Britanka Anabel Fenwick Elliott se je z družino preselila v Italijo v iskanju boljšega življenja, vendar se je že po šestih mesecih odločila, da državo zapusti.
Podeželska hiša za 750 evrov na mesec, brezplačen vrtec, prijazni sosedje in odlična hrana. Življenje v Italiji je na prvi pogled ponujalo vse, kar si je Anabel Fenwick Elliott želela za svojo družino. Toda vse prednosti, ki so jo sprva navduševale, niso bile dovolj, da bi si želela ostati. V osebni izpovedi za The Telegraph je pojasnila, zakaj se je odpovedala italijanskemu 'sladkemu življenju' in kje namerava poiskati nov dom.
"Pred tremi leti sem s svojo vse številčnejšo družino zapustila Veliko Britanijo v iskanju boljšega življenja. Želeli smo si živeti bolje. Od takrat smo prepotovali na tisoče kilometrov, živeli na Islandiji in Mavriciju, nato pa se nam je zazdelo, da smo v Italiji, naši zadnji postaji, končno našli pravi kraj. Kako zelo sem se motila."
Anabelino pismo prihaja iz Umbrije, čudovite, rahlo gričevnate pokrajine v osrednji Italiji, ki ima ogromno ponuditi. Milijoni turistov vsako leto obiščejo to državo, saj jih privabljajo s soncem obsijani griči, pravljične gorske vasice, sočni paradižniki in obala ob kobaltno modrem morju.
"Zakaj torej po pol leta selitev v Italijo ocenjujem kot veliko napako? Mnogi, ki pridejo sem, sploh nočejo več oditi. Zato ni presenetljivo, da tukaj že dolgo živi velika skupnost priseljencev iz drugih držav. Zdi se, da vsi sanjajo o svojem koščku 'sladkega življenja'. Sama lahko delam od koder koli na svetu. Moj mož je Nemec, njegov poklic pilota helikopterja pa mu prav tako omogoča, da si lahko skoraj kjer koli izbere kraj bivanja. Tako sva imela na voljo praktično vso Evropo."
Odločili sta kulinarika in kultura
"Bivanje na Islandiji, ki je sicer čudovita, a ima preostro podnebje in jezik, ki sva ga le stežka usvajala, naju je naučilo nečesa pomembnega," piše v nadaljevanju. "Potrebujeva toploto. Še danes komaj izgovorim 'Hafravatnsvegur', ime ulice, v kateri smo živeli."
Razmišljala sta o Portugalski, Franciji in Španiji, vendar na koncu izbrala Italijo, saj sta ju privabili njena kulinarika in kultura, ki se jima je težko upreti.
"In tako smo se odpravili na pot. Najeli smo majhno podeželsko hišo z nekaj zemlje na obrobju drobne vasice v Umbriji, blizu meje s Toskano. Prava kupčija – 750 evrov na mesec. Z možem, najinim triletnim sinom in našo živalsko druščino, ki jo sestavljajo pes, dve mački in deset kokoši, tukaj živimo že skoraj šest mesecev. Sama sem bila ob selitvi noseča z najinim drugim otrokom. V marsičem je bilo naše življenje idilično in lepo. Vsi domačini, ki sem jih spoznala, so bili očarljivi, temperamentni in prisrčni. Do lokalnega vrtca je le osem minut hoje po klancu navzdol, obiskovanje pa je brezplačno. Hrana je sveža in vedno božanska. Vreme je idealno. Poletja so vroča, vendar nikoli soparna, pomlad in jesen pa sta mili in prijetni."
Predsednica vlade Giorgia Meloni je v državo vnesla nekaj optimizma in narodnega ponosa, dodaja. "Zdi se, da je večina tukajšnjih prebivalcev z njo zadovoljna."
Skratka, Italija se ji je zdela kot popolno nasprotje Velike Britanije, ki je bila v zadnjem poročilu Mental State of the World v okviru projekta Global Mind Project označena za državo z najvišjo stopnjo stresa, z največjim deležem ljudi, ki se spopadajo s težavami v duševnem zdravju, ter za drugo 'najbolj nesrečno' državo na svetu, takoj za Uzbekistanom.
"To pišem z obžalovanjem. Ponosna sem, da sem Britanka, in pogrešam Veliko Britanijo, kakršna je bila nekoč," dodaja.
"Tudi britanski nepremičninski trg je izjemno nespodbuden. V Londonu imam garsonjero, obroki stanovanjskega posojila pa so se mi v začetku letošnjega leta podvojili. Potrebovala sem osem mesecev živciranja, da sem iz stanovanja izselila najemnika. Pogodba mu je potekla, najemnino je plačeval le delno, kljub temu pa se je do nedavnega vztrajno zavračal izseliti. In to, velja dodati, po nasvetu lokalnih oblasti, na podlagi predpisov, ki so v času vladavine nekdanjega premierja Starmerja iz meseca v mesec postajali vse manj naklonjeni najemodajalcem. Zdaj moram stanovanje prodati za precej manj denarja, kot sem zanj odštela pred petimi leti."
Po drugi strani je italijanski program 'hiša za en evro' morda v veliki meri marketinška poteza, vendar lahko tukaj hišo, potrebno obnove, z zemljiščem, velikim nekaj manj kot pol hektarja, dejansko kupite za manj kot 80.000 evrov. "Vrtec je, kot sem že omenila, brezplačen, ljudje pa so večinoma dobre volje."
Zakaj torej pakirajo kovčke?
"Birokracija bi, če začnem pri najbolj očitnem, še svetnika spravila v obup. Nekega dne, ko bo vse to le še oddaljen spomin, se bom smejala temu, kako zapleteno je v Italiji poslati pismo po pošti ali se naročiti na zdravniški pregled. Za zdaj pa je naša jeza še preveč sveža.
Z veseljem bi živela tudi brez strogega katolicizma. Najin sin je moral v vrtcu vsako sredo dve uri preživeti ob verski indoktrinaciji, ki je bila za moj okus nekoliko preveč goreča. In čeprav je ta država zelo naklonjena otrokom, mladim po končani srednji šoli ponuja le malo možnosti za prihodnost.
Zadnji razlog pa je povezan z mano, ne z Italijo. Ni mi uspelo premagati jezikovne ovire. Vpisala sem se na intenzivni tečaj italijanščine, ki mi pomaga, da se nekako znajdem, vendar je resnica preprosta: tuji jeziki mi ne gredo dobro od rok.
Že ko govorim angleško, sem v družbi neznancev precej sramežljiva. Kaj šele, ko moram govoriti italijansko! To mi je težko in neprijetno, zaradi tega se počutim osamljeno in izgubljam pogum. Ne verjamem, da bi tudi po več letih življenja v tej državi pridobila dovolj samozavesti, da bi se počutila, kot da sem tukaj resnično našla svoj dom."
Iz vsega tega je prišla do enega zaključka.
"Ne glede na to, kako čudovita je pokrajina in kako prisrčni so ljudje, nikjer v Evropi ne bom zares zacvetela. Zato bodo naša naslednja postaja Združene države Amerike, za katere upam, da bodo tudi zadnja. Od puščavskih sipin do smučišč, od vročih plaž do ogromnih jezer - tam je mogoče najti prav vse. In ne glede na to, v katerem kotičku države bomo na koncu pristali, lahko eno stvar že zdaj prečrtam s seznama: učenje povsem novega jezika od začetka," je sklenila.
Vir: The Telegraph, Mondo
