"12 let delam na psihiatriji, ponoči je najhuje": Bolničar razkril, kaj se tam v resnici dogaja

19. 11. 2026, 14:00 | Uredništvo
"12 let delam na psihiatriji, ponoči je najhuje": Bolničar razkril, kaj se tam v resnici dogaja (foto: profimedia)
profimedia

Pozabite na filmske prizore kričanja in verig. Resničnost za zaprtimi vrati psihiatrične bolnišnice je povsem drugačna.

Bolničar iz Rusije, ki to delo v psihiatrični ustanovi opravlja že 12 let, je za platformo Yandex Dzen odkrito spregovoril o krutem vsakdanu, mizernih plačah in trenutkih, ko se pacientom sredi noči stanje nenadoma poslabša.

Kot pripoveduje, so ljudje običajno šokirani, ko izvedo, kaj počne. Nekateri vzkliknejo: "Vau, to mora biti grozno!", drugi pa se od njega celo fizično odmaknejo, kot da bi bil kužen. 

"Čistilka zasluži več kot mi" 

"Že 12 let delam kot bolničar na psihiatričnem oddelku. Nisem ne zdravnik ne zdravstveni tehnik - po sistemizaciji delovnih mest spadam med najnižje uvrščeno osebje, vendar v resnici s pacienti preživim več časa kot kdorkoli drug. Rad bi vam povedal, kako je to delo videti v resnici, brez grozljivih zgodb, a tudi brez olepševanja.

Začel bom pri plači, saj to zanima vse. V manjšem kraju zaslužim dobrih 400 evrov. Če delate eno izmeno in pol, vključno z nočnim delom, lahko pridete do dobrih 500, vendar takrat praktično živite v službi. Največji del plače predstavljajo dodatki za delo v zahtevnih razmerah, ki jih lahko hitro ukinejo. Za primerjavo: čistilka v bližnjem nakupovalnem središču zasluži enako, včasih celo več. To je preveč žalostno, da bi o tem nenehno razmišljali."  

Nikoli ne bi uganili njihove diagnoze

"Na oddelku je večino časa mirno. Ljudje gledajo televizijo, se sprehajajo po dvorišču in se pogovarjajo. Mimo vas pride prijazen, urejen človek in vpraša, kdaj bo kosilo. Nato pogledate njegovo zdravstveno dokumentacijo in zagledate diagnozo, ob kateri se začetnikom naježijo lasje. Tu sem se naučil najpomembnejše lekcije: obstaja ogromna razlika med 'strašljivo diagnozo' in 'strašljivim človekom'"je povedal in nadaljeval.

"Sem sem prišel pri 27 letih, iz obupa, ker v mestu ni bilo dela. Sprejemali so tudi ljudi brez zdravstvene izobrazbe, če so opravili ustrezno usposabljanje. Prve tri mesece sem vsak dan razmišljal o odpovedi. Nekoč me je pacient pljunil, drugi pa me je pet minut držal za roko in mi brez besed nepremično zrl v oči. Odšel sem na hodnik in se samo naslonil na steno. Potem pa sem počasi začel razumeti ljudi, ne njihovih diagnoz." 

Zgodbe, ki vračajo upanje

"Zdravljenje pogosto prinaša odlične rezultate. Vzemimo za primer našega pacienta Nikolaja P.. Akutna faza bolezni je minila, vendar še ni pripravljen na vrnitev domov. Vsako jutro se skrbno počeše in vpraša, ali ga je poklicala žena, čeprav ga je zapustila že pred tremi leti. Vsakič mu odgovorim: 'Ni še poklicala, Nikolaj,' on pa samo pokima in odide na zajtrk.

Po drugi strani smo imeli 22-letno dekle. Prvi trije tedni so bili pravi pekel, vendar se je ob zdravljenju povsem spremenila. Postala je duhovita, brala je knjige in pomagala medicinskim sestram. Ob odpustu se mi je zahvalila, kar me je presenetilo, saj pacienti to redko storijo. Takšna okrevanja so pogostejša, kot si ljudje mislijo." 

Nočne izmene so najnevarnejše

"Ponoči je oddelek temen in tih, naša naloga pa je, da vsako uro obhodimo sobe. Toda prav takrat prihaja do najtežjih situacij, saj se psihotična stanja ponoči dokazano poslabšujejo. Nekdo postane nemiren, začne hoditi sem in tja ali se pogovarjati sam s seboj. Takrat morate pristopiti k njemu in ga pomiriti izključno s pogovorom, brez kričanja, še preden prebudi druge.

Delo je lahko tudi fizično izjemno naporno. Ko je pacient telesno močan in agresiven, ravnamo v skladu s predpisanimi postopki, dokler ne prispe pomoč. Vendar to ni tako kot v filmih, kjer se vse reši v eni sekundi. Imel sem modrice, trgali so mi uniformo. Po takšni izmeni pridem domov in se samo zgrudim v posteljo." 

"Pogosto me vprašajo: 'Te ni strah?' Prvih šest mesecev me je bilo res strah, vendar strah sčasoma nadomesti poklicna previdnost. Naučite se že po hoji, pogledu in položaju rok takoj prepoznati, kdaj se nekomu spreminja stanje." 

Tisto, kar najbolj boli

"Najbolj me prizadene, ko pacienta nihče ne pride obiskat. Tedne preživljajo tukaj, brez družine in prijateljev, mi pa smo edini ljudje, ki jih imajo. Ne moremo nadomestiti njihovih bližnjih, vendar se vedno ustavim in z njimi poklepetam o povsem običajnih stvareh - vremenu, nogometu, življenju.

Mnogi odidejo po pol leta, jaz pa sem ostal že 12 let zaradi odličnih sodelavcev in občutka, da me nekdo resnično potrebuje. Plača je nizka, družba nas ne spoštuje, v menzi pa ves čas jemo isti boršč.

Kljub vsemu vam želim povedati nekaj: če se boste kdaj znašli v takšni bolnišnici, se bolničarjev ne bojte. Smo povsem običajni ljudje, le da smo se navadili na stvari, na katere se večina ljudi nikoli ne bi mogla."

Vir: Mondo

Moški je sedel v stanovanju in strmel v steno, ne da bi vedel, da ga opazuje 13 milijonov ljudi