstajal klub Tivoli, Portorož, v katerem je konec 80. let vrtel Adriano Roj, res izvrsten didžej z zelo napredno glasbo in tehniko. Jaz sem bil takrat še mulec, hodil sem na plesna tekmovanja in enkrat sem zašel tja. Najprej so govorili, da tja hodijo samo Italijani, ker se baje vrti čudna muzika, ampak nas je tako sezulo, ko smo bili prvič tam, da smo potem hodili plesat samo še tja – ob desetih zvečer smo prišli, plesali oziroma se šli house plesalce med dvanajsto in eno, spili še eno kokakolo in šli domov. To je bilo poleti.

Proti koncu istega poletja  je prišel na eno do teh tekmovanj Italijan s svojo ploščo v roki in že to je bilo za mene nekaj zelo neobičajnega, saj je za muziko vedno poskrbel Adrian Roj ... No, performance pa je zgledal v stilu »vogue«, za katerega Madonna takrat še ni slišala, in je samo malo nakazal, pa smo spet padli dol. In od tedaj naprej mi je postalo kristalno jasno, da bo ples le za hobi in da se bom raje fokusiral na vrtenje muzike (smeh).

Hkrati pa ... Čisti začetki mojega zanimanja za glasbo so spet vezani na očeta, ker je on vadil doma, tako da sem imel nenehno glasbeno spremljavo. Ni mi ničesar pustil, ampak vem, da me je vleklo v to. Poleg tega so k nam kar naprej hodili njegovi prijatelji, za katere sem pozneje izvedel, da se prav tako ukvarjajo z glasbo. Očetovi glasbeniki, jim je rekla mama, sami nasmejani ljudje, oče pa nasprotje, tisti, ki je bil najbolj ...

Zatežen?

Ja. Kar nisem mogel verjeti, da je del iste ekipe (smeh). Potem je bil tukaj še prijatelj moje mame, ki nas je obiskoval zaradi njene prijateljice, ki je bila všeč tudi meni, čeprav je bila precej starejša (smeh), ampak tudi ta fant je bil zabaven in simpatičen in, seveda, kaj pa drugega kot DJ.

Tako sem povezal prijetne ljudi z glasbo, pa še eno zelo zanimivo izkušnjo sem imel v nekem klubu pri dvanajstih letih s prijateljem, ko nas je DJ dobesedno spravil v neko drugo stanje zavesti in sem še ta občutek povezal z glasbo. Če gledam nazaj, je bilo moje prvo doživetje v DJ boothu zanimivo sporočilo in potem sem se hitro začel ukvarjati s tem.

Našel sem fante, ki so imeli doma gramofone, imel sem neznansko srečo, da so me povabili zraven, naučil sem se ogromno, tudi potrpežljivosti. Leta 1991 sem na povabilo tistega fanta, ki je bil zaljubljen v prijateljico moje mame, vmes je postal DJ Felix, prvič vrtel v Tivoliju, ker ga je on prevzel. Imel naj bi začetno uro, ampak tudi potem ni bilo nikogar, ker je bila tistega leta vojna, zato sem imel pogosto noč zase in sem lahko vadil, se učil.

Vrtel sem še naslednje leto zadnje dni avgusta in naenkrat so me ljudje začeli spraševati, kdaj bom, kje bom ... Med letom sem še nekaj časa vrtel med vikendom, dokler se ni vse skupaj zapletlo in niso našli načina, da me vržejo ven, ker starejšim, ki so pili penino za šankom ni bila všeč moja glasba, fantje in punce, ki so hodili plesat na te zabave, pa so bili premladi. Kar naenkrat nisem bil več zaželen, govorili so, da praznim plesišča.

Danes je to kar neverjetno.

Seveda, ljudje so poslušali Roda Stewarta, Queene in podobno, jaz pa pridem z nekim surovim elektronskim zvokom, tako imenovanim tehno. Itak, da sem praznil plesišča. Hehehe.

Aleksandra Saša Prelesnik

Ampak potem je prišla Ambasada Gavioli.

Ko sem prvič proti koncu leta 1993 spoznal in govoril z ljudmi, vpletenimi v projekt Ambasada, sem ob poslušanju načrtov, načina, kako naj bi klub vodili, in opisov, kako bo to videti, iskreno pomislil, da so zbežali iz norišnice, tako neverjetno mi je zvenelo vse skupaj.

Klub za dva tisoč ljudi v času »Balkan barov« s house muziko! In imeli bi mene kot rezidenta. Nisem mogel verjeti, zdelo se mi je nemogoče, ampak dogovor je bil potrjen tudi naslednje leto, ko sem se zavedal, da gre tukaj zares in sem zagrabil in konec 1995 tudi tam začel vrteti.

Bil sem tudi booker za didžeje, skrbel za logistiko, za lokalni transport, da bo v klubu vse tehnično teklo, kot je treba, vrtel sem, delal naj bi cele dneve vsaj po 12 ur in še med konci tedna (tudi kdaj) 24 ur. Na začetku sem se imel enkratno, volje je bilo veliko, potem pa so se začeli izpadi proti meni, ko so po treh letih spoznali, da imam svoje želje in da ne bom vedno samo njim na uslugo, in tako da smo se zaradi naraščajočih napetosti maja 1999 razšli.

Vas je to pognalo v tujino?

Po mnenju tedanjega AG vodstva naj bi bil že leta 1998 pri svojih dvaindvajsetih, triindvajsetih letih prestar za kakršno koli mednarodno kariero, da je zame prepozno, in priznam, da so vame zasadili seme dvoma, ko so to izjavili na tedenskem kolektivnem sestanku, čeprav še dobro nisem začel. Danes mi je to smešno, a takrat mi je bilo težko, ampak se nisem dal.

Z Umekom sva začela delati muziko, izdala sva ploščo, vse se je tako hitro odvijalo, da sem imel po enem letu že prvo turnejo po Avstraliji. V bistvu sem hvaležen, da so Ambasado sploh kdaj postavili, tako da jim ničesar ne zamerim. Tam sem dobil okno v svet in videl, da se lahko s trdnim delom nekega dne tudi meni zgodi, da me bodo čakali na letališču, kar se je pozneje tudi zgodilo in je itak nad vsemi pričakovanji.

Zato imam, ko gledam nazaj, mirno srce, to je, kot če si bil nekoč v odnosu, pa ga prekineš, zakaj bi se sovražili, potem to ni bila ljubezen. Dokler sem delal, sem imel super razmere, zagotovo smo naredili nekaj, česar Slovenija ni pričakovala, imeli smo priložnost v živo videti in poslušati ter osebno spoznati in govoriti z mednarodnimi zvezdami, resničnimi pionirji elektronske glasbe. Ne morem zameriti, če lastniki niso znali bolje izkoristiti priložnosti. Lahko bi bilo drugače. Je pa tako, kot je.

Kje smo pa danes v Sloveniji na tej sceni?

Na zelo visokem nivoju, sploh kar se tiče underground glasbe, imamo dosti novih mladih potencialov, z nekaterimi že sodelujem in delam na novem projektu z imenom Luckison, v katerem so mladi talenti Mayell, Tzena, Tim Kern ... Je še veliko drugih talentov in organizacij, tu so ljudje, ki se resnično trudijo, bodisi pri vrtenju, ustvarjanju glasbe bodisi pri organizaciji klubskih dogodkov ali festivalov.

Imamo tudi uspešne ljudi, kot je Gramatik, ki je uspel v ZDA in svetovno. Imamo velik potencial za tako malo državico in na svetovnem zemljevidu elektronske glasbe se pojavljamo že veliko desetletji, s tem da sta trenutna razpoznavnost in zanimanje za Slovenijo v tujeni še najbolj narasla. Pridobili smo sloves kot država, kjer se ga zelo dobro rejva (smeh).

Tako kot glasbenik na odru doseže, da ljudje pojejo skupaj z njim, tako DJ ljudi »vodi« na plesišču, v bistvu zlahka manipulira z njimi. Je to neke vrste odgovornost?

Je, je, ker si povezan, to je velika odgovornost. Ko gledam druge didžeje, ki žal še nimajo dovolj izkušenj, pa so hitro prišli do svojega imena prek socialnih medijev ali lastne glasbene produkcije, dostikrat vidim, da nimajo izkušenj z odra in ljudem ne znajo podati pravih emocij, kar je v večini primerov moteče, lahko pa tudi nevarno.

Mislim, ne nevarno kot orožje, zagotovo pa ni fino, ko stopiš za pult, prevzameš odgovornost, enako kot bi prijel volan vozila, a še nimaš dovolj izkušenj na cesti. Nihče ne bi zaupal krmilo šoferju, ki se je naučil voziti v simulatorju, sploh pa ne, ko gre za vožnjo na dolgi zahtevni poti, z veliko množico, ki jo je treba varno pripeljati na cilj (nasmeh). To so prispodobe, a imajo na nek način veliko skupnih točk.

Danes se je s pomočjo račnalnika, ki upravlja s samo mehaniko vrtenja, zelo hitro naučiti vrteti, zelo preprosto je za predvajanje, vendar to ni dovolj za nastop, treba je veliko let izkušenj, da prideš na položaj didžeja, ki vrti na velikih odrih. Glasba spravlja ljudi v razna stanja zavesti in jih pelje v popoln trans, pelješ jih na neko potovanje, tako da se takoj sliši, kdo ima izkušnje in ljubezen, kdo pa je tu samo zaradi slave in denarja.

Tega zavedanja je med novimi generacijami premalo, vsi hitijo in jaz pravim, da je nevarno zato, ker upravljaš na plesišču z ljudmi in njihovimi čustvi, menjaš razpoloženja, dviguješ in spuščaš jim ritem srca. No, če še malo karikiram, si kot nek zdravitelj, šaman, pred sabo imaš skupek ljudi v različnih stanjih, ki se želijo sprostiti. Vse sloni na tebi. To je velika odgovornost.

arhiv Adriemedie

Kaj imate vi, kar je potrebno?

Zagotovo občutljivost, ki sem jo dobil prek mame kot otrok in v času odraščanja, pa tudi od drugih bližnjih sorodnikov, prijateljev. Rad imam naravo, življenje, ljudi okoli sebe, spoštujem druge. Mislim, da že samo to, da sem dovzeten za stvari in sočuten in se ukvarjam z glasbo, pelje v smer zdravilstva, verjamem, da zvok zdravi. Vedno sem zelo pazljiv, tudi izraze posameznih ljudi v klubu vidim.

Hitro »preberete« nekoga?

Preberem, ja. Psihologija me je zanimala od malih nog.

Se didžej z leti kaj utrudi, kako utrujeni ste vi?

Že kot otrok sem bil hiperaktiven, pa v šoli sem imel vedno težave, ker sem rad klepetal in govoril, plesal sem ... Hvala bogu sem (še) lahko na odru in to delim z več ljudmi, seveda se potim in se utrudim, a uživam in plešem, ker je to kot darilo, ki sem ga dobil od življenja in v katerem uživam. Težko je bilo priti do tukaj, zato to cenim.

Kaj čutite kot mejnik v svoji karieri?

Prelomnih točk je bilo več, recimo ena od njih je bila, ko je Richie Hawtin virtel moj komad V1 in mi s tem delal promocijo po svetovnih plesiščih ter ustvarjal zanimanje za mene kot didžeja in producenta. Najbolj zanimivo je, da je to ploščo imel in vrtel kar tri leta zapored po vseh festival, kar mi je tudi sam povedal, ko sem enkrat za njim vrtel na Gatechrasher festivalu v Angliji. Ali pa, ko sem začel izdajati na založbi Intec od Carla Coxa, pa izdal Flying pri založbi od Deep Dish. Še je takih biserov (smeh).

Kurzschlus - kaj nas čaka letos?

Tretje leto vrtim, drugič bom imel nastop na treh gramofonih, posvečen zlati dobi slovenskega tehna in Ambasade, ko se je vse skupaj začelo, do mojih prvih izdanih plošč, prvih potovanj ... V glavnem tehno potovanje na treh gramofonih.

Za vse, ki so in ki tega niso takrat doživeli?

Tako nekako (smeh). Recimo, ta moja družba, ki sem jo prej omenjal, 24, 25 let stari, tega obdobja niso doživeli v živo, ker so bili takrat stari štiri, pet let, ko je bila Ambasada in je bila ta scena najbolj na udaru. Tako da pride tudi generacija, ki je v bistvu na polovici moje starosti in hoče to doživeti, ker jih zanima, kako so se imeli starši, ali pa so slišali od kolegov, kako je bilo in je to prava priložnost.

Ljudje ne razumejo, da ima lahko DJ rad različne sloge glasbe. Recimo, kot letos na Od:vod Festivalu v parku Tivoli, čez dan, ko sem se pojavil zadnji trenutek za podporo mojemu prijatelju in organizatorju Od:voda, in sem vrtel za to priliko chill out set, pa sem takoj potem slišal komentarje, da sem tokrat zanič vrtel, šlo pa je za to, da je bil ta nastop namensko dogovorjen za drugo zvrst, ki je bila primerna trenutku, in če ti to ni všeč, še ne pomeni, da je zanič in da je DJ zgrešil in čist v ku... vrtel, samo zaradi tega, ker niso informirani o dogodku in pričakujejo tehno.

Didžeji vrtimo glasbo od drugih in večina od nas posluša, zbira in vrti plošče različnih zvrsti muzike in pa podžanrov elektronske glasbe. In če je prilika, kot je bila na Od:vodu v parku. čez dan odvrtet nekaj žanrsko različnega, se tega z veseljem lotim za podporo Festivalu. Z veseljem pridem bez velike najave iz srca, tako stvar naredim brez plačila, ker verjamem v ljudi, ki take ali drugačne projekte organizirajo, in nam je jasno, kako želimo speljati, da bo gostom, ki so na festivalu, zanimivo.

Hočete reči, da se od DJ ne more pričakovati, da bo vedno enako vrtel?

Ljudje so bolj ali manj razočarni, ker se slabo informirajo, samo vidijo ime na plakatu in ne preberejo, v katerem kontekstu se DJ pojavlja, čeprav je to vedno poudarjeno in objavljeno z namenom. Še zlasti ko gre za nekaj izjemnega in ne za stalnice. To je namenjeno kot dodatek ljudem, ki jih to zanima. Pridejo, uživajo in sedijo na dekicah pod sončnim nebom. So pa izjeme, ki ne razumejo in od didžeja zahtevajo vedno eden in isti produkt.  

Mi nismo kot bendi, ki pridejo, odigrajo trenutni album in so dostikrat pripomorani, da odigrajo tudi vse hite, če so bile to velike svetovne uspešnice. DJ ima svoj stil, kar pa še ne pomeni, da se drži le enega, toliko muzike je in je normalno, da po dolgih letih želiš spreminjati, spuščati, dvigati, karkoli, to je svoboda izražanja. Za to pravico se vsi borimo!

Zato sem posebno poudaril ekipi Kurzschlusa, naj točno napišejo, da je to nastop na treh gramofonih in tehno glasba, ker želim, da so vsi, ki jim je ta doba še vedno najljubša, dobro informirani in imajo priložnost slišati to, kar je zaznamovalo slovensko tehno sceno in mene tudi, v živo. In so lahko brez skrbi, da se bom – kot pri drugih posebnih priložnostih – tega držal in ga udrihal, kot se »za gre« (smeh).

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Katja Golob
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri