Kaj se danes dogaja z udeleženci kontroverznega zaporniškega eksperimenta

Jerry Shue, Chuck Burton, Dave Eshleman, Doug Korpi, John Loftus, Clay Ramsay, Karl Van Orsdol, Glenn Gee, John Mark in Richard Yacco so bili med 24 študenti, ki so sodelovali v prvotnem eksperimentu. Tega je na Univerzi Stanford vodil profesor psihologije Philip G. Zimbardo.

Moški so za plačilo 15 dolarjev na dan privolili, da bodo dva tedna preživeli v improviziranem zaporu v kleti univerzitetnega oddelka za psihologijo. Naključno so jim dodelili vlogi 'paznika' ali 'zapornika'. Namen raziskave je bil po navedbah Zimbardove spletne strani 'razumeti oblikovanje družbenih norm ter vpliv vlog, oznak in družbenih pričakovanj v simuliranem zaporniškem okolju'.

Čeprav naj bi udeleženci v eksperimentu sodelovali od enega do dveh tednov, so se razmere hitro poslabšale. Prostovoljci v vlogi paznikov so začeli z zaporniki ravnati nasilno in ponižujoče ter jih razčlovečevati. Zimbardo je zato eksperiment prekinil že po šestih dneh.

"Zaporniki v tej raziskavi so bili ob njenem koncu povsem strti," je za revijo Stanford Magazine v izdaji julij–avgust 2011 povedal Craig Haney, vodilni raziskovalec in analitik študije. "Tudi tisti, ki se niso psihično zlomili, so trpeli. To je bila izjemno težka izkušnja."

Kaj se je dogajalo in kaj je šlo narobe?

Čeprav imena vseh udeležencev niso bila javno razkrita, so številni v preteklih letih spregovorili o svojih izkušnjah.

Burton, Van Orsdol, Loftus, Mark in Eshleman - slednji je bil neuradni vodja paznikov in je imel vzdevek 'John Wayne' - so bili med udeleženci, ki so igrali paznike in sodelovali v dokumentarni seriji National Geographica iz leta 2024 z naslovom The Stanford Prison Experiment: Unlocking the Truth (Stanfordski zaporniški eksperiment: razkritje resnice).

Shue, Ramsay, Gee in Korpi pa so v dokumentarni seriji predstavili izkušnje zapornikov.

Tudi drugi udeleženci, med njimi 'zapornik' Yacco, so v preteklih letih v intervjujih opisovali svoje doživljanje eksperimenta.

Večina udeležencev si je pred začetkom raziskave predstavljala, da bodo igrali zapornike, ne paznikov. "Vsi smo bili uporniški, mladi, dolgolasci in nasprotniki vojne," je Burton povedal v dokumentarni seriji National Geographica. "Nihče od nas si ni znal predstavljati, kako razmišlja zaporniški paznik."

Zimbardo se je s tem strinjal v televizijskem pogovoru, prikazanem v dokumentarcu: "Ko smo začeli, med ljudmi, ki naj bi igrali paznike, in tistimi, ki naj bi igrali zapornike, ni bilo nobenih razlik." 

Potem ko so z metom kovanca naključno določili, kdo bo paznik in kdo zapornik, je Zimbardo paznike začel spodbujal, naj se vživijo v vlogo tako, kot bi bili pravi zaporniški pazniki.

Pravi policisti iz mesta Palo Alto v Kaliforniji so vsakega prostovoljca, ki mu je bila dodeljena vloga zapornika, na njegovem domu aretirali zaradi domnevnega oboroženega ropa. Po aretaciji so jih evidentirali, zaprli v policijske celice in nato prepeljali v improvizirani zapor.

Z minevanjem dni so pazniki postajali vse strožji in krutejši do zapornikov.

Čeprav pazniki zapornikov niso smeli telesno poškodovati, jim je Zimbardo po poročanju revije Stanford Magazine naročil, naj pri njih vzbudijo občutek 'nemoči'. Raziskovalec Thibault Le Texier je trdil celo, da je Zimbardo paznikom predal seznam kazni, ki jih lahko izvajajo nad zaporniki. To je bilo v nasprotju z Zimbardovo trditvijo, da so bili odzivi paznikov 'spontani'.

John Mark je povedal, da ga je eden od Zimbardovih podiplomskih študentov, ki je igral upravnika zapora, spodbujal, naj bo do zapornikov 'strožji', poroča revija Time. Yacco in Mark sta za Stanford Magazine povedala, da so Zimbardo in pazniki zapornikom namerno kratili spanec in jim prepovedovali prhanje. Po navedbah revije so zapornike tudi zasmehovali, jih slačili do golega in jih prisilili, da so namesto stranišč uporabljali plastična vedra.

"V tem zelo kratkem času smo si prizadevali, da bi jih psihično zlomili," je Burton povedal v dokumentarni seriji The Stanford Prison Experiment: Unlocking the Truth.

Ko so se zaporniki uprli, so jih pazniki kaznovali tako, da so jim odvzeli postelje in oblačila, jim prekinjali spanec ter jih zapirali v improvizirano samico, imenovano 'luknja', poroča CBS News.

"Zapiranje v luknjo je bilo najbolj pretresljivo," je Van Orsdol povedal v dokumentarcu Unlocking the Truth. "Šlo je za majhno omaro, ki je bila zelo temna in vlažna. To je morala biti precej zastrašujoča izkušnja." 

Več zapornikov je eksperiment zapustilo predčasno, potem ko so se obrnili na tako imenovano komisijo za pogojni odpust, ki so jo sestavljali tajnice in podiplomski študenti oddelka za psihologijo, poroča CBS News. Tudi številni starši so začeli klicati Zimbarda in zahtevali možnost stika z odvetnikom, da bi svoje otroke spravili iz 'zapora'.

Eksperiment se je dokončno končal po šestih dneh, ko je Zimbardovo dekle Christina Maslach, takrat doktorska študentka na Stanfordu, obiskala kletne prostore in bila zgrožena nad razmerami.

"Zaporniki pridejo ven, pazniki pa jim čez glave poveznejo vreče, jim z verigami zvežejo noge in jih prisilijo, da drug drugemu položijo roke na ramena, kot pri skupini vklenjenih kaznjencev," je Zimbardo povedal za Stanford Magazine. "Nanje kričijo in jih preklinjajo. Christini se začnejo nabirati solze. Rekla je: 'Tega ne morem gledati.'"   

Kaj se je zgodilo po eksperimentu?

V desetletjih po izvedbi so bile ugotovitve stanfordskega zaporniškega eksperimenta močno izpodbijane, njegova znanstvena verodostojnost pa omajana.

Kritiki opozarjajo, da raziskovalci od udeležencev niso pridobili popolnoma informiranega soglasja in da eksperiment zaradi razčlovečenja ter zlorab, ki so jih doživeli udeleženci, ni ustrezal sodobnim etičnim standardom.

Kljub temu je eksperiment pridobil velik kulturni pomen, poleg tega, da ga omenjajo številni učbeniki in znanstveni članki, je bil prikazan oziroma uporabljen kot navdih v več filmih. Med njimi sta film The Experiment (Eksperiment) iz leta 2010 z Adrienom Brodyjem v glavni vlogi in film The Stanford Prison Experiment iz leta 2015 z Billyjem Crudupom.

Eksperiment je bil tudi podlaga za več nadaljnjih raziskav, med drugim za BBC-jevo zaporniško študijo.

Zimbardo, ki je umrl leta 2024, je pozneje postal priznan strokovnjak za področje zaporov. O svojih ugotovitvah je pričal pred ameriškim kongresom, v začetku 21. stoletja pa je sodeloval tudi v obrambni ekipi v primeru mučenja zapornikov v zaporu Abu Ghraib.

Kljub temu eksperiment ni privedel do obsežnih reform zaporniškega sistema. "Raziskave in znanje le redko spremenijo sisteme," je Zimbardo decembra 2011 povedal za CBS News.

Kje so torej danes in kako je z njimi?

Dave Eshleman

Eshleman, ki so ga zaporniki poznali pod vzdevkom 'John Wayne', je po podatkih svojega profila na LinkedInu lastnik in direktor podjetja, ki se ukvarja s hipotekarnimi posojili.

V dokumentarni seriji je povedal tudi, da piše in režira gledališke igre. 

Chuck Burton

Burton, ki je več kot 30 let delal na področju priprave davčnih obračunov, je leta 2024 v dokumentarni seriji povedal, da velik del leta živi v Mehiki, kjer uporablja ime Carlos.

"Svoje življenje poskušam čim več časa preživljati na prostem," je dejal. 

Doug Korpi

Korpi, ki je eksperiment predčasno zapustil po organiziranem uporu, je pozneje postal zaporniški psiholog v zaporu okrožja San Francisco.

To je Zimbardo povedal v intervjuju za NPR junija 2008. 

Richard Yacco

Tudi Yacco je zaradi depresije eksperiment zapustil dan pred njegovim koncem, poroča Stanford Magazine.

Takrat je bil študent višje šole. Pozneje je delal na področju radijske in televizijske produkcije, nato pa postal učitelj na javni srednji šoli v Oaklandu v Kaliforniji. 

Karl Van Orsdol

Po podatkih njegovega profila na LinkedInu je Van Orsdol postal mednarodni svetovalec na področju energetike in trajnostnega razvoja.

Ukvarjal se je predvsem s podnebnimi spremembami in prilagajanjem nanje, razvojem energetskih rešitev za lokalne skupnosti, ocenjevanjem projektov ter upravljanjem energije. 

Jerry Shue

Shue se je po poročanju časopisa Moab Times leta 2005 preselil v Moab v ameriški zvezni državi Utah.

Je upokojeni pedagog in član upravnega odbora mestne organizacije Youth Garden Project, ki se ukvarja z izobraževanjem in vključevanjem mladih v vrtnarske ter skupnostne dejavnosti. 

John Mark

Po navedbah revije Stanford Magazine iz leta 2011 je Mark živel na območju San Francisca.

Več desetletij je delal kot strokovnjak za medicinsko kodiranje v zdravstveni organizaciji Kaiser Permanente.

Vir: People