Andraž Lamut: Magister farmacije, študentski Prešernov nagrajenec, ki trenira za olimpijske igre v Tokiu

31-letni Andraž Lamut živi dve vzporedni življenji in obe tako intenzivno, da ima tudi najbolj marljiv človek ob njem slabo vest. Poleg časa, ki ga nameni redni zaposlitvi, vsak teden vsaj 30 ur nameni treningom in drugim aktivnostim, povezanim z gimnastiko – z namenom, da se uvrsti na olimpijske igre v Tokiu 2020.

Discipliniranega Andraža iz Lovrenca na Pohorju so nad gimnastiko navdušili starši, ko je imel sedem let: “Oče je bil odbojkar, ki je igral tudi v prvi jugoslovanski ligi, mama je rekreativno trenirala gimnastiko. Tako sta me nekega dne odpeljala na gimnastiko in hitro sem se odločil, da mi je všeč. Otrok sam zelo dobro ve, kaj si želi. Na treninge sem hodil v Ruše, moj prvi in dolgoletni trener je bil Severin Kodrič, ki je bil tudi zelo priznan, mednarodni sodnik, sodil je tudi na olimpijskih igrah."

Prvi uspehi

V mlajših kategorijah je bil Andraž odličen, velik talent, ki ga je pri 16 letih opazil reprezentančni trener Jože Mešl, ki je treniral tudi Aljaža Pegana: "V reprezentanco sem bil poklican kot obetavni tekmovalec, kar mi je seveda veliko pomenilo. Z ekipo sem tako leta 2003 nastopal na svetovnem prvenstvu, bil sem zelo uspešen, tako da so bili vsi zelo zadovoljni z menoj in sem tudi pridobil veljavo. Takrat sem treniral mnogoboj in sem tekmoval na vseh orodjih, bil sem zelo raznovrsten tekmovalec."

Gimnazija

Prišla so najstniška leta in Andraž se je vpisal v športni oddelek Druge gimnazije v Mariboru, tako da je vse skupaj postalo še bolj naporno: "Takrat so se začeli treningi dvakrat na dan. Vstajal sem ob pol petih, se vozil v Ruše na trening in nato v šolo. Po pouku sem šel domov in popoldne me je oče ponovno peljal na trening. Takrat sem komaj čakal petek, ne da bi šel ven žurirat s prijatelji, ampak da sem se lahko naspal. Tudi v šoli sem bil priden. Sicer mi takrat niti ni bilo tako težko, a ne bi šel več čez tako naporen urnik. Takrat me je v mladinsko reprezentanco poklical Sebastijan Piletič, trener trenutno našega najboljšega telovadca Saše Bertonclja. Bili smo dobra ekipa, leta 2004 je bilo evropsko mladinsko prvenstvo v Ljubljani, kjer smo se vsi izkazali. A že takrat sem imel nekaj težav z rameni. Prav po koncu prvenstva v Ljubljani sem moral na operacijo in takrat se je začela kalvarija. Potem so se poškodbe začele kar vrstiti. Operaciji je sledila rehabilitacija, in ko sem se že začel ponovno pripravljati na velika tekmovanja, sem moral že na drugo operacijo. Zaradi manj treningov pa sem lahko zelo uspešno opravil maturo in se vpisal na študij farmacije v Ljubljano. Ker sem imel veliko poškodb, je moja prioriteta postal študij," pripoveduje Andraž, ki je v Ljubljani sodeloval z različnimi trenerji, a med težkim študijem farmacije, zlasti prvi dve leti, niti ni zelo resno treniral.

Študij in Prešernova nagrada

"Med študijem sem šel na tri univerzijade, tako da sem takrat ponovno začel tudi malo bolj redno trenirati. A to je bilo povprečno, to ni bila vrhunska gimnastika. S člansko ekipo sem leta 2010 nastopal tudi na evropskem prvenstvu, moja prednost je bila, da sem treniral mnogoboj. Redno sem študiral, opravil diplomo in obvezno prakso. Na fakulteti me je vedno zanimala farmacevtska kemija, tako da tudi zdaj delujem v tej smeri. Za diplomo sva z mentorjem dobila tudi Prešernovo nagrado, na kar sem zelo ponosen," tako mimogrede o svojih uspehih na vseh področjih pripoveduje Andraž.

Tokio 2020

Diploma je bila prelomna točka v Andraževem življenju, pravi, da se je tudi osebnostno spremenil: "Takrat sem se odločil, da je zdaj napočil čas, da se ponovno posvetim gimnastiki. Nisem se počutil prestarega, vem, da lahko še kaj pokažem. Tako sem začel usklajevati vrhunske treninge s službo. Sam sem si naredil program in sem bolj ali manj treniral sam. Po letu dni sem začel delati s trenerjem Gregorjem Saksido, s katerim še vedno odlično sodelujeva. Moral sem tudi odločiti, kaj naj treniram, za mnogoboj je treba trenirati vsaj šest ur na dan, kar bi težko usklajeval s službo. Odločil sem se za bradljo, tako da sem zdaj že leto dni specialist zanjo," nima počitka Andraž, ki gre po službi za nekaj ur na trening v gimnastični center Ljubljana na Viču namesto počivat na kavč.

Foto Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel