Zgodovinarka Mateja Ratej o hitlerizmu v Mariboru in okolici pred drugo svetovno vojno

Kot pokažete v svoji knjigi, se je hitlerizem v tridesetih letih 20. stoletja v Mariboru in okolici množično utrjeval v razslojeni družbi. Pri krepitvi nacistične ideje med štajerskim prebivalstvom ni šlo toliko za organizirano politično gibanje kot za privid o boljšem življenju, ki mu je zaradi socialne neenakosti začelo slediti vse več ljudi, kajne?

Kot razkriva okrog 150 kazenskih spisov mariborskega okrožnega sodišča, ki so obravnavali kaznivo dejanje hitlerizma, pri slovenskih Štajercih v desetletju pred drugo svetovno vojno ni šlo za organizirano politično delovanje in niti ne za poznavanje nacistične ideologije, ki se v tistem času tudi še ni v polnosti razgalila. Podobno kot danes se tudi tedaj običajni ljudje niso ukvarjali s podrobnostmi ideoloških vprašanj, temveč so v Hitlerjevem rajhu videli zgled urejenih socialnih razmerij, kakršna so pogrešali v prvi jugoslovanski državi. Mariborčani in okoličani so čutili, da je Kraljevina Jugoslavija v socialnem pogledu še zlasti zapostavljala »obmejni« Maribor – pod tem imenom, ki je nakazovalo, da je zaradi robnosti potrebno posebne pozornosti, se je mesto zarisovalo v tedanjem imaginariju. Izobraženski sloj, ki je bil večinoma poudarjeno privržen slovenstvu, pa je dodajal še, da država ni storila dovolj za preprečevanje širjenja hitlerizma.

Odnos do Jugoslavije in narodna identifikacija sta bila na Štajerskem v 30. letih 20. stoletja zapletena.

Glede na dolgo trajanje avstrijskega in avstro-ogrskega predstavnega sveta, katerega del je bil štajerski prostor, in glede na svojo lego na meji med slovanstvom in germanstvom je razumljivo, da jugoslovanska država v dvajsetih letih obstoja ni uspela vzpostaviti dovolj trdnega skupnega simbolnega prostora, ki bi bil zmožen kljubovati velikim družbenim premikom v evropskem prostoru v desetletju pred drugo vojno. Ob družbeni zaostritvi se je tako kmalu pokazalo, da starejše Štajerce v avstrijski/nemški kulturni krog vabi nostalgija, mlade pa dražljivost prepovednega nacizma kot novega radikalnega političnega pojava. Oboje pa je k temu dodatno spodbujalo dejstvo, da so se k nacizmu jasno obrnili štajerski pripadniki gospodarsko močne nemške narodne manjšine, od katerih so bili mnogi Slovenci ekonomsko odvisni.

»Krvava resničnost, zgodovina resničnosti (…) je skrita po policijskih arhivih,« je del citata pisatelja Vitomila Zupana, ki ga navajate v uvodu v knjigo. Sodni spisi so bili namreč osrednji vir vaše raziskave, ki razkrivajo socialne in mentalne prostore razmaha hitlerizma na Štajerskem, in sicer tako na ravni posameznika kot v širšem družbenem kontekstu.

Kazenski spisi so izredno bogat vir za raziskovanje miselnosti določenega časa in prostora, saj ob uradnih zaznamkih, evidencah idr. »mrtvih« ostankih preteklosti polno razkrivajo nekdanje »živo« tkivo. Akterji kazenskih spisov pred pravosodnimi organi marsikaj skrivajo – predvsem podrobnosti kaznivega dejanja –, a ob tem zaradi nepozornosti na vse ostalo tudi ogromno razkrivajo, zlasti navidez nepomembne podrobnosti svojega in družbenega vsakdana. To slednje pa je pravzaprav glavni cilj tovrstnih kulturnozgodovinskih in historičnoantropoloških raziskav, da namreč skušamo skozi anomalijo posameznika prodreti čim globlje v razumevanju širšega družbenega konteksta, razumeti pretekle družbene zakonitosti, da bi lahko tako pravilneje prevajali pretekle reakcije, dogodke, dogajanja, procese, družbene dinamike ipd.

Med pripadniki hitlerizma na Štajerskem v spisih prevladujejo tri družbene skupine?

Za hitlerizem se je med štajerskimi Slovenci vnemalo zlasti mestno delavsko in obrtniško prebivalstvo ter okoliško kmečko prebivalstvo, še posebej kmečki najemniki, med njimi predvsem viničarji, katerih socialni položaj je bil izrazito neurejen. Z delodajalci (lastniki vinogradov) so živeli tako rekoč v fevdalnem odnosu. Hitlerizem je bil tako ob Mariboru močno razširjen med prebivalstvom revnih področij Haloz, Slovenskih goric in Kozjaka.

Kot opozarjate, slovenski privrženci hitlerizma – za razliko od nacistično usmerjenih pripadnikov nemške manjšine na Štajerskem – nacistične ideologije niso poznali dobro, temveč so jo sprejemali predvsem skozi to, kar je iz javnega prostora prišlo do njih?

Kraljevina Jugoslavija je bila v tridesetih letih diktatura, ki je med drugim strogo nadzirala pisanje časnikov in državljanom nasploh omejevala politično delovanje. Glavni komunikacijski kanal, po katerem so do slovenskih Štajercev pronicale novice o Hitlerjevem redu, so bili tako številni sezonski delavci, ki so se vračali z dela v rajhu ali nemški Avstriji, od koder so prinašali denar in novice o urejenosti delovnih razmerij. Če vemo, da je svetovna gospodarska kriza v tridesetih letih 20. stoletja krepko zajela tudi jugoslovansko državo, lahko razumemo, da je brezposelni ali iz svojega bivališča deložiran Mariborčan in okoličan pričakujoče čakal na vpad nemške vojske.

Vpogled v sodne spise pokaže tudi to, kako so širše politične razmere vplivale na pravno resničnost. Če so na mariborskih sodiščih pripadnikom hitlerizma leta 1938 izrekali najvišje zaporne kazni in pogosto tudi strogi zapor, so s približevanjem vojne sodniki tovrstne primere zaključevali zgolj z oprostilnimi sodbami, vse več pa je bilo pritožb mariborskega tožilstva na premile kazni. Pri preganjanju slovenskega hitlerizma pa je vse bolj popustljiva postajala tudi policija?

Po nemški priključitvi Avstrije leta 1938 so se tudi razmere v Mariboru približevale vrelišču, nastopila je množična psihoza prebivalstva, ki je bilo trdno prepričano, da je po nemški zasedbi čeških Sudetov in Avstrije sedaj na vrsti severna jugoslovanska meja. Temu primerno je začela agresivneje javno nastopati tudi štajerska nemška manjšina v okviru Kulturbunda, ki je bil v skladu s približevanjem jugoslovanske politike Nemčiji leta 1939 osvobojen prepovedi delovanja. Kot kažejo kazenski spisi, so tedaj v društvo vstopali tudi številni Slovenci. Mariborski sodniki so v bili v opisanih okoliščinah pri obravnavi in odmerjanju kazni prepuščeni lastnemu pogumu, bili so zadnji branik pred širjenjem hitlerizma v službi države, ki je s predajanjem primerov hitlerizma s pristojnega beograjskega Državnega sodišča za zaščito države rednim sodiščem nespretno krmarila med integriteto države in uklanjanjem nacistični Nemčiji.

V knjigi o hitlerizmu govorite tudi skozi zgodbi o nemškem odvetniku Lotharju Mühleisnu in slovenskem viničarju Josefu Hammerju iz Metave, katerih družini sta bili pred drugo svetovno vojno ekonomsko povezani. Med raziskovanjem ste se srečali s potomci obeh. Kako se vnukinja nemškega odvetnika Mühleisena sooča z nacistično preteklostjo svoje družine?

Brit Mühleisen se je pogumno in brezkompromisno lotila raziskovanja družinske preteklosti, obremenjene z nacizmom, o kateri od bližnjih ni izvedela veliko. Njena odločna trditev, da je »o teh stvareh treba govoriti«, je bila tudi zame potrditev, da lahko razgrnitev kazenskih primerov hitlerizma z umestitvijo v široko kompleksnost družbenega dogajanja razbremeni potomce, ki z branjem monografije razumejo, da posamezni primeri hitlerizma niso del zakladnice zasebnih družinskih patologij, temveč intenzivnega množičnega dogajanja v času velikega spopada idej o prihodnjih družbenih ureditvah.

Za Metropolitan napisala Vanda Božič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord