Vesna Godina: "Takšna izdajstva so izjemno boleča"

Intervju

3. 2. 2020, 14:51 | Scena | Piše: Danaja Lorenčič
Vesna Godina: "Takšna izdajstva so izjemno boleča" (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj

Srečanja z njo so vedno posebna. Ostra, neposredna in kljub vsemu vedno človeška. Je izredna intelektualka in pronicljiva opazovalka družbe, ob kateri nihče ne ostane ravnodušen.

Ne mara hinavcev in ne vzdrži v kalupih; vsakega bodisi razbije bodisi ga zapusti, ko jo začne dušiti. Njeno življenje je skoraj od samega začetka polno izzivov in pred nobenim ni zbežala. Svoje brazgotine nosi kot odlikovanja, svojih gub se ne sramuje.

Vesna Godina je mnogo več kot antropologija. Je tudi filozofinja, analitičarka, pisateljica, kolumnistka, uporniška hči, požrtvovalna mati, zvesta prijateljica, mojstrica za piškote. Edinstvena.

Vsako leto za novoletne praznike pripravite sprejem z goro keksov, ki jih spečete sami in povabite tiste, ki so vam najbližje. Kakšen človek moraš biti, da si prislužiš vabilo na keksi-zabavo pri Vesni Godina?

S hčerko Mašo se dogovoriva, koga bi želeli povabiti. Obstaja krog ljudi, s katerimi imam prijetne, konstruktivne odnose. Na zabavo povabim tiste ljudi, ki skupaj ustvarijo prijetno vzdušje.

Letos, ko je srečanje zaradi bolezni odpadlo, so ga mnogi pogrešali. Vendar bomo naredili nadomestno zabavo, ko bomo vsi zdravi. Posebnega kriterija pri tem, koga povabim ni, razen tega, da imamo pozitivne odnose.

Katere lastnosti najbolj cenite pri ljudeh?

Poštenost in iskrenost. Ne prenesem laganja. Pogosto se spomnim na svojega očeta, ki je striktno zahteval, da s sestro ne laževa in sva bili vedno kaznovani, kadar je domneval, da to počneva.

Sodeč po vašem opisu na Wikipediji, ste se menda zelo upirali očetovi avtoriteti.

Res je. Moj oče je bil klasični avtoritativni oče, kar je nasploh značilno za evropsko družino. Bil je strog in me je kaznoval, kadar nisem upoštevala pravil, ampak ne fizično. Zaradi službe in kariere ni bil pogosto prisoten, vendar je bil vrhovna avtoriteta, s katero se je razčiščevalo probleme.

Svojim študentkam povem, da ko iščejo očeta svojih otrok, morajo moškega vprašati, kakšne odnose je imel s svojim očetom. Očeta je treba v adolescenci čutiti kot osebo, ki se ji je potrebno upreti.

Otrok se mora separirati najprej od mame, v adolescenci pa od očeta. Separacija je travmatična tako za otroka kot za starše.

Oče mojega upora ni dopuščal, zato sva bila dolgo časa v konfliktu. Danes sem mu hvaležna za to, takrat pa tega nisem razumela, ampak sem to doživela kot omejitev svoje svobode. Kar separacija tudi je, saj se najprej ločiš od podrejenosti materi, potem pa od podrejenosti očetu.

Ko se to zgodi, si podrejen samo moralnemu zakonu in se v imenu tega zakona upiraš očetu. To je pravilen potek socializacije. Moje uporniško obdobje ni bilo prijetno niti zame niti za mojega očeta, ki se mi je takrat zdel grozen.

Študentkam razložim, na kaj morajo biti pozorne pri izbiri svojega partnerja. Kadar moški pravi, da je imel groznega očeta, kar seveda ne pomeni, da je bil alkoholik ali nasilnež, ampak mora biti težaven zato, ker zahteva upoštevanje pravil, je to dober znak.

Oseba, ki je imela takšnega očeta, se je zelo verjetno separirala od njega in temu primeru dokončala razvoj vesti.

Ste to, kar svetujete študentkam, upoštevali tudi pri izbiri očeta vašega otroka?

Seveda ne, takrat sem bila premlada. To vem šele sedaj.

Kakšna pa je bila vaša mama? Popolno nasprotje vašemu očetu?

S sestro sva imeli srečo, da sva odraščali v klasični evropski družini. Imeli sva mamo, ki otroka brezpogojno sprejema in podpira, ter očeta, ki te sprejema pogojno – torej, če delaš tisto, kar je prav. Starša morata biti zelo različna. Otrok mora biti deležen dvotirne vzgoje.

Bi lahko rekli, da ste imeli srečno otroštvo?

Moji spomini na otroštvo so lepi. Mama je ustvarila varen dom, poln ljubezni, kar ni pomenilo, da sem lahko počela karkoli, saj je tudi mama želela, da upoštevam določena pravila. Imela sem stabilno točko, ko si vedel, da si vreden, priznan, ljubljen.

Mirno lahko rečem, da sem imela srečno otroštvo.

Ali iz teh izkušenj danes lahko črpate moč za spopadanje z izzivi, ki vam jih prinaša življenje?

Da, že Freud je rekel, da pot do uspeha vodi skozi dolga obdobja neuspeha. Treba je imeti zaklad materine ljubezni, ki te opremi s stabilnim občutkom ljubezni in varnosti. V življenju so namreč vzponi in padci. In kadar je težko, ko te veliko ljudi ne podpira, si odvisen od lastne stabilnosti.

Menda vas zelo prizadene izguba prijateljstva.

Res je. Toda pri svojih 63. letih gledam na to drugače kot nekoč. Prijateljstvo je v zahodni družbi idealizirano, podobno kot ljubezen. Danes je ta koncept zame manj pomemben, ker sem doumela, da je to tržni mehanizem manipulacije, podobno kot lepota ali popolno starševstvo.

Zavedam se, da če merimo svoja življenja s tržnimi standardi, bomo vedno nesrečni.

Zaradi tega spoznanja ne idealiziram več prijateljstva, obenem pa sem dojela, da je pravih prijateljev zelo malo. Tudi, če v določenem obdobju ni nobenega, je to bolje, kot da imaš slabe prijatelje. Do prijateljev gojimo višje standarde kot do znancev, zato nas hitreje prizadenejo.

Če imaš veliko prijateljev, si lahko večkrat prizadet. Tudi mene so izgube tovrstnih vezi, poleg bolezni moje hčerke in raka, zelo prizadele. Takšna izdajstva so izjemno boleča. Ko se je to zgodilo, sem dojela, da sem morda spuščala blizu napačne ljudi, ali pa sem jih idealizirala.

Konec koncev so prijatelji samo ljudje in ne moreš od njih preveč pričakovati.

So vas pogosteje izdale ženske ali moški?

Ženske. Mnoge heteroseksualne ženske so po svoji strukturi nevrotičarke, ki moč uporabljajo na bolj patološki način kot moški.

Že več let ste vegetarijanka, zato me je presenetilo, ko ste me nekoč povabili na čevapčiče. Kako pogosto jeste meso?

Tolikokrat, kot mi ustreza. Moj nekdanji mož je bil vegetarijanec in tako sem se naučila dobro kuhati vegetarijanske jedi, nakar nenadoma nisem več pogrešala mesa.

Ko se je rodila hči Maša, ki je bila alergična na beljakovine živalskega izvora, smo doma povsem spremenili način prehranjevanja, uživali smo makrobiotično prehrano. To je Mašo obvarovalo pred obiski bolnišnice, v kateri bi sicer zaradi alergij prejemala kisik. V osnovni šoli, ko je več dni uživala jogurte, je v razredu tako močno bruhala, da je bila njena učiteljica pretresena.

Obe z Mašo jeva meso, kadar čutiva željo po njem. Ko sem bila na zdravljenju raka na Kliniki Livingston, so mi celo tamkajšnji zdravniki dejali, da ne jemo samo za telo, ampak tudi za dušo.

Občutek prikrajšanosti namreč povzroča permanenten notranji stres. Če si občasno privoščiš kakšno jed, pri kateri uživaš, je korist večja od škode.

Na zdravljenu so me naučili, da je užitek, ki ga občutiš ob določeni jedi, sproščujoča terapija. Zato s hčerko nisva sužnji dogme, vendar doma nimam mlečnih izdelkov in mesa, razen ko gostim prijatelje in sorodnike.

Svojih bližnjih ne obremenjujem s svojimi prepričanji, ker se mi to ne zdi primerno. Bolj kot ljudi z nečim prepričuješ, manj si želijo to sprejeti.

Dandanes je veliko ljudi obremenjenih z zdravo prehrano, vendar je pri tem potrebna zmernost. Če meniš, da ti vse škodi, te spremlja občutek stalne ogroženosti, ki pa je bolj škodljiv od nezdrave hrane. Moja mama je pogosto rekla, da je treba imeti zdravo srednjo pot.

Kakšno kvaliteto življenja pa imaš, če te je nenehno strah, da ti vse škodi. Telo uboga misel in če si stalno ogrožen, bo telo slabo funkcioniralo, odzvalo se bo z boleznijo.

Pravite, da se je nesmiselno nenehno odpovedovati užitkom. Kaj vam predstavlja užitek?

Več reči. Na primer tudi dobra hrana, zato se ne držim diete dogmatično. Rada imam kekse, čevapčiče, vegansko pečenko. Velik užitek mi predstavlja mir.

Že v otroštvu sem bila najraje sama. Na dvorišče sem se šla igrati le na željo moje mame, sicer sem bila najraje sama v sobi, kjer sem razmišljala in brala. Zaradi narave mojega dela in svoje hčerke nisem pogosto sama, zato sedaj to potrebo uresničim le še vsake toliko časa.

Prav tako zelo težko prenašam neharmonične odnose, čeprav me mnogi doživljajo kot konfliktno osebo. Starši so me naučili, da je konflikt pot k harmoniji.

Harmonije ne more biti, če konflikt pometemo pod preprogo.

Rada imam drobne užitke, vendar ne stremim več k iskanju sreče. Zame je bila težka naloga odpovedati se sreči. Ko sem dojela, da kapital trži naša življenja, sem se odrekla določenim stvarem, med drugim tudi temu, da si ljubljen. Svoboden si šele, ko se odrečeš temu, da si ljubljen, ampak ne tako, da to travmatiziraš.

Med svoje užitke menda – tako ste povedali v nekem drugem pogovoru - ne štejete nakupovanja oblačil. Me pa zanima, zakaj ste večinoma oblečeni v črno.

Črna je bila od nekdaj moja najljubša barva, prav tako so mi vizažistke na televiziji povedale, da je to moja barva. Črna barva je obenem zelo preprosta. Oblačenju ne posvečam veliko časa in če se oblačiš črno, je zelo preprosto biti dobro oblečen, ker je črna barva elegantna in modna.

Ljudje, ki nosijo črna oblačila, se mi zdijo najbolje oblečeni, recimo pisateljica Slavenka Drakulić ali pokojni modni oblikovalec Karl Lagerfeld. Pri oblačenju so mi všeč linije in minimalizem, kar črna barva omogoča. Res pa je, da ko se staraš, ugotoviš, da te črna barva lahko pogrša, zato določenih oblačil v tej barvi ne morem več nositi.

Kakšen je vaš odnos do staranja? Se ga bojite?

Sploh ne. Staranja ne skušam ustavljati. Zato na primer tudi ne uporabljam krem proti gubam. Kapital izdeluje kreme proti gubam, ki delujejo le nekaj časa, na dolgi rok pa povzročajo gube. Za kreme ne zapravim veliko denarja, vendar ne zato, ker bi bila škrta.

Moj oče je bil škrt, mama pa ne. Ko je umrla pri 57 letih, sem pomislila, da je imela prav, ker si je znala privoščiti stvari. In tega se držim tudi sama. Toda zaposlena sem v državni institucijami. Kakšne so plače na teh institucijah, vemo.

S plačo morava preživeti obe s hčerko, poskrbeti moram še za dve mački in dva psa, obenem pa vzdržujem hišo, v kateri živim in ki sem jo podedovala od staršev. Denarja nimam v izobilju. Kupujem le tisto, kar potrebujem.

Ne zapravljam. Sem pa tudi načelno proti potrošništvu. Iz vrste razlogov.

Moji študentje me v študijskem letu vidijo v treh hlačah in nekaj tunikah. Že na začetku jim povem, da je to politično stališče – ne moreš biti hkrati potrošnik in levičar. Četudi bi imela več denarja, ga ne bi porabila za oblačila. Ali za druge potrošniške navade.

Danaja Lorenčič
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri