V zgodnjih jutranjih urah, 26. julija 1963, je mirno poletno noč v Skopju pretrgal izjemno močan potres.
Sunek z magnitudo 6,1 je v nekaj kratkih trenutkih porušil velik del mesta, zasul ulice in spremenil življenje več kot dvestotisoč prebivalcev takratne jugoslovanske republike Makedonije. Katastrofa je postala ena najhujših naravnih nesreč v tedanji skupni državi in dogodek, o katerem se še danes govori kot o prelomnici v zgodovini makedonske prestolnice.
Jutro, ki je raztrgalo mesto
Ob 5. uri, 17 minut in 15 sekund po lokalnem času, ko je večina prebivalcev Skopja še spala, so se začele rušiti stanovanjske blokovske soseske, šole in bolnišnice. Ob 5. uri in 20 minut je sledil še močnejši popotresni sunek, mesto se je v popotresnih sunkih treslo še skoraj pol ure. V nekaj trenutkih je umrlo več sto ljudi, še več pa je bilo ranjenih ali ujetih pod ruševinami.
Epicenter potresa je bil v bližini Skopja, hipocenter pa 9 km pod površjem. Tresenje so čutili na jugu Kosova in Srbije ter na severu Grčije in v Črni gori.
Skopje je bilo skoraj povsem porušeno, skupno so našteli 1070 žrtev, medtem ko je bilo več kot 2900 ljudi ranjenih. Skoraj 200.000 ljudi je ostalo brez domov. V celoti je izpadlo telefonsko, telegrafsko in električno omrežje, zato je vest o potresu prišla v svet z zamikom. Pri prepoznavanju trupel je sodelovala tudi ekipa strokovnjakov Inštituta za sodno medicino v Ljubljani.
Na tragični dogodek še danes spominja stara skopska železniška postaja z uro, ki se je ustavila ob 5. uri in 17 minut. V njeni stavbi danes domuje Muzej mesta Skopje, ki smo ga pred kratkim obiskali. V muzeju je na ogled tudi stalna razstava o uničujočem potresu, dopolnjena s filmskim posnetkom in pretresljivimi popotresnimi fotografijami.
Solidarnost, ki je presegla meje
Zaradi obsega katastrofe so o njej na prvih straneh poročali tudi številni svetovni mediji. Poleg vojske so na pomoč priskočile različne domače ter tuje humanitarne organizacije, Skopje sta obiskala Tito in sekretar komunistične partije Sovjetske zveze Nikita Hruščov.
Od Evrope do Združenih držav Amerike in takratne Sovjetske zveze, vsi so želeli nekaj narediti za z zemljo skoraj čisto zravnano jugoslovansko mesto. Prispelo je na tisoče prostovoljcev, inženirjev, zdravnikov ter donatorjev iz več kot osemdesetih držav. Oktobra istega leta je na pobudo vlad 35 držav Generalna skupščina OZN sprejela resolucijo o pomoči pri obnovi mesta.
Skopje so obnovili po urbanističnih načelih 1960. let, pri čemer je imel vodilno vlogo znameniti japonski arhitekt Kenzō Tange. Nastale so široke avenije, modernistične stavbe in nova mestna središča, ki so mestu dala nov obraz.
V spomin in opomin
Danes, več kot pol stoletja pozneje, skopski potres ni pozabljen. Spominske razstave, muzeji in pričevanja preživelih ohranjajo zgodbo o tem, kako se je mesto najprej zlomilo in nato ponovno dvignilo.
Na ravni celotne Jugoslavije pa je potres vplival na izboljšanje gradbenih standardov in predpisov. V Skopju je bil ustanovljen tudi sodobno opremljen inštitut za potresno inženirstvo in inženirsko seizmologijo.
