Zvezdana Mlakar: Takrat se mi je zdelo, da moje srce dvojno krvavi

Intervju

15. 10. 2019, 06:00 | Scena | Piše: Katja Štingl
Zvezdana Mlakar: Takrat se mi je zdelo, da moje srce dvojno krvavi (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik

Zvezdana Mlakar. Človek ne more, da je ne bi imel rad. Nje, pogumne kapitanke svojega żivljenja, pilotke, ki si upa leteti visoko, kljub temu, da se zaveda, da lahko pade. Nje, ki odpira srca, kljub temu, da je bilo njeno że tolikokrat ranjeno. Nje, ki z nasmehom pogumno sledi notranjemu šepetu. Tako pogumno kot ameriška pustolovka Amelia Earhart, ki jo je te dni v monodrami oživela na odru ljubljanske Drame, in tako pogumno kot njeni gostje v oddaji, ki s svojimi življenjskimi zgodbami navdihujejo gledalce.

Dobiva se le nekaj dni po premieri, obe še pod vtisi močne predstave o fascinantni, veliki ženski, ki je kot prva pilotka preletela Atlantik. Predstava Preživela je nastala na podlagi besedila vsestranske umetnice Maje Gal Štromar, pod režijo se je podpisal Dorian Šilec Petek. Na premieri so tekle solze.

Na odru Zvezdanine, od ganjenosti, saj jo publika z bučnim aplavzom in številnimi rožami, kot da bi stopil v cvetličarno, kar ni in ni hotela spustiti z odra, kakšna pa se je potočila med občinstvom že vmes. Zaradi močne zgodbe o pogumu, o iskanju svobode, kršenju tabujev in ob tem prepričljive igre Zvezdane, ki v vlogi pionirke letalstva poziva sodobne ženske k prebujenju.

Zvezdana, videla sem že več vaših predstav, a v tej se res vidi in čuti, da ste se liku Amelie predali v celoti.

Priznam, da me je na generalki kar malo spodnašalo, obletavale so me razne, ne najbolj spodbudne misli, nič ni bilo dovolj dobro, še pri tekstu sem se zmotila. Ko sem prišla domov, sem si rekla, 'Zvezdana, sedaj pa se zberi. Nekaj bi se pa vendarle lahko naučila od Amelie. V svoje sanje se ne dvomi! Tvoje sanje so tvoje sanje in ne dvomi vanje!' S takšno energijo sem šla tudi na premiero.

Amelia me je naučila, da sem dovolj, takšna kot sem in da me ni potrebno biti ne strah ne sram. In ko sem na odru, sem v istem stanju kot ona – jaz letim! Uresničujem svoje sanje, ki jih ne morem prekiniti. 'Ne morem stegniti nog, zebe me', ampak sem cela! Toliko let sem potrebovala, da sem prišla do tega spoznanja, še zdaj se moram tu in tam opomniti, sploh pri kakšnih novih projektih, ko me kdaj še oblije val dvoma in se sprašujem pa od kod za vraga je pri meni še vedno to? Saj vsi vemo od kod, kajne?

Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Iz naše notranje, male Amelie…

(odgovori le s pogledom in nežnim nasmehom)
 
Kje vi vidite moč ženske?

»Prva in edina izdaja se zgodi v človeku, onkraj spola,« rečem v predstavi. Ko smo študirali zgodbo Amelie, smo vsi 'padli noter', saj je to zgodba o človeški moči, taki najbolj naravni in mene je fasciniralo to, da ona v tistih časih kljub hlačam in kratki frizuri ni izgubila svoje ženske miline.

V resnici si je samo jemala to svobodo, da je bila to kar je! Ona je morala biti tiho, da je lahko prvič letela, znala je sklepati kompromise, z rezultati se je znala peteliniti pred moškimi, a ob vsem tem je ohranila vso svojo ženskost. En kamenček v mozaiku, da midve danes tukaj takole sediva in lahko oblečeva kar želiva, je prispevala tudi ona. Moč vidim ravno v tem, o čemer sva že govorili …v tem, da ne dvomiš vase in da nikoli ne nehaš verjeti.

Tudi v tem, da navdihneš druge?

Zamisli si eno žensko za 'šporhetom', nesrečno, s svojo službo, partnerskim odnosom, ne zna ali ne zmore prekiniti tega toka in potem nenadoma pride en piš z neba. Piš svobode, ki ji pove, da se da še kako drugače. Da je tam zunaj sicer vetrovno, pa da te je kdaj tudi strah in se sprašuješ ali ti bo uspelo ali ne, a se da! Za vsak 'šporhet' lahko pride ta misel!   

Opažam, da smo v obdobju intenzivnih sprememb, da ljudem prekipeva od lastnega nezadovoljstva, ki ga pogosto projecirajo in povezujejo s stanjem družbe. Kako vi gledate na to?

Ko sem imela res nesrečno obdobje in sem bila tik pred ločitvijo, sem v teatru ravno igrala eno tragedijo. Takrat se mi je zdelo, da moje srce dvojno krvavi! In potem zraven še ta muka, ker sem morala skrivati kako se zares počutim! Res mučno.

A po drugi strani se zavedam, da človeku, ki se non stop vrti v svojem nesrečnem filmu, kako je ubog in to vsem razlaga, ne morem pomagati. To ne pomeni, da sem dvignila roke nad njim in da mu ne bom prisluhnila, nikakor ne, samo menim, da mora do določenih spoznanj priti človek sam. S tem, da človeku nudimo ramo in jokamo z njim ...to ne bo rešilo njegovih tegob, potrebno je delovanje. Predvsem njegovo lastno.

A ravno ta korak je ponavadi najtežji …kako?

Življenje je kot kalejdoskop vsega lepega, grdega, nesramnega, božanskega ...vse to je življenje in to moramo sprejeti. Za začetek je to osnova. Da sprejmemo, da nam ne more ves čas biti samo lepo in da ni nič narobe s tem, če se kdaj znajdemo v kakšnih negativnih čustvih. To so le izzivi, ki so nam prišli na pot, da začnemo raziskovati sebe, ne pa pričakovati, da jih bo namesto nas rešil kdo drug.

Že če se samo malo dvignemo nad situacijo in jo pogledamo z distance, kot zunanji opazovalec, bomo ugotovili, da ni vse tako črno, ampak je že sivo in da se po svetu marsikomu dogaja kaj mnogo hujšega. Ljudje res tako radi poveličujemo svoje težave in živimo v totalni drami, namesto da bi raziskali svoje danosti in sami sebe zdravili, ker se lahko! S tem, ko zdravimo sami sebe, zdravimo tudi druge in s tem bomo izstopili iz programa žrtve.

In s sprejemanjem odločitev, da ne bomo podlegli množicam, ki se hranijo s strahom, jezo, žalostjo, temveč bomo kot posamezniki delovali drugače.

Tako je. Tudi sama sebe kdaj zalotim, ko se jezim kako zastrupljajo ta planet, kako so nekateri ljudje pokvarjeni ...hitro se ustavim! To ni moja stvar, jaz nisem za to na tem svetu, da obtožujem, da sodim! Vse to vidim in si o tem ustvarim mnenje, ki je, da jaz ne bom takšna. Tudi takšnih otrok ne bom vzgojila, tudi ljudje okoli mene ne bodo takšni in s takimi odločitvami oblikujemo te koncentrične kroge ljudi, ki nas dvigujejo k temu, da verjamemo, da je življenje lahko lepše in boljše.

Ob tem bi izpostavila še eno veliko oviro, ki jo opažam tako pri sebi kot pri drugih. Samokritika, lastna pričakovanja. Zdi se mi, da smo sami sebi največji sodniki.

Seveda da smo. Zato moramo sami s sabo biti popolnoma iskreni. Sedaj me je strah in si ne upam narediti tega koraka. Prav! Sprejmi to, a naj ne ostane večno pri tem. Začni raziskovati, ne dovoli, da te neznanje drži v stalnih vzorcih in pripelje, kar se pogosto dogaja, do bolezni.

Bolezen je božji dar! Ko se telo upre, je to klic na pomoč. Takrat se je potrebno pogledati v ogledalo in se vprašati 'kje se jaz ne počutim dobro', 'na katerem področju delujem proti sebi', 'kje se ne poslušam'. V sebi je potrebno iskati odgovore, potem pa je seveda čas za spremembo in iskanje informacij kako. Če ima človek željo narediti preboj v življenju, mu bo ena od številnih metod zagotovo odprla vrata. Rešitev iz vsega je, da imaš sanje, da veš za kaj si poklican, da si ustvarjalen!

Mnogi se ne zavedajo niti tega …ne slišijo svojega klica, ne čutijo svojega poslanstva …

Če pogledam recimo eno mlado dekle, ki je obkrožena s številnimi socialnimi omrežji in gleda Instagram, kako je ta našminkana, kako je ona oblečena in podobno, potem se temu sploh ne čudim. To ni njen klic! Se bo sploh kdaj vprašala, zakaj je na svetu? Ji je kdo sploh kdaj povedal, da je v življenju najbolj pomembno to, da najdeš svoj smisel? So ji starši to povedali? Ali oni vedo, zakaj sploh živijo?

Vsak nosi v sebi ustvarjalno žilico, a se tako bojimo te besede – ustvarjalnost. Ker eni smo narejeni, da smo ustvarjalni, drugi pa so za pometat in se ne zavedajo, da ti lahko ustvarjaš tudi ko pometaš. S pometanjem se ne čisti le prostor, čisti se energija, torej ustvarjaš! Družba je ustvarila lestvico hirearhije pomembnosti, zaradi katere se marsikdo sploh ne upa česa lotiti.

Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Tudi za umetnike in estradnike bi marsikdo rekel, da ste, ker vas tako predstavljajo mediji. Kako vi čutite to pomembnost ali nepomembnost?

Ravno na tokratni premieri je bilo dekle, ki jo je bilo precej sram, češ 'vi ste umetnica, pa to je Drama in si vas ne upam niti ogovoriti'. Takole bi ji povedala - za to predstavo sem delala dva meseca kot žival, resnično. In veš kaj sem si jaz, po tvoje 'velika umetnica' želela najbolj od vsega? Da si ti razumela to zgodbo. Da bi prišla, me objela in rekla 'Hvala, ker si mi povedali to zgodbo, razumela sem.' In jaz bi ji rekla 'Hvala, ker si prišla in sem ti lahko odprla en svet. Moj svet, ki je isti kot tvoj, le druge barve ima.' To mi pomeni največ. Ne pa slava in denar.

Po predstavi sem bila kot majhen otrok in ne vzvišena umetnica. A njo je bilo strah, povedati kako se resnično počuti, kaj si misli, da samo je, avtentična in iskrena, brez tega kaj bodo pa rekli, kaj si bodo pa mislili. Zato pravim, da je edina tema, edina prava nesreča neznanje. Edini drek, ki ga nosimo s sabo, je neznanje! 

Preberite še: Aljoša Bagola: Naša pozornost je načrtno ugrabljena, Družba naj ozavesti, kaj pomeni starajoči se človek zanjo kot celoto, Chef Kamala: “Nismo lačni hrane, lačni smo ljubezni!”

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Katja Štingl
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri