Zaradi svojih lastnosti je jezero velik naravni fenomen.
Plavajoči otoki, kot jih poznajo na Vlasinskem jezeru v južnovzhodni Srbiji, v Evropi obstajajo le še na Škotskem. Srbsko jezero pa je povezano tudi s številnimi zgodbami, o katerih se še danes govori s strahom v glasu.
Plavajoča krava
Legenda pravi, da se je nekega dne krava Ruža pasla na majhnem polotoku, ki je segal v Vlasinsko jezero. Zatopljena v pašo sploh ni opazila, da se je polotok odtrgal od obale in pod vplivom vetra odplaval proti sredini jezera ter postal pravi otok. Ko je ob mraku njen gospodar, dedek Živko, prišel na obalo, da bi Ružo odgnal domov, je nikakor ni mogel najti. Taval je naokrog, preiskoval grmičevje in gozdičke ter jo zaman klical. Hitro se je temnilo, Živko pa je vse bolj izgubljal upanje, da bo našel svojo ljubljenko. Nazadnje se je potrt vrnil domov. Toda zgodil se je čudež. Ko se je zdanilo, je imel kaj videti: sredi jezera je plaval nov otok. Na njem pa se je pasla njegova Ruža.
Danes tu, jutri tam
Vlasinsko jezero je najvišje ležeče umetno jezero v Srbiji, nahaja se na območju občine Srdulica, leži pa na 1.213 metrih nadmorske višine. Jezero je znano po tem, da po njegovi po gladini plavajo šotni otoki, ki jih veter počasi premika. Jezero sicer ostaja na svojem mestu, zgodi pa se lahko, da na enega od plavajočih otokov, ki se je naslonil na obalo, stopi krava ali kakšna druga žival. In ko veter spremeni smer, otok skupaj z njimi odplava po gladki jezerski površini.
Debele plasti šote — lahkega materiala iz razkrojenih mahov in trav — so nastale med polnjenjem jezerske kotanje v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se zaradi pritiska naraščajoče vode z dna odtrgali razmeroma veliki kosi materiala. Vlasinsko jezero je namreč nastajalo z gradnjo jezu in hidroelektrarne na reki Vrli.
Jezero nikakor ni nastalo čez noč, saj je njegovo polnjenje trajalo več let, preden je doseglo današnje razsežnosti: površino približno 16 kvadratnih kilometrov in globino do 35 metrov.
Živo blato pod njim
Kako lahko otok plava? Odgovor na to se skriva v preteklosti tega območja. Pred današnjim jezerom je bilo tu obsežno močvirje, znano kot Vlasinsko blato. V njem se je skozi dolga obdobja kopičila šota, ki je nastajala iz ne povsem razgrajenih rastlinskih ostankov, predvsem šotnih mahov. Z izgradnjo jezu in poplavljanjem območja je sredi 20. stoletja nastalo akumulacijsko jezero.
Še danes domačini pripovedujejo, da se je v Vlasinskem blatu na več mestih pojavljal tudi živi pesek, v katerem so pogosto izginjali konji, ovce in govedo, ki so se sem prišli napajat. Po lokalnih legendah naj bi med prvo svetovno vojno v živem pesku Vlasinskega šotišča izginil celo ves konjeniški polk sovražne bolgarske vojske.
Več kot nenavadna turistična zanimivost
Plavajoči otoki niso zanimivi le za fotografiranje. So ostanki nekdanjega šotišča in zatočišče rastlinskih ter živalskih vrst, značilnih za takšno okolje. Njihova vrednost je tudi v tem, da ohranjajo del življenjskega prostora, ki ga je nastanek jezera močno spremenil. Območje Vlasine je od leta 2007 uvrščeno na seznam mokrišč mednarodnega pomena po Ramsarski konvenciji.
