Žiga Födransperg in David Furlan o tem, kako sta Ljubljano osvojila z Lepo žogo in Dobro vilo

A Žiga in David nista čisto navadna gostinca, ki bi na žar in v pečico brez besed in čustev metala hrenovke, hamburgerje in pice, ampak ju povezuje tudi 20 let prijateljstva ter velik čut za zgodbo in dramatičnost, tudi pri vsakdanjih stvareh. Redko boste možaka v poznih tridesetih letih opazili, da tiho in mirno sedita v svojem kotu ter žulita pir, običajno sta glasna in polna dobrih zgodb in anekdot. Zdaj sta svoje pice in igralsko žilico združila še z režiserjem Iztokom Lovričem ter posnela kratki film 400 letnih časov. V glavni vlogi raznašalca pic, ki naj bi dostavljal že 100 let, blesti Furlan, a se je odlično v eni od stranskih vlog izkazal tudi karizmatični Žiga, sicer med ljudmi veliko bolj znan po vzdevku Fedr.

Že kar nekaj let skupaj 'harata' po Ljubljani. Kako dolgo se v resnici že poznata?

David: Oh, madona. Mislim, da sva imela prav minulo poletje dvajsetletnico.

Žiga: Joj, ampak nisva nič praznovala.

David: Sva, sva, samo se ne spomniš.

Kako pa sta dva prijatelja postala še skupna lastnika picerije Dobra vila? Zakaj prav picerija?

Žiga: Jaz sem itak gostinec po izobrazbi in izhajam iz gostinske družine. Še pred Lepo žogo sem imel lokal na Poljanski. David pa je tudi iz družine, ki ima hotel in restavracijo v Münchnu. Povsem logično sva oba postala gostinca.

In kako sta se spoznala, ob hrani, šanku ali v gledališču?

David: Spoznala sva se seveda v lokalu, v ljubljanskem Trubaru, kjer sem jaz delala za šankom, Žiga pa je bil v vojski in je med vikendi hodil na obiske. No, ko pa je možakar prišel iz vojske, se je začelo veliko sra.... Prej smo ga srali samo za vikende, potem pa vse dni v tednu. Na veliko smo se začeli družiti. Saj me je že mama opozarjala, da isti ptiči skupaj letajo, kar se mi je takrat zdelo zelo zabavno, zdaj pa vidim, da to kar drži. V teh 20 letih se je izkazalo, da odlično skupaj letiva.

Picerija Dobra vila je vajin prvi skupni projekt? Zakaj in kako se je to zgodilo?

David: Tam, kjer je zdaj naša picerija, je bila prej ena precej zanikrna luknja. In Žiga mi je tako nekega dne rekel, ali bi šel z njim pogledat neki lokal v Šiški. Sam sem bil takrat v avtomobilskem poslu, a sem čutil, da je bolje, da se iz njega počasi umaknem in se lotim česa novega. In ko sva šla z Žigo skupaj pogledat tisto krasno luknjo, naju je najbolj navdušilo dejstvo, da je bila notri že bela kuhinja.

Žiga: Pravzaprav sem jaz najprej videl samo prostor in niti nisem vedel, kaj bi midva počela tam notri. Ampak sem takoj vedel, da moram poklicati Davida. Vedel sem, da sam ne bom šel v nov posel, da hočem partnerja. In takrat se nama je nekako pripeljala ideja, da bi imela picerijo in da bi pice dostavljali z motorji. Takrat v Ljubljani ni še nihče dostavljal z motorji, zdaj seveda že skoraj vsi.

David: Ja, za stacionarno picerijo prostor ravno ni bil, saj ima obliko vagona in niti enega okna. Še slabše kot v kleti je. Ampak bila je pa kuhinja, to naju je premamilo. No, osnovna ideja je bila, da gremo na dostavo z mopedi.

Žiga: Začela sva se spraševati, kdaj je kdo nazadnje naročil pico. In pravzaprav se noben ni mogel spomniti. Vsi smo nehali naročati pice, ker so bile pač takšne, kakšne so bile. In tako je padla ideja, da začnemo delati dobre, kakovostne in prave pice z dostavo na dom.

In kaj je v Dobri vili največji hit? Pice ali hamburgerji?

David: Mislim, da je kar pol pol.

Žiga: V osnovi sva želela imeti samo pice, a bi bilo malo pusto. Tako sva dodala še hamburgerje in solate. Največ imamo stalnih strank, zato je fino, da je ponudba malo bolj široka.

David: Največji hit je dunajski orjak, ki je dunajski zrezek v velikosti slonovega očesa.

Žiga: Tudi hamburgerje imamo drugačne. Hodiva naokrog, opazujeva, gledava, pokušava in vse prilagodiva našemu trgu. Ravno zdaj greva spet na mednarodni sejem, da vidiva, ali so kakšni novi trendi v najini branži.

Davida: Seveda vsi naši hamburgerji prihajajo iz Amerike, oni imajo tega kot blata. Seveda pa vse prilagodiva.

Kaj pa hitrost dostave in kakovost hrane? Se lahko pohvalita?

Žiga: Na začetku je bila naša dostava res hitra, največ 20 minut smo porabili od klica do dostave. Ampak že takrat smo vedeli, da tako ne bo šlo vedno, na primer, ko sneži in so nemogoče razmere na cesti, takrat pač ne gre. Tisti, ki tega ne razume, pa naj....

David: Na sestavine res pazimo. Delamo samo z mocarelo, najboljšo moko, testu dodamo tudi malo polnozrnate moke. Vse nabavljamo v Italiji, domovini pice. Res poskušamo delati pravo pico s tankim testom in kakovostnimi nadevi. Včasih je šel človek na pico in je bil še zvečer popolnoma ubit in sit. Po naši pici si prijetno sit.

Žiga, kako pa so se začele srede v Lepi žogi in obvezni hot dog?

Žiga: Začelo se je tako, da smo delali neko prireditev in je ostalo veliko hrenovk, pa nismo vedeli, kaj bi z njimi. Seveda sem takoj rekel, da bom že jaz uredil s hrenovkami. Pekel sem jih na toasterju in nekaj prijateljem poslal sms, naj pridejo na hot dog v Lepo žogo. Potem smo imeli čedalje več ljudi in smo določili en dan v tednu – to je zdaj vsako sredo – hot dog v Lepi žogi. Najprej smo imeli nepisano pravilo, da mora biti vsako sredo ena priloga več. No, zdaj smo prišli že na polno mizo, ampak še vedno kaj dodamo.

David: Seveda, saj se spomnim toasterja, saj sem bil prva stranka. Na šanku jih je pekel.

In kako je potem iz picerije, sicer dobre in priljubljene, nastal kratki film 400 letnih časov, ki je pred dnevi doživel premiero v Kinoteki?

David: Z Iztokom Lovričem se kar nekaj let nismo videli, potem pa smo se končno spet zagledali in mislim, da prav v Lepi žogi. In smo se začeli malo družiti. Iztok je povedal, da pozna fanta, Matevža Zupanca - Kalija, ki ga veseli fotografija, in da bi bilo fino, da se lotimo kratkega filma. Na začetku smo si želeli nekaj zelo kratkega, filmček za na internet. Iztok je naredil scenarij, ki je bil na začetku dolg le nekaj minut. Potem pa smo sedeli in kramljali, predvsem jaz sem govoril, kar tako v en dan kot vedno, Lovro pa je pisal in tako smo počasi prilezli do več kot 25 minut. Mislili smo, da bomo vse posneli v enem mesecu, no, potem se je to raztegnilo na dobro leto dni.

In kam greste zdaj s filmom, kje ga boste še pokazali?

David: Zdaj bomo najprej poskušali priti na SOF, Slovenski oglaševalski festival, če bodo našli kakšno kategorijo za nas. Ampak imamo zveze.

Žiga: Ja, jo bodo pa naredili, mislim kategorijo za naš film.

Kaj pa igra? Gostinca in film?

Žiga: Moram reči, da mi je bilo všeč. Prav našel sem se v svoji vlogi in v igri.

David: Saj veš, kako je. Užitek je bil odvisen od lokacije. Na primer sceno v dvigalu smo snemali v bloku, kjer živi moja stara mama. A ji nisem želel razlagati, da snemamo pri njej, ker bi nas drugače na vsak način hotela spravit v stanovanje. In vse je bilo super, dokler ni v dvigalo stopila moja stara mama.

Najprej me s čelado na glavi niti ni takoj spoznala, pa je samo vljudno pozdravila, potem pa ji je kapnilo, da sem to jaz, in je takoj rekal: Jebela sulc, kaj pa vi delate v dvigalu. In seveda, takoj nam je povedala, da je pri njej v stanovanju veliko lepše. To snemanje je bilo kar stresno, ker nisem bil sproščen. Vse smo delali bolj na črno in na blef, a smo imeli veliko srečo. Večina ljudi je, ko zagleda kamero, kar zadovoljnih in se samo nasmeji. S kamero in nekaj reflektorji človek takoj naredi vtis.

Besedilo: Tina Lucu, foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ