Božidar Maljković: Kot trener ne bi nikoli podpisal pogodbe s sabo kot z igralcem

Božidar oziroma Božo Maljković je prvi tuji trener, ki vodi slovensko košarkarsko reprezentanco. Ne bo mu lahko. Slovencem se nam že nekaj časa zdi, da imamo ekipo za (najmanj) bronasto medaljo s kakšnega evropskega prvenstva in da nam manjka samo še trener, ki bi znal nadreti naš dream team in ga spraviti v red. No, zdaj ga imamo.

Imamo človeka, ki ima doma na polici dve priznanji za evropskega trenerja leta, tri za trenerja leta v Jugoslaviji in eno za najboljšega v Franciji. Imamo trenerja, ki je z Jugoplastiko osvojil dva naslova evropskih klubskih prvakov, enega pa še z Limogesom, v katerem je eno od glavnih vlog od­igral Jure Zdovc. Imamo trenerja, ki je doslej vodil tako Barcelono kot Real in z zadnjim osvojil naslov španskega prvaka, s prvo pa prav tako, če ne še bolj želeni kraljevi pokal. Imamo košarkarskega strokovnjaka, ki se je šolal pri Aci Nikoliću in Ranku Žeravici in ki bo prihodnje leto praznoval 40 let trenerskega dela. Imamo človeka, ki o košarki ve, kar se vedeti da, in je obenem še Srb, kar pomeni, da to z veseljem tudi pokaže. Vprašanje, ki se ob tem postavi, je seveda: ali imamo dream team?

Dobili smo se v Beogradu v lepo opremljenem staromeščanskem stanovanju s pogledom na Knez Mihajlovo. Nismo bili edini tisti teden. Božo Maljković je zelo zaželen sogovornik, odkar je prevzel slovensko reprezentanco, pa sploh: "Tisoč stvari imam. Včeraj je bila tukaj dve uri bosanska televizija, pa še nekaj drugih reči moram opraviti. Mogoče bomo šli v nedeljo v Ameriko, da si ogledamo Udriha in Dragića in da se pogovorimo. Po telefonu sem že govoril z Benom, prav včeraj pol ure, pogovarjal sem se z Dragićem, z vsemi sem govoril po telefonu. Zdaj grem tja, da jih vidim face to face.  Bo pa težko, Beno se ženi ... Dober fant je, čeprav je malo jezen. Bomo videli, kaj bo."

Za intervju sva se dogovorila na finalu slovenskega pokala v Škofji Loki. Kaj ste tam pravzaprav videli?

Slovensko ekipo poznam zelo dobro. Ogledal sem si jo v živo na velikih tekmovanjih, pregledal sem vse videokasete tekem, ki jih je odigrala, tako da do podrobnosti poznam vsakega igralca. Proti nekaterim sem kot trener različnih ekip veliko­krat tudi igral, tako da s tem nimam težav. Težava, ki jo imam, je, da ne vem, kaj prihaja za to generacijo. Kakšen je potencial mladosti, mladih igralcev v Sloveniji. Nisem še videl vsega, sem pa videl tisto najpomembnejše. V petek sem si v Beogradu ogledal tekmo mladincev Olimpije in Insepa [francoska ekipa]. Precej sem zaskrbljen, saj ne vidim, da bi prihajal enako kakovosten nabor igralcev ali boljši od teh sedanjih. Mislim, da bomo imeli težave z iskanjem tistih, ki bodo zamenjali sedanjo ekipo. Vedno se najde kak­šen zanimiv igralec, ampak Slovenija je majhna država in tukaj sta Hrvaška in Srbija na boljšem. Pred kakšnim dnevom sem gledal dvoboj med Hemofarmo in FMP-jem, dvoboj srbskih ekip, ki dobro delata z mladimi in premoreta ogromno nadarjenih igralcev. V Sloveniji sem obiskal polovico klubov in se pogovarjal z Džikićem, s Pipanom, z Juretom [Zdovcem], pogovarjal sem se z ljudmi, ki so vpeti v košarko. Položaj je težek. Mladih igralcev ni, to je eno, ni jih dovolj. Drugo je, da tisti, ki so, igrajo malo, ker se trenerji borijo za rezultat. In jih se­veda razumem. Ampak če že naja­meš Američana, moraš izbrati pravega, tak­šnega, od katerega se lahko učijo tako trener kot igralci, predvsem seveda slednji. Nisem povsem prepričan, da so v Sloveniji pravi Američani.

Skrbi vas zaradi naslednjega evropskega prvenstva ali nasploh?

Skrbi me zato, ker Lakovič, Nesterović, Smodiš in drugi niso mladi igralci in je treba zanje počasi najti zamenjave. Dopolniti ekipo in skrbeti za to, da se to dogaja čim manj boleče, tako rezultatsko kot tudi sicer, da se to ne pokaže v upadanju zanimanja ljudi za košarko. To je treba premostiti, treba je najti rešitev. To bo tudi prva tema pogovorov, ko se bom vrnil v Ljubljano. Na neki način je to moja posebnost. Štiri leta sem delal z Jugoplastiko in sem ekipo pomladil. Pripeljal sem samo starejšega Duška Ivanovića kot zastavonošo, v ekipo pa vpeljal Zorana Savića, Petra Naumov­skega, še prej Zorana Sretenovića, Luko Pavičevića ter dalmatinsko mladost – Kukoča, Rađo, Sobina, Perasa. Podobno sem storil v Limogesu, kjer sem ekipo kompletno rekonstruiral in v njej pustil samo Dacouryja. Od prvih osmih igralcev Limogesa sem nagnal vse, tudi Američane, ostal je samo Richard Dacoury. Spomnim se, da so nas, ko sem prišel tja, peljali na obisk neke šole. Na njej je z velikimi črkami pisalo: Šola Richarda Dacouryja. Pa kako to, sem se vprašal, da nekomu posvetijo šolo, ko je še živ? »Ne, ne,« je rekel Dacoury, »jaz se poslavljam, grem v penzijo.« Nič mi ni bilo jasno. Človek je bil zdrav, močan kot žival, najmočnejši košarkar v Evropi. »Ti se poslavljaš?« »Ja, Božo ... je suis fatigue ...« »Kako to misliš, utrujen?« In sem ga ulovil na to, da je potreboval denar, saj je imel za seboj dva ali tri zakone, otroke, alimente ... »Človek, pa ti boš umrl od lakote. Ti kar lepo igraj.« Ostal je in še danes rad pove, da sem jaz zaslužen za to. Z Limogesom sem osvojil pokal prvakov, dva naslova državnih prvakov in dva pokalna naslova. Enako pri Unicaji, kjer sem nagnal vse igralce v zatonu, z Američani vred, in pripeljal Bernija Rodrigueza, Carlosa Cabezasa in dosegel, da ta zamenjava ni povzročila radikalnega padca. Enako delo me čaka v Sloveniji.

Ste dobili občutek, da to v Sloveniji še koga skrbi?

Da, da ... Vsi trenerji v Sloveniji mislijo tako. Ne pravim, da je katastrofa, da ni nič, ampak pravim pa, da mladih igralcev ni toliko, kot bi jih potrebovali.

Pogodbo ste podpisali za tri leta, do evropskega prvenstva v Ljubljani, čeprav najbrž sami veste, da javnost pričakuje rezultat že na letošnjem prvenstvu v Litvi. Kaj bo pa za vas dober rezultat?

Odličen rezultat bi bila medalja. To, da živim pod pritiskom rezultata, to je pač del mojega življenja. Tako živim že zadnjih 30 let. Od Jugoplastike naprej. Ko gradite ekipo, tega pritiska še ni, ko pa prvič osvojite nekaj pomembnejšega, postane to normalno in ljudje pričakujejo, da se bo ponovilo. To je po eni strani precej naporno, tudi za zdravje in psiho, po drugi strani pa je to motivacija za velike rezultate. Prišel sem v Barcelono, ki je osvojila de­setine prvenstev in kraljevih pokalov, copa del rei, zanimal pa jo je pokal prvakov, ki jim ga z Jugoplastiko nisem pustil osvojiti. Dvakrat sem jih izločil. In so si rekli, bolje, da je na naši strani. Tako razmišljajo v velikih klubih. Prišel sem tja, se z Barcelono uvrstil v finale in v njem z dvema poškodovanima igralcema izgubil proti svoji Jugoplastiki. Nekaj zanimivega je v tem. Ko smo mi z Jugoplastiko osvojili vse, sem pripeljal Naumovskega, Naglića in Savića. Sledil je sestanek članov uprave, na katerem me nihče ni upal vprašati, zakaj sem to storil. Videl pa sem, da jim ni jasno, zakaj bi ekipa, ki je državni prvak, pokalni zmagovalec in osvajalec pokala prvakov, pripeljala tri nove košarkarje. Vsem tem dobrim ljudem v upravi to ni bilo jasno, pa sem rekel: »Dajmo, ljudje, naj vam pomagam rešiti to dilemo. Pripeljal sem jih zato, ker ko bom odšel, odšel pa bom kmalu, in ko bodo odšli Rađa, Ivanović ... da boste vi še vedno državni in evropski prvaki. Evo, zato sem jih pripeljal.« In ta Savić, ki sem ga pripeljal v Jugoplastiko, mi je v finalu nasul 32 košev [smeh] in bil razglašen za MVP-igralca. Pravzaprav so ta naslov hoteli podeliti Kukoču, ampak je Kuki na tiskovni konferenci, ker je pošten človek, v angleščini rekel: »Ne, ne, nisem jaz, ampak je Savić MVP player.« Ampak izgubil sem zato, ker sem sam pripeljal vse te igralce v Jugoplastiko. Še zjutraj pred tekmo sem dejal igralcem Barcelone, Solozabalu, Epifaniu, Jimenezu, Monteru in drugim: »Ne bojte se Perasovića in Kukoča. Onadva se bojita mene. Bojte se Savića.« In ta Savić nas je zaklal.

Slovenci se redno uvrščamo na svetovna in evropska prvenstva v košarki, na njih pa še nismo osvojili medalje, čeprav se nam nekako zdi, da bi jo že morali. Ampak če pogledamo od blizu, ali smo res tako dobri?

Če pogledamo od blizu, lahko rečem, da položaj ni prav lahek. Vam bom povedal, zakaj. Pa naj potem ljudje, tisti realistični in pošteni, povedo, ali imam prav. Prvič, najverjetneje ne bomo nastopili z najboljšo ekipo. Najverjetneje. Z Nesterovićem in Udrihom sem govoril samo po telefonu in oba sta mi rekla, da ne bosta igrala. Oba imata za to svoje razloge, jezna sta na neko preteklost, ampak ta mene ne zanima. Zanima me reprezentanca Slovenije, od trenutka, ko sem podpisal pogodbo, da bom kot selektor skrbel zanjo. Ampak kljub temu se bojim, da je bolj malo možnosti za to, da bi onadva zaigrala. Če ne prideta, nimamo najboljše ekipe, ker gre za zelo pomembna igralca. Pravzaprav igralca prve postave. Igralec, za katerim vsi jočejo, vsi trenerji, s katerimi sem govoril, in mu čestitajo za oprav­ljeno delo na prejšnjem svetovnem prvenstvu, je Vidmar. Se pravi, da ga vidijo kot nosilca stabilnosti moštva. Ta Vidmar je poškodovan. Pogovarjal sem se z njim po telefonu, rad bi igral, bil je na pregledu v Nemčiji in pravi, da bi lahko igral čez tri mesece. Rekel sem mu: »Fant, pozdravi to poškodbo, profesionalec si in od tega živiš. Ne bom te klical preuranjeno.« Se pravi, ostanemo še brez tretjega zelo pomembnega igralca. Ti, ki so na voljo, so igralci, ki jih imam rad, jih cenim in spoštujem. Vsakega od njih. Ampak Jaka Lakovič pri Barceloni ne igra. De facto ne igra, in to je težava. Rekel sem mu, naj gre do trenerja, do tega malega Pascuala, ki je dober fant, s katerim se da pogovarjati, in naj mu pove. »Človek, to je moje zadnje leto igranja v Barceloni, novim delodajalcem bi rad pokazal, da znam igrati, rad bi to pokazal reprezentanci Slovenije.«

Kaj je rekel Lakovič?

Da bo. Mislim, da se je že pogovoril. Se pravi, imamo Lorbka, ki igra in ima dostojno minutažo, imamo njegovega brata v San Sebastianu, ki pa prav tako zelo malo igra, ker je bil poškodovan, in to me zelo skrbi. In imamo Sama Udriha, ki se je vrnil v Olimpijo. Ni se vrnil zato, ker bi mu bilo v Grčiji tako zelo lepo. Potem je tu Brezec, ki je imel vsa ta leta težave in se ni ustalil. Letos – ogledal sem si njegove tekme na pos­netkih, pa tudi od kolegov trenerjev v Rusiji sem slišal – igra dobro in za seboj ima izredno sezono. Vesel sem, da se vrača. Potem je tu Nachbar, ki pa ima težave s kolenom. Da ne naštevam naprej, vidite, koliko težav imamo? Naša ekipa ni dream team, to ni ekipa, o kateri sanjamo. Dream team bi bil, če bi se vsi odzvali. Kaj je moje delo? Da te, ki bodo igrali, dobro pripravim – fizično, psihološko in taktično. To bom storil. To sem napravil z vsemi generacijami, klubi, ki sem jih vodil, pa upam, da bo tako tudi z reprezentanco Slovenije. Ali bo to dovolj za medaljo? Ne vem. Vem samo, da bo to zelo težko tekmovanje, da so Nemci našli pokrovitelja za Nowitzkega, neko podjetje, ki mu bo dalo milijon evrov. Da Rusi govorijo, da bo igral Kirilenko. V Vilni sem govoril s predsednikom španske košarkarske zveze, ki misli, da bodo nastopili vsi njihovi najboljši z bratoma Gasol, Calderonom ... Srbska reprezentanca je vedno popolna ...

Je pa ostala brez selektorja?

Dobro, ga bo že našla. Takšen je torej naš položaj. Ni niti pesimizma niti optimizma, ker ne eno ne drugo ne bi bilo realno.

Rekli ste, da ste tako delali z vsemi klubi, ki ste jih vodili, ampak to je pa vaša prva reprezentanca. Se pravi, da vendarle ne gre za posel kot vsak drug. Ali pač?

Gre za bolj ali manj enako tehnologijo. Na tiskovni konferenci sem rekel, da je to tako, kot če bi vprašali čevljarja, ali zna izdelati čevlje tako za jesen kot za zimo. Ali pa tiste v Tomosu, ki so delali gumijaste čolne, ali jih znajo narediti za slano vodo in za reke. Tukaj ne vidim večjih težav, bom pa govoril z ljudmi, ki te izkuš­nje imajo, in se z njimi posvetoval. Prav včeraj sem uro in pol govoril s Tanjevićem, ki je vodil tako klube kot reprezentance. To je posel z enako tehnologijo. Tekmovanje imamo takrat, takrat moramo doseči vrhunsko formo, vse ekipe imamo na voljo deset prijateljskih tekem in to je to. Bo pa prvenstvo v Litvi zelo zelo težko, ker bo tam veliko reprezentanc, 24, in nas teoretično čaka 11 tekem. Fiba je zelo pametno storila, da je prvič v zgodovini v vsaki ekipi dovolila nastopiti 14 igralcem. To sem jim predlagal že zdavnaj.

Menda smo dobili lahko skupino.

To nas lahko tudi zavede. Pa tudi če je skupina lahka, kaj pa potem, ko se skupine prekrižajo? Treba je vedeti, da so ekipe, ki ne kotirajo prav visoko, lahko zelo nevarne. Igrajo zelo kohezivno, bratsko košarko, v njihovih ekipah so vedno kakšni naturalizirani Američani. Treba se jih je bati, ker bo vsaka od teh ekip proti Sloveniji nastopila zelo motivirana. Rusija je pa itak prvakinja izpred dveh let.

In če bi vam kdo pred 12 leti rekel, da bo Slovenija nosilka skupine, Rusija pa šele druga, kaj bi mu rekli?

Tja, rekel bi mu, da je to izjemen dosežek, ker je ruska šola slovita šola in so imeli ob razpadu Jugoslavije veliko prednost pred Slovenijo. Podobno, kot če bi mi kdo danes rekel, da bo Slovenija čez dve leti boljša od Rusije v šahu. Ne verjamem, da bo [smeh], čeprav je vse mogoče. Rusi so res imeli šolo, imeli so trenersko šolo, ne ex cathedra kot mi, institucionalno šolo so imeli, čeprav so znanje prav tako individualno prenašali drug na drugega. Pri nas je Aca Nikolić izbral Žeravico, Žeravica Novosela, Novosel Tanjevića in tako naprej.

Večkrat pomislimo, kakšno ekipo bi Jugoslavija imela, če ne bi razpadla. Vam je zaradi košarke žal, da je razpadla?

Meni je žal zaradi vsega. Z otrokoma sem vedno odhajal na počitnice na Bled, v Bohinj, dolga leta sem v Slovenijo odhajal na dopust. Jugonostalgik sem in tega me ni sram priznati. Imeli smo strašno lepo državo in dobro smo živeli. Ampak ločili smo se v zgodovinske meje in vsi zdaj pravijo, da se imajo lepo in da dobro živijo. Zakaj bi jim kazil to srečo [smeh] s svojimi idejami. Vem pa, da ko sedimo takole, se vedno najde kdo, ki začne tožiti o nezaposlenih, o tem, da povprečna plača pada in da je v Srbiji padla na minimum od minimuma, ki znaša 300 evrov. Srbija nikoli ni bila za Makedonijo in Črno goro, no, zdaj smo pa dosegli ta fenomenalni rezultat. In ko slišim: »E, kakšno ligo smo imeli pa kakšne igralce, se spomniš ...«, mi je te košarkarske velesile seveda žal.

Rojeni ste v Otočcu na Hrvaškem. Ste živeli tam?

Seveda, tam sem rojen, prva moja pisava je bila latinica, potem smo se pa pri osmih letih preselili v Kraljevo. Iz srca Hrvaške v srce Srbije. In ker nisem znal cirilice, so mi rekli, naj ponavljam razred. Bili smo Srbi iz Like, ki smo se preselili v Kraljevo, kjer sem zelo zgodaj začel s košarko. Pozneje, tudi že davno tega, smo se preselili v Beograd. To je moja živ­ljenjska pot. In ko že govorimo o jugoslovanski reprezentanci. Za neki španski časopis sem rekel, kar so pozneje povzeli tudi Italijani, da bi rad vodil reprezentanco Jugoslavije proti ameriškemu dream teamu. To bi bile dobre, zanimive tekme.

Se pravi, da ste se s košarko srečali v Kraljevu?

Da. Naš prvi šport je nogomet, ampak Kraljevo je imelo tudi košarkarsko tradicijo. Na obali Ibra je čudovito odprto igrišče. Govorili so, da je to igrišče ob še enem v Sloveniji, mislim, da v Mariboru, najlepše v vsej državi. Ob njem teče Ibar, se pravi, da je tudi plaža, saj si se lahko kopal in potem igral basket. Tam sem se srečal s tem športom in mu ostal zvest. V košarki je nekaj magičnega, vsaj name tako vpliva. Neki starejši človek, ki je že zdavnaj umrl, mi je takrat rekel: »Pazi se, to kolo,« mislil je na kolo kot ples, »je lepo, ampak težko se izvlečeš iz njega. Misli na to. Ali boš končal fakulteto ali pa ostal v tem kolu.« Zadel je. Zapustil sem fakulteto, pravo, v četrtem letniku, pa čeprav sem bil soliden študent. Ko sem z Jugoplastiko osvojil prvi naslov evropskega prvaka, sem se vrnil domov. V Beogradu je bila norišnica, v slogu 'naš je osvojil' in tako naprej, kot to znamo mi tukaj. In pridem domov do očeta, pa da bi midva spila en šnopček. On sicer ni pil, ampak, ajde, eno žganje. In mi pravi: »Povej ti meni, kdaj se boš lotil kak­šnega resnega dela?« [smeh] Jaz pa prvak Evrope. Od smeha sem se razjokal in polil žganje. »Žoga je okrogla,« je rekel, »zdaj leti tja, zdaj sem ...«

Sami ste košarko igrali do devetnajstega leta?

Tako, ja. Ampak nogomet sem igral bolje kot košarko in ga tudi danes sprem­ljam. Poznam vse vrhunske trenerje in igralce po svetu. Vse v Realu, vse v Barceloni. Guardiola, ki je igral pri Barceloni, ko sem bil jaz trener njenih košarkarjev, se je oglasil pri meni in me spraševal, kako naj premaga strah pred tekmo. Ta Pepi Guardiola. In sem mu dve uri govoril, kako to sam napravim. Napotil sem ga k Vujoviću, rokometašu pri Barceloni, ker sem mu lahko sam ponudil samo trenerski pogled na to stvar. Vujović je bil takrat najboljši rokometaš na svetu. In če se že vračamo v preteklost, že takoj sem videl, da bo Guardiola postal dober trener. Nisem pa mogel vedeti, da najboljši. Prvi je bil torej nogomet, potem sem pa pre­sedlal na košarko, ki je nikoli nisem igral na prvoligaškem nivoju. Boža Maljković kot trener ne bi nikoli sklenil pogodbe z Božem Maljkovićem kot igralcem. [smeh]

Kaj vam je pa manjkalo?

Vso svojo trenersko kariero sem vztrajal pri tem, česar kot igralec nisem dal. To pa je obramba, veliko teka ... [smeh] Ne bom rekel, da nisem bil borben. Bil sem izjemen strelec. Prav včeraj sem rekel bosanski televiziji, da so se še člani uprave postavili v blok, ko sem metal, ne samo trije na igrišču.

Ko že govoriva o tremi, s katero imamo Slovenci pogosto hude težave, nam lahko ponudite hiter, instant nasvet, kako se je znebiti?

Za to ni instant nasveta. Še najpogum­nejši imajo tremo. Najmočnejši jo imajo. To je normalno. Najmočnejši zajočejo. Pred kratkim sem si na televiziji ogledal prispevek o Marijanu Benešu, žalostno zgodbo, v kateri si je izvlekel umetno oko, ker je pravo izgubil v borbi ...

Govorite o boksarju Benešu?

Ja, Marijanu Benešu iz Banjaluke. Razjokal se je pred kamero. Oči so se mi zasolzile, ker sem videl v njem nekakšno moč. Samo pogumni lahko zajočejo. Kot pravijo Splitčani: »Niti da zaplače niti da napravi nešto!« Opazoval sem svoje vrstnike iz Beograda, ob katerih sem odrastel, in so bili vsi veliki, močni možje, pa so se kljub temu hitro zjokali, ker so bili čustveni. Podobno je z velikimi športniki. Se pravi, trema je vedno prisotna, strah tudi in vsak od nas ga različno razbija. Ko se tekma začne, po navadi izgine, se pa spet pojavi ob prekinitvah. Tajmavt, nasprotnik vodi za koš, ti pa imaš na voljo proste mete. Ljudi vpisuješ v zgodovino ali jih iz nje brišeš. Klubu in naciji prislužiš pet, šest milijonov dolarjev ali pa jih ne. Roka mora zadrhteti. In tukaj se vidi, kdo so šampioni, pravi trenerji. Moja dolžnost kot trenerja je, da v trenutkih, ko v dvorani vse vre, ko gre za to, da se lahko vpišeš v zgodovino, moja glava dela, da moj racio dela normalno in da vlečem razumljive poteze. Ampak moje glavno orožje je trening in zato na tekmah skoraj nikoli ne uporab­ljam table. Večji učinek dosežem, če igralcu napotke zavpijem na uho, ker se v dvorani sicer itak nič ne sliši, in mu povem, kako in kaj, kot pa da tam nekaj rišem in me nihče ne gleda. Naj riše Picasso. [smeh]

Trener ste postali leta 1971, in sicer v Ušću?

Da, v majhnem klubu, ki je nastal zaradi porasta kriminala v tej mestni skup­nosti, umorov v slogu oče ubil sina in podobno. V tej mestni skupnosti je bilo veliko Slovencev. Tukaj so bili zbrani častniki iz vse Jugoslavije, bilo je veliko nekakšnih elitnih stanovanj, v katerih so stanovali generali, 12 tisoč članov jugoslovanske vojske. Bili smo najštevilčnejša mestna skupnost nekdanje Jugoslavije. Druga je bila, če se ne motim, velenjska. V to skup­nost je vdrl kriminal, pretepi in so nas poklicali iz policije, zveze komunistov – takrat smo bili vsi levičarji, iz te skupnosti je tudi znani režiser Ljubiša Ristić – in nam rekli, da imamo težave in naj se začnemo ukvarjati s kakšnim športom. Takrat smo ustanovili KK Ušće. Ta klub je postal svetovno čudo, saj je vsako leto napredoval za eno stopnjo. Prišli smo do prve lige in se ustavili v prvi B-ligi. Bil sem eden vodilnih igralcev, vse dokler nismo ostali brez trenerja. Odšel je v vojsko in ostali smo brez njega. Tako smo sedeli v slačilnici brez kopalnice, v nekakšni baraki, žalostni, ni ga, kaj bomo zdaj? In pravi neki študent arhitekture, ki je zdaj ugleden beograjski arhitekt: »Pa bodi ti.« »Kaj bom jaz,« sem rekel, »jaz hočem igrati.« »Bodi ti, ti največ veš.« In so me izbrali. Tako sem začel. Imel sem srečo in srečal tri ljudi, ki so zelo vplivali na mojo kariero. Prvi je Bata Đorđević, oče Saše Đorđevića, ki je bil takrat najpopularnejši trener, osvojil je Koraćev pokal in bil prvak s Crveno zvezdo. Bil je strokovni sodelavec Košarkarske zveze Srbije in je v meni opazil obetavnega trenerja, me poslal v Ameriko. On je zaslužen za mojo trenersko izobrazbo, za to, da sem opravil vse te izpite. Pa mu tega ne bi bilo treba. Potem se lahko zahvalim Žeravici, s katerim sem bil tri leta, in Aci Nikoliću, profesorju, s katerim sem najdlje sodeloval. Čutim se počaščenega, da sem lahko sodeloval s takimi trenerskimi in človeškimi veličinami. Prav danes je v Blitzu izšel intervju z menoj, v katerem sem podprl kandidaturo beograjskega župana Djilasa za predsednika KZ Srbije z nalogo, da po­imenuje športno dvorano po Aci Nikoliću. Za to si prizadevam že deset let.

Ste trenersko delo pri Ušću opravljali kot profesionalec?

Ne, ob tem sem študiral, ampak bolj ko sem se posvečal temu, manj časa sem imel za fakulteto. Potem me je v Zvezdo povabil Bata Đorđević. Do takrat je Ušće, in z njim jaz, postalo hit. V pokalu smo premagovali Zvezdo, Partizana.

Ali ni bil med Ušćem in Zvezdo še Radnički?

Ne, šel sem k Zvezdi, tam ostal tri leta, potem pa odšel k vojakom v Kragujevac. Ko sem se vrnil, sem odšel v Radnički in postal najmlajši trener v prvi ligi. Zbral sem miks stare in mlade ekipe ter z njo ostal v ligi. Nato sem odšel kot pomočnik k Ranku [Žeravici] v Crveno zvezdo. Vsi so bili presenečeni, govorili so mi: »Ti si nor, samostojno si vodil moštvo prve lige, zdaj pa padaš s konja na osla ...« »Ne, ne, ne,« sem rekel, »grem k velikemu mojstru, da se naučim poklica.« Pri Ranku sem bil tri leta in dogovorjeno je bilo, da ga nasledim, ko bo on prenehal, ampak to se ni zgodilo. Čeprav so ljudje, kot so bili recimo profesor Šaper, Miljenko Zrelec in drugi, ki so bili v Zvezdini upravi, bili za to, da jaz nasledim Ranka, so zmagale druge opcije. Izbrali so Vlada Đurovića, mojega kolega in prijatelja, jaz pa sem ostal na ulici. Kljub dobremu delu, za katero so me vsi hvalili, tako torej zame v Beogradu ni bilo posla. Pogovarjal sem se z Osijekom, z Zvornikom, ne vem več, s kom vse sem se pogovarjal, in potem so me 1. maja poklicali iz Jugoplastike. Oni so prej govorili z Žeravico in z Nikolićem in ju spraševali, ali obstaja kak trener v Srbiji, ki bi hotel trenirati Jugoplastiko, ki je takrat nihče ni hotel in se je ravnokar vrnila iz druge lige. Ranko je rekel, da sem boljši od njega – tako kot vedno je pač pretiraval –, Aca Nikolić pa je rekel, da ima nekoga, ki ga pa oni ne bodo hoteli, in je odložil telefon. Skansi ga je še enkrat poklical. »Pa, profesor, ne zajebavajte nas, povejte ...« »V Novem Beogradu je mlad trener, ki mi je zelo všeč, poznam ga tudi osebno, ampak morali boste pokazati pogum, da ga boste vzeli.« In so prišli k meni.

Ranko Žeravica je ena največjih trenerskih legend nekdanje Jugoslavije. Kaj vas je naučil?

Naučil me je mnogo stvari. Recimo to, da je košarka dril. Da je košarka lepa samo takrat, ko se z njo začenjate ukvarjati, in da takrat lahko prelisičite fante in dek­leta ter jih zvabite od drugih športov, od nogometa, rokometa, odbojke. Ko se je pa lotiš, pa hitro spoznaš, da je košarka težek dril. Če hočete izpopolniti kakšno potezo, potrebujete od devet do 11 tisoč ponovitev. To je eksakten podatek, ki si ga nisem sam izmislil. Samo težek dril pripelje do avtomatizacije. Ranko je imel rad run and gun košarko, košarko teči in meči. To je bila do neke mere tudi moja košarka. Vsi mi bi radi dali koš iz protinapada. Ampak kaj se zgodi, ko nasprotnik zapre igro in ostaneš brez protinapada? E, tega sem se pa naučil pri Aci. Ranko in Aca sta zelo različna košarkarska mojstra. Nič skupnega nimata razen tega, da sta bila oba velika trenerja. Nič skup­nega, niti kot človeka, sta mi pa bila oba kot očeta. Ranko je še danes živ, prihaja na obiske, Ace pa na žalost ni več. Govoril sem na njegovem grobu in česa podobnega si ne želim več.

Menda ste Nikolića zaprosili, naj vam pomaga tudi pri prvem Jugoplastikinem evropskem naslovu leta 1989?

Z Aco Nikolićem sem pri Jugoplastiki sodeloval že prej. Vsi so mi govorili, naj tega ne počnem, da mi bo zbijal avtoriteto in podobno. Mene pa ni bilo strah pripeljati večjega mojstra, kot sem bil sam, in se učiti od njega. Ampak, kako? V prvem letu mojega sodelovanja z Jugoplastiko sploh ni prihajal v Split. V drugem, tretjem in četrtem letu pa je prišel na moje povabilo. Povabil sem ga, ker se ekipa utrudi in naveliča istega glasu, istega načina govora, gestikulacije. Aca je prišel za sedem, deset dni, jaz sem se umaknil, delali so pa po programu, ki sva ga skupaj dorekla. Nikoli se ni mešal v taktiko, kako igrati na tekmah, ta je bila čisto moja, sodeloval je pri tehnologiji dela in je zelo zaslužen za moje in za Jugoplastikine uspehe. Mislim, da je bil on najboljši trener na svetu.

Ampak ko ste prišli v Jugoplastiko, vsi niso bili prav navdušeni nad tem?

Ne, najprej niso bili nad tem navdu­šeni igralci. [smeh] Rađa, recimo, že ni bil za to, da bi jaz prevzel Jugoplastiko. To je trajalo dva, tri dni, do prvega treninga, ko sem jih vzel v svoje roke in so spoznali, da ne znajo igrati košarke in da znam jaz veliko več. Dino mi je tudi sam povedal, kako je govoril ob mojem prihodu, in se je zaradi teh besed pokesal. »Kaj bo ta,« je govoril, »ki se sem prihaja učit.« Tudi sam sem imel srečo, da sem se vse življenje lahko učil od velikih igralcev. Seveda so bili vsi skeptični. V Jugoplastiki je nekakšen strokovni štab v senci, ki ga se­stav­lja skupina 20 upokojencev. Ko sem prišel, so me takole gledali, ne ravno z antipatijo, ne pa prav daleč od nje. Vse dok­ler nismo začeli, do prvih rezultatov, ki so nas vse pozlatili. V Splitu nismo prav veliko trpeli. V športu te rezultat včasih ne nagradi takoj, dostikrat moraš čakati nanj in si lahko vesel, če ga dočakaš. Pri Jugoplastiki je šlo vse kot v pravljici. Ampak zapomnite si, kar vam bom zdaj povedal, in to vsi vedo. To ve tudi Aca Petrović iz Cibone, tudi Nakić, igralci Partizana, vsi. Nikoli ni nihče treniral tako, kot je takrat trenirala Jugoplastika.

Tako veliko?

Da. Prvo noč, ko sem postal trener Jugoplastike, sem si rekel, da ne vem, koliko znam, da pa vem, da bom s koli­čino treninga popravil morebitne napake. Še danes se držim tega pravila. Količina dela, tu bom pa najboljši. Nikoli nihče ni delal tako zelo, kot smo mi. Na Igmanu [športni center v Bosni, v katerem se je na svoje nastope tradicionalno pripravljala tudi jugoslovanska košarkarska reprezentanca] ni nihče dosegel takšnih rezultatov, kot smo jih mi. Ivica Osim [selektor jugoslovanske nogometne reprezentance] je prihajal na naše treninge in rekel: »Hvala ti, jaz tega v življenju nisem videl.« S seboj je pa pripeljal kakšnih 80 trenerjev z nekega seminarja. Jugoplastika je bila ekipa 12 komandosov, pripravljenih kadarkoli odigrati dve tekmi. Toni Kukoč je eksplo­diral šele v tretjem letu, ker je imel zaradi svoje višine upočasnjen razvoj. V enem
letu je zrasel za 20 centimetrov. Šele ko je bil dovolj telesno pripravljen, je eksplodiral, čeprav smo mi vsi že nekaj časa vedeli, da bo on najboljši igralec Evrope in da bo igral v NBA. Ampak ker je bil najmlajši, je vedno nosil torbe. [smeh] Nosil jih je vse do mojega odhoda iz Splita.

Ali se človek lahko nauči trenerskega poklica ali se moraš za to tudi roditi?

Velja podobno kot za vrhunske igralce. Talent je božje darilo ljudem. Tako kot sta imela recimo Toni Kukoč in Dražen Petrović nekaj, česar ju noben trener ni mogel naučiti. Če bi ga lahko sam naučil, bi bil boljši od njega. Podobno je s trenerji. Veliko se da naučiti. Štiri petine, eno pa menda že dobiš od Boga, pri rojstvu. Govorim o vrhunskih trenerjih.

Ko govorimo o trenerjih, omenjamo njihovo avtoriteto pri igralcih. Je to tisto najpomembnejše?

Avtoriteto si lahko pridobimo na več načinov. Nekdo si jo pridobi, ker je najmočnejši in zna pripeljati tudi klofuto, igralca tudi brcne, mu grozi ...

Recimo Ivković?

Da, ampak ne bi o imenih. So pa trenerji, ki mislijo, da je trener profesor in da mora delovati s svojim znanjem. Igralec mora videti, da vem o košarki petkrat in še večkrat več kot on. In to v vseh njenih segmentih. Od branilcev do centrov, od telesne do taktične pripravljenosti, o vsem. In takrat se igralci predajo v moje roke. Ne bodo me sprejeli, če bom tolkel s pestjo po mizi in vpil: »Poslušajte me, opice ...« Se pravi, obstaja avtoriteta, zgrajena na moči, in avtoriteta, zgrajena na znanju. Je pa še tretja pot, in sicer ta, da ste bili nekoč veliki igralec, potem pa ne potrebujete ne prve ne druge. Jaz zagovarjam avtoriteto, zgrajeno na znanju. V Ljub­ljani imate fizioterapevta Dasa Šercerja, ki mi je večkrat zravnal hrbet. Zakaj grem k njemu? Ker zna nekaj, česar drugi ne. V Splitu smo imeli Slovenca, ki je bil zaslužen za Jugoplastikine uspehe, tako kot vsi mi. Častna beseda, ne pretiravam. Ime mu je bilo Joža Blažič. Ko sem slišal, da umira, sem ga šel obiskat v klinični center v Ljubljani, da se mu zahvalim za vse. Bil je že zelo oslabel, ampak je rekel: »Vedel sem, da boš prišel.« On je Dasa Šercerja naučil posla. Se pravi, avtoriteta, zgrajena na znanju. Potem je pa še ena stvar. Obstajajo zelo dobri trenerji, ki pa ne znajo vzpostaviti kohezije v ekipi in izgubljajo avtoriteto, zgrajeno na znanju, ker delujejo zahrbtno. Na primer: v košarki poznamo prenos krivde, še posebno v težkih trenutkih, ko izgubiš dve, tri tekme. Za male so krivi centri, centri pokažejo na krila in tako naprej in začne se ta transfer krivde. In potem recimo pokličem Kukoča v pisarno. »Kuki, kaj je to? Ti igraš slabo, ekipa igra slabo. Kaj vam je?« »Pa veste, šjor Božo, niti Dino ...« »Aha, si rekel Dino? Pojdi in ga pokliči.« »Ne, nisem hotel nič slabega ...« »Nisi, ampak kljub temu ga pokliči.« In pride Dino, omeni Sretenovića, Sretenović Duška [Ivanovića] in čez 15 minut smo vsi zbrani v pisarni. Zelo pomembno je, da igralec ve, da ne boste govorili za njegovim hrbtom. Da ste neposredni, da poveste vse v obraz, da ne delate razlik med starejšimi in mlajšimi, da se ne bojite starejših igralcev in da jih takoj opozorite na napake. Obstaja ogromno trenerjev, ki rečejo: »Ne zdaj, naj se ohladi, jutri ...« Ne, isti trenutek in starejši ko je, tem bolj. Kohezija nastane, ko so igralci prepričani, da jim vedno poveste svojo resnico, pa čeprav bi bila ta napačna, da ste neposredni in da ste najbolj kritični do najstarejšega.

In če nič ne pomaga? Je treba takrat tudi zavpiti, zagroziti?

Saj tudi sam ne govorim kot kakšen patriarh in uporabim tudi psovko, ne pa pogosto. Ne poskakujem ob klopi, ne vpijem, ne mečem suknjiča ob tla. V Grčiji [pri Panathinaikosu iz Aten] sem imel na začetku težave, ker je njihov prejšnji trener Ionidis, ki je veljal za poosebitev trenerja, vedno metal suknjič. Jaz pa zapet in potem oni: »Glej ga, brez temperamenta.« Ne, imam ga, sem pa drugačen. Moja dolžnost je biti hladnokrven, ne pokazati panike. V vrhunskem športu ni prostora za paniko. Najlaže je ponoreti, vpiti na sodnike. Ne, nekdo mora voditi.

Imate hči Marino, ki je trenerka košarkaric Partizana.

Da, in je napravila čudež, ko je po 24 letih vrnila naslov v Beograd in premagala Hemofarm, ki je veliko ime ženske košarke v Srbiji. Premagala jih je v Vršcu. Pred tem je pa dve leti trenirala njih.

Menda ji pri tem niste posebej pomagali?

Njej sem rekel, kot sem že prej povedal Dušku Ivanoviću: »Marina, ne bodiva kot drugi starši, pa da sem jaz tvoj vzor, ti pa moja najboljša hči.« To sem rekel tudi Dušku Ivanoviću: »Ne govori, da si se vsega naučil pri meni. Delaj, zgradi tvoj stil. Mene to moti.« Nikoli ne grem na njeno tekmo, ker me to preveč izmuči. Pred štirimi leti sem bil na zadnji, na kateri je osvojila pokalni naslov, in sem si rekel, da nikoli več. Zdaj grem na parkirišče pred dvorano, v kateri igrajo finalno tekmo, in ko sem po­vsem prepričan, da bo zmagala, grem v dvorano. [smeh] Oni v Hemofarmu to že vedo pa mi prinesejo kavo. Pijem kavo na parkirišču in ne grem not.

Nekje sem prebral, da bi rada trenirala moške ekipe. Kaj pravite?

To je zraslo na zelniku mojega pri­jatelja, slovitega kardiologa Đukanovića, h kateremu prihaja tudi veliko Slovencev, ki je tudi predsednik Proletarca iz Valjeva. Všeč mu je bilo njeno delo, pa je rekel, zakaj ne bi prevzela še kakšne moške ekipe. »Doktor, ne govori neumnosti, kakšne moške,« sem mu rekel, ampak potem so vprašali še njo, pa je rekla, zakaj pa ne. Ampak to bi bilo težko izvedljivo. Že to, da nisi istega spola in ne moreš kar tako v slačilnico, je huda ovira. Z njo se veliko pogovarjam, nisem pa bil niti na enem treningu, ne grem na tekmo. Veliko govoriva o vajah, ji pa nikoli ne sestavljam taktike.

Vrniva se k Jugoplastiki. Ali ste vedeli, kakšen potencial se skriva v Splitu?

Ne, ko sem se odpravljal tja, tega nisem vedel, nisem bil tako pameten. Ko pa sem začel, zaradi tega kakšno noč nisem spal. Ker sem videl, kakšen talent imajo. Perasovića, ki je pozneje igral v Španiji za različne klube, pa predvsem Kukoča in Rađo. Duško Ivanović je bil naš najpomembnejši igralec, ker je prevzemal naj­težje mete in bil glavni pri delu. Tukaj ima mogoče največ zaslug. Kar se talenta tiče, sta pa izstopala Kukoč in Rađa. Zame je Rađa po Sabonisu najboljši beli center. Kot trener sem se ponoči sprehajal po stanovanju in prižigal cigarete ter razmišljal, kako naj ta ogromni talent pripravim za igro. Kako naj pripravimo akcijo, da bo v njenem zaključku Toni Kukoč na desni napadalni strani z levo roko spodaj in da izkoristim potenciale vseh drugih. No, potem pa greste v Barcelono, kjer tega po­tenciala ni, kjer imajo igralci za seboj po štiri operacije, kjer se ubogi San Epifanio pojavi v dvorani uro pred treningom, da se s tekom ogreje, ker mu kosti in mišice ne dovoljujejo več tak­šnih naporov. Pa ga kot igralca in kot človeka obožujem. In potem spoznate, da morate vse te napake zakriti, da je vaše delo prav nasprotno tistemu prej. Vaše delo je skrivati pomanjkljivosti ekipe. Da ima nekdo dobro samo desno roko, ne pa tudi leve, da ta ne more igrati presinga, da ima recimo Audie Norris za seboj štiri operacije in tako naprej. Potem prideš v Panathinaikos, kjer v slačilnici govorimo šest jezikov. Kako doseči enotnost? Tam je Dominique Wilkins, ki je padel z neba, ker je dobil ogrom­no denarja, ni pa avgusta nikoli v živ­ljenju igral košarke, kaj šele tekal po hribih. [smeh] Vse to je bilo treba spraviti v pogon.

Ste v Kukoču takoj prepoznali silen talent?

Takoj.

Čeprav je za Jugoplastiko zaigral šele pri dvaindvajsetih?

Ja, šele tretje leto. Dve leti smo ga pripravljali, ko je, pa če mi verjamete ali ne, sto metrov pretekel v 11 sekundah.

S svojimi 210 centimetri?

S svojimi 211 centimetri, je pa v res­nici še višji, ampak to skriva. [smeh] Stojko Vranković ni hotel, da bi ga merili, in potem so še drugi od njega prevzeli to manijo. »Ne merite me, to prinaša nesrečo.« In ne pustijo nikomur. Mislim, da so Stojka izme­rili samo enkrat in nikoli več. Tako da je Toni pravzaprav višji, ima pa še posebno dolge roke. On je bil sposoben napraviti nekaj, česar noben drug na svetu ni, menim, da tudi Jordan ne. Startal je s centra z žogo, napravil dribling in zabil žogo v koš. To sem govoril Aci Nikoliću, ki me je poslušal, potem pa rekel: »Božo, jaz sem mislil, da si ti resen človek.« [smeh] Ranko isto in mi je začel o tem, da je treniral Prajo [Dalipagića] in da ve, da je to nemogoče. Tudi Praji sem govoril o tem in mi ni verjel, dokler ni nekoč prišel v Split s Hitachijem, ki ga je vodil Pero Skansi. Organizirali so tekmovanje v metanju trojk za pršut,
na katerem je zmagal Dalipagić. In on po zaključku ni odšel v slačilnico, ampak je stopil k meni in rekel, naj zdaj Toni pokaže, pa da vidimo. Rekel sem, naj počakamo, da se dvorana izprazni, ampak ljudje so videli, da se nekaj pripravlja, pa niso hoteli ven. In je Toni to izvedel pred občinstvom. Neverjetno! Tako jo je zabil v koš, da roke ni mogel potegniti iz obroča.

Kaj pa tisto, čemur pravimo ubijalski instinkt? Ali ga je Kukoč imel? Nekje sem namreč prebral, da mu je Jordan, ko je Kukoč prestopil k Bullsom, dejal, da bo moral jesti surovo meso, če želi, da mu bo v NBA uspelo?

Tonija sem prvič videl tukaj na Šumicah [del Beograda z dvorano in športnim centrom], kjer je igral za kadetsko reprezentanco Jugoslavije. Gledal sem tega visokega mulca, ki je, ko je dobil žogo, najprej pogledal, komu naj jo poda. Moje mnenje o košarki je naslednje: če se košarka že kje približa umetnosti, je to prav pri podajanju. Nikjer drugje. Včasih ste imeli v ekipi 12 ljudi dva, tri, mogoče štiri igralce, ki so lahko zabili žogo. Danes vsi zabijajo, ker so tako telesno pripravljeni. A edino podajanje se približa umetnosti in v tem je bil Kukoč genij. Aca Nikolić in jaz nisva slaba trenerja, ampak ko je Kukoč dobil žogo in jo podal naprej, sva oba zavpila: »Pa kam!?« Tonijeva žoga je šla človeku na zicer. To je božje darilo, tega se ni na­učil pri meni. Nekdo mu je moral to dati, oče, mati, bog, kdo bi drug. To je Kuko­čeva veličina. Louis Bullock pri Realu, recimo, je po dveurnem treningu zadel 74 trojk zaporedoma.

Štiriinsedemdeset?

Štiriinsedemdeset. Iz zafrkancije. Začel je, mi smo sedli, po dveh urah in 15 minutah grozljivega treninga, in je začel. Pum, pum, pum ... Drži, da je on velik strelec, ampak v tem je nekaj, česar se ne da pojasniti.

V Jugoplastiko ste takrat iz Beograda pripeljali Sretenovića ...

Da, ki ga nihče ni poznal ...

In ki ni bil prav zelo atraktiven igralec?

Ko smo bili v Elektrodalmaciji in sem pokazal svoj načrt in povedal, da bom pripeljal Sretenovića, niso vedeli, kdo je on. Pojma niso imeli. Zakaj sem ga pripeljal? Zato, ker sem ga zelo dobro poznal, saj sem tri leta delal z njim pri Zvezdi. V Zvezdi so bili pred njim tri branilci, čeprav ni bil nič slabši od njih, v mnogočem celo boljši. Tukaj sem šel na gotovo, z njim nisem nič tvegal. Edina težava je bila, kako ga umestiti v ekipo, ker je bilo treba iz nje vreči Radovića, ki je bil Splitčan. Njegov oče je osnoval Jugoplastiko. Ampak tukaj ni čustev, tudi pokojni Branko Radović bi tako rav­nal, tudi sam bi svojega sina vrgel iz ekipe. Tako sem storil tudi sam. Odšel sem k njemu domov, bilo mi je zelo težko, oba sva jokala, ampak povedal sem mu, da imam Sretenovića in da je njegov sin avt. Vrhunski šport ne prenese kompromisov. Po mesecu dni so ga imeli v Splitu vsi radi, ker je igral za druge igralce, ker se mu nikoli ni bilo težko vreči dva metra daleč med občinstvo, da bi rešil žogo.

V finalu pokala prvakov leta 1989 ste ga v drugem polčasu poslali nad Dorona Jamschyja, čeprav je bil ta 11 centimetrov višji?

To je res. V tem finalu smo vse nadzirali, rešitve nismo imeli edino za Jamschyja. V prvem polčasu nam je dal, če se prav spomnim, kakšnih 18 točk, in če bi tako nadaljeval, še posebno, ker zaradi utruje­nosti v drugem polčasu po navadi slabi obramba, bi nam jih nasul 35 in mi ne bi mogli zmagati. Razmišljal sem in razmiš­ljal, koga naj zalepim zanj, in se spomnil Sretenovića.

V tistem trenutku ste se spomnili?

Od nekod je prišlo v mojo glavo. Poklical sem ga: »Sreto, pridi sem. Če ga za­ustaviš, boš ti dobil to tekmo.« Jamschy je v nadaljevanju dosegel dve točki. Ko se je končalo, se spomnim Ace Nikolića, kako se je tresel, ker je imel takrat že hudo obliko parkinsonove bolezni, v eni roki je držal kroglico nitroglicerina, v drugi cigareto in me poklical: »Kje si se tega spomnil?« Včasih se mi to zgodi med tekmo, ne pa prav pogosto.

Je bilo podobno z Zdovcem v finalu leta 1993 z Limogesom? Takrat je Zdovc pokrival Kukoča, ki je igral za Benetton.

Isto ... Kaj se je zgodilo? Imel sem strahotno tremo in sem odšel z Ivico Osimom in Vladom Đurovićem na večerjo, da jo razbijem. Pripravljal sem vse mogoče variante obrambe pred Kukočem in Jure je bil prav v zadnji. Dolgo smo ostali pokonci, in ko sem se vrnil v hotel, sem preigraval tekmo v glavi. Koga bom jaz dal v ekipo, koga on in tako razmišljam: kogarkoli bom postavil na Kukoča, ga bo ta takoj prisilil v osebne napake, izpolnili bomo bonus ... Sploh zato, ker ne vem, kakšno bo sojenje. Bilo je briljantno. Iztok Rems je izpeljal najboljše sojenje vseh časov. Nobene napake ni napravil. Še tam, kjer sem mislil, da jo je, sem se na posnetku prepričal, da je ni. In sem razmišljal, da ga Jure pozna iz reprezentance, ima ta višinski refleks z rokama, ima hitre roke, in če kdo, lahko on utrudi Kukoča. Tukaj sem seveda veliko tvegal, ker bi ga lahko Toni prisilil v osebne napake, Jure pa je bil ob Youngu naš najpomembnejši košarkar. Zato sem mu na zajtrku rekel: »Jure, ti boš moral.« »Dobro, Božo.« »Če ga prevzame Dacoury, bo imel v minuti pet osebnih,« sem mu govoril, »ker je pač tak bizon. Younga ne smem porabiti na njem. Zato te prosim, da ne delaš prekrškov, naj raje da koš. In pazi na to, če bo na koncu tekme izenačeno, bo vrgel trojko in bo zadel.« Tekma se je res tako odvijala in Kukoč je, ker ga Forte ni prevzel, ko bi moral, zadel trojko in nas pripeljal do roba poraza. K sreči je potem Forte ukradel žogo in smo zmagali. Jure je bil edini igralec iz nekdanje Jugoslavije, ki sem ga hotel pripeljati v to zgodovinsko Jugoplastiko, ki so jo novinarji razglasili za najboljše moštvo vseh časov. Edino zanj bi našel prostor v njej. Hotel sem ga pripeljati, ampak mislim, da je Zoran Janković rekel, da te izpisnice nihče v Sloveniji ne sme podpisati.

Zdovc se je na začetku devetdesetih odločal: ali ostati v Evropi ali oditi v NBA. Kaj ste mu obljubili, da je ostal?

Obljubil sem mu, da lahko napravimo dobro ekipo, soliden klub. Vse to, kar sem mu obljubil, se je tudi uresničilo. Osvojili smo francosko prvenstvo, pokal prvakov. Nisem mu rekel, da ga lahko osvojimo, ker tega tudi sam nisem mogel vedeti, sem mu pa obljubil, da lahko napreduje kot igralec. Potem je odšel v Benetton, ker je ta blizu Slovenije.

Govoril sem z njim in mi je povedal, da je šel iz Limogesa, ker je bil po letu dni vaše torture utrujen. Rekel je, da je ponoči sanjal o vas.

Naj vam nekaj povem. Podobno mi je rekel Perasović. »Ti si bil moja nočna mora. Zaradi tebe nisem mogel spati.« Ampak zdaj je sam hujši, kot sem bil jaz. [smeh] Jure podobno. Res je, ni lahko delati z menoj, ampak še vsem se je pozla­tilo. In danes to ni več tako zelo naporno, ker je več tekem. Zdaj ni več toliko treningov.

Košarka, ki ste jo igrali z Limogesom, ni bila več tista iz Splita?

Vam bom zdaj povedal, kako je s tem. Za obtožbe o tej košarki je kriv Pero Skansi, vaš Ljubljančan. Ta Dalmatinec je kriv za največje težave v mojem življenju. On je izgubil to tekmo [Skansi je bil trener Benettona], prišel sem k njemu in sva prižgala neke njegove cigarete, italijanske, in sem mu rekel: »Takšno je življenje, Perica.« »Vem,« jerekel, »v košarki ni neodločenega rezul­tata. Ampak, mojster, benti gospu, nekaj  moram reči v svoje opravičilo. Rekel bom, da je to katastrofalna košarka.« »Ti kar, Perica, ampak jaz ti bom moral odgovoriti. Novinarji niso piz..., med njimi je tudi precej mojih prijateljev, sploh teh iz Beograda in iz Francije.« Začne se konferenca in on začne: »I'm very sorry ... ampak moram povedati, da je to antipropaganda za košarko ...« Vprašali so tudi mene, kaj mislim o tem, in sem rekel, da predlagam Skansiju, naj mi da Kukoča, in obljubim, da bom popolnoma spremenil način igre. Dobim velik ap­lavz. Ko dobite v svoje roke ekipo, v kateri sta samo dva igralca, kot sta Michael Young in Jure Zdovc, imate dve možnosti. Prva je, da igrate odprto košarko, izgubljate, nikoli ničesar ne osvojite, ste pa vsem simpatični. In bodo vsi rekli: »Božo dobro dela in simpatični fantje iz Limogesa.« Ali pa da igro zaprete, da igrate trdo, da jih prisilite, da popustijo, v 38., 39. minuti, enkrat pač, ampak da popustijo. Da ekipo natrenirate, da lahko igra zelo hitro, pa tudi počasi, na šest podaj, in ste antipatični, ampak zmagujete in osvajate naslove. Izbral sem ta drugi slog. Nihče ni vedel, da smo trenirali dan in noč in skoraj dosegli nivo Jugoplastike. Potem pa vsi pogoltnejo to Skansijevo. Polovica zato, ker me ne mara, kot mnogi ne marajo vas, polovica pa zato, ker komaj čakajo, da vas lahko česa obtožijo. Če ne bi bilo tega, bi pa rekli: »Ah, njegova žena je alkoholi­čarka.« Čeprav ne bi bila. Ali pa: »On je gej.« In potem te pričakajo s tem, kamorkoli prideš, pozabljajo pa, da sem na 90 od 100 predavanj o košarki govoril o napadu in samo na desetih o obrambi in da sem napravil najboljše napadalce, kar jih je Evropa imela. Še dandanašnji v Španiji igrajo moje akcije, ne moje obrambe. Ampak ti kritiki se oprimejo tega in vas počasi odirajo. Ker nima­jo nič drugega. Imate rezultate, oni pa: »Ni nam všeč njegova košarka.« V redu, saj ti je ni treba gledati, ampak vse moje dvorane so polne. Kjerkoli sem bil, so povsod vnaprej razprodali vse vstopnice. V Malagi so morali dograditi dvorano, v Barceloni smo šli v veliko, v Sant Jordi. He, to je to!

Košarka se še naprej razvija, igralci so vse močnejši, imam pa občutek, da ne zadevajo več tako kot včasih. Se motim?

Ne, to je pravilna diagnoza. O tem sem se veliko pogovarjal s trenerji v Srbiji in na Hrvaškem, o tem sem predaval na Reki, v Splitu, Nišu, Sarajevu in tukaj v Beogra­du in vsi se strinjajo, da ni več šuterjev. Ni igralcev, ki bi zadeli tri trojke zaporedoma. Ko sem v Sloveniji, večkrat rečem, naj kdo zadene dve trojki zapo­redoma in mu bomo kaj kupili, pa ga ni. Ni ga zato, ker se metu posveča zelo malo časa. Met je treba trenirati vsak dan. Pokojni Dražen Petrović je skoraj vsak dan začel s 500 zadetimi meti. Nikoli ne vzamem in ne cenim igralcev, ki ne znajo zadeti.

Zakaj pa se to dogaja? Gre za vpliv NBA?

Ne, NBA s tem nima zveze. Košarka NBA mi ni všeč. Aktualni prvaki, recimo, imajo Kobeja Bryanta, ki je odličen igralec, ampak on vrže vsako minuto in zbere po 60 metov na tekmo. Zame je košarka vrhunska kolektivna igra, združenje in umet­niški stik petih glav, petih raciev v delčku sekunde. Če pa se on dvigne in vrže čez roke in ne da žoge nikomur, potem to ni moja košarka. Bolj mi je bila všeč košarka, kakršno sta v svojem zlatem obdobju igrala Boston in Chicago, kjer so igrali vsi in so najtežje žoge šle v Jordanove roke in kjer je Kukoč našel svoje mesto in postal šesti najboljši igralec. Ta košarka, hitra in nora, mi ni všeč. Košarka ne prenese norosti.

Ko so Sretenovića vprašali, zakaj je bila Jugoplastika tako dobra, je odgovoril, da zato, ker so imeli igralci v glavi najprej košarko in šele potem denar. To še obstaja?

Tega je še zelo malo, to pa zaradi dveh zelo škodljivih zadev. Prva so menedžerji, drugo pa računalniki. Niso vsi menedžerji slabi in med njimi so tudi takšni, s katerimi sem zelo dobro sodeloval in so tudi zasluž­ni za napredek svojih igralcev, ampak večina, kakšnih 80 odstotkov, svoje igralce uničuje. Ne vedo, kaj je košarka, dajejo jim napačne nasvete, jih imenujejo kralji in carji, ponoči jih ne pustijo spati in se spočiti, gledajo samo na svoj interes in zaslužek ter jih peljejo v propad. Potem so tu računalniki ... Pred kratkim sem govoril s Petrom Popovićem [sloviti zadrski košarkar], ki mi je rekel: »Včasih, ko je pri nas zapihala burja, smo šli v dvorano in šutirali, šutirali ... In pri nas ni bilo igralca brez meta. Danes pa vsi sedijo za računalnikom in čvekajo, si dopisujejo, gredo na Facebook.« Potem je tukaj še družina, katere vpliv na oblikovanje otroka se izgublja zaradi zaposlenosti staršev, tako da bomo v prihodnje zelo težko prišli do velikih igralcev.

Za seboj imate skoraj 40 let trenerskega dela. Se ga še niste zasitili?

Ne še, zato sem še tukaj. Vedno sem govoril. Tisti trenutek, ko se mi ne bo več dalo na trening, ko se mi ne bo dalo na kak­šno mladinsko tekmo ali pogledati kak­šne kasete, ko ne bom več zadovoljen z zmago in mi bo vseeno, ali smo zmagali ali izgubili, tisti trenutek bom odšel iz košarke in se nikoli več ne bom vrnil. Poznam se. Všeč mi je, kar je rekel Isiah Thomas: »Če se me bodo spominjali samo po trofejah in po tem, da sem bil velik igralec NBA, potem ubogi jaz.« Ob košarki se lahko ukvarjam z veliko drugimi rečmi in se mi ne zdi, da je košarka moje življenje in da bom ob njej umrl. Zaradi košarke se nisem mogel ukvarjati s stvarmi, v katerih bi bil lahko prav tako uspešen.

Poleg tega stanovanja imate še dve, v Parizu in v španski Marbelli. Ju sploh lahko kdaj obiščete?

Ne. Zdaj, ko nekaj časa nisem delal, sem sicer šel tja, ko pa delam, pa ne morem. Čeprav sta mi všeč tako Pariz kot Marbella. Kot pravi Haris Džinović, ta pevec: »Božo, vse je 'šega' [smeh] za Pariz.« On je imel tam restavracijo. Tudi Marbella je čudežno lepa, na jugu je in lahko gledate Afriko, pozna se arabski vpliv.

Zakaj ste torej izbrali Slovenijo, ne pa ležanja na plaži?

Imel sem tudi druge ponudbe, ampak sem jih zavrnil, ker sem hotel malo razmisliti o vsem tem. Ko delaš, ne moreš. Dostikrat se mi je zgodilo, da sem se na letalu vprašal, kje sem in kam grem. Še preden sta se pojavila Iztok Rems in Matej Avanzo [s Košarkarske zveze Slovenije], sem rekel, da bom izbral ponudbo, ki me bo prestrašila, ki me bo stresla. Pojavila se je Slovenija. Treba je osvojiti medaljo, to je cilj, objektivno pa imamo precej težav.

Besedilo: Tadej Golob
Foto: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere