Zoran Predin: Umetniški proces ima svoje zakonitosti, rezultati so vedno plod nekega iskanja

Na plotu luknja in napis: »Poglej skozi.« Na drugi strani Franz je stal s krvavo žico v roki. Verz, s katerim se je leta 1979 v beli svet podal Lačni Franz, objavljamo za ilustracijo, kako so se časi spremenili. Današnji rokerji niso več jezni, ampak osamljeni, pa ni čudno, da sanjajo o tem, kako napolniti stadion. Zgodba o tipu, ki so mu vsi srali po glavi in se je odločil, da po svoje uredi zadeve, tja seveda ne sodi, z njo ne moreš prodajati kozmetike.

Ko se je na krilih panka in s svetlo podobo Buldožerja pred očmi v mestu ob Dravi pojavil Lačni Franz in je Maribor kot prestolnica slovenskega rokenrola dosegel enega svojih civilizacijskih vrhuncev, je bil Predin star 21 let in absolvent pedagoške fakultete. (Še isto leto je začel poučevati na osnovni šoli v Jurovskem Dolu, kjer je do naslednjega septembra skrbel za slovenščino, angleščino, knjižničarstvo in spolno vzgojo.) Preostala Slovenija tega, da se pod Pohorjem dogaja nekaj velikega, ni opazila, pa so Lačni Franzi vse do leta 1983, do plošče Ne mi dihat za ovratnik, večinoma nastopali v drugih jugoslovanskih republikah, v Zagrebu, Beogradu, Sarajevu, celo v Skopju (v katerem bodo, mimogrede, konec aprila začeli kratko jugoslovansko turnejo) in spravljali tamkajšnje kritike v zadrego.

Kam znotraj novega vala sodijo in kaj igrajo? Padale so oznake kot artistični rock, rock jazz, punk jazz, rock šanson ipd. Peterica, ki je sestavljala danes kultni hibrid lumpenproletarskih načinov oblačenja in obnašanja, se na to ni čisto nič ozirala. »Mi smo gazili svoje,« pravi Predin. »Ko bi lahko dosegali prodajne rezultate, ko bi se morali urediti in jahati konja, ki je zmagoval, smo, tisti hip, ko nam je to kdo omenil, tega konja zaklali in pojedli.«

Lačni Franz je gazil do leta 1997, do svoje devete velike plošče, ko se je Predin naveličal biti mlad in usnjen, zapustil skupino in odšel iz Maribora. V Ljubljani je začel ustvarjati bolj umirjeno glasbo in bi najbrž še danes mirno skladal svoje, če ga ne bi zmotil razcvet slovenskega turbofolka. Odzivi na njegov protest zoper to, da sprejemamo to glasbeno zvrst in njena precej omejena izrazna sredstva kot civilizacijski davek, so bili zanimivi.

Nekaj časa se je zdelo, da obstajajo v Sloveniji samo še takšni, ki mislijo, da ga daje zavist, ker pritegnejo Špelini&Špelčini joški več pozornosti kot njegova poezija. Proti takšnim obtožbam se je težko braniti, ne pomaga, pa če stokrat zanikaš. Te pa lahko razjezijo. Mogoče je tudi zato po 12 letih zbral druge štiri stare prdce in oživil Lačnega Franza. Da pokaže, kdo je tu nor. Še vedno z usnjeno jakno, ki jo je na začetku glasbene kariere kupil za liter vina od nekega poštarja, le gumbi so zdaj odprti.

S Predinom smo se pogovarjali sredi januarja, ko je urejal še zadnje podrobnosti za tri februarske valentinove koncerte v Cankarjevem domu, že desete po vrsti.

Je organizacija koncerta po skoraj treh desetletjih muziciranja še vedno izziv?

V vsebinskem smislu postaja to vedno večja obveznost. Občinstvo sem tako razvadil, da mi zdaj zaupa in pričakuje vsako leto enako ali še malo večje presenečenje. Pol koncerta sestavlja železni repertoar, to so pesmi, ki jih moram zapeti, drugo polovico koncerta pa sestavljajo nove stvari, ampak vse morajo biti zaigrane na nov način, malo drugače. In zato začnem takoj po koncertih razmišljati o naslednjem letu.

Tudi zdaj že vem, kaj bo leta 2007 in verjetno tudi že leta 2008. Letos, recimo, ob 10-letnici, imam dve skupini. Orkester Adijo pamet, s katerim smo igrali gipsy swing, ki je označil devetdeseta leta, in pa Žive legende, ki so s svojim akustičnim programom označile novo tisočletje. S kombinacijo teh dveh bendov in z gostom Borisom Cavazzo, ki je po novem moj kolega, bomo naredili nekaj, kar bo nadgradilo dosedanje izvedbe posameznih pesmi. Tako da lahko nekdo, ki hodi na moj koncert, sliši Praslovana na deset različnih načinov.

Obstaja formula za uspešen koncert?

Ne, ne obstaja. Pomaga to, da verjameš v tisto, kar počneš, da to počneš visoko profesionalno, da izbereš sodelavce, ki koncert profesionalno izpeljejo. Stvar je toliko napornejša, ker sem nekako sam režiser dogodka. Sam izberem vsebino, izmislim si vse, razen luči in scene, pa tudi sceno navsezadnje, čeprav mi je pri njej zadnja leta zelo pomagala Meta Hočevar. Po izkušnjah vem, da prvih 15 minut postavi koncert. Če nekdo po 15 minutah ni zbujen, lahko potem delaš karkoli, pa ga ne boš prebudil.

Se pravi, da je treba koncert začeti z uspešnicami?

Ni nujno, da so uspešnice. Pomembno je, da presenetiš, pritegneš pozornost. To je tako kot v šoli. Jaz sem po izobrazbi učitelj. Ko prideš notri, moraš razred motivirati, da ti prisluhne. Če ti to ne uspe, si 45 minut vrgel stran. Enako je s koncertom.

Kako pa to narediš?

Na različne načine, vedno drugače. Vedno imam pred očmi, da sedi med občinstvom nekdo, ki je tam mogoče že desetič. Se pravi, da mu starih vicev ne bom prodajal, moram si izmisliti kaj novega, in to ponavadi napravim vsako leto.

To je najbrž precej naporno?

Ja, ostati originalen je izziv. Poleg tega gre vseeno za koncert. Jaz sem ga v preteklosti že kombiniral z vizualnimi pripomočki, vrteli smo filme, projicirali fotografije, igrali smo se z lučjo, pevci so prihajali z različnih koncev dvorane ... vse tisto, kar ti prostor dopušča. To je en način, drugi je pa čisto vsebinski. Eno leto sem prišel pred zaveso in igral na ukulele.

Skratka, uvod je precej pomembna stvar, saj pritegne pozornost, je pa potem treba nastopati še tri ure in pol. Potem je problem, ko televizija snema koncert in potrebuje malo več luči, Slovenci smo pa v polmraku malo bolj sramežljivi. V temi smo mnogo pogumnejši.

To občinstvo je, domnevam, zelo kritično. Tu ne gre za pijani študentski žur?

Ne, seveda ne. Občinstvo na teh koncertih je tudi starostno zelo raznoliko. Jaz jih imenujem sorodne duše. Ljudje, ki radi raziskujejo, eksperimentirajo in ki na začetku koncerta z veseljem ne vedo, kaj se bo zgodilo. Kakšno leto sem imel izredno uspešne štose in najave in sem moral prav paziti, da me ni zaneslo, sicer bi trpela muzika. Vedel sem, da bi naslednji vic sedel, pa sem ga moral žrtvovati, sicer ne bi prišel s programom skozi.

Ampak mnogi pridejo na te koncerte verjetno tudi zato, ker ste atrakcija in potem kdaj drugič mirno zavijejo še na kak Atomik Harmonik?

S tem se sploh ne ubadam. Že nekaj časa razlagam, da naj vsakdo posluša tisto, kar mu je všeč. Nič me ne moti, če je komu všeč oboje. Moj odnos do turbofolka je zapleten samo, ko govorim o tem, koliko pozornosti dajejo mediji mladim garažnim bendom, ki hočejo spremeniti svet, in koliko skupinam, ki jih sami ustvarijo in so namenjene izključno služenju denarja.

To je edini konflikt, pri katerem sem se angažiral. Seveda, drugi so mi potem nalepili, da ne maram turbofolka, da ne maram Špelc ... Po človeški plati jih sploh ne poznam in a priori nimam nič proti kolegom, ki igrajo tovrstno glasbo. Vsaka glasba ima svoja ušesa. Zdi se mi, da mi je po letu in pol uspelo nevtralizirati to obtožbo, ki se je nanašala na neko osebno diskvalifikacijo. Če že niso mogli argumentirano polemizirati z menoj, so me pa skušali diskreditirati, češ da sem itak zadrt moralist, ki drugim soli pamet, kaj naj poslušajo.

Nimam časa za te stvari, niti nisem takšen, pa še ljubi se mi ne. Tako da izbirati si občinstvo na tak način, da bi s svojim delovanjem skušal vplivati na to, kdo naj hodi na koncerte in kdo ne, absolutno ne pride v poštev. Tudi prej omenjenim ne bi škodilo, če bi si kdaj prišli ogledat, kaj počnem. Jaz lahko vidim te harmonikarje in kaj počnejo povsod 24 ur na dan, oni pa mene ne morejo videti drugače, kot da pridejo na moj koncert.

Se pravi, da vam ni žal, da ste se angažirali proti šundu v slovenski glasbi?

Ne, žal mi je, da nisem znal artikulirati svojih misli tako, kot sem si želel. Če govoriva o tisti oddaji Trenja, je ta zasnovana tako, da se je tam treba prepirati za besedo, kar ni v mojem značaju, ampak če jo že dobim, pa rad povem misel do konca in rad debatiram argumentirano, ne pa z nekimi medklici. Tam so me poskušali diskreditirati z lažmi in sem malo izgubil živce in pravzaprav nisem nikoli dobil priložnosti povedati, kar mislim. Po drugi strani pa je bila oddaja precej čudno nastavljena.

Že tisto vprašanje, ali sodi harmonika v slovensko glasbo, je bilo popolnoma narobe nastavljeno. Seveda sodi. Jaz sem jo z Lačnim Franzem vrnil v rokenrol. To je dejstvo. V tisti oddaji pa so se vrteli videospoti tistih medijskih skupin, ni bilo pa niti enega vizualnega zapisa kakšne mlade garažne skupine ali projekta, ki ponuja vsebino. Precej enostransko, je pa bilo koristno, ker so ljudje začeli glasno razmišljati o tem in se začeli zavedati, da otrokom v vrtcih servirajo samo eno vrsto glasbe in jim z njo za vedno pokvarijo okus. Otroci so skupina, in če je večina za tisto pogrošno, potrošno muziko, se ji zaradi družbe podredi še tista manjšina. Kar je seveda slabo.

Kaj vam je šlo bolj na živce pri očitkih, ki so leteli na vas? To, da zavidate trenutni uspeh tovrstnim glasbenikom, ali to, da bi se že morali posloviti od nekega svojega privilegiranega položaja pri glasbenih urednikih radijev kot »dvorni glasbenik blizu krogov LDS«?

Najbolj so me razkurili anonimneži. Bilo je ogromno anonimne žaljive pošte. Tudi ustavljali so me na cesti, čeprav se je to potem zasukalo in so me začeli ustavljati tisti, ki so mi čestitali. Čez nekaj časa so se mi mnogi, ki so bili tiho, na samem izpovedali, da tudi oni mislijo enako kot jaz. Sam sem se vedno držal bolj po strani, zase mislim, da sem bolj volk samotar. Tudi kar se tiče tega eldeesovskega kroga. Mislim, da so bili nekateri moji kolegi mnogo boj navzoči na njihovih prireditvah kot jaz.

Niti nisem bil del nobene pankovske scene, nikoli nisem pripadal kakšnemu glasbenemu gibanju. Vedno sem bil kantavtor, igral avtorski rokenrol, kasneje gipsy swing, edini pri nas. To svobodo sem si vedno pustil popolnoma odprto. Nisem član nobene stranke in kot simpatizer, levičar sem se udeležil nekaterih stvari, za katere sem pač mislil, da sodijo v moj pogled na svet, ali sem se pa udeležil tistih stvari, kjer so mi plačali honorar. Že v tistih starih časih prvih, drugih, tretjih volitev sem povedal, da nikoli ne nastopam za stranko, ampak za honorar. In sem tudi zahteval, da se moj nastop izvede pred politično vsebino kakšnega srečanja ali po njej.

Bi nastopili tudi pred srečanjem SDS, če bi plačali?

Po moje ja. Za ekstremiste ne bi, za kakšne fašiste. Verjamem, da je v SDS kup ljudi, ki bi jim bila všeč moja poezija in so absolutno vabljeni na moje koncerte.

Se ne strinjate z oceno, da bo že čas pokazal, kaj je kakovostna glasba in kaj ne?

Včasih je bilo tako. Zdaj pa ne več, ko so mediji tako strahovito razviti, ko obstaja internet, televizija, ogromno radijskih postaj, veliko časopisov. Zdi se mi, da se je v tej tranziciji nekaj zgodilo, in sicer je rek, da bo čas postavil vse na svoje mesto, postal zelo relativen. Prva taka anomalija je, da v krizi rokenrola kot naprednega gibanja – se pravi, to je zdaj posel, ne nosilec naprednih idej – oče in sin poslušata iste bende. Tudi če so to Rolling Stonesi ali Doorsi, je to malo čudno, nenaravno. Potem se je pa zgodilo to, da so se mediji povezali in začeli sami ustvarjati glasbene skupine, glasbene projekte.

MTV, ki je bil včasih nosilec novosti, je postal kanal za prodajo izdelkov ciljni skupini. Muzika je podrejena splošnemu okusu in niti več ne lansirajo novih trendov, ampak samo še prodajajo vložke, pijačo, kozmetiko, osvežilne stvari in tako naprej. To je zdaj MTV. V desetih letih se je vzgojilo občinstvo, ki je popolnoma odvisno od tega, občinstvo, ki nima privzgojenega gena radovednosti in ki bi reklo: O. K., to je to, kar mi ponujajo, ampak zdaj si bom pa še sam poiskal kakšne druge stvari za primerjavo.

Tega ni, zavladalo je enoumje. To se v družabnem življenju zelo pozna. Omenil sem že vrtec in šolo. Od 30 učencev jih 27 posluša isto skupino, ki jim je marketinško vsiljena. Starši so, če nočejo, da bi bil njihov otrok izobčen, prisiljeni kupiti takšno ploščo, jih peljati na koncert te skupine, jim kupiti takšne zvezke ...

Govorite iz svojih očetovskih izkušenj?

Tudi, čeprav se tega nisem šel, vem pa, da so imeli težave moji prijatelji. Potem se je pojavila popolnoma nasprotna miselnost, kot jo je poznala moja generacija. Mi smo hoteli biti drugačni, originalni. Hotel si se obleči po svoje, živeti po svoje. Zdaj hočejo vsi biti enaki, imeti enake hlače, enake stvari.

To je že znak, da je turbokapitalizmu uspelo priti do genov. Potrošništvo, nagradne igre predstavljajo način življenja, v katerem originalnost, trud, delo, vse te stvari, niso več na prvem mestu. Pomembno je to, da si zraven, da sodeluješ v nagradni igri, da navijaš in kupuješ izdelke, ki te bodo naredili srečnega. Skratka, si del večine, večina vlada brez milosti in brez pardona.

Ampak pri vsaki generaciji se nekoč najbrž zgodi, da začne govoriti, kako je bilo včasih bolje. Ste kdaj pomislili, da gre pri vaši kritiki sedanjih razmer mogoče tudi za to?

Sem. Moram priznati, da nikakor nisem nostalgičen na ta način. Skoraj nikoli se ne pogovarjam, da je včasih luštno bilo, zdaj pa ni več tako. Vsaj ne, kar se tiče mojega dela. Skorajda ne poslušam stvari, ki sem jih delal pred desetimi leti, ne sodelujem pri gostilniških tarnanjih, zanima me samo prihodnost. Kar se pa tiče nekih človeških vrednot, pa enostavno, če pogledam generacijo gimnazijcev izpred desetih ali 20 let in jo primerjam s sedanjo, opažam med njimi razlike.

Razlike v izobrazbi, razlike v radovednosti, v smislu za humor. Te razlike so objektivne in nimajo nobene zveze s tistimi nostalgičnimi »včasih je bilo bolje«. Mladi so skozi čas enaki v svojih željah in željah ter lakoti po teh stvareh, ampak zdaj so trgovci spoznali, da so otroci in mladostniki najboljši ključ za vstop v družinski proračun. In so se jih lotili sto na uro.

 Pred leti ste v nekem intervjuju dejali, da mlajša generacija Praslovana ne doživlja več kot protestno pesem proti komunizmu, ampak kot upor proti staršem. Pa se ni sedanja generacija nehala upirati staršem?

Ja, zdaj sva že pri teh, ki nočejo oditi od doma, pri generaciji, ki izkorišča svoje starše, dokler se da in bi ostali doma do penzije. Po tem se strašno razlikujejo od nas. Jaz sem hotel izginiti čim prej, in tudi sem, z 18 leti sem šel. Tisto, kar sem takrat rekel, je verjetno veljalo za neko vmesno generacijo, danes pa Praslovana pojejo kot – vsaj moj feedback je tak – na retro način. To je bojevniška pesem in te zadeve doživlja vsakdo po svoje. Letos sem imel z orkestrom Adijo pamet koncert v kleti Oražnovega doma za medicince in medicinke, za študente skratka. Ta koncert je bil tako dober, da sem uro in pol pel in so peli z menoj od začetka do konca. Kar na jok mi je šlo. To je največja nagrada, ki sem jo dobil, to mi tudi največ pomeni. Vse drugo pride in gre, te stvari se mi pa zdi, da so tiste, ki postajajo del življenja teh mladih ljudi. Kadarkoli slišijo te pesmi ali jih zapojejo, jim zbujajo neke asociacije, neke spomine. Zaradi takih feedbackov še z veseljem delam naprej.

Razmišljal sem že o tem – pred dvema, tremi vprašanji sva načela temo o tem, da sem že predolgo na sceni, da bi se moral umakniti in tako naprej –, da bi me po naravni poti morali zamenjati kolegi kantavtorji, ki bi bili boljši, drugačni, ki bi me zasenčili. To je naraven proces in jaz bi se lahko na trepalnice postavil, pa tega ne bi mogel preprečiti, ampak za zdaj se mi zdi, da ne vidim nekih dreves, ki bi zrasla višje in me kmalu zasenčila. Druga stvar je pa ta, da kakovost ni konkurenčna. Če bom ostal konkurenčen znotraj tistega, kar sem, in se bo pojavil še kdo nov, ki bo tudi kakovosten, se ne bova izključevala.

Prav nasprotno, dopolnjevala se bova. Recimo, moj sin Rok je s prijateljem Gregorjem Strmeckim posnel CD-pesmi. Je izjemno dober kitarist, odličen avtor, tudi izvajalec ... On je boljši od mene. In sem zelo srečen, da je boljši, ker bi bil kot oče v zelo grozni situaciji, če bi bil sin slabši in bi poskušal na isti sceni kot jaz. Če učenec ni boljši od učitelja, je slab učitelj.

Ste kdaj primerjali Maribor leta 1979, ko je nastal Lačni Franz, z današnjimi časi? Kdo so bili tedanji Atomik Harmonik, kdo Siddharta? Ali danes obstaja Lačni Franz?

Vsak čas ima vse te svoje kategorije, ki so primerljive. Mi smo imeli takrat ... Moral bi se prav spomniti, mogoče so bili kakšni popevkarji, narodnozabavna glasba. Sam sem nehote sprožil tisti hibrid. Še vedno mislim, da je pesem Naša Lidija je pri vojakih gen, iz katerega se je razvil turbofolk. (smeh) Ampak mi smo se takrat distancirali od tega. Sami sebi smo bili predskupina in igrali to pesem. Kot Lačni Franz smo jo že izvajali, nikdar je pa nismo posneli. To je bila parodija na neke zadeve, ampak očitno je v slovenskem okusu našla dovolj zaledja, da se je potem pojavila še Debela deklica pa Henček je posnel tisto o valčku in polki in rokenrolu.

Skratka, harmonika je dobila domovinsko pravico in zdaj imamo, kar imamo. Če se spomnim tistega časa, kako smo se norčevali iz avstrijskega rokenrola, danes se mi pa zdi, da so Avstrijci, kar se tiče glasbene scene, džezovske in druge, kakovostnejši. V Mariboru leta 1979, v zadnjem letu Titovega življenja, so imeli komunisti slabo vest, vse je bilo strah, kaj se bo zgodilo. Mi smo hoteli spremeniti svet, bili smo izredno kritični in jaz sem na veliko grozo svojih staršev pisal takšne pesmi, ki bi me lahko pripeljale v zapor. Nekako je bil tisti čas popolnoma neprimerljiv z današnjim. Lahko bi prišli na isto, če bi se enoumje, ki se v nekih osnovnih nastavkih zdaj postavlja, ko hoče imeti ena partija vse pod kontrolo, drastično nadaljevalo.

Maribor je bil v času Lačnega Franza glavno mesto rokenrola v Sloveniji. Zakaj?

To se pač zgodi. Nastane neka klima, zrastejo bendi ... Ljubljana je prevladovala na pank sceni, mi pa smo bili glavni, ko se je pojavil novi val. Imeli smo prvi pravi ska bend, Skakafce. Maribor je imel skupino Preprorod, ki je bila še najbliže tršemu rokenrolu, mehkejšemu panku, če to spredalčkamo, Lačni Franzi smo pa prižgali svečo na oltarju Buldožerju in skušali s črnim humorjem, z angažirano socialno držo, manj politično, socialno pa zelo, spreminjati svet. Tam nekje na začetku osemdesetih je bil mariborski novi val izredno močen. V jugoslovanskem smislu.

Kaj pa zgodba o vašem praznovanju rojstnega dne na Mariborski koči na Pohorju in Otu Rimeletu, ki vas je tam slišal igrati na kitaro in povabil v bend. Tja ste prinesli ime, če se ne motim?

Tja sem prišel nekega ponedeljkovega večera in sem moral opraviti avidcijo. Klaviaturist in basist sta me preizkusila, kaj in kako visoko pa nizko lahko pojem. Potem so ugotovili, da me prepevanje Child in time skupine Deep Purple sploh ne zanima, da so mi bliže kakšni Doorsi ...

Morali ste prepevati Child in time?

To so mi ponudili kot eno od opcij. Potem sem jim povedal, da imam pri puncah največ uspeha, če zaigram na kitari (zapoje) Feelings, nothing but the feelings ... Seveda, to njim ni bilo najbolj blizu, pa smo zato opustili ta del. Potem so me poslali ven, staknili glave (smeh) in me sprejeli v bend. Takoj na naslednji vaji sem prevzel oblast in rekel, da bom spremenil ime.

Do takrat se je skupina imenovala Zeus. Po vzoru Buldožerjev so se hoteli preimenovati v TG 90, kar je oznaka za neki model buldožerjev. Potem je bilo v igri ime Brez omejitev, kar je v bistvu povedalo, kaj bi radi počeli. Jaz sem takrat bral Kavelj 22, v katerem nastopa Lačni Joe in se mi je zdelo, da smo tudi mi lačni sprememb. Takrat je v Mariboru kraljevala disko muzika, Boney M ...

Se pravi, da ste ime izbrali zaradi pomena, ne pa njegovega lika, ki v Kavlju 22 doživlja nočne more in podobno?

Ne, ne, vsebina lika je drugačna. On je bil tak pehfogl (osmoljenec, op. p.), bi rekli. Ne, lačen sprememb, lačen muzike, lačen življenja. In pa Franz zato, ker pri nas ni Joejev, čeprav smo imeli v Mariboru enega posebneža s tem vzdevkom. Tisti z je ostal čisto zaradi likovnih razlogov. Kot c odgrizne vogal imenu Lačni Franz, z ga pa nekako zaključi. In ta z nam je pozneje povzročal veliko težav. Še dandanes se radi zmotijo. Če se zdaj spomnim, kako smo na prvem koncertu na Drugi gimnaziji presenetili občinstvo, se mi zdi, da je bila kombinacija nas petih zgodba o uspehu.

Je res, da ste Praslovana napisali, preden ste se pridružili skupini?

Ne, ni res. Igral, preigraval sem pesem Stari vojak, ko sem bral Od tod do večnosti. Tam je ta komad bluz. Ko sem šel mnogo let kasneje poslušat komad v filmu, sem ugotovil, da je čisto drugačen. Naredil sem tako romanco. To sem igral takrat na Pohorju, ko sva se srečala z Otom. On je to slišal in sem mu je zdelo zelo zanimivo. V tistih razmerah je bila to pesem proti JLA, proti vojski, vsi smo jo tako dojemali. Tudi policija. Kontrolirali so nas tako, da smo morali vsak koncert prijaviti, prinesti besedila na policijsko postajo. To se danes zdi neverjetno, ampak, ja, jaz sem moral tam z nekimi miličniki razpravljati o posameznih tekstih.

Zato torej tisti verz v Praslovanu: da so zabelili vse, kar se je zabelit dalo?

Ja, seveda, to je bila šund komisija, pa smo morali zajebati spremeniti v zabeliti. Razpravljal sem s komandirji milic, kdo je to Praslovan, in ko sem bil v Ljubljani, sem rekel, da je to nekdo iz Maribora. Potem je pa v redu, so rekli. Ker je Stari vojak tekst Jamesa Jonesa iz romana, pa jaz nisem mogel biti kriv. Na nekem koncertu v Celju, mislim, da leta 1986 ali 1987, smo dobili poročilo, naj ne izvajamo Praslovana in Zdravljice. Jaz je nisem smel zapeti. Ne spomnim se, za katero priložnost je šlo, ampak hala Golovec je bila polna in v nekem trenutku butne za nami za oder kakih 50 miličnikov v polni opremi.

Videl sem, da gre zares in smo se spomnili dobre finte. Intonirali smo Praslovana, da ga je publika zapela. Jaz nisem niti pisnil in enako je bilo z Zdravljico. Prav zdaj je bila neka oddaja o Zdravljici, ki je zelo razjezila mojo mamo, ker so se v njej raznorazni botri hvalili, da so jo oni naredili. V resnici je bila to taka gostilniška, napol pozabljena pesem, zaradi katere so morale učiteljice otrokom v šolah zvijati roke, da so se je naučili. Mi smo ji dali nov smisel in čez dve leti so jo proglasili za bodočo himno. Proti nam se je pri Zdravljici združila neka lepa kombinacija različnih interesov.

Recimo Društvo skladateljev, ki se je uprlo naši izvedbi in se je pri tem sklicevalo na to, da dediči ne dovolijo, kar je bila čista laž. Potem je bila tu založba Helidon, ki je kot del Založbe Obzorja imela neke svoje interese. Mislim, da so za težave, ki smo jih imeli z Zdravljico, v 80 odstotkih krivi komunisti, drugo pa kakšni, ki jim je to dalo idejo, da bi na svoj način to isto pesem etablirali in si prilastili zasluge, kar se je pozneje tudi zgodilo.

Jaz sem se zelo rad igral z nekimi novimi zadevami. Če se spomnite šaljive pesmice o medicinskih sestrah, ki naj bi bile spodaj brez. To je bila katastrofa. Pa Vaterpolist, o otrocih, ki se jih starši ne sramujejo, in kot prispodobo vzel vaterpoliste kot najlepše razvite športnike, skladno grajene. Vsi so mi pripisali, da s tem mislim na Šiptarje, Kosovo ...

Zakaj pa?

Zaradi kapic, ker imajo vaterpolisti kapice. Pa Bela simfonija ... Ne vem, mislim, da sem v času Lačnega Franza sprožil kakih deset podobnih reči. Še zdaj, ko so volitve, vsakič vrtijo tisti komad Mi vas volimo, kandidati za čestitke ... To me je vedno veselilo, vreči kakšno kost. Zato se mi je dostikrat zgodilo, ne samo v Bosni, Srbiji ali na Hrvaškem, tudi pri nas, da ljudje mislijo, da obstajata dva Zorana Predina. Tisti iz Lačnega Franza in še eden.

Se prav spomnim, da ste za pesem o medicinskih sestrah izdelali videospot, pri katerem ste uporabili posnetke iz pornofilma?

Ne, tisto je bila pa pesem Mravljinčarji in čeladarji. No, to je tudi ena od prej naštetih zadev.

In so vam to pustili vrteti na televiziji?

Samo ponoči. To je bil tisto leto najbolj vrten spot po polnoči. Bila je zelo preprosta stvar, ki je zahtevala pogumnejšega režiserja. Spot smo napravili v Zagrebu. Mi smo stali v ospredju, odpirali smo usta, zadaj smo pa vrteli porniče, ki niso nič pokazali, ker smo vse mi prekrili. Ravno si bil na tem, da bi videl pol riti, pa se je že skrila, ampak so vsi vedeli, kaj je zadaj. Ne vem točno, kateri porniči so bili, takrat še niti ni bilo videokasete, posneto je bilo na filmskih trakovih. Spomnim se, da je v tem porniču na tleh na vseh štirih klečal neki moški, ki ga je jahala violinistka in z lokom tolkla po nagi riti.

Skratka, veliko veselje so imeli s tem. Pa tudi s samo pesmijo, v kateri sprašujem naše boljše polovice, kateri model moškega ponosa jim je bolj všeč. So to tisti s kožico, mravljinčarji, romantiki, ali so to tisti brez kožice, maratonci, čeladarji. Pred kratkim sem jo zaigral na nekem srečanju zdravnikov internistov, urologov in so bili za to, da postane njihova himna in so mi dali takoj vedeti: Zoran, ko se bodo začele težave s prostato, se vidimo. (smeh)

Vsaj v prvih letih delovanja Lačnega Franza ste veljali za mariborski original. Koliko stika ste imeli z ljubljansko pank sceno?

Bolj malo. Lačni Franz se je vrnil v Slovenijo šele z Ne mi dihat za ovratnik leta 1983. Mi smo prva štiri leta preživeli v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu, na nekih jugoturnejah. Bili smo po ves mesec zdoma in smo v tistih radovednih časih, ko je bila jugoslovanska novovalovska scena, tako kot jugoslovanska košarka – mimogrede, to dvoje je preživelo –, zid proti nacionalizmu, proti stvarem, ki so se pozneje zgodile. Vladalo je idilično sodelovanje med skupinami. Zbirali smo takratne sorodne duše, svobodomiselne ljudi, ki so želeli mirno spremeniti režim. Nekaj let je to zelo dobro funkcioniralo.

Pa so oni na jugu razumeli vaša besedila?

Ja, ker sem jim pesem, preden sem jo zapel, prevedel. Z nekaj besedami sem povedal, o čem poje. S tem se je rodil moj način nastopa. Prej sva govorila o koncertih v Cankarjevem domu in zakaj dam veliko na najave. Zato, ker se mi zdi, da tudi danes kdo ne posluša besedila tako, kot bi ga moral. Da se je način dojemanja muzike spremenil. Tisti hip, ko rokenrol ni bil več nosilec idej in pozitivnih sporočil, se je nehalo poslušati, kaj pravzaprav hoče avtor z njimi povedati. Zato jih zdaj z najavo osvetlim. Tako kot bi na tekst postavil luč. To mi je ostalo od teh nastopov.

Posneli smo devet albumov in vedno v slovenskem jeziku. Vedno smo nastopali v slovenščini in smo bili zato povsod izredno dobro sprejeti, ob tem, da sem povedal, o čem poje pesem in so mi iz publike pomagali poiskati prave besede. Do takrat je bilo tako, da so slovenski bendi lezli v rit, ko so posneli pesem v srbohrvaščini, kar je bilo sprejeto kot navadno lezenje v rit. Nobenemu ni uspelo, mimogrede ...

Razen Buldožerjem?

Oni so že od vsega začetka peli v srbohrvaščini, to je velika razlika. Srbohrvaščina je eden od temeljnih kamnov Buldožerja. Hotel sem povedati to, da smo publiki gledali v oči in nas ni bilo strah. Nobenih kompleksov nismo imeli, češ ovi Slovenci, prav nasprotno. Mi smo bili tako drugačni od vseh slovenskih bendov, ki so jih tam poznali in ki jih res ni bilo veliko. Še danes poznajo samo Buldožerja, Pankrte, Videosex in Lačnega Franza.

Vas ni bilo strah zato, ker ste bili tako zelo samozavestni, pijani na odru ali ker niste pričakovali nič velikega?

Verjeli smo vase in pa seveda kombinacija vsega, kar ste našteli. Takrat smo bili vsi zelo osebno svobodni in smo to izžarevali.

Ste živeli od glasbe?

Ja, izključno.

Čeprav formalne glasbene izobrazbe nimate?

Ne, v glasbo sem prišel literarno, prek knjig. Najprej sem hotel biti košarkar, pa nisem dovolj zrasel, potem sem si pa še izpahnil kolk. Potem sem začel brati in pisati pesmi. V nekem trenutku sem ugotovil, da je dobro, če znaš igrati kitaro, ker postanejo punce mehkejše.

Bil sem strahovit občudovalec in sem še vedno Tomaža Pengova, njegovih Odpotovanj. Nastal je Stari vojak, ko sem uglasbil besedilo iz romana. Naslednji korak je bil pa Praslovan, ena zgodnjih pesmi, nastala julija 1979, ko sem bil nočni čuvaj na Vekšu (mariborski ekonomski fakulteti, op. p.) in sem čuval njihove računalnike. Naslednji dan smo ga na vajah dopolnili s harmoniko in takšen je še danes. Ampak v osnovi je nastal v 15 minutah.

Je bila takrat razlika med Ljubljano in Mariborom večja, kot je danes?

Drugačna je bila. Danes se mi zdi, da je Maribor na stranskem tiru. Objektivno, ko je crknila velika industrija, se Maribor v tranzicijskem času ni najbolje znašel in je prevzel kup stvari, ki mu jih ne bi bilo treba. Ne vem, ali je bilo kje toliko iger na srečo kot v Mariboru. Auer je s svojo televizijo vzgojil neki okus oziroma neokus, ki je še zdaj značilen za Maribor. Skratka, nekatere nesrečne stvari so se zgodile.

Takrat je pa Maribor dohiteval Ljubljano in jo v sklopu Juge marsikje prehitel. Ugotovili so, da ni treba za vsako stvar spraševati Ljubljane. Zdaj, ko bi morali ravnati enako, je pa spet Ljubljana kriva za vse tegobe. Zdi se mi, da se je kup kakovostnih ljudi odselil, da je ta imigracija iz Maribora presegla kritično mejo in da potrebuje Maribor nov začetek. Pandurjevo gledališče je zaključilo neko obdobje. Ko so nagnali Pandurja, so sledila temna leta in zdaj se pač žanjejo vse napake, ki so se zgodile v tistem času.

Intimno se imam za Mariborčana, čeprav se mi zdi, da v Mariboru nimam veliko razumevanja, da mi ni naklonjen. Prav zato, ker sem kritičen, mogoče bolj objektivno kritičen, kot se to lahko vidi iz mesta samega. Ampak se mi zdi tudi, da ima dovolj zametkov, da bi lahko dobil tak obraz, kot ga je imel vsaj dvakrat v zgodovini, tam nekje v zgodnjih šestdesetih letih, ko je veljal za jugoslovanski Liverpool, in pa konec sedemdesetih, na začetku osemdesetih ob pojavu novega vala. Ko je recimo Katedra spreminjala podobo študentskega tiska.

Človek dobi občutek, da iz Maribora prihaja sam šund. Sebastjan, Power dancers, Domen Kumer, Auer ...

Ja, saj o tem govorim. Seveda to ni res, tam se dogaja še veliko drugih stvari, ampak drugi deli Slovenije zaznavajo samo te stvari, ker jih te zasenčijo.

Kljub preselitvi v Ljubljano ste ohranili imidž Mariborčana, Štajerca. Ste kdaj načrtno ohranjali to podobo?

Ne. Zavedal sem se, da sem to, kar sem, in da nočem biti nič drugega. Da bom samo takšen, Štajerec, Mariborčan, spoštovan v Ljubljani. S tem je tako kot s prepevanjem v maternem jeziku. Samo takrat si suveren. Takoj ko se temu odrečeš, ti nisi več ti. To pa me ne zanima. Potem je bolje, da delaš za drugega, pa da on izvaja tvoje pesmi.

Čeprav ste tudi sami prepevali pesmi v tujih jezikih?

Sem, z veseljem. V srbohrvaščini, francoščini, angleščini, italijanščini, eno celo v nemščini. Prepeval sem svoje, prevedene, in nekaj tujih. Prav zdaj to delam, že letos bom izdal dva albuma. Enega prav zdaj prevaja Arsen Dedić, zapet bo v hrvaškem in srbskem jeziku, pa ga ne bom pel jaz. En album bo izšel pa v italijanščini, pa tudi ne bom pel jaz, zdaj še iščemo izvajalce. Pozneje jih bom tudi sam pel, posnel pa ne, ker ne znam dovolj dobro brez akcenta. Minil je čas grajenja mostov med narodi, zdaj je treba na tuje trge poslati konkurenčen izdelek.

Koliko let pa traja, da človek v Ljubljani postane Ljubljančan?

Predin: Obstajata dve Ljubljani. Ena Ljubljana je glavno mesto, ki ga nihče ne mara. V vsaki državi je glavno mesto nekako nepriljubljeno. Glavno mesto pač združuje vse institucije, ki skozi državni protokol drugim mestom nenehno dajejo občutek, da so nekaj več. Ta centralizacija je navzoča v vseh državah.

Obstaja pa še druga, avtohtona Ljubljana, v kateri je najmanj Ljubljančanov. Le kaka desetina prvih Ljubljančanov je pripadnikov te druge Ljubljane. Tu mislim na ljudi, ki so se rodili v Ljubljani, so pravi meščani in jih vesoljna Slovenija ne pozna in jim velikokrat dela krivico. Drugih 90 odstotkov druge Ljubljane pa sestavljajo ljudje, kot sem jaz, ki smo prišli od drugod, se v Ljubljani dobro počutimo, sicer nismo avtohtoni, a kljub temu z vsem svojim delom in življenjem dajemo temu mestu ton in barvo. Ljubljana postaja nekako kozmopolitska. Sem ne prihajajo več samo Dolenjci, Primorci, Prekmurci ... v zadnjem času tudi veliko tujcev.

Ta druga Ljubljana je postala izredno pestro, vedro, dinamično, meni všečno mesto. Če bi že kdaj moral izjaviti, da sem Ljubljančan, potem sem Ljubljančan te druge Ljubljane, sigurno. Nisem pa Ljubljančan tiste Ljubljane, ki skozi parlament, ministrstva ... skratka Ljubljane, ki je nihče ne mara. Takoj bi bil zato, da bi parlament preselili v Celje, pa kakšno ministrstvo v Kočevje, recimo obrambno.

Ste član Foruma 21. Je izpolnil vaša pričakovanja? Kakšna so sploh bila?

Moram priznati, da sem pri forumu napravil izjemo. Prvič v življenju sem se včlanil v kakšno društvo, predvsem zaradi seznama kakovostnih osebnosti, ki so sestavljale članstvo. Zdelo se mi je, da imam zdaj prvič priložnost, ko bom lahko z ljudmi, ki jih spoštujem, sodeloval pri dajanju pobud, za katere mislim, da bi lahko uredile predvsem tisti del življenja, ki me prizadeva.

Nisem imel nobenih želja, da bi pomagal oblikovati zunanjo politiko Slovenije, tudi ne reševati gospodarskih težav, ampak sem pa imel nekaj idej o organizaciji neprofitne kulture pri nas, rokenrola in teh stvari. Nekaj idej, za katere se mi je zdelo, da bi jih lahko v takšni družbi, kot je forum, dobro predstavil in zastopal. Na žalost je ta forum dobil ... Mogoče bi ga javnost sprejela popolnoma drugače, če bi nastal nekaj let prej ali pa nekaj let pozneje. Ampak nastal je pač takrat, kot je, in – kakor kaže – vlekel za seboj miselnost: mi smo tukaj kot mobilizacija levih sil, da se ne zgodi sprememba, ki se je pozneje zgodila. Ko se je ta oznaka prijela in je nasprotna opcija zmagala, se je v forumu zgodil osip direktorskega članstva.

Direktorje, ki so bili oziroma so še člani foruma, so zamenjali in se mi zdi, da zgleda ta forum od daleč kot nekakšen povožen paradajz. Seveda ga tako vidijo tisti, ki so pričakovali, da bodo znotraj foruma uresničevali svoje politične ambicije, da bodo prišli do materialnih koristi ali ekonomskih privilegijev. Mene pa ni to v nobenem smislu prizadelo, zdi se mi, da je dobro, da se je forum prečistil in da bom lahko zdaj še laže etabliral svoje ideje. Forum nadaljuje svoje delo 25. januarja, ko bom poskušal predlagati nekaj idej, ki jih je Jacques Lang kot francoski kulturni minister že uresničil v Franciji. Zdi se mi, da bi lahko podobno storili v Sloveniji.

Druga stvar je pa ta irski model negovanja narodne identitete. Kar mene zanima, so slovenske narodne pesmi, slovenska avtorska muzika, ki nas mora obdržati na dvoru v Evropi. Nemci, Francozi in Angleži nas bodo pojedli za malo malico, če se bomo pustili. To so neke stvari, o katerih se mi zdi, da lahko govorim v forumu, tako da ostajam pokončni član Foruma 21, društva za ... Ne vem, kako imamo opredeljeno, da dvignemo kakovost življenja Slovencev, se mi zdi.

Potrebujete sponzorje za svoj glasbeni obstoj?

Na neki način potrebujem razumevanje in včasih tudi sponzorje. Lačni Franz recimo nikoli ni zaprosil ministrstva za kulturo za podporo. Mi smo postali Lačni Franz, ne da bi bremenili kogarkoli. Niti nismo vedeli, kako se napiše prošnja, niti nas ni zanimalo, da bi se obračali na kogarkoli. Mi smo bili samorastniki. V tem turbokapitalizmu smo dobili ideologa, gospoda Mrkaića, ki se mi zdi, da je na nek način hendikepiran, da je invalid, kar se tiče razumevanja umetnosti. On preprosto ne razume, da se ne da snemati samo filmov, ki dobijo oskarja. Da ne moreš delati samo dobrih filmov, da je to eno veliko iskanje.

Umetniški proces ima svoje zakonitosti, da so tu rezultati vedno plod nekega iskanja, nekega dela. Na žalost se tu diskusija z njim neha, ker on tega ne potrebuje. Očitno je take vrste robot, ki mu mehanik, se pravi zdravnik, natoči primerno gorivo, to je pa vse, kar potrebuje za svoje delovanje. Mi, drugi, smo pa narejeni drugače. Če bomo obdavčili knjige, izdali zakon, da se lahko snemajo samo dobri filmi, da se lahko rišejo samo dobre slike, nas bo hitro pobralo.

Se ne bojite, da bi z levičarskim angažmajem izgubili naklonjenost sponzorjev?

Ne potrebujem njihove naklonjenosti za svoje politične ideje, ampak za svoje umetniško delovanje. Če mi kdo nameni sponzorstvo izključno zaradi moje politične opredelitve ali mi je pa zaradi nje ne nameni, me tak sponzor ne zanima. S takim sponzorjem nimam kaj početi. Tisti, ki mi nameni pomoč, ker se strinja z menoj, bo prej ali slej pričakoval nasprotno uslugo, tisti, ki mi je pa ne nameni zaradi mojega levega statusa, me pa tako ali tako ne razume in z njim ne morem najti skupnega jezika. Odkrito govorjenje lastnih stališč je dolgoročno poštena drža.

S hrbtenico in odgovornostjo se postavljam kot človek, ki stoji za svojimi besedami, in ponavadi, vsaj do zdaj je bilo tako, so takšni ljudje spoštovani. Če bomo zgradili družbo, kjer bo to minus, potem jaz nočem biti član te družbe in smo opravili. Če moje umetniško delovanje, kakovost mojih pesmi, ki pa niso dnevnopolitične in v njih absolutno ne koketiram z nobeno stranjo, ne širim nobenih idej, če to ne bo dovolj, da najdem sponzorsko pomoč, potem se bom s tem sprijaznil. Ne bom pa zaradi tega rekel: eh, saj ne mislim več tako, zdaj mislim malo drugače.

Junija lani ste po 12 letih spet zaigrali z Lačnim Franzem. Zakaj?

Lani je bilo očitno nekaj v zraku. Bijelo dugme se je združilo ... Za nami vsemi na tem jugoobmočju je prišel po dolgem času okus po pozitivni zgodovini. Mimo je neka jugonostalgija, neke balkanske zadeve, ki so zdaj postale turizem. Srbija je v Sloveniji izredno priljubljena. V Gučo se vozi 20 tisoč Slovencev, novo leto v Beogradu praznuje sedem, osem tisoč Slovencev, 50 tisoč Slovencev hodi na morje na Hrvaško. Skratka, ugotovili smo, da je imela Juga poleg vseh minusov tudi dva plusa. Se pravi, košarko in pa novi val. Muziko, ki je preživela. Preprosto, še vedno se poslušajo Idoli, Ekaterina Velika, Bijelo Dugme .. Ogromno muzike, ki je del skupne zgodovine, je ostalo še vedno dovolj sveže. To nas še vedno povezuje, ampak neodvisno od tega, ali je bila nekoč Jugoslavija. To je stvar, ki obstaja v duhovnem smislu.

Začele so se neke tovrstne akcije. Zagrebška Tvornica kulture je organizirala serijo koncertov novega vala, na kateri je bil prvi gost Lačni Franz. Združili smo se pa zato, ker smo komaj čakali na pravi izgovor, da to naredimo. To je bilo mogoče, ker smo med seboj razčistili pojme, kaj je to Lačni Franz. Ko smo šli narazen, ko sem videl, da smo se izpeli, so nekateri drugi mislili, da bi mi morali ostati večno mladi in vedno usnjeni in brezkompromisni, jaz pa nisem bil več takšen. Hotel sem spoznati svet, nastopati zunaj, kar mi je pozneje uspelo. V Londonu, v Parizu, Melbournu, Sydneyju in drugod. Pri Lačnem Franzu se je takrat pokazalo, da imajo drugi tudi poklicne ambicije, medtem ko sem si sam izbral glasbo za svoj poklic. Nisem hotel in nisem mogel pristati na neko vikend nastopanje.

Čez čas je tudi drugim članom skupine postalo jasno, kako velika in kakovostna znamka je Lačni Franz. In ko smo vse te svoje male nesporazume zgladili – naj še enkrat povem, da se mi nismo nikoli skregali, samo opustili smo skupno delo –, smo pri Globokih grlih našli pravi trenutek, da mladim bendom, ki hočejo kaj povedati, da jim s svojo navzočnostjo pomagamo. Lanski koncert 12. junija v Križankah je bil ponovno združenje Lačnega Franza. Pozneje smo v Zagrebu napolnili Tvornico in v začetku decembra še Studentski kulturni centar v Beogradu. Bilo je krasno, spomladi gremo spet okrog, ampak tokrat z bistveno razliko.

Mi smo zdaj jurski park, mi smo dinozavri, cirkus, ki ga hodijo gledat raznorazne generacije. Od naše pa do najmlajših. Imamo program, smo firma, in to je vse. Nimamo načrtov za prihodnost, nobene želje po snemanju novega albuma, imamo se fajn in tisto, kar nas je v bistvu prepričalo in prepričalo tudi publiko, je to, da še vedno izvrstno zvenimo. Mi smo še vedno v redu bend, ki dve uri drži koncert pokonci. Namenoma 90 odstotkov koncerta sestavljajo trdi rokerski komadi zgodnjega Lačnega Franza. Da pokažemo, da smo bili mi jezni mladeniči. Ko smo, namenoma, igrali tudi v Orto baru za orto sceno, so pozabili zapreti usta. Mi smo bili na svoj način jezni. Bog nima telefona, Sirene tulijo ...

Lahko te pesmi prepričljivo odpojete, čeprav niste več tako jezni kot včasih?

Ja, kot bi se v tistih dveh urah na odru recikliral, podoživel samega sebe. Mnogo naporneje je kot takrat, ker zdaj pojem oktavo nižje, ampak zdržim.

Nekje sem prebral, da obstaja tudi neuradna verzija Ambasadorjev užitka, avtobiografske pesmi benda, ki da je mnogo bolj sočna od tiste na plošči?

Neuradnih verzij je ogromno. Mi smo s svojim načinom rokerskega življenja kot študenti, mladci živeli s polno žlico, kar je sestavni del vsake take zgodbe. Za vse, ki nas poznajo, je to zelo zabavna pesem. Mi se seveda nismo odrekli ničemur. Vse smo hoteli videti, okusiti in doživeti.

Ampak takšne pesmi ne moreš napisati in objaviti, s tem prideš na nivo lastna hvala se pod mizo valja, kar ni naš namen. Bili smo že večkrat v skušnjavi, da bi napisali neko avtobiografijo in dovolili objavo šele 50 let po smrti zadnjega člana skupine (smeh), ampak po drugi strani smo pa videli, da nismo delali nič takega, česar ne bi bendi pred nami in tisti za nami. Skratka, veselje do življenja.

Tadej Golob