1840 kilometrov teka Kristine Paltén čez Iran (po deželi s šeriatskim pravom)

Kristina Paltén, svetovna rekorderka v teku na tekalni stezi, se je jeseni leta 2015 odločila preteči Iran, da bi tako preizkusila samo sebe in premagala svoje strahove.

Teči je začela šele pri svojih 31 letih, ko se ji je življenje obrnilo. Do takrat se ji ni sanjalo, da bo prav tek postal tako zdravilo kot temelj novega življenja.

»Nova služba, za katero sem morala precej potovati, mi ni prav nič ustrezala, zato sem bila potrta in frustrirana. Medtem ko se v službi nisem počutila najbolje, sva si z možem nekaj mesecev prizadevala, da bi dobila otroka, a brez uspeha. Moja glava ni hotela sodelovati in telo se je zrušilo. KO sem bila že nekaj mesecev v bolniški zaradi izgorelosti, mi je ljubezen mojega življenja povedala, da ne želi biti več z mano. To me je močno prizadelo. Kaj sem pravzaprav dosegla, če nisem mogla opravljati svojega dela, imeti otrok in za nameček me je še zapustil mož?«

V tej eksistencialni krizi je po naključju odkrila tek in po dolgem času spet doživela trenutke sreče.

Prijavila se je na polovični maraton v Stockholmu, že pol leta kasneje pa pretekla svoj prvi maraton. In potem si je kmalu želela teči še dlje.

Pričela je zbirati informacije o vsem, kar je daljše od maratona in se imenuje ’ultra’ ter našla tekmovanja na čas in tekmovanja na daljavo, nato pa sedem mesecev kasneje odtekla svojprvi tek na štiriindvajset ur, t.j. 24 ur teka na istem 400-metrskem krogu.

V njen krog prijateljev so skupaj s tekom pričeli prihajati novi in novi ljudje, da bi leta 2010 spoznala Karino Boren, s katero sta med tekom na čas v mestu Taby skupaj tekli sedemdeset kilometrov, potem pa postali nerazdružljivi tako v življenju kot na vse daljših tekaških trasah.

Odločitev za tek po Iranu je zorela dalj časa.

»... državi, kjer imajo šeriatsko pravo, po deželi, s katero nimam nobene povezave in ki jo prištevam v nejasno kategorijo, ’nevarnih dežel na Bližnjem vzhodu’. Upala sem, da bom lahko svetu in sebi pokazala, da ta strah ni prav nič potreben. Najboljši način, da to storim, je, da se izpostavim temu, česar se bojim, in tek po Iranu je bil ena najstrašnejših stvari, ki sem si jih lahko predstavljala. Odličen projekt, ki bo verjetno vzbudil precej pozornosti, je bil točno to, kar sem si želela,« v tekaško-potopisni knjigi Brez strahu piše Kristina Paltén.

»Česa sem se bala? Moških, ki žugajo s pestmi in mečejo kamne vame ali pritečejo za menoj, da bi naredili konec mojemu brezbožnemu vedenju, ker sem kot ženska sama tekla naravnost čez njihovo deželo. Ali da tvegam, da bi postala žrtev skupinskega posilstva ali linčanja, potem pa bi moje zažgano, na kose razsekano telo vrgli v reko. Moje fantazije so bile brez meja in grozovite.«

A če jo je do takrat kaj naučilo njeno ’tekanje po svetu’, jo je tega, da naš strah pogosto izhaja iz predsodkov naučil že tek iz Turčije do Švedske.

In prav zato je to pot morala narediti. Da opravi s svojimi lastnimi predsodki (in do istega pomaga svojim številnim sledilcem, ki so jo na daljavo spremljali prek družbenih omrežij in posebne spletne strani).

Meet Kristina Palten who ran 1,840km across Iran and was overwhelmed by what she found https://t.co/SOKfZU0nyo pic.twitter.com/iSsyAQOir8

— Middle East Eye (@MiddleEastEye) May 21, 2016

»Zdaj sem neizprosno sama. Kaj se bo zgodilo? Katere ljudi bom srečala? Tresejo se mi noge in v želodcu me stisne. Za vekami me žgejo solze. Potisnem Baby Blue in stečem v isto smer, iz katere smo pravkar prišli, nazaj v Meku. Danes bom tekla šestnajst kilometrov in prespala v kampu, kjer smo spali nocoj. To zmorem! Toga po glavi se mi motajo skrbi. Baby Blue, jaz in skoraj tisoč šeststo neznanih kilometrov – to je to. Nihče tukaj ne razume, kaj rečem, nihče ne ve, kaj hočem. Če se kaj zgodi, sem povsem prepuščena sama sebi,« se prvih kilometrov po Iranu spominja Kristina – ženska, ki je v naslednjih dveh mesecih kot ženska v deželi šeriatskega prava vztrajala in pretekla 1840 kilometrov dolgo pot, polno samotnih pokrajin, majhnih vasi in velikih mest.

Z vsakim pretečenim kilometrom se je razblinilo več njenih strahov, zamenjala pa jih je vse večja očaranost nad gostoljubnostjo domačinov, hkrati pa se je počasi vanjo prikradlo tudi zavedanje, kako je, ko na svoji lastni koži občuti, kako si človek v deželi, v kateri domnevno naključne odločitve lahko vplivajo na življenja ljudi, vse manj upa izreči tisto, kar si misli.

»Na muhi me imajo za mojo lastno varnost. Ali je res lahko tako? Zmrazi me. Imela sem občutek, da sem pod nadzorom, toda zakaj? Ali hočejo nadzorovati, kaj počnem, ker mislijo, da bi lahko storila kaj, kar režimu ni po volji? Ali pa sem preprosto figurica v neki igri, v kateri želijo, da mi gre dobro, tako da bi se Iran drugim državam pokazal kot dobra država? Ali hočejo iz mojega teka narediti uspešno reklamno potezo za režim? Besna postanem in ob tej misli začutim, da se mi kar pokadi iz ušes. Toda kako je potem mogoče, da me je moški v beli srajci lahko napadel? In tisti jezni policist? Morda me imajo bolj pod nadzorom zdaj, ko sem ostala bolj znana?«

Po knjigi Brez strahu, ki jo je po zapiskih Kristine napisala novinarka in pisateljica Desirée Wahren Stattin so posneli tudi dokumentarni film, pustolovka, predavateljica in tekačica pa je svoji veliki pustolovščini spregovorila tudi v TEDx govoru.

A 45-years old swedish woman, Kristina Paltén travels across Iran to challenge her own prejudices aganist a culture and people she knew a little about. She felt the very human need to trust in people.https://t.co/ux4ZAG5xy2 pic.twitter.com/MyCiRu5Hza

— Ahmad Masoumifar (@AhmadMasoumifar) November 9, 2020

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel