»Zelo opazen je ustvarjalni vzpon mlade generacije režiserk in režiserjev, kar me navdaja z optimizmom«

Letošnji 55. Festival Borštnikovo srečanje si boste verjetno še posebej zapomnili. Zaradi epidemije bo nekoliko drugačen, a kljub zahtevnejšim okoliščinam vam je uspelo ohraniti njegovo temeljno poslanstvo?

Najopaznejša razlika bo manjše število obiskovalcev predstav in drugih festivalskih dogodkov, kar je posledica varnostnih ukrepov za zajezitev epidemije. Program je sicer doživel nekaj prilagoditev, a se ne razlikuje bistveno od lanskoletnega. Ohranjamo uveljavljene programske sklope in mednarodni značaj. Festivalsko jedro ostaja tekmovalni program z devetimi uprizoritvami.

Zaradi negotovosti pri prehajanju evropskih mej smo bili primorani odpovedati nekatera tuja gostovanja, denimo belgijsko predstavo Veliki kozel skupine Cie Mossoux-Bonté, ki smo jo povabili v sodelovanju z Lutkovnim gledališčem Ljubljana in Cankarjevim domom. Pri gostovanju norveške skupine New International Encounter s predstavo Bratje in sestre smo organizirali ekskluzivni neposredni spletni prenos predstave iz njihove gledališke dvorane. Pri predstavah slovenskih producentov za zdaj ni težav, vse so potrjene. Med tujimi predstavami je veliko zanimanja za otvoritveno predstavo Soul Chain skupine tanzmainz v koreografiji mednarodno uveljavljene Sharon Eyal ter Pločevinasti boben enega najuglednejših evropskih gledališč Berliner Ensemble v režiji njihovega umetniškega direktorja Oliverja Reeseja ter igralski izvedbi Nica Holonicsa.

Naše poslanstvo ostaja nespremenjeno - predstaviti najboljše dosežke pretekle gledališče sezone, nagraditi gledališke ustvarjalce in njihove stvaritve, spodbujati kakovost slovenske gledališke ustvarjalnosti, omogočati pretok informacij in izmenjave predstav v slovenskem kot mednarodnem prostoru ter spodbujati raznolikost in povezanost gledališkega prostora in izraza.

Kašno vlogo ima Festival Borštnikovo srečanje v mednarodnem gledališkem prostoru?

Festival ima več desetletno zgodovino in je šel skozi različne razvojne faze, od revijalnega srečanja slovenskih gledališč do kuriranega festivala s tekmovalnim programom. Od leta 2008 festival razvija tudi mednarodni del programa, vendar je bilo Borštnikovo srečanje v širšem regijskem prostoru pomemben festival že v času bivše države, ko je vsaka republika imela svoj gledališki festival. Danes je to srednje velik evropsko primerljiv gledališki festival, ki se od nekaterih drugih razlikuje po razvejanem spremljevalnem in strokovnem programu, s tem pa tudi po celovitosti svoje programske strukture. Tega se morda ne zavedamo, vendar je naš osrednji gledališki festival v mnogih pogledih primerjalno tudi v mednarodnem prostoru na zelo visoki ravni, kar lahko potrdim tudi na podlagi osebnih izkušenj. Mednarodna razsežnost spodbuja uveljavljanje slovenske gledališke ustvarjalnosti v tujini, vsako leto gostimo tuje goste, po drugi strani pa slovenskemu občinstvu ponudimo izbor tujih predstav. Ocenjujemo, da se Borštnikovo srečanje vse bolj uveljavlja tudi v mednarodnem prostoru, kar dokazuje porast interesa tujih gostov. Letos je situacija zaradi epidemije seveda nekoliko drugačna.

Kot umetniški vodja FBS ste festival ob novih programskih sklopih tudi podaljšali, zakaj se vam je zdelo to pomembno?

Festival smo podaljšali zaradi večjega obsega programa in uvedbe novih programskih sklopov. Z Mladim gledališčem, ki predstavlja uvod v festival, se posvečamo razvoju novih občinstev, sledi Študentsko gledališče, ki je nadgradnja tradicionalnega vključevanja študentov ljubljanske akademije. Oba nova programska sklopa sta mednarodno zasnovana, s tujimi predstavami in tujimi gosti. Vključujeta predstave, delavnice, usposabljanja, pogovore o predstavah in pedagoške vidike dela z mladimi. Odziv aktivnih udeležencev in gledalcev je zelo pozitiven, kar pomeni, da je to bil korak v pravi smeri.

V katero smer želite osrednji gledališki festival razvijati v prihodnje?

V zadnjih dveh letih smo izvedli vrsto sprememb in premikov, zato festivalskega okvirja v prihodnjih dveh letih ne bomo bistveno spreminjali, ne nazadnje tudi zaradi tega, ker delamo z omejenimi infrastrukturnimi, kadrovskimi in finančnimi viri. Začeli smo z izvajanjem evropskih projektov, trenutno izvajamo tri, naša dejavnost je postala celoletna, v okviru teh projektov zaposlujemo dodatnih osem oseb, ki delajo na področjih socialne aktivacije in usposabljanja mladih na področju kulture. Okrepiti želimo mednarodno izmenjavo med slovenskim in evropskim gledališkim prostorom, ob tem pa si želimo večje prisotnosti slovenskih gledaliških ustvarjalcev tudi v času, ko ne izvajajo svojega programa.

Kaj so še načrti?

Festival želim še bolj pomakniti k skupnostnim načelom, vključevanju in aktivni participaciji deležnikov. Že letos so programsko zasnovo Študentskega gledališča sooblikovali študentje, podobno velja za strokovna društva in univerzo. Temeljna usmeritev ostaja kakovost vseh programskih enot. Prizadeval si bom, da bo Borštnikovo referenčni slovenski in tudi srednjeevropski gledališki festival, ki ponuja vrhunsko gledališko izkušnjo za vse, gledalce, strokovne goste in ustvarjalce. Ob povedanem pa velja, da ostajamo pozorni in odprti, spremljamo in do neke mere najbrž tudi sooblikujemo razvoj slovenskega gledališkega prostora. Tudi v prihodnjih letih pa ne bomo oklevali pri uvedbi izboljšav in prilagoditev, ki bodo obetale dvig kakovosti festivala.

Kot ste zapisali v uvodniku letošnjega festivalskega kataloga, FBS občinstvu ponuja najboljše in najvznemirljivejše gledališke predstave. Gre za prerez pretekle sezone. V kakšni kondiciji je slovensko gledališče?

Trenutno predvsem zelo zaskrbljeno. Prihodnost je negotova in že prihodnji teden lahko prinese ukrepe, ki bodo imeli zelo negativne posledice za slovensko gledališče. Najslabše, kar se lahko zgodi, je ustavitev javnega delovanja gledališč oz. prepoved delovanja kulturnih institucij. Če pride do tega, bo najbrž potrebna interventna državna pomoč, v nasprotnem primeru številni nevladni producenti in ustvarjalci ne bodo preživeli tega obdobja, problemi pa bodo tudi v institucijah. V javnem delu gledališke mreže je nekoliko bolje, ker je stabilno financiran, kar je zelo pomembno. Sicer pa pretekla gledališka sezona ni posebej izstopajoča, javni zavodi so delovali stabilno in skladno s svojimi repertoarnimi politikami. Pri neodvisnih producentih je bilo opaziti upad produkcije večjih in zahtevnejših formatov, kar je gotovo nekoliko zaskrbljujoče, sploh v perspektivi. Zelo opazen je ustvarjalni vzpon mlade generacije režiserk in režiserjev, ki traja že nekaj let, kar me navdaja z veliko optimizma za prihodnost slovenskega gledališča. Estetska profiliranost in domišljenost njihovega ustvarjalnega dela me navdušuje.

Agnes Jež

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord