V sobo naj bi vstopil neznanec, streljal in pobegnil skozi okno, vendar ...
Pred natanko sto leti se je v eni od sob novega hotela Palace v središču Beograda zgodil zločin, kakršnega mesto še ni videlo. Dva tuja gosta – švicarski industrialec in francoski častnik – sta bila žrtvi nenavadnega napada, ki je v noči med 15. in 16. oktobrom 1923 zaustavil tiskarske stroje največjega beograjskega časopisa.
Novico o tem je novinar uredniku dnevnega časopisa sporočil tik pred koncem izmene – in sprožil senzacijo. Ko je časopis zjutraj končno izšel, so ga razgrabili kot še nikoli. Novica o streljanju v enem najrazkošnejših hotelov v Beogradu je na kraj dogodka pritegnila množice, od radovednih meščanov do policistov, preiskovalcev in državnega tožilca, poroča Nova.rs.
Stavba je bila kmalu blokirana, a zaman: napadalca ni bilo nikjer. Po prvih izjavah je iz drugega nadstropja pobegnil skozi odprto okno. V sobi 48 so našli razdejanje: na tleh je ležal moški v modri svileni pižami, ki je komaj izgovoril: "Pokličite francoskega vojaškega atašeja! Pokličite doktorja Garnierja!" Drugi je bil hudo ranjen v obraz in vrat.
Kaj se je zgodilo?
Poznejša preiskava je pokazala, da sta v sobi bivala Jean Iseli, industrialec iz Züricha, in Raymond Carlier, kapetan francoske vojske. Iseli je zaradi poškodb umrl. Carlier je policistom povedal, da prijatelja pozna še iz časa prve svetovne vojne in da sta bila v Beogradu na pomembni misiji. Po njegovih besedah naj bi ponoči v sobo vstopil neznanec, streljal na Iselija in nato pobegnil skozi okno.
Toda policija ni našla nikakršnih sledi skoka z drugega nadstropja – ne razbitega stekla ne odtisov. Še več: osebje hotela je pričalo, da je Carlier zadnje dni deloval čudno, da prijatelju ni pustil oditi in naj bi celo podkupil nočnega čuvaja, da ga ne bi zbudil za vlak. A Carlier je še naprej vztrajal pri svoji zgodbi, omenjal je tudi, da gre za napad tajnih agentov, ki naj bi njegovemu prijatelju stregli po življenju.
Ko so laboratorijski testi pokazali sledi arzenika v hrani in čajniku, se je začel razpletati drugačen scenarij. Izkazalo se je, da Iseli ni umrl zaradi strelne rane, temveč zaradi večdnevnega zastrupljanja. Carlier je bil aretiran – po pisanju Nove.rs so ugotovili, da je bil v beograjski lekarni v njegovem imenu kupljen strup, v sobi pa so našli naboje, proizvedene v Parizu.
Ko je po bratovi smrti v Beograd prišel Otto Iseli, je izjavil: "Če mu je lahko speljal ženo, zakaj ga ne bi ubil?"
Sojenje Carlierju, ki se je začelo maja 1924, je pritegnilo izjemno zanimanje javnosti. Potekalo je v največji sodni dvorani v mestu, vstopnice je izdajal kar upravnik sodišča. Carlier se je ves čas razglašal za žrtev zarote in izgovarjal na slab prevod na sodišču. Toda sodišče ga je spoznalo za krivega in obsodilo na 20 let zapora.
Deset let pozneje, decembra 1934, je bil pomiloščen. Iz zapora je prišel zdelan, z rdečkasto sivo brado in praznim pogledom. Pred novinarji je ponovil, da je nedolžen, nato pa izginil brez sledu. Primer hotelske sobe št. 48 medtem še danes ostaja ena najbolj skrivnostnih zgodb beograjske preteklosti.
