Zdi se, kot da se kaj takega dogaja le v filmih, vendar so takšni scenariji v resničnem življenju povsem mogoči. Kako živijo ljudje v vasi Hogeweyk, ki jo nekateri imenujejo največja humana 'laž' na svetu?
Ljudje, ki so na prvi pogled videti povsem običajni, živijo v običajni vasi, hodijo v trgovino in park, vendar vsak njihov korak snemajo kamere. Izkazalo se je, da so vsi okoli njih igralci, celotno okolje pa skrbno zasnovana kulisa. Čemu služi ta velika prevara?
Gre za nizozemsko naselje, kjer je bila resničnost nadomeščena z umetno ustvarjenim okoljem, prebivalci pa se sploh ne zavedajo, da je njihovo življenje del posebne predstave.
Kaj se dogaja v tej prijetni vasici?
Le dvajset kilometrov od Amsterdama leži vas Hogeweyk. Na videz je to povsem običajna nizozemska vas - urejene hiše, trgovine, kavarne in skrbno vzdrževani vrtovi. Prebivalci kupujejo živila, hodijo v kino in se družijo. Vendar je celotna ta idilična podoba pravzaprav skrbno ustvarjena iluzija.
Prebivalce spremljajo skrite kamere, prodajalci, vrtnarji, frizerji in celo mimoidoči na ulici pa so v resnici zaposleni v kliniki.
Hogeweyk namreč ni navadno naselje, temveč specializiran center za ljudi s težkimi oblikami demence. Njegovi ustanovitelji so zavrnili klasičen model domov za starejše z dolgimi bolnišničnimi hodniki, sivimi stenami in turobnim okoljem.
Tu ni osamljenih starostnikov, ki bi cele dneve preživeli pred televizijo. Namesto tega so ljudem omogočili občutek običajnega življenja - imajo svoje hiše, gledališče, pošto in različne interesne klube. Kljub temu je vsak hišnik in natakar v resnici negovalec. Za 150 stanovalcev skrbi približno 250 zaposlenih.
Kako je organizirano življenje znotraj 'predstave'?
Avtorica projekta je medicinska sestra Yvonne van Amerongen. Dolga leta je delala v običajnem domu za starejše in vsakodnevno spremljala trpljenje stanovalcev. Spoznala je, da si nikoli ne bi želela končati v takšnem okolju niti tja poslati svojih bližnjih.
Sanjala je o tem, da bi tem ljudem vrnila občutek normalnega in srečnega življenja. Za uresničitev ideje je potrebovala leta vztrajnosti. Kar dve desetletji je iskala sredstva in se borila za projekt.
Vas so odprli leta 2009. Na sedmih hektarjih površine je bilo zgrajenih skoraj trideset dvonadstropnih hiš. V vsaki živi šest do sedem ljudi, sosede pa izbirajo glede na podobne interese in življenjski slog. Za vsako skupino skrbita eden ali dva nadzornika. Notranjost hiš je opremljena v različnih slogih, ki odražajo navade in okuse stanovalcev.
Pacienti sami odločajo, kdaj bodo zajtrkovali ali kosili. Nekateri obiščejo lokalno kavarno, drugi naročijo postrežbo na dom. Enkrat mesečno prejmejo simbolični denar, ki ga lahko porabijo v trgovini ali restavraciji. Včasih ljudje preprosto vzamejo izdelke s polic in odidejo, ne da bi plačali, pa jih nihče ne ustavi. Za osebje je pomembnejše nekaj drugega - da človeku omogočijo občutek samostojnosti.
Ena od zaposlenih je to opisala takole: "Osebje si zelo dobro zapomni, ali posamezen stanovalec pije kavo s sladkorjem ali brez njega, vendar ga vsak dan znova vpraša. Možnost tudi najmanjše izbire je temelj spoštovanja človekove osebnosti."
Zakaj je takšna 'prevara' koristna?
Raziskave so pokazale, da prebivalci Hogeweyka bolje jedo, se več smejijo in živijo dlje. Razlog je preprost: mirno in zadovoljno življenje lahko naredi veliko za zdravje.
Seveda ima projekt tudi kritike. Nekatere moti že sama misel, da se ranljive ljudi zavaja. Podporniki ideje pa odgovarjajo: kakšna škoda je v tem, če se pacienti počutijo srečne in spokojne?
Antropolog, ki je preučeval naselje, je dejal, da Hogeweyka sploh ne dojema kot lažnega okolja. Po njegovem mnenju gre preprosto za življenjski prostor, kjer imajo ljudje dostop do enakih ugodnosti kot v katerem koli običajnem mestu.
Kako je mogoče priti v to vas?
Sprejemajo izključno ljudi s težko demenco ali Alzheimerjevo boleznijo. Prosta mesta se pojavijo zelo redko, običajno šele po smrti katerega od stanovalcev. Vas od odprtja deluje s polno zasedenostjo.
Gradnja je stala približno 25 milijonov dolarjev, mesečna oskrba posameznega stanovalca pa skoraj 8.000 dolarjev. Del stroškov pokriva nizozemska država s subvencijami, zato družine plačujejo manj. Najvišji mesečni prispevek svojcev znaša približno 3.600 dolarjev, pogosto pa je še precej nižji. Za primerjavo: v številnih običajnih domovih za starejše v Evropi ali ZDA bi bila oskrba še dražja.
Kaj je pomembnejše - denar ali duševni mir?
V običajnih ustanovah so pacienti pogosto zaprti in redko zapuščajo prostore doma. Mnogi se počutijo osamljene in odrinjene. Zdravniki že dolgo opozarjajo, da osamljenost škoduje možganom. Zmanjšuje nastajanje mielina, snovi, ki ščiti živčne celice. Tako lahko sam sistem oskrbe včasih ljudi naredi še bolj bolne.
V Hogeweyku se nihče ne počuti osamljenega. Res je, da to ni zdravilo za demenco, vendar predstavlja drugačen pristop k oskrbi. Ena od hčera stanovalke je priznala, da jo je te bolezni zelo strah, toda obstoj takšne vasi ji daje upanje in njen strah močno zmanjšuje.
Ostaja le želja, da bi se podobni kraji prej ali slej pojavili v vseh državah sveta.
Vir: Mondo
