Ko je Coco Chanel leta 1926 ženske osvobodila steznikov in jih odela v 'barvo žalovanja', jim pravzaprav ni prodala obleke. Prodala jim je svobodo, da so opažene zaradi svoje osebnosti, ne pa zaradi oblačil, ki jih nosijo.
Oktobra 1926 se je na straneh ameriške izdaje revije Vogue pojavila preprosta ilustracija črne obleke iz krepa. Imela je dolge, ozke rokave, raven kroj brez poudarjenega pasu in rob, ki je komaj razkrival kolena. Dopolnjevala jo je le ena sama ogrlica iz biserov.
V času, ko so v ženskih garderobah še vedno prevladovali tesni stezniki, plasti čipk in ogromni klobuki, so uredniki podali drzno napoved: poimenovali so jo 'Chanelin Ford' (Chanel's Ford). Tako kot je črni avtomobil model T Henryja Forda demokratiziral avtomobilizem in omogočil dostop do avtomobila širšim množicam, so napovedali, da bo ta obleka postala nepogrešljiv kos garderobe vsake ženske s slogom.
Imeli so prav. 100 let pozneje je mala črna obleka (Little Black Dress) še vedno nesporna klasika ženske garderobe. Kako je barva žalovanja postala simbol elegance
Da bi razumeli razsežnost modne revolucije, ki jo je Gabrielle Coco Chanel sprožila leta 1926, moramo najprej razumeti, kaj je v tistem času predstavljala črna barva.
Skozi celotno 19. stoletje in na začetku 20. stoletja so črna oblačila služila predvsem dvema namenoma: nosile so jih vdove v obdobju strogega žalovanja (tradicijo je do skrajnosti pripeljala britanska kraljica Viktorija) ali služkinje in guvernante.
V meščanskih krogih je veljalo, da je prihod na večerni sprejem v črni obleki, če v družini ni bilo smrtnega primera, pravi družbeni škandal in izraz slabega okusa.
Coco Chanel je takšno razmišljanje prezirala. Zgrožena nad razkošnimi, pisanimi kreacijami takrat vodilnega modnega oblikovalca Paula Poireta naj bi nekoč izjavila: "Te barve so nemogoče. Vse jih bom pripravila do tega, da bodo nosile črno."
Navdiha za minimalistično estetiko ni našla v salonih visoke mode, temveč v svojem skromnem otroštvu - v strogih, temnih uniformah redovnic v sirotišnici Aubazine, kjer je odraščala. Chanel je z oblačil odstranila vse odvečne okraske in ustvarila obleko, ki je ženskam omogočala, da so se svobodno gibale, dihale, delale in plesale charleston. To je bil tihi upor proti patriarhalnemu prepričanju, da mora biti ženska predvsem okras.
Preživela gospodarske krize in doživela triumf
Mala črna obleka ni bila zgolj modna muha. V najtežjih obdobjih 20. stoletja se je izkazala tudi za izjemno praktično.
Velika gospodarska kriza (30. leta 20. stoletja): Ko je svet prizadela gospodarska kriza, je bilo črno blago cenovno dostopno, na njem pa so bili znaki obrabe manj opazni. Obleka je tako postala rešitev za ženske, ki si niso mogle privoščiti razkošne garderobe.
Druga svetovna vojna (40. leta 20. stoletja): Zaradi omejevanja porabe blaga in pomanjkanja tekstila je preprosta silhueta, ki ni zahtevala veliko materiala, postala tako praktična kot tudi z vojnimi predpisi pogojena nujnost, ne zgolj modna izbira.
Filmska nesmrtnost (1961): Čeprav je malo črno obleko ustvarila Chanel, jo je v popularno kulturo za vedno zapisala Audrey Hepburn v filmu Zajtrk pri Tiffanyju. Dolga, kiparsko oblikovana različica z odprtim hrbtom je bila sicer delo Huberta de Givenchyja, vendar je osnovna ideja ostala enaka - popolna eleganca brez odvečnih dodatkov.
Od 'maščevalne obleke' do punkovske revolucije
V desetletjih, ki so sledila, so oblikovalci in modne smernice malo črno obleko vedno znova interpretirali po svoje.
V sedemdesetih letih, v obdobju punka, so jo nosili raztrgano in speto z varnostnimi zaponkami. V devetdesetih letih pa je doživela dva zgodovinska trenutka.
Prvi se je zgodil leta 1994, ko je princesa Diana oblekla asimetrično črno svileno obleko oblikovalke Christine Stambolian. Kreacijo so nemudoma poimenovali 'maščevalna obleka' (Revenge Dress), saj je princesa z njo poslala močno sporočilo samozavesti prav na večer, ko je princ Charles javno priznal nezvestobo.
Istega leta se je Elizabeth Hurley na filmski premieri pojavila v črni Versacejevi obleki, ki so jo skupaj držale ogromne zlate varnostne zaponke. Ta drzna modna izbira jo je čez noč izstrelila med zvezde.
Stoletje svobode v enem kosu blaga
Danes, stoletje po tem, ko se je njena prva ilustracija pojavila v reviji Vogue, mala črna obleka ostaja eden redkih kosov garderobe, ki kljubuje modnim trendom.
Presega družbene in razredne razlike ter je lahko enako prepričljiva, če je izdelana iz cenovno dostopnega bombaža in kupljena v trgovini s hitro modo ali pa sešita iz najfinejše svile v prestižnem pariškem modnem ateljeju.
Ko je Coco Chanel leta 1926 ženske osvobodila steznikov in jih odela v barvo žalovanja, jim pravzaprav ni prodala obleke. Prodala jim je svobodo, da so opažene zaradi svoje osebnosti, ne pa zaradi oblačil, ki jih nosijo.
100 let pozneje ostaja ta modna lekcija še vedno neprekosljiva.
Vir: Mondo
