Olimpijska prvakinja se po osvojitvi zlate medalje sooča z nepričakovanimi vprašanji o svoji prihodnosti.
Olimpijska prvakinja v judu Andreja Leški še ni našla odgovora kako naprej s športno kariero. Kot je ob robu svetovnega prvenstva v Budimpešti povedala v pogovoru za STA, je ideja o vrhunskem športu zanjo čudovita, realnost dela na treningu pa je povsem nekaj drugega.
Tekmovalka Bežigrada je za sezono 2025 dolgo najavljala, da se bo na tatamije vrnila na SP v Budimpešti. Sredi maja je potrdila, da bo izpustila tudi to. "Na zadnjih pripravah v Španiji sem dobila potrditev, da nisem tam, kjer bi morala biti, da nivo ni tak kot je bil. S svojim nazivom pa na tekmi ne morem 'malo bluzit'. Nisem tak tip," je odpoved razložila reprezentantka.
Na pripravah je dobila potrditev, da bi bila vrnitev prenagljena. Letošnja sezona pa je z odločitvami v Laszlo Papp areni z izjemno nekaterih tekem za grand slam za najboljše končana. "Vesela sem, da se pri odločitvah lahko še malo odmaknem, da nimam roka, da se moram odločiti danes ali jutri."
Položaj ni enostaven, tekmovalka pa opisuje paleto čustev, ki so prišli skupaj z olimpijskim naslovom. "Tudi meni je bilo zanimivo opazovati ves ta notranji proces. Že po zmagi v Parizu je obstajala možnost, da je to vrhunec in zaključim kariero. Potem je prišel val navdušenja, da si to še želim, saj je judo dejansko del mene."
Nadaljevalo se je s kruto realnostjo. "Delo v vrhunskem športu je povsem drugačno kot sama ideja. Ideja, da si športnik, je čudovita in zelo me mami. Ko pa pogledaš realnost in delo, ki te čaka, je to nekaj drugega. Športu se je spet treba povsem predati. Postane popolna prioriteta. Ko razmišljam o tem, se zdaj pojavi tehtanje, ali si to še želim in ali je res vredno vložiti vse v to.".
V športu si Koprčanka na začasnem delu v Ljubljani jasnega cilja še ni postavila
"Mislim, da ves čas jasnega cilja niti ne rabim pred očmi. V tem obdobju mislim, da to ni tako pomembno. Ne manjka mi tisti trdi način dela, ki sem ga izvajala 20 let. Verjamem pa, da bom začela pogrešati cilje, če bom tako nadaljevala."
Določitev cilja je tudi po mnenju Leški osnova. "To ti da motivacijo. Ko si postaviš izziv, za to delaš. Ampak v tem trenutku vem le, da mi je super nadaljevati z judom. Uživam tudi brez tekmovanj, ne potrebujem dokazovanja. Področje je zelo široko. Vem tudi, da bom zgolj rezultatsko gledano težko našla motivacijo, saj sem največji cilj že dosegla."
Olimpijsko zlato je tudi priložnost za zaslužek s sponzorji, potrebni pa so novi dosežki. "Denar zame ni dejavnik, ki bi res motiviral in pri odločanju nima nobene teže. Sem precej prizemljena in vem, da lahko počnem druge stvari, da si zagotovim finančno varnost. Zneski v judu niso ekstremni. Če bi rekla, da tekmujem le zaradi možnih sponzorstev oziroma denarja, bi bilo to zgrešeno. Namen ne bil bil pravi. To ne gre skupaj z mojim bistvom."
Športna kariera torej ostaja odprta. Drugače je s študijem. Leški je leta 2021 že diplomirala na ekonomski fakulteti, zdaj se pojavljajo novi izzivi. "Jeseni želim nazaj na fakulteto. Verjetno bo to študij menedžmenta v športu. To me vleče že dolgo, a energije in časa za to v preteklosti ni bilo."
Poseben izziv ob misli na študij pa za tekmovalko ostaja tudi vsakdan brez športa. "Morda je čudno, če za športnike rečem, da smo nekakšni zaporniki. Ne v negativnem smislu, ampak živimo v nekem mehurčku, kjer svojega urnika ne določaš sam. Tega nismo navajeni. Zdaj spoznavam, da ni preprosto, da si sam razporejaš čas in se odločaš. Mislim, da zdaj prav potrebujem to drugo življenje, ne življenje športnika, ki se zbudi po planu, poje, gre počivat, pa na priprave in na tekmo ter sledi nekakšni tračnici. Spoznavam, da mi ta drugačni del življenja manjka."
Povsem brez tujega urnika seveda ne gre
Trenutno ima tekmovalka še vedno tudi nekaj medijskih obveznosti, ki pa jih nikoli ni prav zelo pogrešala. "Iskreno sem se zavedala, da glede na rezultate nisem imela toliko pozornosti, kot bi si jo zaslužila, a sem to vzela pozitivno. Kot nekakšno srečo, da se mi s tem ni bilo treba ukvarjati. Ni tega, da vsi želijo tvoje mnenje, tvoj pogled na stvari. Zdelo se mi je privilegij, da sem se temu izognila. Zdaj tudi z nazivom olimpijske prvakinje skušam ostati zvesta sama sebi, povedati, kar mislim, ne glede na to, kaj bodo o mojem mnenju mislili drugi."
Še vedno obiskuje tudi šole, vrtce, domove in druge ustanove, da se pokaže ljubiteljem juda. Na treningih pomaga sotekmovalcem. Bolj zavzeto spet tudi dela v Interenergu, kjer vse od konca študija nabira praktično znanje. "Tam so mi šli v preteklih letih izjemno na roko. Omogočili so mi, da delam pri njih, čeprav podjetju v vsem tem obdobju nisem mogla biti povsem predana. Sodelujemo naprej, verjetno z razlogom in imajo tudi nekaj od mene, a res so mi dali veliko, zato sem rada tam."
V kategoriji do 63 kg pa se kimono z zlatim napisom olimpijske zmagovalke trenutno ne pojavlja na tekmah, judo pa je kot nekakšen virus kljub vsemu v krvi Andreje Leški in daje upanje na vrnitev. Boje na SP v Budimpešti na tribuni še vedno doživlja intenzivno.
"Noge mi trzajo, tudi roke, sploh ko gre za naše tekmovalce. Te boje čutiš, si kar nekako zraven s telesom. Podobno je bilo prej, seveda pa je bil fokus takrat na lastnem nastopu, na analizah, urejanju kilogramov, zdaj je več časa za navijanje, posebej za Kajo Kajzer, s katero sva dolgo skupaj trenirali in upam, da ji tudi na treningih in pri pripravi lahko pomagam in poskrbim za dodano vrednost."
Težava za Leški bo zdaj najti prave razloge za vrnitev na blazine. "Z izpolnjenim ciljem in doseganjem lastnega potenciala s športnika pade ogromen pritisk, ki se je nabral. Pri meni je nekako, kot bi našla svoj notranji mir, ko sem dosegla, kar sem lovila ves ta čas. Vem, da sem zaradi tega zdaj še toliko bolj sproščena in trenutno v življenju res zadovoljna."
Pogovarjal se je Aleksander Gasser
Novo na Metroplay: Marko Pavčnik o ljubezni do kuhanja, izzivov na poti in družinskem življenju
