V središču grškega mesta Larisa se skriva izjemen spomenik antične zgodovine, ki je bil dolga desetletja ujet pod sodobnimi stavbami. Da bi ga ponovno razkrili, so morali porušiti celo vrsto stanovanjskih in poslovnih objektov.
Grško mesto Larisa se ponaša z enim najpomembnejših antičnih gledališč v državi, katerega zgodovina sega več kot 2300 let v preteklost oziroma v čas vladavine kralja Filipa V. Makedonskega, očeta Aleksandra Velikega. Čeprav je nekoč predstavljalo pomembno središče družabnega, kulturnega in političnega življenja, so njegovi mogočni ostanki sčasoma izginili pod mestnimi ulicami in stavbami.
Zakopano v zemlji
Prvo antično gledališče v Larisi je po potresu leta 1868 in poznejši širitvi mesta ostalo zakopano pod mestno pozidavo. Prva arheološka izkopavanja so se začela leta 1910 pod vodstvom arheologa Apostolosa Arvanitopoulosa, obsežnejše odkrivanje gledališča pa je sledilo med letoma 1990 in 2000, ko so oblasti razlastile lastnike številnih nepremičnin in odstranile stavbe, ki so stale nad antičnimi ostanki.
Njegova lokacija sicer nikoli ni bila povsem pozabljena, saj so o obstoju gledališča pričali zgodovinski viri in posamezni vidni ostanki. Toda pot do njegovega ponovnega odkritja je bila dolga in polna ovir.
Težko si je predstavljati, da so še pred nekaj desetletji na njegovih marmornatih tribunah stale hiše in druge mestne stavbe, pod katerimi so se skrivali ostanki več kot 2300 let starega gledališča.
Mestne oblasti so šle v boj
Leta 1968 so gradbeni delavci med izkopavanjem temeljev za novo stavbo naleteli na ostanke antičnih tribun in marmorne sedeže antičnega gledališča. Arheologi so nato razkrili tri sektorje marmornatih sedežev, vendar niti tako pomembno odkritje ni preprečilo nadaljnje sodobne gradnje. Največjo oviro so predstavljale stanovanjske in poslovne stavbe, ki so stale neposredno nad njegovimi ostanki. Mestne oblasti so zato začele odkupovati oziroma razlaščati nepremičnine ter jih postopoma rušiti.
Da bi rešili gledališče, so morali porušiti številne stavbe.
Leta 1985 so se začela obsežnejša arheološka izkopavanja, ki so postopoma razkrivala pravo velikost in nekdanjo veličino gledališča. Posebej intenzivna so bila dela v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so odstranili več objektov in razkrili velik del nekdanjih gledaliških tribun. Tako se je sredi sodobnega mesta, med prometnimi ulicami, trgovinami in stanovanjskimi bloki, počasi znova začelo razkrivati mogočno antično gledališče, ki je bilo dolga desetletja skrito pod betonom in asfaltom.
Sprejemalo je na tisoče obiskovalcev
Prvo antično gledališče v Larisi je bilo zgrajeno proti koncu 3. stoletja pred našim štetjem, v helenističnem obdobju. Pri gradnji so uporabili značilen bel marmor, zaradi katerega gledališče še danes navdušuje s svojo podobo.
Postavili so ga na pobočju hriba Frourio, ki je omogočalo naravno stopničasto razporeditev sedežev. Imelo je značilno antično zasnovo s polkrožnimi tribunami, osrednjim prostorom za nastopajoče, imenovanim orkestra, in odrsko stavbo. Premer orkestre je znašal približno 25 metrov. Po ocenah je lahko sprejelo okoli 10.000 gledalcev, kar priča o pomenu Larise v antičnem svetu.
Sprva je bilo povezano tudi s čaščenjem Dioniza, grškega boga vina in gledališča, o čemer priča manjši votivni oltar, odkrit v njegovi bližini. Gledališče je bilo v uporabi približno šest stoletij, vse do konca 3. oziroma začetka 4. stoletja našega štetja. Pozneje je postopoma izgubljalo svojo prvotno vlogo. Njegove ostanke je sčasoma prekrila mestna pozidava, v času osmanske oblasti pa so na tem območju že stale stanovanjske hiše.
Ogled kar z mestne ulice
Danes je antično gledališče ena najpomembnejših zgodovinskih znamenitosti Larise in izjemen primer ohranjanja kulturne dediščine sredi sodobnega mesta. Njegove marmorne tribune in ostanke odra si je mogoče občudovati že z okoliških ulic, od koder se odpira pogled na nekoč veličastno prizorišče.
Še posebej zanimiv je kontrast med starodavnim gledališčem in sodobnim mestnim življenjem, ki se odvija neposredno ob njem. Tam, kjer so nekoč odmevali glasovi igralcev in političnih govornikov, danes mimoidoči hitijo po vsakodnevnih opravkih.

