Andrej Jerman: Noben smuk ni lahek, do vsakega moraš čutiti spoštovanje

Če bi me kdo pred ne tako zelo mnogimi leti vprašal, kaj bo prej, Slovenec v vesolju ali na najvišji stopnički zmagovalnega odra kakšne tekme v smuku za svetovni pokal, bi seveda rekel, da tisto prvo, sploh ker ne manjka tako zelo veliko, pa bo Richard Branson iz vesoljskih poletov napravil turizem, premožnejših Slovencev z eksotičnimi željami je pa tudi nekaj.

Kje bodo naši slalomisti, smučarji iz države, ki še poštenega hriba za smukaško progo ne premore, kdaj lahko nažgali Avstrijce in Švicarje, ki jih imajo kolikor hočeš takoj za ograjo domače kmetije? No, zgodilo se je, in kot se nekateri še spomnite, pozimi 2007 v nemškem Garmisch-Partenkirchnu.

Od tedaj je minilo šest let, Andrej Jerman je tej uvodni zmagi dodal še eno in še dve uvrstitvi na stopničke, tri hude padce in potrgane križne vezi ter se po zadnjem banzaju na slovitem Streifu nad Kitzbühlom odločil smuči postaviti v kot. Vsaj tiste tekmovalne.

Ko je njegov someščan Bojan Križaj na začetku osemdesetih na istem smuku nabiral točke za kombinacijo in odpi­kiral v prepad, je bil komaj rojen, pa tistega posnetka ni nosil v glavi, ko se je kakšno leto kasneje tudi sam lotil smučarije. Kot vsakemu pravemu slovenskemu smučarju je bilo namenjeno zavijanje med gosto postavljenimi količki, a mu k sreči za slovenstvo to ni šlo tako dobro kot hop, hop in iba, iba, andre.

Tako je Jerry, kot mu pravijo prijatelji, pristal med odpisanimi, ki so se tradiciji, možnostim in zdravi pameti navkljub lotili smuka. Kot veste, jim je uspelo in smukaška ekipa je bila nekaj časa tisti svetlejši obraz slovenskega moškega smučanja. Kako bo v prihodnje?

Tudi o tem smo se seveda pogovarjali, začeli pa s svetovnim prvenstvom v Schladmingu, ki ga je prvič v karieri naš sogovornik spremljal ob progi.

V svojih vprašanjih skušam biti kar se da izviren, toda tokrat bi začel z najbolj zlajnanim na svetu: Kakšni so bili kaj občutki ob progi v Schladmingu?

Fajn so bili. Moški smuk sem sicer gledal v cilju in tega sem tako navajen s tekem. Zelo zanimiva pa je bila izkušnja z ženske tekme, ki sem jo prvič spremljal ob progi, na poziciji. Andrej Možina, trener ženske ekipe, me je prosil, ali grem lahko z njimi, in sem seveda z veseljem pristal. Tekma se je začela zelo čudno. Prva je šla na progo naša tekmovalka, za njo Italijanka, ki je prepričljivo povedla, pri številki tri je sledila prva prekinitev, ker je padla, štirica je šla skozi, petica je pa padla deset metrov pod mano, direkt v mreže. Prej sem te padce gledal po televiziji, tokrat sem jih pa prvič videl v živo, in moram reči, da me je kar malo stisnilo. Ko vidiš, kako to poči, kako se smučarka zvije v mreže kot kakšna buba. Hvala bogu, da ni bilo nič. In ko je s sedmico odpeljala Ilka Štuhec, sem se prestavil malo niže, do Možine, in takoj nasled­nja, bunf, spet v mrežo. »Joj,« sem si rekel, »takoj ko pridem na teren, se že valijo!« To je bila moja prva taka izkušnja.

Oba smuka v Schladmingu sta bila tista prava, nič jih niso šparali?

Ne. In tudi kombinacijski je šel z vrha. Moški smuk je bil zahteven predvsem v spodnjem delu, je pa bilo težko biti hiter zgoraj, kjer je bil cel kup valov, slepih vrat. Predvsem pa je bil težek zaradi slabe vid­ljivosti. Ženski smuk se mi pa ni zdel nič posebnega, pa so vsi pravili, da je težko, in so me tudi naši trenerji spraševali, kaj mislim, kako bo šlo našim. »Kaj pa vem,« sem rekel, »mislim, da bi dal ene trikrat palice izpod pazduhe, vse drugo bi pa odpeljal v smukaški preži.« Pač, drugačna, moška percepcija, saj so med moško in žensko smučarijo le velike razlike.

Lindsey Vonn si je zelo prizadevala, da bi jo pustili nastopiti na moškem smuku, pa ni bila uspešna. Bi imela kaj možnosti za dober rezultat?

Če bi se po ženski progi v Schladmingu spustil kak moški, bi bil gotovo hitrejši za tri do štiri sekunde. Vsaj. Če bi pa žensko spustil na težek moški smuk, pa ne vem, ali bi ga sploh lahko odsmučala do cilja. Mislim, da se Vonnova ne bi uvrstila med prvih 40. Če bi nastopila zaradi promocije, v redu, če je pa dejansko verjela, da lahko kaj doseže, pa bi bila razočarana, ker bi se osmešila.

Česa je bilo več ob tej drugačni vlogi ob progi v Schladmingu: obžalovanja, da niste več zraven, ali olajšanja?

Nobenega obžalovanja nisem čutil. Popolnoma nič mi ni bilo žal, da me ni zraven. Tisti padec v Kitzbühelu in posledično pretres možganov sta bila zame nekakšna odrešitev. Pred tem sem bil zelo nemiren, ker nisem vedel, kaj naj naredim – bi, ne bi –, in po tistem je sledilo olajšanje. Zato v Schladmingu nisem čutil nobene želje, da bi še tekmoval. Bil sem tam, z veseljem pogledal, da bi pa stal na startu, do tega pa nisem čutil nobene želje.

Poprej ste govorili, da boste vztrajali do Sočija.

Da.

Ampak po letošnjem Kitzbühelu ste pa rekli, da odločitev ni prišla iznenada, da se je kuhala dlje časa.

Točno tako. V Beaver Creeku na začetku te sezone sem se prvič zalotil v dvomih. Tam sem lani padel, si poškodoval koleno in sem se zelo težko osredotočil na tekmo. Tudi tamkajšnji treningi so bili daleč od nivoja, ki sem ga bil sposoben. Preprosto, nisem se upal peljati na polno in nič raz­mišljati. Na tekmi sem odstopil, ampak že pred startom sem se spraševal: »Ali je tega meni treba?« Na naslednji tekmi v Val Gardeni sem imel smolo s startno številko, in ker ni bilo rezultatov, so se dvomi še potencirali. Kljub temu sem še gojil upanje, ker sem računal s tem, da prihajajo moje tekme, Bormio, ki bo pravi pokazatelj. Tam je že kar bilo, tako treningi kot tekma, ki je bila solidna, z nekaj napakami sicer, ampak se je videlo stopnjevanje forme. »Evo, preboj,« sem si rekel, »zdaj bo pa steklo.« No, pa je prišel Wengen in koleno, ki se mi je zataknilo pred startom ...

Posledica lanskega padca v Beaver Creeku?

Ne, to se je zgodilo z drugim kolenom. Zaradi njega sem se zdaj, ko sem imel čas, že oglasil pri dr. Sajovicu v Celju, ki me je po Beaver Creeku tudi operiral. Ugotovil je, da je prosto telo zašlo v kolensko špranjo in se je to zataknilo. To sva s fizioterapevtom pred startom uspešno odpravila.

Občutek pa najbrž ni prav dober? Pognati se po progi z mislijo na zatak­njeno koleno?

Ne, seveda ne, saj nisem vedel, ali boš normalno funkcioniral ali pa se bo spet kaj zataknilo. Ni se in se tudi kasneje ni več ponovilo. Ampak je pa bilo to prvo znamenje, drugo pa malo kasneje, ko sem na tekmi skoraj padel. Takrat sem rekel ženi in kolegu: »Pismo, znamenja dobivam, znamenja, da bo to treba počasi zaključiti.« Potem je prišel še Kitzbühel, po katerem pa nisem več imel težav z odločitvijo.

Kako je sicer s strahom pri smuku? Ga tekmovalec čuti, če je v polni formi?

Ne. Vsaj ne tak strah, zaradi katerega bi se ti tresle noge in bi drugače funkci­oniral. Zame je bil vedno najtežji, tudi takrat, ko sem bil dober, prvi trening smuka. Po enem letu prideš spet okrog, spomniš se, kako je bilo lani, ne veš pa, kako je zdaj. Nekaj malega že veš po ogledu, bo smuk hiter ali ne, ampak to je premalo. Pa še tisto ni bil strah, prej spoštovanje, zaradi katerega greš po progi malo bolj zadržan oziroma z določeno mero previd­nosti, rešpekta.

Poznamo tisto znamenito Enza Ferrarija, ki gre nekako takole, da je dirkač z vsakim otrokom, ki ga dobi, za pol sekunde na krog počasnejši. Naš nekdanji motociklist Karim Babić je ob neki priložnosti povedal nekaj podobnega, in sicer da mora vsako leto za iste čase na Grobniku peljati z boljšim motociklom. Postane smukač z leti previdnejši?

Obstajajo tudi taki, ki so z leti samo še malo bolj nori. Tak primer je Ghedina. [smeh] Če pa pomislim nase ... Gotovo začneš z leti na vse gledati malo drugače. Z leti se začne nabirati strah pred novo poškodbo. Toliko sem jih že utrpel, da sem začel razmišljati, kaj bo, če padem in se poškodujem? Spet bom moral skozi vse operacije, terapije, rehabilitacije. To je bila moja največja mora.

Ne strah pred tem, da bi se lahko ubili?

Ne. Sicer vedno obstaja možnost, ampak moraš imeti res smolo oziroma te mora doleteti malo verjeten splet okoliščin. Bom potrkal po lesu, ampak mislim, da je bil zad­nji, ki se je ubil, Avstrijec Gernot Reinstadler v Wengnu leta 1991. Ali pa ne, mislim, da je bila celo Ulrike Maier v Garmisch-Partenkirchnu leta 1994. Ne, tega strahu ni bilo.

Prebral sem, da ste na svojem prvem Kitzbühelu padli, ker ste se proge lotili s premalo spoštovanja. Kaj to pomeni?

Takrat, leta 1999, sem bil star 19 let. Padel sem zaradi slabe vidljivosti. Start je bil ob dvanajstih in na tistem delu proge je bila takrat že senca. Preprosto, v tisti situaciji sem se narobe odzval. Gotovo je šlo za pomanjkanje izkušenj, pa tudi za pomanjkanja znanja. Z malo več spoštovanja bi se tistega dela proge lotil malo previdneje, jaz sem se pa pognal, kot da je olimpijada, kot da je tekma.

V karieri ste doživeli tri hude padce, če se ne motim?

Štiri. Najprej v Kitzbühelu pa potem v Val Gardeni v sezoni, v kateri sem zmagal v Bormiu. V Val Gardeni sem jo sicer dobro odnesel. Vse me je bolelo, ampak nič pa ni bilo poškodovano, nič potrgano, nič polomljeno. Potem je bil še Beaver Creek in zdaj Kitzbühel.

Kaj je bilo narobe s Kitzbühelom, da se nista ujela?

Ne vem, ker se zadnjega padca sploh ne spomnim. Nič, nula. V Kitzbühel sem vsakič prihajal z mešanimi občutki. Nikoli pa ni bilo tako hudo, da bi okleval glede nastopa.

Andrej Šporn je nekoč dejal, da je v Kitzbühelu težkih zgornjih in spodnjih 30 sekund, vmes pa kar gre.

Ja, ampak problem je ta, da poškodbe po navadi stakneš prav na nezahtevnih delih. Poglejva Chamonix, za katerega vsi pravimo, da je avtocesta in lahek smuk, ampak nazadnje so morali od tam štiri odpeljati s helikopterjem. Noben smuk ni lahek, do vsakega moraš čutiti spoštovanje in biti nanj popolnoma osredotočen.

Ko je v Kitzbühelu padel vaš someščan Bojan Križaj, ste bili stari dobri dve leti. Ste si padec kdaj ogledali?

Videl sem kompilacijo padcev v Kitzbühelu. In ko to gledaš in vidiš, kako je bilo včasih tam poskrbljeno za varnost s tistimi lesenimi ograjami, ki jih imamo doma za ograjevanje vrtičkov ... groza! Pa mehka preparacija prog, ki jim je jemala smuči in jih razmetala po kucljih in grbinah ... Čista groza.

Si te padce smukači sploh ogledate?

Ko vidim, da bo kdo padel, se zmeraj obrnem stran. Tega nočem gledati. Spom­nim se smuka tisto leto, ko je padel Scott McCartney. Na zadnjem skoku prvega ali drugega treninga sem odletel nenormalno daleč. Za menoj je v cilj pripeljal Ondrej Bank, ki me je pa preletel še za sedem, osem metrov in pri tem padel, se odvrtel in ustavil. »Uh, dobro je,« sem si rekel, potem je pa začel vpiti. Pristal je na eni nogi, ki se mu je zlomila, obe kosti.

Kateri je pa bil vaš najljubši smuk?

Najlepši smuk, ki sem ga tudi najraje peljal, je bil Wengen. Že zaradi samih kulis, Eigerja, Möncha, Jungfraua, vzdušja. Razen letošnje sem vse druge tekme odpeljal v popolnoma jasnem vremenu. Že sam pristop na start, ko se pelješ tja z vlakcem, je nekaj posebnega. Wengna sem si vedno želel.

Smukači, pravite, dozorijo kasneje kot drugi smučarji. Zakaj?

Ne bi rekel, da dozorijo, preprosto potrebujejo več časa za vrhunske rezultate. Tolikokrat in tolikokrat se moraš peljati čez proge, da lahko konkuriraš najboljšim. Potrebuješ izkušnje, da lahko že na prvem treningu odpelješ progo samo 15 odstotkov počasneje kot na tekmi oziroma da imaš samo 15 ali 20 odstotkov drugačen pristop kot na tekmi.

Se ne smeš odpeljati kot turist?

Ne, ker edino tako lahko stopnjuješ rezultate in formo. Smukači imamo med sezono zelo malo časa za treninge. Mislim na tiste zunaj smukaških tekmovanj. Zato si s smukaškimi treningi pred tekmo dviguješ formo, in če prideš na teren, ki ga ne poznaš, ne veš, kako se lotiti zadeve, in se je lotiš malo bolj rezervirano. Starejši gredo že na prvem treningu bolj ali manj na polno.

Živimo v digitalni dobi z množico vseh mogočih posnetkov. Ali ni dovolj pogledati kakšnega od njih, določiti idealno linijo in gremo?

Poglejva Schladming, na katerem sem bil tako na moški kot ženski tekmi. Za obe sem si pogledal posnetke, ampak ko sem prišel na teren, se mi ni niti sanjalo, kje sem. Ne veš, dejansko ne veš. Dojemanje proge, če si jo ogledaš s kamerami, ali če se po njej pelješ, je povsem drugačno.

V prejšnji številki smo objavili intervju s Filipom Flisarjem, ki tekmuje v smučarskem krosu, in je povedal, da ga še danes kdaj preseneti, kako čudne linije so včasih tiste najhitrejše. Se kdaj kaj podobnega zgodi tudi v smuku?

Bistvo vsega je obdržati visoko povprečno hitrost, jo peljati iz ovinka v ovinek. Zmeraj se govori o nekakšni idealni liniji. Spomnim se, da smo nekoč po nekem smuku analizirali prve tri po posameznih odsekih proge. Časovno je bilo mogoče po posameznih odsekih za nekaj stotink razlike, linije pa so bile povsem drugačne. Vsak je šel po svoje. Obstajajo določeni odseki, ki jih moraš odpeljati po idealni liniji, ker drugače ne gre, obstajajo pa taki, kjer ni pomembno, ali pelješ pol metra više ali niže, ampak to, da linijo, ki si jo izbral, odpelješ s tempom, da skozi ovinek še pridobivaš hitrost. To je pa odvisno od vsakega posameznika, od njegovih sposobnosti.

Ali ni bil Bode Miller znan po svojstvenih linijah?

On si je lahko privoščil malo bolj direktno smučanje. In če lahko odpelješ bolj naravnost, je pač pot krajša. Če je na progi s 30 ali 40 ovinki vsak ovinek skrajšal za en meter, te je na koncu nažgal za 40 metrov, kar pomeni sekundo pri povprečni hitrosti sto kilometrov na uro. Ali pa Defago, ki je zelo freh smukač. Tako kot je on eno leto odpeljal Kitzbühel, tako direkt, pa da mu je zneslo, je prav neverjetno. Po mojem lahko to poskusi še stokrat, pa ne vem, ali bi mu spet uspelo. Ampak ko si v formi, ko si zaupaš, gre.

Nekateri smukači si tudi poleti ogledujejo terene, po katerih potekajo tekme. Ali to res pomaga?

Eh, poleti je vse drugače in ne vem, ali to kaj pomaga. Mogoče bolj to, da si lahko rečeš, da si res vse napravil. Kitzbühel sem pa tudi sam poleti dvakrat prehodil navzdol, pa še enkrat navzgor, ker gondola ni delala.

Nekoč sem govoril z Juretom Koširjem o njegovi grozljivi smukaški izkušnji, ko so ga brez smukaškega treninga poslali na poledeneli Garmisch-Partenkirchen in si je želel samo to, da pride živ v dolino. Je bil v vaši karieri kak tak smuk, pri katerem je šlo zgolj za življenje, nič več za stotinke in uvrstitev?

Smuk ne, slalomov pa kar nekaj. [smeh] Tukaj je prav ta razlika. On je bil slalomist in je seveda treniral slalom, ko je pa prišel na smuk, mu pa ni bilo nič več jasno. Podobno je bilo z menoj, ko sem se lotil slaloma. Slalom sem sicer treniral, ampak vsakič, ko sem prišel na tekmo, me je bilo bolj strah kot na kateremkoli smuku. Nisem vedel, kako naj se ga lotim, nisem bil prepričan, da se mi bo uspelo prebiti čez posamezne odseke, pa čeprav sem vedel, da bom tam zaviral. Saj je tudi slalom smučarija, ampak pri njem je vse drugačno, gibi so krajši ... Sploh slalom v Wengnu mi je bil uganka. Nikoli nisem vedel, ali se bom prebil čez tisto strmino. Edini smuk, na katerem sem si rekel, da je dovolj že to, da pridem do cilja, je bil pa trening smuka v Kitzbühelu, takrat, ko je padel Avstrijec Gruber. Bil sem na startu, v startni hišici sem gledal prenos treninga. »No, še tega pogledam pa grem ven,« sem si rekel, pa je že šel, postrani in na hrbet. Takrat sem si res rekel: »Samo da pridem dol.«

Na zadnjem Kitzbühelu, na katerem ste padli, ste tekmovalci glasovali proti izvedbi treninga, pa so vas vseeno poslali na progo.

Tega, da smo glasovali proti izvedbi treninga, sploh nisem vedel, o tem sem kasneje samo bral. Na nekaj koncih je bilo res mehko pa še precej toplo je bilo in podlaga ni bila optimalna. Ampak o tej debati nisem nič vedel.

Koliko besede pa imate tekmovalci pri takšnih odločitvah?

Skoraj nič. Mogoče včasih pri kakšnih ekstremnih skokih, kjer so nas kdaj poslušali in jih malo porezali, sploh še, če smo že na prvih treningih leteli ekstremno daleč. Med prvim treningom in tekmo so vendarle razlike v časih in v tempu, in če že takrat skočiš daleč, boš na tekmi še dlje, in tako so stvari kdaj postale mejne. Takrat so nas upoštevali, da bi pa upoštevali naše mnenje o razmerah, ki so se nam zdele mejne, pa ne. Tukaj velja popolna avtokracija Güntherja Hujare [direktor alpskih disciplin pri Mednarodni smučarski zvezi], on ima zadnjo besedo. Njegovo obnašanje se mi pa ne zdi primerno. Vsako izrečeno kritiko vzame zelo osebno in se odzove z izbruhom, po katerem se sploh ne moreš pogovarjati.

Kaj bi se pa zgodilo, če bi preprosto rekli, da ne greste dol?

Med tekmovalci ni enotnosti, tudi za­radi pritiskov nekaterih ekip, ki imajo svoje interese. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi tekmovalci stopili skupaj in rekli, da se tega ne grejo.

Nekje sem prebral, da ste začeli pravzaprav kot tekač na smučeh.

Ne, to pa nikoli. Ne vem, kdo je to poslal v svet, ker še nikoli nisem stal na laufarcah. Je pa res, da sem bil kot otrok zelo dober tekač na srednjih progah. Smučati sem pa začel pri petih letih, ko so me dali v klub, v katerem je bil že moj štiri leta starejši brat. Jasno, ta mali ga je hotel posnemati. Ampak to niso bili še ne vem kakšni treningi. Čez vikende smo hodili na Zelenico in se tam naučili smučati. Jaz sem tako ali tako že znal, ker sem se naučil s starši, predvsem z očetom, ki je bil gorski reše­valec in je dežural na koči na Zelenici. Po cele dneve sem bil z njim tam in smučal. Pa tudi za hišo v Tržiču je bil hribček, na katerem smo se otroci sankali ali smučali, in ko si prišel iz vrtca in kasneje iz šole, si pobral smuči in se vrnil s temo.

Vaš oče naj bi ob vaši prvi zmagi rekel, da se je pa zdaj izplačal tisti mercedes, ki bi ga vozili, če se ne bi ukvarjali s smučanjem. Se pravi, so bili starši tisti, ki so plačevali vašo smučarijo?

Gotovo. Čeprav sem otrok socializma in so bile takrat povsem drugačne družbene razmere, kot so zdaj. Bil sem v klubu, v katerem je bil otrok direktorja Peka in so v Peku pač rekli, da bodo dali toliko in to­liko denarja v klub, da bodo otroci lahko smučali. Kljub temu je bilo treba kupiti bunde, čevlje, opremo in kasneje, ko sem postal starejši in je bilo treba hoditi na tekme in na treninge, so se pa časi že spremenili. Denarja je bilo v klubu toliko, da so pokrili trenerje in prevoz, vse drugo smo morali pa sami. Mama je bila vzgojiteljica, oče je bil špengler oziroma strešni klepar in je zelo veliko delal na črno, da sva lahko midva smučala. Če bi tisti denar, ki sva ga midva porabila za smučarijo, dal drugam, bi mi lahko imeli ne vem kaj, ampak nikoli nismo bili ne vem kakšni materialisti, da bi gledali na to, kakšen avto vozimo. Mislim, da mojemu pokojnemu očetu ni bilo nikoli žal niti enega dinarja, tolarja ali evra, ki sta ga skupaj z mamo dala za naju z bratom, da sva bila lahko v tem biznisu.

Kako je pa danes s smučarijo v Tržiču? Na Zelenici, če prav vem, ne smu­čajo več.

V Tržiču smučarije ni več. Ni kluba, je propadel, obstaja le še alpska šola, ki je neke vrste obšolska dejavnost. Zelenica je zaprta, smučišča ni več. Žalostno in odraz družbenih razmer, v katerih smo. Tržič ne premore veliko bogatih ljudi, in ker je smučarija draga, so to, da bi se lahko otroci Tržičanov ukvarjali z njo, samo pobožne želje.

Je drugje v Sloveniji kaj bolje?

Bolj ali manj je podobno. Centrov za delo z mladimi skoraj ni več. Mogoče obstajata še Kranjska Gora in delno Maribor, pa še to samo zato, ker prirejata tekme svetovnega pokala, od katerih dobita dober denar, ki ga lahko namenijo za delo z mladimi. Smučarski klubi v Sloveniji še obstajajo, ampak dejansko vso smučarijo plačujejo starši. Vse več je zasebnih ekip premožnih staršev, ki se zberejo, dva, trije, in plačujejo avto, trenerja, kole ... Vse svoje. Že pri najmlajših.

Tržič je znan po Bojanu Križaju, Bojan Križaj po slalomu, Slovenci pa že tudi sicer nismo bili znani kot smukači. Kako to, da je vas, kot ste rekli, zaneslo v smuk?

Če gremo še malo dlje v zgodovino, potem smo v Tržiču imeli Jaka Štefeta, ki ima še kar najboljšo slovensko uvrstitev v smuku na olimpijskih igrah. Mislim, da je bil trinajsti. Potem je bil še Tine Mulej, ki je bil tudi smukač, ampak to je bilo v petdesetih letih. Ko sem sam začel, sem v smuk prišel predvsem zato, ker kot mladinec nisem bil konkurenčen vrstnikom v slalomu in vele­slalomu, ki sta bila vendarle prioriteta. Zato pa sem bil tretji po smukaških in superveleslalomskih točkah FIS v svojem letniku na svetu. Takrat je pri nas obstajala smukaška ekipa, ki jo je vodil Jože Gazvoda s Penom, Brezavščkom in Ravtarjem, priključil se je Ošlak ... Odpisani. Odpisani za tehnične discipline. Brezavšček je bil dejansko začetnik s prvimi točkami v svetovnem pokalu.

Kaj vas je pa gnalo? Kljubovalnost? Ta ekipa je menda ves čas visela na robu ukinitve?

Ja, Jože se je moral ves čas boriti za naš obstanek in mi smo se zaradi posmeha, ki smo ga bili deležni, hoteli dokazati. S prvimi uspehi so se pa začele stvari odvijati, na mladinskem svetovnem prvenstvu sem dobil medaljo v superveleslalomu in tako se je začelo.

Ali drži, da material v tem športu pomeni približno 30 odstotkov uspeha?

Ja, če v ta material poleg smuči uvr­stimo še čevlje in v zadnjem času vedno pomembnejše drese. Zase lahko rečem, da smo imeli razen v kakšnih dveh sezonah, ko se nam je zažigala drsna obloga smuči, konkurenčen material. Pri čevljih ni bilo kakšnih večjih razlik med nami in drugimi, so se pa pojavljale razlike v dresih.

Najboljše ekipe zapravijo ogromno denarja za razvoj opreme, ampak najboljši čas, denimo, v Kitzbühelu ima pa še vedno Fritz Strobl iz leta 1997.

In ta bo tudi ostal. Takrat je bila proga ena sama poledica, od starta do cilja, in tudi postavitev, če jo primerjamo z današ­njo, je bila neprimerljiva. Sam sem v svetovnem pokalu od leta 1998, in če gledam, kako so bili včasih smuki postavljeni, jih težko primerjam z današnjimi. Veliko bolj odprto, veliko bolj naravnost.

Rekli ste, da ste smuči zažigali. Kaj to pomeni?

Podloga smučke je gladka in nanjo se vtisne posebna struktura. Masa se zažge, ko pride do velikega trenja med smučko in snegom. Največkrat se to pojavi pri smučanju po zelo kompaktnem in mrzlem snegu. Če bi takrat kristale snega pogledal pod lupo, bi opazil, da spominjajo na steklovino. Takrat je trenje izjemno, kar pa se lahko zgodi tudi na zelo ledeni progi, ko ovinka ne moreš izpeljati samo po robniku, ampak moraš pred njim smuči za trenutek postaviti počez. Masa se dva, tri mi­limetre od samega robnika zažge in na­stane muckasta snov, ki zavira. Občutek imaš, kot bi se po asfaltni cesti namesto s specialko peljal z gorskim kolesom.

Ali Slovenci lahko pridemo do vrhunskega materiala?

S Stöcklijem sem ga imel in prepričan sem, da ga ima Šporn z Elanom tudi, čeprav je tam sam. Za njegovo tehniko in njegov način smučanja sem prepričan, da ima prave smuči. Govorim o smuku.

Slovenci še vedno trznemo ob Elanu. Tudi vi ste najbrž začeli z njim?

Da, začel sem z Elanom, in ko sem kot pionir oziroma mlajši deček prišel v reprezentanco, smo imeli težave z materialom. Na koncu sem pristal na Mizunu, ki je v redu funkcioniral. Takrat je imel Mizuno dob­re smuči za hitre discipline in še kar za slalom, njihove veleslalomske smuči so bile pa čista groza. In ker sem se takrat še vedno imel za tehničarja, sem šel za dve leti k Elanu in z njim osvojil kolajno na mladinskem svetovnem prvenstvu. Nobenega posebnega odziva ni bilo, dobil sem majhno štipendijo, s katero sem lahko kaj malega poflikal. V Avstriji bi imel ob podobnem uspehu v trenutku pred seboj pogodbo. Ampak takrat se je meni zdelo pomem­bneje, da imam dober material, nisem gledal na denar. Razmišljal sem, da bodo pogodbe z rezultati že še prišle. Potem sem poskusil z Atomicom, ki je bil čista polomija, ker sem bil pri njem levo sviralo. Z Atomicovimi smučmi sem namreč smučal prav takrat, ko so bili Avstrijci z Maierjem in Eberharterjem najboljši. Težave smo imeli že s tem, da smo smuči sploh dobili, pa tudi tiste, ki smo jih dobili, so bile zanič.

Se pravi, da smuči, ki jih je vozil Hermann Maier ...

Ah, kje pa! Nihče nam niti tega ni povedal, kateri modeli smuči so najboljši, katere vozijo tisti najboljši. Grozno je bilo. Atomic sem potem zamenjal z Rossignolom in štiri leta dirkal z njihovimi dilcami. Mislim, da je bila to takrat kar v redu odločitev, ker je bil njihov material dve leti konkurenčen, potem pa žal ne več.

Podobna zgodba kot z Atomicom?

Ne. Jaz sem bil takrat njihov tretji smukač. Pred menoj sta bila Bode Miller in Bruno Kernen, potem sem bil pa že kar jaz. Dobil sem vso njihovo podporo s plačanim servisom, pogodbo in sem prepričan, da sem dobival najboljši material, kar so ga imeli. Žal pa je bil ta material nekonkurenčen v hitrih disciplinah. Zato sem po olimpijadi v Torinu 2006 na vsak način hotel zamenjati smuči in potem se je začela zgodba s Stöcklijem.

Rekli ste, da ima Andrej Šporn za svoj način smučanja ustrezne smuči. Bi vam ustrezale?

Ne. Šporn je poseben tip tekmovalca. Njegov način smučanja, njegova tehnika se popolnoma razlikujeta od drugih smukačev. Je precej grob, zelo močan je in vse naredi z močjo, za to pa potrebuje ekstremno trde smuči. Tiste, s katerimi on vozi, lahko vozi samo on in nihče drug.

Če bi na njegove smuči stopil rekreativni smučar?

Najprej, smuči za smuk sploh ne bi obvladal, in tudi če bi z njimi znal smučati, ne bi imel nobenega užitka.

Sami ste rekli, da material niso samo smuči, da so vedno pomembnejši tudi dresi. Pred leti se je govorilo o čudež­nem spodnjem perilu avstrijskih smu­kačev in pred nedavnim o podobnem Tine Maze. Je bilo kaj na tem?

Prepričan sem, da ne bi toliko vlagali v razvoj, če ne bi bilo rezultatov. Mislim, da imajo Avstrijci za preizkušanje materiala na voljo dva milijona evrov. Za alpske in nordijske reprezentance.

Kar je več, kot je proračun slovenskih alpskih reprezentanc, če se ne motim?

To je več, kot imamo mi vsega skupaj. Avstrijci imajo oddelek, ki se ukvarja samo s tem, kako izdelati čim hitrejše drese.

Je res, da se na vsaki smukaški tekmi nastopi z novim dresom?

Res. Pred startom ga oblečeš, in če je za smukom na programu še superveleslalom, ga uporabiš še takrat, sicer je pa to to. Ko dres oblečeš, se raztegne, poleg tega je izdelan iz zelo občutljivega mate­riala. Če se ga dotakneš z ježkom na bundi, recimo, takoj postane muckast, kar pa gotovo vpliva na aerodinamiko.

Ste kdaj na startu razmišljali o tovrstnih prednostih drugih reprezentanc?

Ne, takrat to odmisliš. Začneš pa o tem razmišljati kasneje, če ti do stopničk zmanjka nekaj stotink in opazuješ na cilju opremo drugih. Takrat te pa malo speče.

Mnogi primerjajo smuk in formulo ena. Ampak formulo ena ste tudi vozili. Kako je šlo?

Tista zgodba je trajala en cel dan, ker so nam hoteli predstaviti dan dirkača formule ena. S fizioterapijo, raznimi vajami. Začeli smo zelo postopoma. Najprej so nam povedali, kako sploh peljati skozi ovinke. To se mi je zdelo samoumevno, saj v ovinek tudi kot smukač ne moreš iti kar naravnost in potem zaviti. Zelo podobno kot pri samem smuku. Na stezi smo začeli s formulo 2000 z dva tisoč kubiki in okrog 200 'konji', kar je približno tako, kot če bi na cesto zapeljal s cliom, ki bi imel dva tisoč konjev. To formulo je bilo lepo peljati, ni šlo prehitro, in ko si se navadil, si si res lahko brez problema privoščil. Ko je bilo to za nami, smo pa bili deležni še posebnega uvajanja za dirkalnik formule ena. Jasno, formula ena, namenjena nam, je bila malce zadušena, ni bila kot tekmovalna z 800 'konji', imela jih je 600. Toda kljub temu so nam vsi govorili, da bo to čisto druga zgodba, in nam nagnali kar malo strahu v kosti. Preden sem se usedel za volan, sem bil živčen, kot če bi šel na tekmo. Že sam start, brez ključa, z motorjem, ki ga zaženejo od zadaj. Vse je utesnjeno, v kokpitu ležiš, kakor da bi bil na kakšnem lazy boyu, kavču. In tudi potem, ko spelješ ... Kakšni so bili to pospeški, to se mi je zdelo nenormalno! Ko stopiš v avtu na stopalko za plin, gre počasi ... Dobro, če imaš v rokah kaj bolj športnega, potem gre, ampak tukaj si pa pohodil stopalko in je kar šlo, sploh ni zmanjkalo. Ko prestaviš, poči, kot bi ti kdo z macolo usekal čez glavo. Startali smo iz boksov, odpeljali en krog, nato naredili še en krog in zapeljali v bokse. Pred tem sem se spraševal, zakaj samo dva kroga. Ko pa sem se vrnil, mi je bilo jasno. V prvem krogu sem se navadil na dirkalnik, na njegove odzive, na to, kako zavija, kako hitro se da peljati z njim. V drugem krogu sem že malo dodajal. In če bi imel na voljo še tretjega, bi hotel še malo več pa še malo več, potem bi bil pa že nevaren. Potem smo šli še v dvoseda ...

... v dvosedežno formulo?

Ja, in se odpeljali z njo po startni rav­nini, za katero je sledil oster ovinek. Mat' kurja! Na ravnini so bili postavljeni stožci, ki so označevali mesta za prestavljanje navzdol pa za zaviranje. Sam sem se jih držal kot pijanec plota. No, okej, se usedem noter, on starta. Zdi se mi, da je bil dvosed veliko bolj navit kot prej naša formula. Že iz boksa je šlo nenormalno hitro. Pred seboj imaš steno, pred katero sedi šofer, in če hočeš kaj videti, moraš pomo­liti glavo ven. Tako se midva približujeva stožcem in si rečem, saj zdaj bo pa mojster začel počasi zavirati ... Ampak ko sva se peljala mimo prvega stožca, je on prestavil še v višjo prestavo. Ni variante, sem si rekel, zdaj greva pa naravnost! In ko je zaviral, sem s čelado udaril v steno pred seboj. V roki sem sicer držal emergency button, da bi lahko, če bi me bilo strah, pritisnil nanj in bi šofer vedel, da mora malo upočasniti. Ampak sem si rekel, ni šans! V ovinek je zapeljal noro divje, premetavalo me je, in ko sva začela leteti, sem se samo še smejal. Če primerjam svojo vožnjo s formulo in to vožnjo, je bilo tako, kot če bi se jaz peljal z gokartom, on pa s formulo.

Janez Šmitek je nedavno dejal, da rekreativci smučamo s krasnimi smučmi v primerjavi s tistimi, ki so zdaj na voljo v svetovnem pokalu. Kako je s tem pri smukačih?

Primerjavo je dal za veleslalom. To je res. Mislim, da so s tem, ko so povečali radij in povečali dolžino smuči, naredili korak nazaj.

To naj bi naredili predvsem zaradi varnosti.

Ja, zaradi varnosti. Ampak meni se ne zdi, da bi bile smuči zdaj varnejše. Pri smuku se mi zdi, da je prav zato, ker je smučka ožja, kvečjemu nevarnejša kot prej. Tudi pri smuku so namreč smuči zožili in jih za dva centimetra podaljšali. Okej, radij so tudi omejili, ampak mi smo že itak vozili s takšnimi radiji, kot so zdaj, tako da pri tem ni bilo velikih sprememb. Problem je pa v tem, da pri ožjih smučeh, ko jih nag­neš, prej nasloniš čevelj na sneg in zaradi tega ti lahko smuči odnese in izgubiš nadzor nad njimi. Tako da ne vem, ali je zaradi tega kaj manj padcev. Ko sem pa prvič stopil na nove veleslalomske smučke, sem mislil, da imam na nogah smuči za superveleslalom. Za nas smukače je bila stvar še toliko težja, ker vendarle nismo trenirali toliko veleslaloma in se nismo toliko posvečali samemu materialu, kot se mu veleslalomisti. Mislim, da ne bi bilo čisto nič narobe, če bi ostalo tako, kakor je bilo prej.

Janez Šmitek je za naš intervjuju pred nekaj leti dejal tudi, da morajo biti tekmovalke v alpskem smučanju precej težke, če hočejo zmagovati. Rekel je, da ga spominja žensko alpsko smučanje na »ples špeha«. Če pogledamo zmagovalko smuka na letošnjem svetovnem prvenstvu, potem moramo priznati, da je res malo obilnejša. Kako je s tem pri moških? Vi ste sodili med lažje tekmovalce, kajne?

Bil sem nekakšna srednja žalost.

V primerjavi s kakšnim Patrickom Ortliebom?

Ja, okej, ampak to je bilo včasih. Takrat je bila masa res pomembna, ko so bile smuči in postavitve prog drugačne. Ampak to se je zdaj kar fajn spremenilo. In že takrat je obstajal Daron Rahlves, ki je bil v primerjavi z večino trlica, pa je prav tako zmagal v Wengnu in Kitztbühlu. Če si težji, moraš imeti toliko več moči, da lahko težo obvladaš. Bistvo je, da premoreš tolik­šno težo, da jo lahko obvladaš oziroma da si morda na njen račun lahko kaj več privoščiš. V svojih optimalnih časih sem imel 88, 89 do 90 kilogramov. Mislim pa, da sem imel v primerjavi z drugimi veliko večjo maksimalno moč, da je bila to tista moja prednost, poleg vzdržljivosti.

Menda radi spremljate kolesarstvo po televiziji?

Z veseljem! Pa tudi z veseljem ga gonim.

Kaj pravite na Armstronga? Vam je pobral kaj veselja?

Ne. Imam kar veliko prijateljev iz kolesarskih krogov, ki so že dolgo menili, da ni mogel biti čist. Sam sem ga imel vseskozi za prevaranta.

Mu niste verjeli?

Ne! Še zmeraj pa bom kolesarstvo rad gledal in zdaj, ko sem končal kariero, bom še z večjim veseljem sedel na kolo in se malo dlje odpeljal. Tako da mi to ni vzelo nič volje. Saj so bile vedno afere. S Contadorjem in s Pantanijem, na primer. In že takrat so rekli, da je kolesarstvo omadeževano. Potem pa pogledaš spomladanske klasike, ki potekajo v Belgiji in na Nizozemskem, pa Giro in Tour ter Vuelto, in lahko vidiš, da je ob progi še vedno ogromno ljudi. Še zmeraj gledajo zaradi samega športa. Seveda jih pritegnejo tudi zvezdniki, ampak gledajo tudi zaradi tega, ker se sami ukvarjajo s kolesarstvom in hočejo videti najboljše, hočejo videti, kako stvari potekajo v živo.

Ljudje zelo hitro rečejo: »Vsi so isti!« In potem to prenesejo tudi na druge športe. Kako je v smučariji z dopingom? O tem se nič ne govori ali pa zelo malo. Ali to pomeni, da dopinga v vrhunskem smučanju ni?

Imam svojo teorijo. Prepričan sem, skoraj siguren, da ni bilo vse čisto v avstrijski reprezentanci pred olimpijskimi igrami v Torinu. Takrat so bili dejansko velesila. Okej, saj so še zdaj, ker imajo pač tradicijo, razmere za trening in ker veliko vlagajo v smučarijo. Še vedno so najboljši. Ampak takrat jih je pa bilo 12 med prvimi 30, osem med prvih 15. Na olimpijadi je izbruhnil velik dopinški škandal. Zdravniki so bežali skozi okna, a so jih polovili. In če gledamo od takrat naprej, je njihova krivulja uspehov zelo padla.

Kako je z nadzorom? Vas nadzi­rajo kot kolesarje?

Enako. Tudi jaz sem bil v programu Adams, se pravi v programu mednarodne protidopinške agencije. Za vsak dan posebej sem moral napisati, kje bom, in določiti uro, ko bom zagotovo doma. Prav tako sem imel biološki potni list. Preverjali so me, prihajali so k meni na dom izven tekmovanj, na samih tekmah, tako da kontrola obstaja. Včasih je pa ni bilo. Tudi uporabe rastnega hormona se včasih ni dalo dokazati, epa se ni dalo dokazati in verjet­no je še kupa drugih stvari. Spomnim se, da so bili kakšni Avstrijci, ko smo bili še mladinci, prave trlice, ko smo se pa srečali čez osem mesecev na začetku sezone, so bili takšni, da nisi mogel verjeti. Pa sem tudi jaz preložil kvihtov čez ramena, da sem se kar zvijal, pridobil pa kilogram, največ dva mišične mase.

V slovenski smukaški reprezentanci je bilo vedno zanimivo vprašanje trenerja. Imeli ste Avstrijca Burkharda Schafferja, ki pa je zapustil reprezentanco na zahtevo tekmovalcev, čeprav je imel rezultate. Z njim kot trenerjem ste tudi zmagali.

Tudi, ja.

Šporn je bil pod njegovim vodstvom drugi v Kitzbühlu.

Tudi, ja.

Kako se pa lahko zgodi, da se s trenerjem, ki je uspešen, kot tekmovalec razideš?

Njegovo imenovanje je sprva delovalo kot šok terapija. Z novim človekom pride nova energija. Takrat smo dejansko napredovali, ampak po treh letih njegovega vodstva smo začeli stagnirati oziroma naza­dovati. Z ekipo si skupaj 200 dni na leto, čeprav je to individualen šport in mora vsak gledati najprej nase. Poznam tudi ljudi, ki so popolni egoisti, ki jim je vseeno za druge. Sam nisem tak, in če vidim, da ni energije, se ljudem izognem. Problem je, če v zameno dobivaš šikaniranje in moraš ves čas paziti na to, kaj boš rekel, da ne boš prišel v konflikt. Med nami in Schafferjem se je nabralo toliko vsega, da nismo mogli več normalno sobivati. Izvajal je pritisk na serviserje, lagal je ... S Stöcklijevimi serviserji je govoril eno, z njihovimi šefi drugo. Govoril nam je, da smo leni, da ne delamo, da na tekmi ne damo vsega od sebe, da ne tvegamo. Vsi smo profesionalci, vsak hoče iz sebe iztisniti največ in ne more mi potem nekdo očitati, da nisem dal na treningu maksimuma, da sem se na tekmi šparal, da sem premalo tvegal, da nisem dirkal. Vsakič, ko sem se postavil na start, sem hotel zmagati. Preprosto je šlo tako daleč, da če bi ostali skupaj še eno leto, bi se po mojem pobili med sabo.

Niste nikoli razmišljali o tem, da bi šli na svoje, kot je šla denimo Tina Maze?

Razmišljal sem tudi o tej opciji, ampak mi finančno ne bi zneslo. To je bil glavni razlog. Ravno takrat je usekala kriza, denarja ni bilo več.

Kako pa gledate na razmerje med ekipo Tine Maze in slovensko reprezentanco? V Schladmingu smo videli še en spor.

Zelo nehvaležno je karkoli reči o tem. Tina je, kar se tiče rezultatov, šampionka brez debate. Tudi razmere, v kakršnih zdaj dela, si gotovo zasluži.

Pa tisti vpad v njeno radijsko zvezo?

Skoraj prepričan sem, da se ni zgodilo namerno. Tudi nam se je že včasih pripetilo na tekmi, da nam je kdo vpadel v frek­venco, na naš kanal, pa se je zadeva zgladila. Smo rekli, prosim, mi imamo tekmo, prosim, pojdi dol. Če poslušamo Kunčevo verzijo, so oni prišli na teren ob desetih in je on prvič uporabil voki-toki ob pol enajstih, ko je bila Tina pravzaprav že v cilju. Včasih se zgodi tudi to, kar vem iz lastnih primerov, da tekmovalec sliši trenerja, on pa njega ne. Ali pa ravno na­sprotno. Ampak karkoli se je že zgodilo, mislim, da gotovo ni bilo namerno.

Vaša napoved prihodnosti slovenskega smuka je zelo črnogleda. Dejali ste, da ste imeli pred leti odlične razmere za delo, s trenerji pokrito vso progo in da ste bili takrat konkurenčni, zdaj pa ne več.

Stoodstotno. Še zdaj stojim za to izjavo. Pa ni problem samo v pokritosti proge s trenerji. Že lani je vladala v slovenski smukaški ekipi ena sama improvizacija. Na voljo smo imeli, če se ne motim, 90 tisoč evrov, s tem da je bilo treba s tem pokriti tudi plače trenerjev in stroške prevozov. Za funkcionalne stroške nam je ostalo bolj malo. Proge je treba spomladi vnaprej rezervirati in nekaj takrat tudi že plačati. Če bi imeli srečo z vremenom in bi ob času, ki smo si ga izbrali, imeli dobre razmere, potem bi še šlo. Ampak smučanje ni hokej ali košarka, kjer imaš dvorano in imaš ves čas zagotovljene razmere za delo ne glede na to, ali je zunaj dež ali sneg. Nam se je pa zgodilo, da od poletnih treningov v Čilu pa do treningov pred prvim smukom sezone nismo več opravili dobrega treninga. Ker se nismo mogli prilagajati razmeram.

Kaj pa vaša prihodnost? Bo še naprej smučarska?

Vidim se v smučariji. S tem športom sem gor rastel. Je moja prva ljubezen, strast, rad ga imam. Ni tako, kot pri kak­šnih športnikih, ki po zaključku kariere nočejo več videti, denimo plavalci, ki nočejo več videti vode. Še zmeraj rad smučam. V Schladmingu sem se prav vživel v svojo novo vlogo in z veseljem bi rad delal v tem športu naprej.

Kakšna je zdaj vaša vloga v reprezentanci?

Zraven sem prostovoljno. Ekipa ima premalo ljudi na progi, in če se ji priključim, jih to nič ne stane. Tako da bom zdaj na zad­njih dveh, treh tekmah gotovo tam in bom fantom svetoval. Dejansko je to trenerska vloga. Kako bo pa v prihodnje, pa ne vem. Z veseljem bi delal še kot trener. Predvsem se mi zdi, da bi lahko pomagal mlajšim. Konec koncev sem si v smučarskem krogu naredil ime in predvsem mlajši me gledajo z velikimi očmi, me spoštujejo. Težavo predstavlja denar. Ne mislim na denar, ki bi ga dobil za svoje delo in morebitnih pet tisoč evrov več, če bi šel v tujino. V mislih imam denar, ki bi zagotovil razmere za delo. Prepričan sem, da bi morali biti mladi – pa jih nimamo veliko – zraven z ekipo za svetovni pokal. V Schladmingu je Miran Ališič na primer vprašal Francoza, zakaj so tako dobri. »Mi smo dobri zato,« je povedal Francoz, »ker imajo vse naše ekipe enake razmere kot tekmovalci v svetovnem pokalu. Vsi gredo poleti za mesec dni v Južno Ameriko in jeseni v Ameriko. V tem trenaž­nem procesu so skupaj z najboljšimi.« In potem se pri nas sprašujemo, zakaj nimamo nobenega mladega, zakaj ne more priti zraven. Ja, zato ker nimajo razmer za to.

To svojo vlogo vidite v okviru Smučarske zveze Slovenije? Ne zasebno?

Ne, to drugo me dejansko ne zanima. Če treniraš zasebno ekipo, ti stojijo za vratom starši, ki pritiskajo nate in hočejo na vsak način do rezultatov. Neki trener pionir­čkov mi je povedal, da mu je oče enega od otrok obljubljal tisoč evrov dodatka, če bo njegovega otroka pripeljal do Topo­lina [mednarodno otroško tekmovanje v smučanju]. Pa gre za otroka, starega 14 let, za katerega boš naredil vse, da se uvrsti na eno tekmo Topolina!? Pa to ni nič. A veš, koliko jih je zmagalo na Topolinu, pa niso pozneje nič naredili? Starši te plačujejo in pritiskajo nate, na vsak način hočejo rezultate čez noč. Da bodo njihovi najboljši med svojimi. Kaj pa to pomeni za naprej, pa vemo.

Kariera športnika je kratka, biti moraš zelo osredotočen in zaradi tega si za marsikaj prikrajšan. Denimo za izobrazbo. Kako je z vami?

Končal sem srednjo šolo. Naredil sem gimnazijo v Škofji Loki. To sem imel že kot mladinec. Sem si rekel, da to mora obvez­no biti. Kariera športnika je res kratka in študija se dejansko lahko lotiš tudi po končani karieri. Ko sem bil poškodovan, sem si rekel, da bom poskusil malo študirati, pa so bile vmes študijske počitnice, rehabilitacija pa se je končala, ko se je študij ravno začel, in sem s moral lotiti treninga. Po enem mesecu sem obupal, ker preprosto nisem zmogel. Dopoldne na predavanja, potem vmes trening, popoldne na vaje, potem pa še na en trening. Po enem takšnem mesecu sem bil preč, tako da sem tisti študij potem pustil.

Sem pa prebral, da govorite dva tuja jezika.

Govorim pač angleško in nemško. Angleško tekoče, nemško tudi v redu. Sicer sem v nemščini malo bolj kratek, specializiran bolj za smučarski del. Če pogovor zaide kam drugam, me že malo zmanjka.

Bo šlo brez tekmovanj ali se boste lotili kakšnih rekreativnih?

Ah, lepo te prosim, jaz sem svoje tekmovalne ambicije zaključil.

Kakšen kolesarski Maraton Franja?

Oh, to ja! To je drugo, to je zaradi veselja. Sem mislil v smučarskem športu. Na Franjo in na Mangart sem že zdaj zahajal. To sem šel predvsem zaradi lastnega veselja. In zdaj bo še malo laže, ker mi ne bo treba gledati na mišično maso.

Posledic tekmovalne kariere pa ne čutite? Dvakrat strgane križne vezi  ...

Trikrat.

Celo trikrat. Pred leti nam je Girardelli pokazal svoje koleno s potrganimi vezmi, uničenimi mišicami, kako pleše levo, desno.

Kolena gotovo niso takšna, kot so bile pred poškodbami oziroma kot bi jih imel navaden smrtnik brez poškodb. Določeno obrabo imam že, je pa zdravnik rekel, da se bo krivulja po koncu kariere zelo upočasnila. Napovedal mi je, da bom enkrat moral po protezo. Se bodo pa zdaj obremenitve za 95 odstotkov zmanjšale. Bom pa šel še kdaj v fitnes in si malo naložit zaradi lastnega veselja. Kakšnih večjih posledic, kot jih ima na primer Janica [Kostelić], ki na desno nogo zelo šepa, pa nimam.

Snega se torej niste nažrli. Kaj pa nenehnih potovanj, premikanja iz kraja v kraj?

Tudi ne. Dejansko ti to postane del vsakdana in ti pride v kri.

Vprašam zato, ker menda z ženo zelo rada potujeta po svetu.

Rada sva potovala, ampak zadnja leta kar nisva šla, ker sva imela oba svoje obveznosti. Dvakrat sva bila skupaj v Afriki, bila sva tudi v Iranu. Kot smučar pa se iz leta v leto vračaš vedno v iste hotele, v iste postelje in dejansko nič ne vidiš. Zato se mi zdi zelo priporočljivo spoznavati druge kulture. Da nisi ozko usmerjen samo v šport. Širina in splošno znanje sta tudi zelo pomembna.

Menda vas je fasciniral Iran s svojimi ljudmi. Ali ni Iran grožnja svetovni civilizaciji, os zla in tako naprej?

To je problem, ker številni enačijo politiko z navadnimi smrtniki. Ko sva bila tam, so bili vsi, s katerimi sva se pogovarjala, proti svojemu režimu. Sicer ne veš, ali dejansko govorijo resnico ali jih je pač strah, ampak tamkajšnji ljudje so bili nenormalno prijazni. Žena, ki je ostala tam malo dlje, mi je povedala, kaj se ji je zgodilo, ko je bila s prijateljico povabljena na po­roko. Ponoči ju je na ulici ustavil policist. Vprašal ju je, kje stanujeta, in sta mu pojas­nili, pri tem pa mislili, da je kaj narobe, a jima je zatrdil, da je vse v redu. Potem sta šli v hotel in kar naenkrat nekdo potrka in je bil policist. Prišel je preveril, ali sta prišli v svojo sobo in ali je vse v redu. Sicer pa me zanima tudi zgodovina in v Iranu je neomejeno stvari, ki si jih lahko pogledaš. So pa vsekakor ljudje tisti, ki naredijo to državo fascinantno.

Je kdo tam poznal alpsko smučanje?

Ne, o tem se pa nismo pogovarjali. 

TEKST Tadej Golob
FOTO Bor Dobrin