Za italijanskega renesančnega slikarja Rafaela usodna zdravniška napaka

Raziskava zgodovinarjev na univerzi Milano-Bicocca je izločila prejšnje teorije o malariji, tifusu in sifilisu ter sklenila, da je Rafaela, ki je najverjetneje imel pljučnico, še bolj oslabilo puščanje krvi - starinski postopek izpusta krvi za zdravljenje mnogoterih bolezni.

"Ker ni trpel za boleznijo na črevesju, smo postavili hipotezo pljučnice," je za The Guardian dejal eden od avtorjev raziskave in raziskovalec zgodovine medicine na univerzi Michele Augusto Riva.

"Prepričani pa smo, da je puščanje krvi prispevalo k umetnikovi smrti. Takratni zdravniki so bili navajeni puščati kri za zdravljenje različnih bolezni, a po tem načinu zdravljenja običajno ne bi posegli za bolezni pljuč. Rafael zdravnikom ni razkril vzroka bolezni ali svojih simptomov, zato so nepravilno uporabili puščanje krvi," je dodal.

Avtorji raziskave so zapisali, da so "slabi opisi tistega časa poročali le o vročini kot vzroku smrti", medtem pa so govorice o razuzdanosti "vodile v mit, da je trpel za sifilisom in da je bila spolno prenosljiva bolezen poglavitni razlog smrti".

Primerjali so opis zadnjih tednov pred umetnikovo smrtjo iz knjige Življenja umetnikov, v kateri je slikar, arhitekt, pisatelj in zgodovinar Giorgio Vasari napisal, da je imel Rafael po strastni noči "silovito vročino" ter da so mu zdravniki, ki so menili, da se je le pregrel, "nepremišljeno puščali kri". Druga pričevanja sodobnikov so nakazovala eno- do dvotedensko inkubacijsko dobo bolezni.

Raffaello Santi je štel 37 let, ko je na dan svojega rojstnega dne 6. aprila 1520 umrl v Rimu, osem dni potem, ko je zaradi vročine obležal. Številni muzeji po Italiji imajo letos postavljene razstave njegovih del, da obeležijo 500-letnico umetnikove smrti.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ