V času, ko se o duševnem zdravju govori vse več, se pogosto sprašujem, ali mladi sploh
dobimo dovolj prostora, da o njem spregovorimo sami. Ne skozi statistike ali raziskave,
temveč skozi zgodbe, ki jih živimo.
Prav iz tega razmisleka je nastala prva tematska epizoda podkasta Mladim se govori, v kateri sem se z Uno Balta, študentko socialnega dela iz Kopra, Nino Slemenšek, gimnazijko in Miho Čepinom, ki zaključuje program informatike, iskreno pogovarjala o duševnem zdravju mladih, pritiskih, podpori, družbenih omrežjih, terapiji in predvsem o tem, zakaj je prvi korak pogosto tudi najtežji.
O duševnem zdravju govorimo več. Zakaj je še vedno tako težko spregovoriti?
Čeprav se o duševnem zdravju danes govori precej več kot pred leti, so se sogovorniki strinjali, da to še ne pomeni, da je mladim lažje spregovoriti o lastnih stiskah.
Una je poudarila, da največja ovira pogosto niso drugi ljudje, temveč notranji občutek, da svojih težav ne bi smeli deliti: »Še vedno imam občutek, da ogromno ljudi čaka predolgo, preden se nekomu odpre. Ne zato, ker bi jih bilo strah obsojanja, ampak ker je težko narediti prvi korak.«
Prav zato je pomembno, da o duševnem zdravju govorimo tudi takrat, ko smo dobro, ne šele takrat, ko se znajdemo v stiski. Pogovor, poslušanje in pripravljenost prositi za pomoč niso znak šibkosti, temveč poguma.
Pomoč obstaja. Toda ali mladi sploh vedo zanjo?
Velik del pogovora smo namenili podpori, ki je mladim na voljo. Od fakultet do mladinskih centrov, brezplačnih svetovanj in programov, kot je PUM-O Plus. Možnosti obstajajo, vendar sogovorniki opozarjajo, da zanje pogosto izvemo prepozno ali pa sploh ne.
O podobnih izzivih opozarja tudi Mladinski svet Slovenije (MSS). V svojem stališču o duševnem zdravju mladih poudarja, da mladi do strokovne pomoči pogosto dostopajo prepozno, bodisi zaradi stigme, pomanjkanja informacij ali dolgih čakalnih dob. Ob tem izpostavlja tudi potrebo po več preventivnih programih, bolj dostopni psihološki podpori v šolah in na fakultetah ter večji vlogi mladinskih organizacij pri ustvarjanju varnega prostora za pogovor.
Prav zato smo se dotaknili tudi vprašanja, ali bi morala biti skrb za duševno zdravje veliko bolj vključena v šolski sistem in ne predstavljena zgolj kot dodatna možnost za tiste, ki pomoč že aktivno iščejo. Med pogovorom smo se večkrat vrnili k vprašanju, zakaj mladi za številne programe pomoči sploh ne vedo. Prav to izpostavlja tudi MSS, ki opozarja, da pomoč ni dovolj le takrat, ko obstaja, temveč mora biti tudi pravočasno predstavljena in mladim dejansko dostopna.
Pomembno je, da mladi vedo, kam se lahko obrnejo, še preden se stiska poglobi. Tudi Nina je med pogovorom priznala, da za nekatere obstoječe programe pred snemanjem sploh ni slišala.
Algoritem ne pozna našega počutja
Ko govorimo o duševnem zdravju mladih, se skoraj ni mogoče izogniti družbenim omrežjem. Nina je opozorila, da problem ni zgolj primerjanje z drugimi, temveč neskončno “scrollanje” po vsebinah, ki hitro postanejo naš vsakdan.
Una pa je izpostavila še drugo plat algoritmov: »Če gledaš depresivne vsebine, ti jih bodo družbena omrežja ponujala vedno več. Kot da si ves čas ujet v isti občutek.«
Dotaknili smo se tudi vpliva algoritmov, ki pogosto okrepijo občutke, ki jih že doživljamo. Če nas družbena omrežja ves čas zasipajo z enakimi vsebinami, lahko hitro dobimo občutek, da iz začaranega kroga ni izhoda. Prav zato smo govorili tudi o pomenu hobijev, gi
banja, druženja in vseh tistih vsakodnevnih navad, ki človeka vračajo v resnično življenje – stran od zaslonov.
Terapija ni čarobna paličica
Poseben del pogovora smo namenili terapiji. Miha je odkrito spregovoril o svojih izkušnjah in poudaril, da terapevt ne more rešiti naših težav namesto nas. »Lahko ti da tehnike. Ampak od tebe je odvisno, ali jih boš uporabljal.« S tem se je strinjala tudi Una, ki je poudarila, da dolgoročne spremembe nastanejo šele takrat, ko posameznik sam ponotranji to, o čemer govori na terapiji.
Ob tem smo se dotaknili tudi pričakovanj, ki jih pogosto povezujemo z obiskom terapevta. Mnogi pričakujejo hitro rešitev, v resnici pa je terapija predvsem proces. Varen prostor, kjer lahko posameznik razume svoje občutke, razvije nove načine spoprijemanja s stisko in postopoma začne graditi spremembe.
"Prvi korak je pogosto najtežji."
Če bi morala izbrati eno misel, ki me je po pogovoru najbolj spremljala, bi bila prav ta. Okrevanje ni tekmovanje. Ni ravna črta in ni enako za vse. Za nekoga je velik korak že to, da zjutraj vstane iz postelje.
Za drugega je to prvi obisk terapevta, iskren pogovor s prijateljem ali odločitev, da si končno prizna, da potrebuje pomoč. Prav ta raznolikost zgodb me je spomnila, da ni univerzalne poti do boljšega počutja. Vsak posameznik ima svoje okoliščine, svoj tempo in svoje izzive.
Pogovor je lahko prvi korak
Po koncu snemanja sem razmišljala predvsem o tem, kako različne so bile zgodbe sogovornikov, a kako podobno sporočilo so nosile. Nihče ni imel recepta za srečo. Nihče ni trdil, da obstaja ena prava rešitev.
Strinjali pa smo se v eni stvari, prvi korak je pogosto najtežji, a tudi najpomembnejši. Morda je to pogovor s prijateljem. Morda obisk terapevta. Morda zgolj priznanje samemu sebi, da nisi v redu.
Če bo ta pogovor vsaj enemu mlademu človeku dal občutek, da v svojih stiskah ni sam, ali pa ga spodbudil, da naredi tisti prvi, najtežji korak in poišče pomoč, potem je dosegel svoj namen. Prav zato si želim, da bi podkast
Mladim se govori ostal prostor, kjer mladi ne poslušamo le o pomembnih temah, temveč o njih tudi spregovorimo sami.