»Vlada dela dobro. Treba je priznati, da dobro ve, kaj v tej krizni situaciji dela.«

Zgodbe iz karantene

30. 4. 2021, 15:35 | Scena | Piše: N.Z.

                            »Vlada dela dobro. Treba je priznati, da dobro ve, kaj v tej krizni situaciji dela.« (foto: Zgodbe iz karantene) Zgodbe iz karantene

»Mi, raja, pa povečini čepimo doma in se obešamo na čisto vsako njihovo besedo, se iz tega norčujemo in bogve kaj še počnemo. Pa da je nekdo rekel, da je že plačal kamion mask, pa da ga potem ni plačal in da je ta kamion izginil. Pa da je drugi rekel, da je sedel za volan praznega kamiona (verjetno ne tistega z maskami, ampak najbrž kakšnega drugega). Pa zakaj ravno kamion in da bi lahko namesto tega rekel, da vozi avtobus, na katerem sedi ves slovenski narod. To bi nas verjetno bolj pomirilo in bi imeli občutek, da smo prioriteta ljudje in ne maske. Nehajte folk, no! Ne besede, dejanja so pomembna!«

… je uvodni zapis 4. dne Zgodb iz karantene (1. val), ko se je vse skupaj praktično šele začelo.

Zgodbe iz karantene so duhovit dnevnik dogajanja med epidemijo izpod peresa nesojenega pravnika, zdaj pa zaradi pandemije brezposelnega glasbenika, ki bi se mu ’zmešalo, če ne bi začel pisati’, Gašperja Kržmanca. Medtem ko so na Twitterju Zgodbe s karantene, ki so po odmevni izdaji 1. vala medtem izšle še v nadaljevanju, t.j. 2. val, s strani vidnejših slovenskih čivkačev že bile odlično sprejete, je morda čas, da na knjižici, ki bosta zagotovo postale svojevrsten ’dokument časa', ki ga živimo, opozorimo še potencialne (smeha željne) bralce zunaj Twitterja.

In čeravno se zdi, da je dobro leto trajajoča epidemija relativno (pre)kratko obdobje, da bi kar tako pozabili vse, kar nas je praktično še včeraj razburjalo, ob branju Zgodb hitro postane jasno, koliko tega bi v resnici ušlo v pozabo, če bi Kržmanc sproti vestno ne beležil nadvse intenzivnega dogajanja.

Da ga vmes občasno odnese daleč v spomine na lastno otroštvo in mladost, branja nikakor ne zmoti. Nasprotno. Njegove zapise naredi toliko bolj žive in pristne, še posebno, ker se ima avtor za 'pohvaliti' z zares pestro zalogo nadvse pobalinsko zanimivih anekdot.

Kmalu po izginulem tovornjaku z maskami, se tako spomnimo prvih predsednikovih pandemijskih javljanj ’s čilanja na sončku’ na Instagramu, podoživimo lanski potres na Hrvaškem, ki je pretresel Slovence in svet, in se še enkrat zmrazimo ob vljudnostnih frazah uradnega govorca, v katerih so številni zaznali najmanj prikrite grožnje.

»Vlada dela dobro,« Kržmanc ponovno zapiše 8. dan prvega vala karantene in nadaljuje:

»Kar se pač v tej situaciji da narediti. Hitri so in učinkoviti, rezultati so jasno vidni. Mask imamo kar naenkrat toliko, da bi jih lahko naprej prodajali, ukrepov za zmanjšanje škode gospodarstva je menda nebroj, na inovativne načine iščejo možnosti, ki bi skrajšali vacatio legis za korona zakone, ker, roko na srce, kdo ima pa v krizi čas čakat, da se folk mogoče sprdne referendum izsilit za vsako figo. Ker bi ga vsakič, ko bi le lahko že iz protesta! A to ni dovolj dobro! Ko njihov uradni govorec prijazno vošči ’Uživajte, dokler lahko!’, folk privzdigne obrvi in zastriže z ušesi. Je to normalno?«

Uvodu v dan s stavkom, ki se ga vsi (še posebno tisti, ki so redni obiskovalci Twitterja) dobro spomnimo, nato sledi zabavna prigoda, ko je bil Kržmanc še mali Gašper iz morda petega ali šestega razreda osnovne šole Log Dragomer in se je zgodila ’neka scena s ponarejanjem ocen v redovalnico’.

»Nek genij je mislil, da bo z rdečim kulijem, čeprav je bila cela redovalnica popisana z modro, in svojo pokvečeno pisavo pretental našo zelo sposobno in izredno rahločutno razredničarko. Narobe je mislil,« se spominja Kržmanc in nato v podobno hudomušnem stilu nadaljuje do konca sicer nadvse resne štorije, tekom katere pa se je držal (in zdržal) kot resnični junak. Bil je namreč trden kot skala. »... nič nisem jokal. Niti blizu ni bilo. Daleč stran od tega.«

Ob prebiranju Gašperjevih zapisov, ko že naslednji dan vlada, ki ’seveda dela dobro, pravzaprav kot nora’, naleti na srdit odpor javnosti in politične opozicije, ko poskusi k življenju spraviti 37. člen zakona ’o bogvečem, ki v izrednih razmerah daje vojski dodatna pooblastila’, nam postane še nekoliko bolj jasno, kako veliko se v resnici lahko zgodi živemu človeku, četudi je ta zaprt med štiri stene doma (kmalu zatem pa omejen še na meje občine) in naenkrat njegovo edino okno v svet postanejo družbena omrežja, na katerih mnenja, prebliski, predvsem pa veliko žolčne kritike čez vse in vsakega neprestano tekmujejo za pozornost tistih, ki bi prav tako radi spravili ’v promet’ svoje lastno videnje dogodkov.

Pa tudi frustracije, se ve.

Biti naenkrat takole zaprt in prikrajšan iz človeka izvabi ’vse sorte’ bestialnih nagonov, ki se lahko prebudijo v tudi tako blagi in umetniški duši, kot je Kržmanc, ki (ko ni epidemije) sicer igra kitaro v vojaškem orkestru.

»... modeli pod našim blokom, če pa ne boste nehali zunaj skakat in se zbirat na manj kot 2 metra, vsa bom lastnoročno v ta centimeter novozapadlega snega z glavo naprej zapičil. Ne zato, ker sem v vojski v službi, saj mislim, da je vojsko na lasten folk spuščat močno narobe. Čisto privat bi vas. Kot popoldanski s.p.«

Sicer pa …

»Vlada dela dobro,« obvelja tudi tekom drugega vala še vedno aktualne epidemije, le da je tokrat predgovor k izdaji napisal Gašperjev prijatelj, t.j. Andraž Teršek.

Izkaže se, da je bil prav on tisti, ki ga je spodbudil k pisanju Zgodb iz karantene.

Še več. Na nek način je šlo pri vsem skupaj za nekakšen ’milo za drago’.

»Gašper, odličen kitarist in pisec besedil v kiticah z rimami in brez rib, me je s pozornostjo mojim začetniškim poskusom in prizanesljivo kritiko silil tja, kamor me je bilo vselej najbolj strah vstopiti, hkrati pa sem si tja vselej najbolj želel – k igranju električne kitare. To je počel na tako vljuden, potrpežljiv in prizanesljiv način, da me je motiviral. Do točke, ko nisem več trpel pri igranju, ker sem se najprej trudil sploh premikati prste in zadeti pravo struno s trzalico – in me je igranje začelo res veseliti. V moje življenje, ki ga pretežno zapolnjuje pisanje, pred katerim je bil pretežni študij in branje, je vstopilo uresničevanje moje največje, strastne želje – kitara. Gašper ima za to velik del zaslug in sem mu hvaležen. Nisem pa mu želel ostati dolžan. Razmišljal sem, kaj bi bilo tisto nekaj , ob čemer bi morda on najprej trpel, ker ga je tega morda strah in tega ni vajen, kasneje pa bi utegnil ob tem vse bolj uživati. In sem mu zabrusil: ’a veš kuga tstr, če sm šu jest iz cone udobja, pejt pa še ti! Piš!’ Kar je napisal je pogumno, inteligentno, duhovito in sporočilno. Napisal je Gašperja.«

Zgodbe iz karantene lahko naročite: