Bojan Križaj: Ker smo majhni, premalo zaupamo samim sebi

Ko smo se sredi decembra, prav po veleslalomski tekmi za pokal Vitranca, sestali z Bojanom Križajem, je dajala Kranjska Gora videz zaspanega smučarskega kraja za lokalce, kamor le tu in tam zaide tudi nekaj bolje obveščenih Avstrijcev, Italijanov in Hrvatov. Ob točilni mizi hotela Kompas je posedala četica ljudi, za katere bi po akreditacijah okrog vratu sodeč lahko sklepali, da pripadajo novinarski vrsti. Drugih vidnih znakov pomembnosti tridnevnega tekmovanja ni bilo.

Sredi osemdesetih je bilo drugače. Saj se spomnite: v Kranjsko Goro je na smučarska tekmovanja romalo na desettisoče ljudi z vseh koncev tedanje države. S transparenti, frajtonaricami, domačimi klobasami in žganjem so šli, kot temu še danes rečemo, »spodbujat naše fante«. Kot neke vrste izvoljeni delegati dvomilijonskega televizijskega občinstva so stali ob progi in trepetali ob nastopu človeka, ki je utelešal želje in pričakovanja Slovenije. In če je šel s proge, uh, se je zgodil konec sveta. Nedeljska kosila so ostajala mrzla in hladen veter je zavel prek nesamostojne Slovenije, ki so jo s prispevki za nerazvite izžemala južna jugoslovanska plemena s svojo srbohrvaščino, jugokomunizmom in »čefurskimi« športi z žogo.

Popularnosti, ki jo je med Slovenci dosegel Bojan Križaj, težko najdemo primerjavo in jo pojasnjujemo zgolj z njegovimi športnimi dosežki. Za te smo itak ves čas imeli občutek, da so premajhni glede na talent, ki ga je posedoval. Da bi moral večkrat na progo tako kot v tisti drugi vožnji Wengna, ko je z desetega mesta z noro vožnjo posekal vzhajajočo zvezdo Marca Girardellija in še bolj kot običajno ledeno hladnega Stenmarka. A najbrž nam je bil ravno zaradi tega tako všeč. Ker je bil tak kot mi, Slovenci. Tih, skromen in marljiv. Novinar Dela Jože Dekleva je razmerje med Slovenci in Križajem že leta 1980 v nekem članku opredelil takole: »Kakor nam je kot naciji tuja agresivnost, je tipičen tudi ta čas naš najboljši zastopnik v alpskem smučanju. Bojan Križaj na tekmi napada le v obrambi. To je njegovo orožje. Gole agresivnosti ne pozna.«

Po koncu tekmovalne kariere je Križaja doletel zlom Elana, iz katerega se je izvlekel z Mallyjevo vilo v Tržiču, ki mu jo je za poplačilo dolgov dalo to podjetje. In ko se je z odstopom te vile tržiški občini in doplačilom polastil »maršalata«, 19 tisoč kvadratnih metrov velikega posestva med Tržičem in Podljubeljem, na katerem je stala nekdanja Brozova vila, je njegov ljubezenski odnos s Slovenci prvič zajadral v manjšo krizo. Od kod mu denar, predvsem pa, kako to? Kje je zdaj tisti tihi, marljivi in skromni fant, za katerega smo trpeli? Zakaj zdaj ne poučuje tiho, marljivo in skromno naših sinov in hčera umetnij smučarije, namesto da se ukvarja s sumljivimi posli na Japonskem in v Avstriji?

A se je izgubljeni sin vrnil. 45-letni nekdanji smučar in poslovnež, ki pričakuje že četrtega otroka (z isto ženo), vodi tekmovalno službo begunjske tovarne in se na olimpijske igre odpravlja v lov na talente, ki bi Elanu povrnili sijaj iz časov, ko je še sam smučal in zmagoval.

Se veselite olimpijskih iger?

Nisem se jih veselil, ko sem prevzel tekmovalno službo v Elanu, ker sem vedel, da je stvar, ki se je lotevam, ogromen organizacijski zalogaj. Doslej so drugi zame organizirali stvari, zdaj moram pa jaz za druge, toda mislim, da smo stvari spravili v okvire in da gremo lahko pravzaprav mirno tja. Velik problem je jesensko dogajanje v Ameriki, zato sem šel po tistem sam tja preverit, kakšna bo logistika, kakšen bo transport, kakšna bodo preverjanja, čekiranja ljudi, kaj bo to pomenilo pri vseh tistih drobnih premikih na samem kraju dogajanja. Menim, da je glavna bojazen mimo in da lahko v miru odpotujemo tja in naredimo svoj posel tako, kot je treba.

Mislil sem bolj na osebno raven. Se teh olimpijskih iger veselite bolj, manj, drugače kot tistih leta 1980 v Lake Placidu?

To bodo pravzaprav druge olimpijske igre, ki si jih bom ogledal od blizu, ne da bi bil aktiven. Prvič sem bil zraven v Albertvillu, kjer sem spremljal olimpijado kot Elanov promotor, neobremenjen. To je bilo zelo kmalu po tistem, ko sem nehal aktivno sodelovati, tako da tiste emocije niso bile prisotne. Bolj ko se stvar oddaljuje, bolj mi je žal tega, kar se je dogajalo v Lake Placidu, ko sem dvakrat totalno zamočil; enkrat, ko se nisem s starta bolj pognal za tisti dve stotinki, drugič, ko sem še danes nerazumljivo falil tista nesrečna vrata in bil res v dobri, lahko bi rekel super formi in eden od kandidatov za medaljo v slalomu. Takrat sem si mislil, da bom v življenju še imel priložnosti, ampak ravno v tej olimpijski zgodbi se je izkazalo, da sem izvisel, padel skozi, in tega mi je žal. Tega mi je res žal.

Takrat zimske olimpijske igre niso bile to, kar so kot danes – zabavni dogodek na televiziji. Slovencem so pomenile mnogo več, celo vojno.

Olimpijada zame ni igrala čisto nobene drugačne vloge kot svetovno prvenstvo. Popolnoma nobene. Mogoče prva, ki je bila tako kot vsaka prva stvar v življenju nekaj novega, sicer pa tisto, kar pravijo o olimpijadi, da združuje, zbližuje ljudi … Moram reči, da tega med akterji absolutno ni, razen če (smeh) kakšno luštno srečaš, pa se zgodi kaj. Samo moram reči, da takrat kaj takega še ni bilo mogoče, ker so nas moške in ženske strogo ločili in smo živeli kot v zaporih, v getu, in je bila vsaka tekma svetovnega pokala večje, bolj komfortno doživetje kot olimpijada. Tako, to so moji spomini. (smeh)

Na Lake Placid?

Na Lake Placid in na Innsbruck. Stvar je bila boljša v Sarajevu, moram reči …

Ampak spet niste uresničili pričakovanj …

Počepnil sem, čisto. Samo takrat sem vedel, da nisem v formi in nisem šel v Sarajevo z velikimi pričakovanji. Takrat pač nisem bil dober.

Kako ste vedeli, da niste dobri?

Tekme ti pokažejo, sam se počutiš slabo, nisi prepričan vase. Greš na start in te je strah. Strah, ne pred progo, ne pred tem, da boš padel, ampak strah pred neuspehom. In to je samo še tista pika na i, ki te potunka.

Ampak zakaj se to dogaja Slovencem, s svetlo izjemo Mateje Svet, na velikih tekmovanjih? Zakaj lahko Američani, o katerih ponavadi pred olimpijskimi igrami ni nič slišati, prav tam eksplodirajo?

Tudi jaz bi to rad vedel. (smeh) Ne vem. Zakaj se pa mi, ko gremo ven, v Avstrijo ali Italijo, trudimo govoriti njihov jezik? Zato ker smo majhni, ker premalo zaupamo samim sebi. Tistih pravih šampionov je bilo v Sloveniji po moje zelo zelo malo. To je mentaliteta naroda. Mislim, da je to preprosto povezano z našo zgodovino, z našim razmišljanjem, z našo vzgojo, z našimi starši, profesorji v šoli, kakorkoli. Mislim, da gre za en del vzgoje, ki te spremlja vse življenje. To avtomatično prenašaš na svoje otroke.

Ko sem se pripravljal na ta pogovor, sem prebiral dokumentacijo, članke, ki so jih pisali o vaši karieri. V njih neštetokrat omenjajo introvertiran značaj, ki da naj bi vas opredeljeval in bil zelo podoben značaju nacije. Se vam zdi to smiselno?

Človek sam sebe pravzaprav najmanj pozna. Kogarkoli na cesti vprašaš, bo o meni vedel več kot jaz sam. Mislim pa, da je to res. Mogoče tudi bolj realno gledam na celotno zadevo – jaz, kot poznam samega sebe, absolutno nočem izstopati. In to je mogoče že slabo, če bi dejansko hotel biti velik šampion v športu ali kje drugje, v šovbiznisu, v teatru, karkoli.

Ampak Stenmark, recimo, je bil, kar se tega tiče, zelo podoben.

Ja, zelo zadržan. In je še vedno, čeprav je postal zgovornejši, kot je bil, se druži, gre zvečer ven, se zabava v svoji druščini. Toda ko pride novinar z mikrofonom, se, kot bi odrezal, potegne nazaj, kar je neobičajno za človeka njegovega ranga. In če primerjaš osebnosti dveh šampionov, kot sta bila Tomba in on, gre za primerjavo med nočjo in dnevom. Ko ju primerjam, mi tudi postane jasno, da je bil Tomba tisti, ki je držal smučarijo pokonci. Da je bil Stenmark, kar se tega tiče, sicer v visokem povprečju, ni pa bil tisti lider športa, ki bi potegnil množice. Bil je fenomen v svoji specialnosti, ni pa bil tisti, ki bi znal pripeljati množice do tega, da bi šle masovno smučat.

Pa se vam je takrat zdelo, da tista podoba introvertiranega tipa mogoče ne ustreza povsem resničnemu Bojanu Križaju?

Ne, pravzaprav sem pazljiv. Pazim, kaj se dogaja okrog mene, nočem zbujati pozornosti, ker iz izkušenj, ki jih imam, vem, da če se to zgodi, jih dobiš samo po nosu. Kjerkoli. Recimo v gostilni, kjer ljudje, ki spijejo preveč vina, postanejo korajžni in začnejo izzivati. In ko vidim, da se začne to dogajati, dam raje rep med noge in jo pobrišem stran, ker ne iščem gužve. Če že peljem prehitro, kar sicer rad počnem, potem sigurno pridem na prve strani časopisov. Je to prav? Mislim, da ni prav. Sem pripravljen odgovarjati za svoje grehe, samo ne tako. Če se to zgodi, bom drugič pazil, da me ne dobijo.

Koliko kazenskih točk imate?

Ne povem. (smeh)

Že zelo zgodaj in zelo mladi ste postali last javnosti. Toda imeli ste vsaj to srečo, da so bili mediji, ki so si vas prilastili v drugi polovici sedemdesetih, vsaj resni …

A zdaj niso več resni?

Zdaj imamo vsaj še dvajset malo manj resnih.

Žal, ja.

In mediji so bili takrat precej nežni z vami.

Res so bili, toda smučarija je bila takrat v drugi luči. Moramo vedeti, da je bila takrat Slovenija v zimskih športih v Jugoslaviji dominantna in je bilo občinstvo bistveno večje. Smučarija ni imela take zgodovine, kot jo ima zdaj. Slovenstvo takrat v športu ni imelo tako velikih uspehov. In šport v slovenskem prostoru ni bil tako razširjen, kot je zdaj. Hvala bogu, pravim jaz, da se je stvar malo porazdelila. Takrat so ljudje noreli zaradi te smučarije. To je bilo noro, kar se je dogajalo v Kranjski Gori. Današnja tekma nima s tistim, kar se je takrat dogajalo, nobene zveze. Mi takrat nismo mogli do hotela.

Ste se na startih tekem zavedali, da imate pravzaprav v rokah usodo nacije?

Neee, moram reči, da sem bil, kar se tega tiče, malo egoist. Nisem dirkal za nacijo, čeprav bo mogoče zdaj kdo zaradi te izjave užaljen. Ampak ko si sam, individualec, ko je tvoj uspeh odvisen od tebe … Ne, zase, dirkal sem zase.

Če bi se danes znani slovenski športnik poročil z dijakinjo drugega letnika gimnazije, bi ga mediji raztrgali. Vsaj s količino objavljenega.

Takrat bi me najraje Tona (Vogrinec, op. p.) raztrgal, ko sem to naredil (smeh), ker je slutil pizdarijo, samo mu je nisem privoščil.

In zakaj ste se pravzaprav tako zgodaj poročili?

Ne vem, ne vem, pojma nimam, zakaj. Torej, zakaj …? Saj še traja, jaz sem še zmeraj poročen, noben ne bo verjel, še zmeraj z isto.

Stari Enzo Ferrari je nekoč dejal, da dirkač, ki se poroči, postane za sekundo na krog počasnejši. Podobno naj bi veljalo tudi za smučarje.

Ne vem, meni se je življenje uredilo. Mislim, da sem takrat dozorel, ker sem imel nenadoma povsem drugačne skrbi kot do takrat. Mislim, da sem dozorel zelo kmalu. Star sem bil 22 let, ko sva z ženo začela graditi hišo, s tem da mene ni bilo nič doma, majhnega otroka sva imela, nihče pravzaprav ni vedel, kaj sploh delava. Midva sva se začela skupaj učiti, kako živeti skupaj. To je bilo sicer noro. Če bi mi zdaj kdo rekel, da gre na tako pot, bi mu rekel: »Pa ti si nor!« Danes bi vsakomur to rekel. Vendar je šlo. Krasno, super.

Bili ste stari malo več kot dvajset let, vedno bolj slavni in pol leta zdoma. Kako se vam je uspelo upreti vsem skušnjavam, ki so se najbrž ponujale?

Hočete reči, da se jim kdaj nisem? (smeh)

Samo sprašujem.

Tudi alpinisti greste v gore in vas toliko in toliko časa ni.

Že, ampak tam ni žensk.

Zato se potem skregate med seboj? (Križaj govori o sporu med Tadejem Golobom in Davorjem Karničarjem po odpravi na Everest, op. ur.) Da sproščate svojo energijo. (smeh) Tudi mi smo se kregali med seboj. Ekipa, ki je toliko časa skupaj, potrebuje to, da del energije izstreli ... Kaj naj rečem? Bil sem mogoče malo drugačen, sicer bi težko zdržal toliko let poročen. In poskrbela sva, da je vsake toliko časa prišel na svet otrok in sva imela motiv v življenju, da sva zvozila.

Smučarski pari sicer niso nič nenavadnega. Spomnim se Jureta Franka in Andreje Leskovšek, malo kasneje Tomaža Čižmana in Mateje Svet, pa Jureta Koširja in Špele Pretnar v modernih časih … Kje ste se smučarji in smučarke sploh lahko dobivali? Tekmovanja so večinoma časovno in tudi krajevno ločena.

Običajno je bil to zaključek svetovnega pokala. In takrat je bilo zelo veselo. Človek se enostavno sprosti po naporni sezoni. Znana smučarska poroka je bila tista med Christianom Neureuterjem in Rosi Mittermeier …

Domačih rumenih revij takrat sicer še ni bilo, obstajale pa so govorice. Vas so povezovali s Petro Wenzel, sestro bolj znane Hani. Je bilo kaj na tem?

Petro Wenzel sem srečal ravno tolikokrat kot vsak iz moje ekipe in prav nič večkrat. Moram reči, da gre zgolj in samo za govorice. Nikoli in nikjer! Marsikaj je še krožilo o meni in o nekih mojih zvezah in vedno sem bil jaz zadnji, ki je za to izvedel. Nikoli, res ne. Načeloma se mi zdi trapasto, da išče človek romance v ožjem krogu, ki ga v bistvu samo obremenjujejo. Če bi že iskal kakšne take variante, bi najprej poskrbel za diskretnost in določeno oddaljenost. Daleč od tega, da bi to dajal na veliki zvon, saj sicer konec koncev ne bi zvozil tako dolgo v zakonu, kot sem.

Katere smučarke so takrat veljale za lepotice?

Malo starejša, za katero je veljalo, da je najlepša, pa sem bil jaz mogoče še premlad, da bi ocenjeval, je bila Fabiene Serrat. Dolgi, čisto črni lasje, poročena je s Petrom Lüscherjem. Katera je bila še dobra? Torej, načeloma … Ne, ne smem jih užaliti. Načeloma, moram reči, vse smučarke zaživijo, ko opustijo tekmovalno pot. V glavnem vse shujšajo in so veliko bolj luštne in simpatične, kot so bile v času svojega aktivnega smučanja in športnega življenja. Lepa se mi je zdela, mogoče tudi zaradi tega, ker je bila malo višja, Doris de Agostini, če se je kdo spomni. Vsi so govorili o Waliserjevi, vendar ona name ni naredila velikega vtisa.

So bile kdaj težave s preveč vnetimi oboževalkami? Z nadlegovanji po telefonu in podobnim?

Zelo pozno smo dobili telefon. Doma sem bil na vasi in telefon smo dobili, ne boste verjeli, šele leta 1983. Takrat se mi je zdelo, da se je svet odprl. Prej so pa šibali telegrami. Če danes, ko od povsod zvonijo mobilniki, pomislim na tiste čase … Saj smo bili ja za na luno.

Dobra iztočnica za naslednjo temo. Vse je napredovalo od tistih časov. Oprema in z njo tehnika vožnje, natreniranost športnikov in, zdi se, tudi število poškodb. Zakaj jih je zdaj toliko?

Takrat je bilo več zlomov. Danes si noge pravzaprav nihče več ne zlomi, ker si je ne more, saj je kost v mišičnem oklepu. Jasno, muskulaturo lahko natreniraš na več načinov. Sam sem delal maksimalno, pa nikoli nisem bil močan. No, bil sem naravno precej močan, nisem pa razvijal muskulature v neke nenormalne količine.

Ali niste ravno vi sloveli po izjemno močnih nogah?

Sem, samo to ni bila tista surova, nekontrolirana mišična masa, ki bi bila ne vem kako specifična. Zadnje čase sem se veliko pogovarjal z različnimi specialisti. Jasno, športna industrija je zelo pod pritiskom, da je ravno ona kriva, da se dogajajo te poškodbe vezi, da prihaja do nenormalnih padcev … Sam pravim, da to sploh ni res. Prvič, vezi crkujejo zaradi preprostega razloga, ker jih med pripravami ne moreš tako natrenirati kot mišice, in če pride do prevelike obremenitve, bo nekaj šlo k hudiču. Ali material ali človek. Tukaj so vezi dejansko slabost, za katero ne vidijo pametne rešitve. Kar se pa tiče teh obremenitev, je šport na splošno prišel v tako fazo, da profesionalizem, tak kot je, in pa s tem povezana finančna struktura in vse bonitete, ki jih človek dobi skozi to oziroma z dobrim ali vrhunskim rezultatom, preprosto peljejo v, po mojem, čezmerno tveganje, preseganje svojih lastnih zmožnosti in nenormalne padce. To, kar se je zgodilo Beltramettiju, nima z materialom popolnoma nič skupnega. Prav nič. To je bila izključno in samo njegova napaka, ki se je zgodila ob preforsiranju pospeševanja skozi zavoj.

Pa ni ravno material vzrok, da so posledice pretiravanja hujše kot nekoč?

Mislim, da ne. Smukaške smuči se sploh niso spremenile, le krajše so. Se pravi, da pri tem stranski lok ne igra popolnoma nobene vloge, ker so smuči natanko takšne, kakršne so bile. Ravno tako smuči za superveleslalom. Slalom, veleslalom sta drugi zgodbi.

Ena od žrtev zahtev sodobnega vrhunskega športa je prav vaš sin.

Žal, on je zaradi tega tudi prenehal smučati po lanski sezoni. Po tisti nesreči, ki jo je imel, ko si je potrgal vse, kar je bilo mogoče potrgati v kolenu, se je trudil, treniral kot pes, delal vse, da bi ujel zopet vez z najboljšimi … V tisti fazi je mogoče malo pretiraval, poškodba se je obnovila … in potem je obupal, ni šlo.

Vam je bilo s poškodbami kar prizaneseno. Spomnim se samo tistega nesrečnega smuka v Kitzbühelu in drevesa v Calgaryju, ki je pravzaprav končalo vašo športno pot.

Kot mulc sem si zlomil nogo, to je bilo dejansko vse, razen nekaj malenkosti, ki niso vredne omembe. Imel sem srečo, da se mi nikoli ni nič zgodilo, da bi kaj polomil, strgal … Dobro, zlomil sem si nos in tele koščice na roki sem si počil. Dobil sem injekcijo in smo šli dalje, klinc, saj ni problema, saj se ti nič ne more zgoditi.

Vsi govorimo o revoluciji v svetovnem smučanju, ki jo je prinesla uvedba carving smuči. Je bila med vašo tekmovalno kariero tudi kakšna tehnološka izboljšava, ki je od vas zahtevala tudi tako zelo spremenjen način smučanja?

Uvedba pregibnih kolov. Sprememba materiala je pogojevala stoodstotno spremembo načina vožnje, smučarske tehnike. Ravno tako je takrat material, in ti pregibni koli to vsekakor so, pomenil revolucijo. Pogojevali so čisto drugačen pristop v slalomu, vožnje na kol, skrajšanje linije, v bistvu reduciranje hitrosti, kajti kar naenkrat se je hitrost vožnje v slalomu drastično povečala. Zato so začeli slalomske proge bolj zapirati.

Slovenski tekmovalci so najboljši v slalomu. Gre za slučaj ali spet nekaj, kar ustreza našemu značaju?

Mislim, da to ni toliko pogojeno z našim karakterjem, ampak preprosto s konfiguracijo naših smučišč, ki ni primerna za divjanje oziroma prilagajanje smučariji z večjimi hitrostmi. To je ena stvar. Drugič, nimamo niti enega poligona, ki bi bil primeren za vadbo v poletnem času, se pravi, da smo vedno odvisni samo od razmer v tujini, kjer se lahko priključimo kakšni ekipi. Tretjič pa finančno. Hitre discipline so pogojene z bistveno večjimi finančnimi stroški in vložki kot tehnične discipline. Zanje potrebuješ več spremljevalnega osebja, celoten pogon, da ti uredi progo, zavarovanje, tudi servis smuči pri teh hitrih disciplinah je prava mala znanost. Sicer je za laičnega opazovalca zanimivo gledati pripravo slalomskih smuči, toda pristop, testi, določanje maže, spremljanje vremenskih razmer, čekiranje vsega tega v hitrih disciplinah je seveda čisto atomska zadeva.

Se strinjate z mnenjem javnosti, vsaj avstrijske, da ima kitzbühelska smukaška zmaga povsem drugačno težo od slalomske?

Za smukače že, za slalomiste ne. (smeh)

Pa za javnost?

Ne vem, mogoče. Mogoče. Ljudje hočejo gladiatorje. Sicer se zgražajo, ko se kdo hudo poškoduje, samo največ ljudi stoji tam, ob tistih delih proge, kjer je najbolj nevarno. Tam, kjer delajo salte, kjer užgeš, da te komaj sestavijo. Malo hudo in zoprno je, če je kri, pa če se komu kaj zgodi. In teh prizorov v slalomu ni.

Kakšni so občutki slalomista na startu kitzbühelskega smuka? Najbrž ne gre za običajno tekmovalno tremo?

Če sem čisto odkrit, me je bilo malo strah. Ko sem se na ogledu sprehodil ob progi … Ni mi bilo čisto vseeno. Ampak ko pelješ prvič malo bolj previdno, pa drugič in tretjič, potem začneš dirkati. In ko s 60 kilometrov na uro, ki si jih dnevno vajen, dupliraš celo zadevo, veš, da te ubriše kot norca.

Ampak na voljo ste imeli, da bi se peljali kot Stenmark z nogami lepo skupaj ali pa tekmovali. Izbrali ste slednje.

Ja, saj pravim, da sem bil nor, da sem to naredil. Ne, da sem šel vozit. Ker tam bi se nekako spravil dol in bi dobil kombinacijske točke. Saj to je bil naš namen.

Toda pripisovali so vam »pretirano preračunljivost«. Citat je iz nekega članka v Delu s konca osemdesetih. To se najbolj ne sklada s tem kitzbühelskim smukom.

Torej, zakaj smo poskusili s tem smukom? Ker je bil Tone mnenja, da imam ravno na najtežjem smuku kot specialist za tehnične discipline verjetno največ možnosti. Ker tam tehnično smučanje pride bolj do izraza kot na neki »avtocesti«, na kateri je treba samo čepeti, drseti in imeti tisti občutek v nogah. To je bil pravzaprav razlog, da sem šel tja. Sicer sem vozil tudi druge smuke: Val d'Isere, Val Gardeno, Garmisch, Lake Placid, takrat ko je padel Leonardo David …

Spremljal sem to sezono v televizijskih prenosih in dobil občutek, da ste iz smuka v smuk do tega nesrečnega Kitzbühla vedno bolj uživali. Se motim?

Hitrost je nekaj fantastičnega. Če je proga lepa, je peljati smuk tak užitek, da se to sploh ne da povedati. Zajebano se je pa hitro peljati, če je sranje. Če je proga neravna, če je slaba vidljivost. Takrat pridejo do veljave mojstri in spoznaš, da ne obvladaš tiste brzine, nisi adaptiran na okoliščine, ki so zate takrat nove. Tedaj vidiš, zakaj človek sploh trenira: da se na vse to navadi. Nikdar ne greš z ničle vozit Kitzbühel ali drugih težkih smukov. Pred tem je treba opraviti s stotinami kilometrov enostavnejših prog, se srečevati z lažjimi ovirami in jih premagovati ter tako postajati mojster.

Ko ste se ustavili po tistem padcu z usti, polnimi snega, ste vedeli, da je vse v redu z vami?

To pa kmalu veš. (smeh) Če padeš na strmini, se kaj dosti ne more zgoditi, razen če kam zadeneš, to je največje sranje. Dokler se samo valjaš, to ni nič. Nevarno je pasti na ravnini, tam te začne lomiti lastna teža, v strmini pa samo drsiš.

Gerhard Berger, nekdanji avstrijski voznik formule 1 in reden gost kitzbühelskega smuka, je nekoč dejal, da je dirka formule 1 mačji kašelj v primerjavi s tem smukom. No, vprašanje je drugačno. Zanima me, ali gre kaj vašega udejstvovanja na relijih, v katerih ste se tudi poskusili po koncu kariere, na rovaš tega, da vam v smučariji ni uspelo v dirkaških disciplinah?

Ne, enostavno sem po duši … Vse sem hotel narediti hitro in povsod biti najboljši … Ne najboljši, to je nemogoče, ampak vsaj skušal sem biti dober. Poskusil sem milijon športov in povsod sem pravzaprav iskal dirko s samim seboj – ali znam ali ne … Iskal sem ljudi, ki so obvladali neko zadevo, in sem bil vesel, če sem se česa naučil od njih. Na tistem reliju Saturnus, ki sem ga odpeljal, sem se naučil voziti avto. To je bila življenjska izkušnja in mi je še danes žal, da nimam časa ali … volje … ne, voljo sem imel. Enostavno ni bilo časa in priložnosti, da bi se bolj lotil tega športa. Ker reli je zame zakon. To je pa tako lepo, da ni res.

V osemdesetih, ko ste tekmovali, je v Jugoslaviji še vladal socializem, ki ni dopuščal, da bi vrhunski športniki zaslužili veliko denarja. Kako ste se vi izogibali oviram, ki jih je postavljal tak sistem?

Takrat je bilo glede tega res čudno. Mi smo bili načeloma amaterji, toda ko je bilo treba natrenirati pričakovane rezultate in jih doseči, smo bili pa čisti profesionalci. Takrat ni bilo nobene možnosti, da bi ob tem še hodil v šolo. Ni bilo časa. Imel sem to srečo, da sem bil tako dober, da je denar dejansko začel prihajati od raznih pokroviteljev in opremljevalcev …

Verjetno sta lahko Gustavo Thoeni v Italiji in Ingemar Stenmark na Švedskem veliko laže in bolj odprto vodila svoje finance kot vi?

Odprto ne. Spomnim se, da je bil Ingemar izločen z olimpijskih iger zaradi svoje B-licence. On, Andreas Wenzel in Heini Hemmi.

Ampak kako ste sploh prišli do denarja, če ga niste smeli imeti?

Tuje banke. Računi na tuji banki pa … V bistvu nelegalen denar.

Nekoč so vam menda naši cariniki zaplenili motor z avstrijskimi tablicami?

Ne z avstrijskimi, z našimi. Ma, takrat nisi smel imeti motorja. Pri nas ga nisi mogel kupiti, ker ni bilo uvoznika za noben motor. In edini štos, da si lahko pripeljal motor v državo, je bil zdomec, ki se je vračal. Jasno, njemu si dal nekaj v žep, on je pripeljal motor noter, ti ga dal in potem si z njegovim prometnim dovoljenjem veselo šibal gor in dol in imel srečo, če te policija ni dobila. Ampak bolj ali manj so itak imeli vse podatke. No, torej, mene so dobili in so mi hoteli za stalno zapleniti motor. Potem sem jih tožil in dokazoval, da sem imel motor izposojen. Oni so mi hoteli pa dokazati, da je bil tisti motor moj. In potem smo se bockali.

Ste zadovoljni s tem, kar ste zaslužili s športnim udejstvovanjem, ali menite, da bi si kot nacionalni junak zaslužili več?

Evidentno je, da bi bilo zame veliko bolje, če bi se vse skupaj zgodilo deset ali petnajst let kasneje. Bolje zaradi tega, ker bi bil ta trenutek petnajst let mlajši. (smeh) Ampak kljub temu … Imel sem srečo, da sem bil tako znan in imel toliko prijateljev, ko sem nehal dirkati, da se je začela odpirati zame, bom rekel, po finančni plati dobra zadeva. Takrat sem šel na Japonsko in ta Japonska je pomenila zlato jamo.

Japonci veljajo za zelo zaprte in vase zaverovane ljudi. Kako jim lahko potem neki Slovenec prodaja njihove proizvode?

Japonci so zelo prepričani vase v stvareh, ki jih obvladajo. Česar pa ne obvladajo, kjer so »weak«, kot pravijo Angleži, tam poiščejo ljudi, ki jim ustrezajo. In jaz sem jim očitno sedel pod kožo. Tam sem imel zelo dobre, zelo vplivne ljudi, ki so me povabili. Jaz nisem sam prišel tja iskat svojo šanso. Ne, tam sem imel že postlano, dobesedno postlano. Če bi za vse tisto moral sam poskrbeti, bi bil verjetno revček.

Začetki poslovnega udejstvovanja na Japonskem časovno sovpadajo s krahom Elana.

Tja sem šel malo prej.

Če bi se hoteli pogovarjati o Elanu, bi se lahko oborožili s kupom dokumentacije in tako kot vsi skušali dokazati to ali ono, toda zanima nas vaš osebni pogled na propad tega podjetja. Je šlo za veliko krajo, o kateri vsi govorijo, vendar je nekako ne morejo dokazati?

Ne vem. Ne vem, kje je bil vzrok, kje se je denar zapravljal, če se je … Ne vem. Uradna verzija je bila, da je tisti fantastični stabilni Markovičev dinar pognal celo zadevo v stečaj. Koliko je v tem resnice … Nisem bil tako blizu korita, da bi to lahko spremljal oziroma da bi imel vpogled v dokumentacijo tistega časa. Lahko pa rečem, da je bil Elan po tem, ko smo ga spet dobili v slovensko last, bolj zrel za bankrot, kot pa je bil takrat, ko so ga prevzeli Hrvati. S podjetjem so delali kot mati, ki bi rada požrla svojega mladiča, in te ljudi bi res rad še enkrat kje srečal.

Vas je kot Elanovega smučarja ta katastrofa tudi osebno prizadela?

Je, zelo. Takrat je bilo tako veliko dogodkov, ki so spremenili ne samo moj življenjski ritem. Dogajanje z Elanom še dodatno. Država se je začela krhati, finančno se ni vedelo, kaj bo, Elan je padel, jaz sem imel v njem kup denarja. Šlo je za golo preživetje in primoran sem se bil nečesa lotiti in ničesar razen smučanja nisem dobro znal, nič tako obvladal, da bi rekel, ah, klinc, šala mala, obrneš novo stran in greš dalje.

Skratka, ko ste se v Saalbachu sprehodili s smučkami v rokah čez cilj, niste imeli zagotovljene eksistence?

Kje? Nič, razen tega, da smo imeli luštno hišo, v kateri smo živeli. Nič, nobenega prihodka, nikjer zaposlen, nič. Poleg tega je takrat vladalo tako razmišljanje, da je služiti denar s športom greh in so te zaradi tega ljudje postrani gledali. Po tem, ko je postala Slovenija samostojna, so se stvari začele bolj pozitivno odvijati, kar se teh finančnih zadev in zaslužka tiče.

Se vam ne zdi ameriški način boljši? Da so podatki o zaslužkih športnikov pravzaprav javna stvar.

Super se mi zdi in tam so ljudje ponosni, če že kakšnega poznajo, ki je v športu uspel. Sploh če še športu kaj vrne, finančno, z investicijami. Zadnjič sem gledal Sportraits po televiziji, zgodbo o nekem golfistu, ki je zgradil fantastično igrišče za golf. Pa kaj je lepšega v življenju? Reinvestirati zadevo. Pa kaj boš požrl tisti denar ali kaj? Lahko ga poženeš, tako kot sem ga jaz. Vložiš v fajn banko, pa gre v božjo mater. Dobro, to je smola, ampak življenje gre dalje.

Večkrat ste omenjali zavist kot eno glavnih lastnosti Slovencev. Ste imeli zaradi nje težave ali je ostalo le pri zavistnih pogledih in govoricah?

Ne, je šlo za zelo konkretne reči. Ko sva zidala prvo hišo leta 1979, so se dogajale nore reči. Čeprav v dnevnem procesu življenja ljudem enostavno nisem dajal kosti za glodanje, je nisem hotel. Mogoče tudi zaradi tega, ker sem vedel, kakšne so lahko reakcije in posledice. Mi smo živeli na vasi zelo umirjeno življenje in v ničemer nismo izstopali.

Poglejmo še v prihodnost. Vašo osebno in tisto, povezano s športom. Prejšnji teden sem v nekem nemškem časopisu prebral izjavo nekega slovitega, ne več aktivnega smučarja, da bodo zimske olimpijske igre, če se ne bo kaj radikalnega spremenilo, izumrle. Se strinjate?

Ne. Mislim, da bodo ostale kot velik politični in komercialni spektakel, ki bo imel s tisto pravo športno idejo vedno manj skupnega, bodo pa vsekakor obstale.

Prav Tone Vogrinec, s katerim sta ves čas delovala kot zelo uigran tandem, je eden tistih, ki ima v glavi veliko idej, kako popestriti zimski cirkus.

Tako mlad sem bil, ko sem prišel zraven, da je bil Tona kot eden mojih staršev. Kaj pa boš razmišljal, ko si star šestnajst let? Nič, eden te mora voditi ali pa delaš oslarije. Prej narediš oslarijo, če takrat po svoji pameti presojaš, kot pa kaj pametnega. In takrat potrebuješ nekoga, ki ti ves čas kaže pot. Splet okoliščin je bil tak … Tone mogoče res ni bil fantastičen trener, bil je pa organizator. Jaz mogoče ne bi nikdar odskočil, če ne bi bilo drugih fantov v ekipi, s katerimi sem se dajal. Kljub temu, da je smučarija individualen šport, brez tima in konkurence nimaš možnosti za uspeh. Napredovanje v družinskem krogu, to je prej izjema kot pravilo. To, kar se dogaja s Kosteličevimi, pa prej z Girardellijem in Popangelovim, tega je konec. In to se bo pojavljalo vedno redkeje, se mi zdi.

Tone Vogrinec bi rad smučanje naredil bolj spektakularno, zanimivejše za širše množice. Se strinjate s tem, sodelujete z njim?

Jaz sem že del tega. Začneš kot zmeraj kot vajenec in jaz sem zdaj vajenec v tem gibanju FIS. Sem član komiteja za svetovni pokal, kjer se bockamo za koledar, za naše prireditelje, za pravila, ki bi bila lahko veliko naprednejša in veliko bolj v korist športa in predvsem komerciale, ki nujno mora spremljati ta šport. Samo očitno je tam lobi starih ljudi, dobesedno lobi starčkov, ki jih je blazno, blazno težko premakniti. Da pa smučarija taka, kot je zdaj, počasi in na obroke umira, je vidno. Dokaz je današnja tekma tukaj v Kranjski Gori v idealnem vremenu, krasnem zimskem dnevu, ki jo pride gledat desetkrat manj ljudi kot pred petnajstimi leti.

Si je smučarska industrija, tako kot recimo v avtomobilskem športu industrija, ki stoji za formulo 1, že pridobila moč, da uveljavi spremembe, ki ji ustrezajo?

V bistvu se zdaj pritiska na industrijo, da je preveč poškodb in je material kot tak prenevaren. FIS je omejila razvoj smuči, dolžino in stranske loke, kar je po moje slabo. Slabo zaradi tega, ker je omejila razvoj smučarske industrije, ki je s carvingom naredila strašen bum in je pravzaprav malo požagala noge borderjem. To je bila rešitev za smučarsko industrijo. FIS, ki je od tega odvisna, pa nas omejuje oziroma skuša požagati noge nam. Ali ne bi bilo bolj smotrno, sprašujem, spremeniti pravila igre? Zakaj morajo biti slalomske proge omejene z minimalno višinsko razliko? Kje lahko dobimo 180 metrov višinske razlike, da zadostimo tem pravilom? Samo v alpskih centrih. Ki pa so seveda oddaljeni, tja pridejo izključno samo gosti, ki so smučarski entuziasti ali pa turisti. Zakaj ne bi naredili pravila liberalnejša in priredili tekmo svetovnega pokala v Ljubljani v Guncljah? Ena taka svetla točka je Maribor. Maribor ima idealno lego. Z mestnim avtobusom se pripelješ na prizorišče tekme za svetovni pokal, tega ni nikjer več v celotnem belem cirkusu.

Da je Elan v tem trenutku prešibek za kakšno radikalnejšo potezo, je razumljivo, ni mi pa jasno, zakaj ne sedeta skupaj Rossignol in Atomic in rečeta: »Fantje, mi imamo tega dosti, ne gremo se več.«

Mi imamo združenje smučarske opreme, ki se imenuje IRT, in skušamo s svojo močjo, s protiutežjo FIS, uveljavljati svoja pravil igre. Moram reči, da za zdaj stvar ni tako uspešna, kot bi morala biti, ima pa vedno večjo težo in verjamemo, da nam bo uspelo. Ker se bo tukaj nekaj moralo zgoditi, saj bo sicer FIS obstajala samo zaradi sebe. Tudi v tenisu je prišlo do radikalnega koraka, ko so nacionalne zveze povsem pogorele. Prišel je profi cirkus in je bilo samo treba zvabiti nekaj najboljših tekmovalcev, da so pritegnili vse druge. Sam se sprašujem, zakaj se v smučarskem športu še ni zgodilo kaj takega. Tisti profi cirkus v Ameriki je bil bolj larifari. Čeprav kakšni povratniki od tam to moje mnenje malo negirajo.

Ste vodja Elanove tekmovalne ekipe in produktni vodja tekmovalnih smuči. Ali to pomeni, da vi izbirate tekmovalce, ki bodo potem tekmovali z Elanovimi smučmi?

Jaz moram predstaviti program, ki ga potem vodstvo oziroma uprava potrdi ali tudi ne in ga je treba oklestiti.

Kolikšen proračun je na voljo za to v Elanu? So ti podatki skrivnost?

Za zdaj še nimam potrjenega. Borim se za večjega, kot je bil do zdaj. Mislim pa, da ne bo šel v nobenem kontekstu čez dva milijona mark oziroma 220 milijonov tolarjev. Elan se v svojem trenutnem položaju ne more primerjati z Rossignolom, Atomicom, Fischerjem, Salomonom …

Zaradi tega ste najbrž prisiljeni izbirati mlade in neuveljavljene tekmovalce?

Absolutno je strategija taka, da skušamo po področjih, ki so za nas življenjskega pomena in na katerih bi bili radi bolj prisotni, poiskati takšne tekmovalce, ki ne da so zdaj tik pred zdajci in imajo visoko ceno, jutri bodo pa umrli, ampak enostavno z očmi strokovnjaka poiskati ljudi, za katere verjameš, da bodo v dveh letih eksplodirali. Po olimpijadi se bo trg sprostil, ker se pogodbe s pooli in tekmovalci iztečejo in bo kar pestro.

Koliko je vreden tekmovalec prve jakostne skupine?

Zelo različno. V prvi jakostni skupini je cenovno blazno velik razpon. So tekmovalci v prvi jakostni skupini, ki ne zaslužijo nič.

Ste kdaj prebirali Playboy?

Sem. Človek mora pogledati vse, kar je lepega …

Vaša hči je menda zelo lepa. Kako bi se odzvali, če bi se recimo odločila za to, da bi se slikala gola za Playboy?

Kaj naj rečem? O tem pa res še nisem razmišljal. Dovolj stara je, da dela stvari, ki nama z ženo niso vedno po meri, in mislim, da bi tudi v tem primeru obveljala njena.

Besedilo:Tadej Golob in Miran Ališič

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere