»Večina ljudi se vsaj del življenja znajde na nekem obrobju.«

Intervju s pisateljico Suzano Tratnik

4. 2. 2021, 12:26 | Scena

                            »Večina ljudi se vsaj del življenja znajde na nekem obrobju.« (foto: Nina Ferkolj) Nina Ferkolj

S pisateljico, prevajalko, publicistko in LGTB aktivistko Suzano Tratnik smo se pogovarjali o njenem novem romanu Pontonski most, še eni močni knjigi, ki v avtoričinem opusu navdušuje s svojo izdelanostjo in energijo.

Večkrat nagrajena pisateljica, ki se je s svojim prejšnjim romanom Norhavs na vrhu hriba zapisala tudi med kresnikove nagrajence, se podpisuje tudi pod številna druga izvrstno sprejeta dela za odrasle, mladino in otroke. Tokrat se vrača s svojim petim romanom Pontonski most, ki je izšel pri založbi Beletrina. Zgodba se odvija na družbenem ozadju 90. let, ko se spreminja politična podoba države in se sovražni govor do manjšin legitimira.

Vaš novi roman Pontonski most se dogaja v 90. letih v Sloveniji. Kakšen čas je to bil, kako danes nanj gledate z distance?

Čas druženja, strpnosti do različnosti, kulture množičnih plesnih dogodkov, preizkušanja rekreativnih drog. Nastalo je tudi ogromno nevladnih in kulturniških iniciativ, med njimi se je zelo razvejal LGBT aktivizem, začel se je festival Mesto žensk, nastal je skvot Metelkova mesto, ki je radikalno spremenil podobo urbane kulture, dobili smo internet, pri Založbi Škuc sta nastali dve novi zbirki Lambda in Vizibilija … Devetdeseta sem imela zelo rada, čeprav je bil moj takratni eksistenčni položaj precej šibek in so me obremenjevale nenehne selitve po ljubljanskih stanovanjih, bila pa sem dejavno vključena v mnoge iniciative in imela sem občutek, da – ne glede na vse – pripadam neki skupnosti. Zveni skoraj idilično, žal pa smo spregledali ali vzeli premalo resno zametke sovražnega govora, obujanja spolne neenakosti in forsiranja kulture praznega spektakla in pritlehne komunikacije.

V obdobju, v katerega ste postavili svoj roman, ste se tudi sami vzpostavili kot lezbična aktivistka in pisateljica, kajne?

Že leta 1987 sva bili z Natašo Sukič soustanoviteljici Lezbične sekcije LL pri Škucu, mnoge smo bile že prej aktivne tudi v ženski sekciji Lilit in v takratnem jugoslovanskem feminističnem gibanju. Sicer je v devetdesetih moj aktivizem že bolj prehajal v pisateljske in prevajalske vode, pisala sem tudi članke, eseje in kolumne. Takrat sem vodila tudi ženski program pri Zavodu za odprto družbo in prepotovala velik del vzhodne Evrope, vse tja do Mongolije. Leta 1995 sem vpisala magisterij na takrat odlični visokošolski instituciji ISH, leta 1998 pa sem pri Škuc-Lambdi izdala kratkroprozni prvenec Pod ničlo – urbane, lezbično obarvane zgodbe, ki ravno tako nosijo pečat tistega obdobja. To je bilo tudi desetletje, ko sem vse bolj spoznavala, da si namesto številnih prekarnih del želim predvsem pisati prozo in da bom morala to zastaviti krvavo resno, če bom želela tudi preživeti kot delavka v kulturi.

V Pontonskem mostu ste v ospredje postavili ljudi z družbenega roba. Z marginaliziranimi identitetami ste se v družbenem kontekstu tudi sami večkrat srečevali oz. se še srečujete?

Odkar pomnim, sem svojo identiteto doživljala bolj ali manj kot obrobno, morda še najmanj zato, ker sem lezbijka. Hitro postaneš drugačen zaradi družinskega, finančnega ali nacionalnega porekla, zaradi ločenih staršev, vidnega ali nevidnega hendikepa, revščine, nagnjenja k umetnosti in podobnemu nebodigatreba, zaradi prepričanj, ki jih imaš ali si jih zavrgla, zaradi mladosti ali starosti, fizičnega izgleda, spolnega izraza … Če upoštevamo vse te dejavnike, lahko upravičeno predvidevamo, da se večina ljudi vsaj del življenja znajde na nekem obrobju. Toda s prezentacijo njihovih življenj, tudi s pisanjem, jih postavimo v središče. Vedno so me zanimale neposrečene zgodbe, predvsem pa usode družbeno nevidnih in zatiranih. Tako me vedno znova v pisanje potegne tudi otroški svet, zlasti skozi oči odrasle osebe. Resnično me fascinira ta navidezni razkol med svetom odraslim in svetom otrok; pri čemer so otroci tisti, ki naj bi se učili s posnemanjem odraslih, a hkrati vidijo in posnemajo tudi njihove nedoslednosti in prikrite vzorce, odrasli pa se potem čudijo, od kod otrokom táko vedenje (smeh). Mislim, da aktivizem, umetnost in boj vedno hodijo tudi po obrobjih brez središča oziroma si to središče prisvojijo in prikrojijo po svoje. Ni pa enostavno.

V novem delu ste želeli pisati o tesnobi, kar vas je vodilo do marsičesa …

Tesnoba je navzoča ves dogajalni čas romana, neko obdobje sem zelo veliko razmišljala in brala o tem, najbrž tudi zato, ker takrat ni bilo veliko informacij o anksioznosti oziroma je bilo to tabuizirano. Z lastnim pogledom na doživljanje tesnobe sem sodelovala tudi v Antologiji svetlobe (LUD Literatura, 2016), ki jo je uredila Dijana Matković. V romanu Pontonski most je ta tema vsenavzoča, ni pa vedno v ospredju, protagonistka si namreč prizadeva najti in živeti svoje življenje tudi mimo tesnobe ali celo navkljub njej. Saj druge izbire niti nima, ne želi se prepustiti medicinski oskrbi, raje poskusi s psihoterapijo in nekakšno ironično samorefleksijo bližnje preteklosti. Tesnobo razumem kot zelo pogosto tegobo današnjega časa, ki jo doživljajo mnogi in se rada vrača, a ko jo enkrat spoznaš in se naučiš delati z njo (na katerikoli način), ta teren ni več tako neznan.

Naslovni pontonski oz. plavajoči most pooseblja zasilno in začasno življenje protagonistke Jane. Na nek način tudi v času epidemije živimo začasno življenje? Kako doživljate koronski čas?

Jana ugotovi še nekaj več; da je namreč samo življenje kakor brezno, najbrž sámo Lacanovo Realno, ki ga pač zasilno premošča z deščicami v pontonskem mostu. Trik je v tem, da bo to morala početi vse življenje oz. je to počela že prej, ne da bi se zavedala. Opogumljajoče zanjo je tudi to, da je mogoče tako preživeti. Seveda pa vsi tega brezna ne vidijo tako očitno ali pa poskušajo zaobiti to grozo na druge načine. Koronski čas je resda tudi nekakšno začasno življenje, prisilni time out, ko je težko biti tako sam s sabo kakor z drugimi. Je pa to vendarle neka skupinska usoda, ki je doletela ves svet, in tu skorajda nimamo izbire. Vsi smo na čakanju.

Se je vaše življenje v koronskih časih zelo spremenilo?

Moje življenje se je v času epidemije spremenilo najbolj zato, ker nikamor ne potujem, in to resnično pogrešam. Poskušam pa dobro izkoristiti tudi ta čas, ko ne potujem, in ko ostajam doma, se sprašujem, kaj sploh pomeni to, da se je zame dom res zožil na nekaj kvadratnih metrov, saj ne hodim nikamor daleč. Pogrešam pa druženje in lezbično oziroma queerovsko skupnost, kjer se počutim doma. Moja primarna celica pač ni družina, ampak prijateljice in prijatelji ter ljudje, s katerimi sodelujem poslovno. Raje ne razmišljam preveč o tem, kdaj bo spet možno potovati, hoditi na koncerte, v kino, gledališče, v savno in se sproščeno družiti. Sicer delam od doma, tako kot že skoraj trideset let, to ni nič novega zame. Doživljam pa tudi grozljivo tesnobo zaradi sedanje politične situacije, strah me je za kulturne in socialne dobrine in tudi za pravice, ki so se nam doslej zdele samoumevne, a padajo kot domine. Na tem področju je moj občutek izolacije in zaprtosti najhujši.

Ko govorimo o času; roman ste imeli dolgo časa napisan do četrtine. Zakaj je ravno zdaj prišel pravi čas, da ga končate?

Tega nikoli ne vem, zakaj in kdaj pride ta čas. Zakaj se nekaterih rešitev ne spomnim takoj, ampak šele čez par dni, mesecev ali celo let? Leta 2018 sem se odločila, da se lotim dveh romanov, ki sta dolgo ležala v osnutkih v predalu. Morda sem Pontonski most lani dokončala tudi zato, ker sem od dogajanja v devetdesetih že toliko odmaknjena, da o tem lahko pišem bolj neobremenjeno, zabavno, resno, ironično, tragično … in te registre menjavam brez prevelike čustvene vpletenosti.

V romanu ste tesnobo in žalost prelili s črnim humorjem, sarkazmom, ironijo. Uporabna orodja za soočanje z resničnostjo in njeno mehčanje?

Humor je vedno del dobrih zgodb, tako življenjskih kakor napisanih. Vsi radi pripovedujemo neke štorije iz preteklosti, velikokrat ravno zato, ker jih z distance lahko začinimo s humorjem oziroma vidimo tudi smešne plati nekaterih dogodkov. Dober humor je lakmusov papir inteligentne refleksije, pa tudi ljubezni in naklonjenosti do določenih oseb ali dogajanja. Vse je odvisno od tega, kateri zorni kot zmoremo v nekem trenutku. Podoba tesnobne junakinje, ki hodi po cesti in si sama težko pomaga, je vsekakor žalostna, hkrati pa je lahko tudi zabavno to, kako se sama prereka s svojimi negativnimi mislimi, torej sama s sabo, in kakšne strategije si izmišlja, da bi prebrodila krizne tesnobne trenutke. Skratka, humor je ves čas tu, vprašanje je samo, kdaj se ga poslužimo – če sploh. Se pa strinjam, da humor v pisanju zmehča težke teme oziroma jim doda še neko drugo razsežnost.

Za Metropolitan napisala Vanda Božič