Sesutje Hanifa Kureishija: "Oprostite mi za trenutek, morajo mi dati klistir"

"Sedel sem za klubsko mizo v Isabellini dnevni sobi z iPadom pred sabo in ravno še videl, kako je Mo Salah zadel gol proti Aston Villi. Srkal sem pivo, ko me je obšla omotica. Nagnil sem se naprej in spustil glavo med kolena; prebudil sem se nekaj minut kasneje v mlaki krvi, z vratom v groteskno zvitem položaju in Isabello na kolenih poleg sebe.

Potem sem zaznal nekaj, kar bi lahko opisal le kot nekakšno izdolben, polkrožen predmet s kremplji, ki se pomika proti meni. Z zadnjimi preostanki razuma sem doumel, da je to moja roka, strašljiva reč, nad katero nimam nobenega nadzora.

Posvetilo se mi je, da med mojimi možgani in preostankom telesa ni nobene povezave. Bil sem ločen od samega sebe."

Življenje Hanifa Kureishija, znamenitega pakistansko-angleškega pisatelja in dramatika, se je celotno dotedanje življenje v zgolj eni minuti obrnilo na glavo. Zaradi enega samega nesrečnega padla je postal invalid.

In kaj stori človek, ki danes velja za enega najpomembnejših sodobnih britanskih avtorjev, ko se znajde v tako grozljivi situaciji?

"Nekaj dni sem bil globoko travmatiziran, spremenjen in sam sebi neprepoznaven," v svoji zadnji, najbolj osebni knjigi doslej, izpove Hanif Kureishi. Knjigo Sesutje, ki jo je za založbo Umco zgolj leto po izidu v slovenščino mojstrsko prevedel Andrej E. Skubic, Kureishi namreč ni pisal kot druge svoje knjige pred tem, temveč narekoval svojim družinskim članom.

V bolnišnici Gemelli v Rimu, ki je bila prva postaja mučnega in dolgega okrevanja, namreč ni mogel uporabljati ne rok in ne nog. Razlog je bila huda stenoza vretenčnega kanala z znaki poškodbe hrbtenjače med C3 in C5, kar je jasno razkrila magnetna resonanca. Pritisk na hrbtenjačo je zgolj nekoliko sprostila prva operacija vratu, čemur je sledilo zgolj minimalno izboljšanje občutka in gibljivosti. Čakala ga je dolgotrajna rehabilitacija brez obljube, da se bo njegovo stanje tudi zares kdaj popravilo.

"Trenutno ni jasno, ali bom lahko spet hodil in ali bom lahko še kdaj prijel v roke pero. Te besede narekujem Isabelli, ki jih počasi tipka v svoj iPad. Odločen sem, da bom še naprej pisal, to se mi ni še nikoli zdelo pomembnejše."

Kar je tudi storil.

Sesutje je izjemno poročilo iz bolniške postelje - dnevnik raztreščenega življenja, prežet z redko iskrenostjo in zanosom. Kureishi ga je skrbno prepletel s pisanjem o razpadu in ponovnem sestavljanju življenja. Nastala je pretresljiva, duhovita in navdihujoča pripoved o izgubi, vztrajnosti in moči pisanja, ki jo kritiki uvrščajo med najizrazitejše literarne izpovedi o življenju po hudi telesni poškodbi.

Dan, ko je dobil novo vzmetnico

Mesec dni po nesreči je bil Kureishi premeščen v drugo bolnišnico, kjer je bil deležen boljše fizioterapevtske oskrbe. In enega tistih dni, prav v tej, drugi od petih bolnišnic, v katerih bo naslednje leto bival, je dobil tudi novo vzmetnico.

"To je menda po drugih oddelkih vzbudilo nekaj ljubosumja, kajti do teh dobrih novih vzmetnic je težko priti. Ljudje mislijo, da se imam za nekaj boljšega, ker zapisujem objave o življenju v bolnišnici in ker hodim v kavarno.

Lahko vam povem, da je ta nova vzmetnica, kot da bi ležal med joškama Jayne Manysfield, in da ni šans, da bi se ji odrekel. Če nisem na tej vzmetnici, me neznansko boli rit, kjerkoli sedim. Lahko vam zagotovim, da je bolečina v riti hujša kot trn v peti, kot se reče."

Po obisku bolničarja, ki ga je umil, zraven pa prepeval Abbino ’Fernando’, je sledilo popoldne v telovadnici, kjer so paciente s polomljenimi in iznakaženimi telesi masirali fizioterapevti. Tam se je v Kureishiju nekaj premaknilo.

"Pomislil sem, da če gledaš samo poročila in televizijske oddaje, dobiš vtis, da je svet neusmiljen kraj, v katerem živijo pohlepni in narcistični kriminalci. Ko pa vidiš vse to delo drug za drugega, ki poteka v telovadnici, postane kraj lepote, sodelovanja in spoštovanja.

Mnogi pacienti, s katerimi sem govoril, se zavedajo, da so ljudje v zunanjem svetu pretreseni, če ne kar prestrašeni, ko naletijo na ljudi, ki so invalidni. Kot da je biti invalid nekaj nalezljivega, kar tudi je.

Večino nas bo v kakem trenutku življenja doletela kaka katastrofična zdravstvena kriza, ob kateri se bomo počutili izločeni in prestrašeni. Radi bi verjeli, da živimo v svetu zdravih in dobro delujočih ljudi, saj smo sami sebe prepričali, da obstaja standard za učinkovito človeško bitje. Toda to je utvara, zavajajoča ideologija. Zaradi nje invalidov včasih sploh ne znamo videti, tako kot v kakšnih drugih okoliščinah spregledamo ljudi drugačne polti ali spolne usmeritve. Odreči bi se morali temu standardziranemu pogledu na svet v prid bolj kompleksni ideji, ki bo vključevala več ljudi."

Kureishi se je nato, torej 21. januarja 2023, ko je v bolnišnici dobil novo vzmetnico, spomnil na madžarskega psihoanalitika Sandorja Ferenczija in njegov članek o izjemnih ljudeh, ki so bili v otroštvu travmatizirani. Prav travma naj bi po Ferenczijevih opažanjih sprožila naglo osebnostno rast, saj se je bil otrok prisiljen hitro razviti, da bi se prilagodil novi grozljivi resničnosti.

Sam pri sebi je namreč opazil nekaj podobnega. "... kot najstnika sta me rasizem in neprijetnosti šole tako travmatizirala, da sem začel izjemno veliko brati in pisati. Lahko bi rekli, da me je travma rešila in iz mene naredila pisatelja. Nekaj podobnega dogaja tukaj: kako shajati s šokom svoje nedavne nesreče, odkrivam v tem pisanju z narekovanjem." 

Knjiga, ki je ne moreš odložiti

Od takrat, ko je še gulil šolske klopi in se oznanil za pisatelja, čeprav ni še napisal ničesar, do mednarodne prepoznavnosti, ki jo je dosegel že s scenarijem za film Moja čudovita pralnica, za katerega je bil nominiran za oskarja, pisateljsko pa zaradi svoje neposrednosti in duhovite družbene kritike skozi dela, med katerimi posebej izstopajo romani Buda iz predmestja, Črni album in Intimnost, ki pogosto raziskujejo vprašanja identitete, seksualnosti, priseljenske izkušnje ter kulturnih napetosti v sodobni Britaniji, so minila desetletja.

Sesutje je njegova najbolj osebna knjiga doslej, odzivi nanjo pa mojstrovini primerni.

"Izjemna in edinstvena knjiga, ki je ne moreš odložiti," so zapisali pri Independent, "Neverjetno. Izjemna zgodba o trdoživosti – ob tem pa presenetljivo duhovita," na iNews, "Izjemno navdihujoče. Njegov edinstveni glas, njegov žgečkljivi humor, njegova prizadevanja za iskanje smisla – vse to je tako značilno in ganljivo," pa so bralcem v priporočilu za branje sporočili pri Guardian.

Kureishi je brez dvoma postal to, kar si je želel in za kar se je oklical kot nadobudni najstnik.

Pisatelj. Z velikim P.  

"Navsezadnje so v šoli zame že uporabljali marsikatere besede, na primer ’Čokoladni’ ali ’Paki’ ali ’Drekoglavec’; pa sem še sam našel lastno besedo, se je oprijel in je nikoli več ne izpustil. Še zmeraj je moja beseda.

Oprostite mi za trenutek, morajo mi dati klistir.

Medicinski prst je nazadnje vstopil v mojo zadnjico pred nekaj leti. Ko me je medicinska sestra obračala, je vprašala: ’Koliko časa je trajalo, da ste napisali Otroke polnoči?’ Odvrnil sem: ’Če bi to res napisal, se vam ne zdi, da bi šel na zasebno kliniko?’"