Zakaj duhovi hodijo skozi stene (in druge manj znanstvene skrivnosti)

Sestavine duha so neznanka. Znanost nima dokaza, da duhovi obstajajo. Zato od tu naprej sledimo informacijam, ki so, čeprav neznanstvene, zanimive in na nenavaden način celo privlačne.

Prisotnost duha zaznamo najlažje s svojim telesom. Prav vsa čutila so uporabna, saj se duhovi razkrivajo na najrazličnejše načine. Eden bolj pogostih je sprememba temperature zraka. Ob prisotnosti duha le-ta hitro pade. Kazalnik so lahko domači ljubljenčki. Ti se ob prisotnosti duha obnašajo nenavadno. Če se mimo vas sprehodi duh, lahko zavohate tudi nepričakovane vonjave, kot so parfum ali cigaretni dim ... Tudi škripanje tal, stopnišča ali premikanje vrat ni izključeno.

Duhov je več vrst in še zdaleč ni nujno, da so vsi zlobni. Obstaja prepričanje, da je večina duhov dobrih oziroma dobronamernih.

Strašljiv ugled so si pridobili zaradi popularne kulture, ekranizacije lovcev na duhove in medijske pozornosti strašenju. Tako kot v svetu živih so tudi med duhovi različni značaji. Nekateri so prave »dobričine«, ki ljudem pomagajo, jih vodijo ali opozarjajo. Ko se duh odloči opozoriti nase, mora zdramiti vaše čute. Postane viden, odda vonj, govorico ali spušča zvok in vas tako obvesti, da je tam. Lahko se vas celo dotakne. Poznavalci duhov pravijo, da duh običajno ohranja svojo nekdanjo osebnost, iz časa, ko je bil še živ. Pri tem so izpostavljena predvsem čustva. Namen njihovega obiska je v večini primerov tolažba ali sporočilo nečesa pomembnega.

Torej, če slučajno vidite ali zaznate preminulo, ljubljeno osebo obstaja velika verjetnost, da se vam je prikazala zato, ker meni, da jo želite ali morate videti oziroma zaznati.

Zanimivo je teoretiziranje o izvoru duhov. Najpogostejša od vseh opaženih entitet je pokojna oseba ali nekdo, ki je vidcu poznan - bodisi družinski član ali celo zgodovinska, medijska osebnost. Tako strokovnjaki za duhove kot literatura o duhovih si niso enotni, od kod pride duh.

Teorije, ki so bližje veri in verjamejo obstoj duš, v splošnem zagovarjajo, da je duh v svojem bistvu duša umrlega, ki v onstranstvo ni našla poti. Zato ostaja tukaj, v stvarnem svetu, kjer blodi v krajih ali prostorih, s katerimi je bila za časa življenja povezana in se prikazuje kot duh. Ta teorija je podlaga za nešteto zgodb o strašenju in selitvah v stare objekte, kjer duhovom umrlih nista pogodu renovacija objekta ali novi prebivalci oziroma lastniki.

Druga razlaga pravi, da je duh odtis nekoč živega, ki je nastal zaradi močnih dejanj ali energij, ki so spremljale neki pomemben dogodek ali karizmatično dejanje. Ta teorija se navezuje na ponavljajoče se duhove, ki se ob določenem času sprehodijo po hodniku, trasi, bojiščih ... Tudi nekdanji kralj popa spada v to kategorijo. Michael Jackson ni samo prepeval hit »Ghosts«, njegov duh (oziroma njegov odtis) se je že ničkolikokrat pojavil v njegovem kalifornijskem ranču Neverland.

Človeka je od nekdaj gnala želja po raziskovanju. Morda so zato duhovi aktualni že od nekdaj. Zaznati jih je mogoče z različnimi čutili telesa, s fotografsko opremo ali naprednejšimi napravami. Zelo uporabna so na primer očala za nočno gledanje, skoraj nepogrešljiva je naprava za zaznavanje sprememb v elektromagnetnih poljih. V opremi lovca na duhove ne sme manjkati tudi termovizijska kamera in oprema za snemanje zvoka.

A več o tem kdaj kdaj drugič.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol