Dejan Zavec: Če bi primerjali moj talent z uspehom, o talentu sploh ne bi mogli govoriti

Pogovor s slovenskim boksarjem, ki je svetovni prvak, čeprav je skoraj edini slovenski profesionalec. O dvoboju z Jackiewiczem, o nekaterih legendarnih spopadih, na primer med Alijem in Foremanom, o tem, zakaj ni nikoli nastopil na olimpijadi, o odhodu v Nemčijo in alkoholizmu v družini.

Slovenci smo čuden narod. Dva milijona, kolikor nas je, takih, kakršni pač smo, a nam na največja tekmovanja uspe spraviti ekipe v športnih panogah, v katerih je tekmecev največ in ki največ štejejo. Nogomet, košarka, rokomet ... Ne samo v ekipnih športih, blestimo tudi med posamezniki, pa Lindsey Von trepeta, ko gre Tina proti cilju, in če ne bi bilo tiste luknje tam na Whistlerju, bi imeli Poljska in Norveška z olimpijskih iger kakšno smučarsko tekaško medaljo manj. Pa Pegan in Petkovšek ... In, ja, imamo enega boksarja. In ta je svetovni prvak. Temu se pa reče izkoristek.

Na trening boksa je prišel po pomoti, ko je iskal nogometaše, a je ostal in vztrajal, tudi ko so vsi drugi odnehali. Niti sam ne ve, kolikokrat je bil državni prvak, preden se je odločil, da pred službo, kakršnokoli pač, poskusi še med profesionalci. Odšel je v Nemčijo na preizkus, ga opravil in nekaj časa boksal za drobiž, za 150 evrov na borbo, kadar je bil ravno dober dan. Preživel je, si prislužil resnega menedžerja in z njim vse, kar potrebuje boksar, če hoče upati, da bo kdaj boksal tudi za naslov svetovnega prvaka.

Osvojil ga je z imenom Jan Zaveck, ker se pač povprečnemu nemškemu ljubitelju boksa ne da dopovedati, da je Dejan Dejan, in ne Djan, Dežan, in Zavec Zavec, in ne recimo Cavka. Če bi bil Dejan kak ameriški Daniel, bi o njem že posneli ganljiv film, pa si scenaristom ne bi bilo treba skoraj nič izmisliti.

Že kot otrok je namreč zaradi alkoholizma v družini (kar tam v Halozah ni prav redek pojav) odšel od doma, k sorodnikom pa v dijaški dom, in najbrž ni bilo prav malo tistih, ki so takrat mislili, da iz njega ne bo nič. Ko je postal boksar, so lahko rekli z dvig­njeno obrvijo: »No, saj ste videli ...«

Filma, ki bi se lahko končal kar z dokumentarnimi posnetki z dvoboja v Stožicah, sicer še ni, bo pa kmalu izšla biografija, ki jo piše Esad Babačić.

Lepo je bilo gledati 4. septembra letos obraze ob ringu, ki se je kar nekako izgubil sredi velike nove dvorane. Tako kot avtor tega besedila jih je bila večina med njimi tam prvič, kar pa ne bo držalo za tisoče onih na cenejših sedežih, ki so z Dejanom že dlje časa in ki so ustvarili takšno vzdušje, da se je zdelo, da bo Poljaka odpihnilo, še preden ga 'napoka haloška roka', kot je napovedoval eden od transparentov.

Bojim se, da kar nekaj časa tam ne bo take zabave, kot je bila tisti večer. Zato sva se, čeprav so od njega, ko sva se pogovarjala v pisarni športnega centra na Ptuju, katerega solastnik je, minili že trije tedni, še enkrat spomnila dvoboja proti Jackiewiczu. "Pravzaprav še vedno ne vem, kako je vsa stvar sploh zgledala. Še vedno nisem našel časa, da bi si dvoboj v miru ogledal. Še največ sem izvedel iz medijev. Kot igralec, kot nastopajoči si nikoli ne bi mislil, da lahko to uspe v boksu, za katerega vendar vladajo negativni stereotipi," Zavec še vedno ni predelal minulega dvoboja.  

Ste pred dvobojem verjeli, da lahko zdržite tako hud tempo v vseh 12 rundah?

Zaupal sem vase, ker sem vedel, da sem dobro pripravljen, in tega se med dvobojem najbolj oprijemaš. To, da si priprav­ljen, ti da samozavest in potem si samo še rečeš: Daj, bog, da se nekako najdeva in da borba steče. Vse drugo je avtomatizem. Seveda pa črpaš iz te dobre priprav­ljenosti, čeprav po drugi strani nikoli ne veš, kdaj nastopi kriza, ko kaj zgrešiš, dobiš kak neprijeten udarec in se lahko slika hitro spremeni. Ampak s tem se ne obremenjujem. Vedno poskušam dati svoj maksimum.

Se je v tem dvoboju kdaj pojavila kakšna takšna kriza?

Ne, ni je bilo. Dvoboj je bil dinamičen, in čeprav sem se zavedal, da bi zadostovalo že to, da bi bila vsaka runda neodločena in bi sodniki na koncu zaradi tega malega pribitka polne dvorane rekli zmaga, ampak tega nisem hotel. Krize nisem imel, je pa mogoče v kakšnih dveh rundah zgledalo, kot da me je doletela, ker sem hotel, da bi tudi on napravil kaj več. Da bi napadal ne samo s koraki, ampak tudi z udarci, pa tega ni storil. Konstantno se je branil, bil v gardu, napravil udarec, dva in konec. Kaj več od njega nismo dobili. Tak slog pač ima in na to je bilo treba odgovoriti.

Treba pa je bilo vendarle paziti na kak protinapad?

Seveda. Že zaradi prvega dvoboja je bila to moja najtežja borba, tako fizično kot psihično, tudi zato, ker si nisem mislil, da bom naletel na tako fizično dobro priprav­ljenega Jackiewitza. Presenetil me je, zelo presenetil, ker je bil po mojem mnenju vsaj minimalno 30 odstotkov bolje pripravljen kot na prvem dvoboju v Katovicah.

Se mi je pa zdelo, da bi padel, če bi bila še 13. runda.

Ves čas sem se boril, da bi se to zgodilo mogoče že v 9., 10. ali 11. rundi, ampak se je tako dobro držal, da sem šele na koncu 11. runde opazil, da prihaja primeren trenutek, da ni več nevaren s protinapadi, ki so njegova najmočnejša stran. ­Desnica med obrambo. Takrat sem začutil, da bi lahko, in takrat sem tudi napadel. Drugače pa težko rečem, kaj bi lahko ­napravil bolje.

Ali je Jackiewitz športno priznal ­poraz?

Da, tudi za poljske medije, za Ring ­Polska, sta oba s trenerjem povedala, da ni šlo, kot sta si zadala.

Zakaj pa ga ni bilo na novinarski konferenci po dvoboju?

Predvsem zaradi tega, ker ni želel, da ga vidimo, kako zgleda. Ko sem ga sam videl, sem si rekel: U, pismo! Videti je bil kot nekdo, ki ti ga je žal. Predvsem fizično, drugače je bil čisto okej. Zelo veliko udarcev je dobil tudi po telesu, kar se mi med samo borbo niti ni zdelo, ker je bil tudi njegov urin okrvavljen. Kar lahko pomeni dvoje: da je dobil toliko udarcev v telo ali da je bil tako zelo izčrpan. Verjamem, da je bilo obojega nekaj.

Imate zdaj kaj novih prijateljev?

[smeh] Teh ne kličem prijatelji. Imam prijatelje in seveda veliko novih znancev, kar je normalno in pričakovano, bo pa čas pokazal, kateri od teh novih znancev bo postal prijatelj. Predvsem mi je všeč, da imam še vedno iste prijatelje kot prej, da se družim z istimi ljudmi, čeprav se zavedam grenkega dejstva za njih, in sicer da je ta trenutek težko biti moj in naš družinski prijatelj. »Dejan, gremo na kavo, gremo na pivo ...« »Sorry, naslednji teden ...« Podobno je z družino. Bo pa prišel tudi naš čas miru.

Bili pa so časi, ko vam je bilo skoraj nerodno priznati, da ste boksar?

Uh, kar dolgo časa. Še ko sem začel kot profesionalec. Takrat je bilo veliko takih razmišljanj: »V redu, začel je, kako dolgo bo pa zdržal, bomo pa še videli ...« Predvsem mogoče prvi dve leti, tri je bilo najteže. Takrat sem z napol odprtimi usti rekel, da treniram boks, ker je bilo to za Slovenca – halo! Poleg tega, da so sam boks smatrali kot brutalen in primitiven. ­Takrat se je veliko ljudi obrnilo stran od mene, ko sem jih hotel samo pozdraviti, ko jim nisem hotel nič hudega. Ne vem, zakaj, mogoče so mislili, da z boksom zdravim neke svoje komplekse. Nikoli se nisem ukvarjal s tem, zakaj so to počeli, ampak tako je bilo.

V Stožicah sem se po dvoboju udeležil novinarske konference, na kateri je eden nemških funkcionarjev povedal, da je bil sicer že navzoč na borbah, ki si jih je ogledalo tudi 20 tisoč ljudi, da pa takega vzdušja, takega navijanja, kot je bilo pri nas, še ni doživel. Pa ni zvenel narejeno prijazno.

Gotovo je mislil tako, kot je rekel. Z veliko stvarmi so se tukaj v Sloveniji prvič srečali, ki jih niso doživeli drugje. Od pri­jaznosti pa do same atmosfere oziroma štime v dvorani. Tudi sam sem bil ­velikokrat na dvobojih, na katerih je bilo po deset tisoč ljudi, a niti slučajno ni bilo takšnega vzdušja kot v Stožicah, pa je tudi tam šlo za njihove heroje. Saj sem tudi že velikokrat povedal – in to ni fraza –, da imam prav gotovo najbolj iskrene in najboljše navijače na svetu.

Ampak kaj se je zgodilo? Še pred nekaj meseci ste boksali v Ljubljani, ko ste prvič branili naslov svetovnega prvaka, pa je bil takrat Tivoli napol prazen?

Predvsem je to stvar organizacije in časa, ki smo ga imeli na voljo zanjo. Zdaj smo ga imeli veliko več kot takrat, ko sta bila reklamiranje dvoboja in tim, ki je skrbel zanjo, zelo okrnjena. Zdaj je bila ta skupina množičnejša in zelo kvalitetna. Tudi televizija nam je veliko prinesla. Po prvem dvoboju v Ljubljani mi je veliko ljudi reklo, da niso mogli priti, da pa naslednjič zanesljivo bodo. Seveda je bila tudi cena na prvem dvoboju neprimerno visoka. Treba je le izhajati iz tega, da začnejo boks trenirati revnejši sloji. Zdaj se je zdela cena dostopna vsem, bila je smiselna in zelo sem vesel, da se nam je uspelo dogovoriti z organizatorji.

Vam je bila nova dvorana v Stožicah všeč?

Zelo. Najbolj me je navdušilo, da med samim dvobojem sploh nisem vedel, od kod prihaja navijanje. Zdelo se mi je, da od povsod. Od spodaj, zgoraj ... Super.

Moram reči, da sem se zelo zabaval ob spotih, ki sta jih posnela z Jurijem Zrncem, in si jih še danes rad ogledam, pa tudi reklame za Amis so povsem luštne. Nisem dobil občutka, da vam je bilo na snemanjih težko, in povsem lepo ste parirali takemu kalibru, kot je Zrnec.

Všeč mi je to, da me nihče ne preganja, da bi moral biti kdo drug. Všeč mi je to, da pustijo, da sem, kakršen sem, in da odigram, kot pač odigram. To se tudi čuti. Čeprav je bilo snemanje reklame za Amis utrujajoče. Mislim, da smo jo snemali celih 18 ur. Če bi mi kdo to prej povedal, bi rekel, da je nemogoče, da bomo za tako kratko reklamo porabili toliko časa.

In snemali ste jo med pripravami na dvoboj?

Tudi. Ampak tudi če ti ni do tega, je treba v tem najti smisel. Nekaj novega v ­življenju. Kar se pa Jurija tiče, tu sploh ni dileme, ja ali ne. Tisto je bilo ena sama zabava, in tudi če bi na tem snemanju hotel biti kdo drug, mi ne bi uspelo.

Čeprav, domnevam, baleta niste ­nikoli želeli vaditi?

In ga tudi ne bom. [smeh]

Zdaj ste svetovni prvak in se vam splača boksati čim dlje, kajne?

Seveda. Ko boksar doseže to raven, je dlje, ko ostane na vrhu, bolje zanj. Jas­no, tudi sam imam povsem enake cilje, čeprav mnogi menijo, da sem bil že pred tem milijarder, zdaj pa sploh, je pa realnost dosti bolj prizemljena.

Pred časom ste govorili, da boste boksali do 34. leta. Zdaj ste tu, boksati pa najbrž še ne mislite nehati?

Vsekakor ne. To bi se mogoče zgodilo ob kakšnem idealnem razpletu, ko bi postal svetovni prvak pri 30 letih. Pogodbo imam še za eno leto in jo mislim izpolniti. Kaj se bo zgodilo po tem, je odvisno od mojega zdravstvenega stanja in počutja. Dvomim, da bi podaljšal za kaj več kot leto dni. Če pa bi se medtem pojavila kakšna poškodba, ki bi vplivala na mojo kvaliteto življenja, bi bilo pa že včeraj vsega konec. Na mojo srečo se tudi starostna meja v velterski kategoriji kar dviga, kot nasploh v športu, tako da lahko rečem še leto, ­maksimalno dve in potem konec.

Kaj bi se pa zgodilo, če bi v Stožicah izgubili dvoboj?

Bil je Dejan Zavec in ni ga več.

To bi pomenilo konec kariere?

Bil bi še kakšen odstotek možnosti za to, da bi dobil še eno priložnost. In če bi jo dobil, ne vem, ali bi sam našel motiv za to, našel dovolj volje za to, da bi še enkrat šel v isto šolo oziroma da bi čakal na svojo priložnost, ki bi lahko bila utopična.

Bi to pomenilo dokončno slovo od boksa ali bi lahko nastopali na nižjih ravneh, mogoče boksali za klub?

Najverjetneje popoln konec, je pa to odvisno od menedžerja. Ali te popolnoma odseka ali dopusti ponovni vzpon.

K sreči se to ni zgodilo. Vi ste svetovni prvak po verziji IBF. Obstajajo štiri takšne verzije, ki štejejo. Kakšno je razmerje med njimi? Je kakšna več vredna?

Pravzaprav ni rangiranja, ni slabših in boljših, te štiri so enakovredne. Jih pa tu in tam vendarle porangirajo, ko se med seboj udarita prvaka kakšne od teh verzij. Ta trenutek je najbolj zaželen naslov prvaka po verziji WBO, ker je na vrhu Filipinec Manny Pacquiao. Ta je trenutno najbolj oblegan in najbolj napadan. Nasploh pa v boksu velja in se ve, da so te štiri verzije tiste ta prave, vse druge so skorajda nepomembne.

Kakšen je vaš sedanji cilj? Braniti naslov v svoji verziji ali napasti še kakšno?

Moj cilj oziroma tisto, kar mi pravi ­moje srce, je zadovoljiti samega sebe. To sem sicer že dosegel in zdaj bi rad to potrdil. Dobiti možnost za osvojitev naslova v kak­šni drugi verziji ni najlaže, čeprav delamo na tem, si pa tega seveda zelo želim. Ni pa to čisto nič odvisno od mene. Tu sta menedžerja, moj in tisti od drugega borca, ki morata najti skupni interes in seveda posel.

Od česa je odvisna ta izbira nasprot­nika?

Od posla.

Kako zdaj ta filipinski svetovni prvak izbira svoje nasprotnike?

Podobno kot vsi drugi svetovni prvaki, ki morajo v devetih mesecih obvezno braniti naslov. Če v tem času tega ne storiš, postane naslov vacant in ga nimaš več. Lahko pa braniš naslov tudi dvakrat v tem času. Nasprotnike izbiraš s te lestvice oziroma je tu in tam lahko nasprotnik tudi kak­šen, ki ni na lestvici. Odvisno od sposobnosti manipuliranja menedžerjev. Ampak znotraj devetih mesecev moraš boksati s prvim rangiranim na tej lestvici.

Verjetno si boksarji izbirajo nasprot­nike, ki jim ustrezajo?

Ja, vsekakor. Ampak pri tej zadevi ni prav veliko logike. Menedžerja morata najti interes, da lahko dvoboj čim bolje prodata. To je glavni motor vse te igre. Sama bok­sarja sta tam pač zato, da odboksata svoje, vse drugo se zgodi v zakulisju.

In če bi boksali s tistimi štirimi, ki so više na tej lestvici, ali je možnost, da bi bilo to spet v Stožicah?

Uh ... Tega si ne morem predstavljati, da bi šli Američani kam drugam za stokrat ali dvestokrat manjši denar, kot ga lahko zaslužijo doma. Dejstvo je, da Slovenija ni sposobna zbrati denarja, ki se vrti v tem rangu, in zato mislim, da je to skoraj nemogoče.

S temi, ki so na tej lestvici za vami, bi pa šlo?

To pa ja. To bi pa šlo.

Pa mislite, da bi kot Slovenec lahko napolnili dvorano v Las Vegasu?

Takrat seveda ne bi bil v glavni vlogi. Ta bi pripadla domačinu, kar je razumljivo. Ampak, ja, seveda, zakaj pa ne. Mogoče ne prvič, vsakič naslednjič bi pa to šlo.

Pred tem intervjujem sem si na spletu ogledal posnetke nekaterih legendarnih dvobojev. Tudi sami kdaj to naredite?

Seveda.

Kateri je vaš najljubši?

Takšnega, ki bi mu lahko rekel najljubši, niti nimam. Imam več priljubljenih in več teh delčkov sestavim v mozaik. Od vsakega poberem kaj, kar mi je takrat všeč, in to je od borbe do borbe različno. Pogosto najdem navdih v kakšnem, ki ga ljudje sploh ne poznajo. Včasih pogledam samo težkokategornike, odvisno od razpoloženja. Da bi pa imel samo en dvoboj ... Če bi to rekel, bi se zlagal.

Eden najslavnejših dvobojev v zgodovini, verjetno kar prvi na tej lestvici, je tako imenovani Rumble in the jungle, dvoboj med Alijem in Foremanom leta 1974 v takratnem Zairu. Za ta dvoboj je Ali izbral čudno taktiko. 'Legel' je na vrvi in pustil Foremanu, da se je izmučil, ko je tolkel po njem, in ga potem pokončal v osmi rundi. Bi bilo kaj takega mogoče danes, in to v velterski kategoriji?

Rekel bi, da zelo težko. Znanje, pri­pravljenost boksarjev sta od takrat tako zelo napredovala. Pa ne mislim, da je bilo takrat to slabo, ampak tam smo imeli dva borca, taktično in tehnično močna, je pa od takrat vse napredovalo. Od opreme ­rokavic do ekipe, tako da mislim, da to danes ne bi bilo več mogoče. Kakšni ­neizkušeni boksarji bi mogoče še danes planili na Alija in bi se jim zgodilo podobno, kot se je Foremanu, drugi pa mislim, da ne bi nasedli.

Potem je še en tak legendarni dvoboj, in to v vaši, velterski kategoriji, med Leonardom in Duranom, v katerem se je Duran nekje na sredi preprosto obrnil stran od tekmeca in rekel, da se s tem »klovnom že ne bom boril«. Pozneje se je izgovarjal na trebušne krče, ki naj bi jih dobil zaradi prenajedanja po tehtanju. Se vam zdi to mogoče?

Pri boksu oziroma pri vseh športih so, ko gre za dve podobni kvaliteti, dva enaka nivoja, pomembne številne reči. Pomem­bno je, kako spiš, celo kaj sanjaš, kako si prebavil hrano, kdaj si spil tekočino, si zadel tisti časovni okvir in je telo uspelo prebaviti vso hrano. Lahko se, recimo, prenaješ mesa in dobiš krče. Psiha, stres, vse to je pomembno in lahko se zgodi, da pride, kot je rekel Duran, do želodčnih težav. Ampak to je navadna trebušna bolečina, to so krči ... Sam sem jih tudi že imel priložnost spoznati pred leti in te dodobra zaustavijo.

Še ena stvar je, ki je gledalci po navadi ne opazimo, in sicer besedno obkladanje med borbo. Prav v tistem dvoboju s Foremanom je Ali menda ves čas govoril: »Sem mislil, da znaš udariti.« Vi med borbo ne govorite prav veliko?

Ne da ne govorim prav veliko, sploh ne govorim. To so stvari, ki me ne napajajo, v njih ne najdem nič oprijemljivega. Da bi koga žalil, mi je naravnost brez zveze, se pa tega številni poslužujejo. Sem že doživel kakšno provokacijo, ampak to name ne vpliva, me ne moti.

Se ne bi mogli pustiti sprovocirati kot denimo Zidane, ki je potem z glavo udaril Materazzija na svetovnem prven­stvu v nogometu, ko je ta žalil njegovo mater?

Mislim, da ne. Odvisno od trenutka, od življenjske zgodbe pred temi besedami. Če si psihično porušen že pred žaljivkami, potem mogoče, ampak kolikor se poznam, mislim, da se mi kaj takega ne bi moglo zgoditi.

Mineva tretji teden od dvoboja. So rane, poškodbe zaceljene?

Ja. Razen nekaj modric in rane na čelu nisem imel hujših poškodb. Niti muskelfibra nisem imel in tudi komolec, ki smo ga po borbi operirali, opravili atroskopijo, je že dokončno okej.

Za kaj je šlo pri komolcu? Za kakšno zastarano poškodbo narastišč mišic?

Ne, nekaj odlomljenih delcev kosti, ki so plavali po komolcu in me omejevali pri gibanju. Tudi med samo borbo roke ­nisem mogel povsem dvigniti. Zdaj je z ­roko vse v redu, tista dva kostna delca sem dobil domov za spomin. Večji delec je bil dolg centimeter in pol in širok kakega pol centimetra.

Kdaj je pa nastala ta poškodba?

Ni povsem jasno, ali je do nje prišlo med treningom ali enkrat, ko sem padel po rosni travi na parceli. Nosil sem natikače, stopil na spolzko travo in me je zradiralo. Kakih 14 dni me je komolec zelo bolel, ampak sem mislil, da gre pač za navaden udarec. Ko sem začel trenirati, sem nanj pozabil, me je pa bolečina omejevala.

Je regeneracija pri štiriintridesetih kaj počasnejša, kot je bila pri štiriindvajsetih?

Ja, prav gotovo. Počasnejša, je pa ­kvalitetnejša. Biološko gledano je to povsem normalno.

Pred tem dvobojem ste omenjali ­tudi poškodbo kolena, da vas je ta v preteklih letih precej ovirala.

Poškodovan sem imel laterarni meniskus, razcefran je bil. Letos so mi ga operirali in vse leto sem se nekako boril s treningom in z bolečinami. Pri pripravah za Martineza je bilo koleno tisto, ki je bilo najbolj vprašljivo, ampak sem takrat lahko trening malo prilagajal, kombiniral s telesom, pri poškodbi roke je bilo pa drugače. Ni bila tako vidna, je pa bila veliko bolj moteča, ker je v boksu vendarle vse odvisno od rok. Ne gre tako, da bi desna roka nadomestila levo ali obratno. K sreči se je vse dobro izšlo.

V nekem intervjuju sem prebral, da vam je bil film Rocky všeč do tis­tega trenutka, ko se dejansko spopadeta z Apollom Creedom. Kaj vam je šlo na živce?

Vsekakor brutalnost in primitivnost ­tistega dvoboja. Vse razen pogumnega srca in požrtvovalnosti. Prejeti toliko udarcev, tolikokrat vstati in nadaljevati borbo sicer ni nemogoče, je pa vsekakor pretirano.

Ste bili sami kdaj nokavtirani, ste kdaj v ringu padli?

Ne, nikoli.

Niti na treningih?

Ne, niti na treningih.

Ampak tisti dvoboj med našim ­Simčičem in Romunom Vargo, ki je bil na sporedu pred vami, me je pa malo spominjal na Rockyja. Ste si ga ogledali?

Videl sem ga v posnetku in moram reči, da me je Romun malo presenetil, da je sploh zdržal tako dolgo. Slabšega boksa si ne moreš želeti. Da te nekdo nasaja z roke na roko devet rund. To je pol ure. In prej ali slej mora priti do epiloga. Po mojem zadnji udarec, ki ga je prejel, sicer čist, še zdaleč ni bil tako močen, kot so bili oni pred njim, predvsem v prvih štirih, petih rundah. Je pa bilo z njim k sreči vse v redu, odnesel jo je brez poškodbe.

Hollywoodski filmi praviloma gradijo napetost na strahu boksarja, da ga bo nasprotnik potolkel do smrti. Kdaj pomislite na to?

Tega me ni strah in o tem ne razmiš­ljam, čeprav se po drugi strani zavedam, da je to mogoče. Če bi primerjal ta strah s strahom, ki ga imaš pred vstopom v ring, najverjetneje ne bi počel tega.

Najbrž je prednost vaše kategorije v primerjavi s supertežko ta, da udarci vendarle niso tako morilsko močni.

To je res, čeprav je treba upoštevati ­tudi to, da je zame, za moje kilograme, kak udarec enako močen kot v supertežki, le da se tam vidi, ker je velikokrat počasen. Udarci so pri nas hitrejši, pa več jih je in zato lahko supertežkaši boksajo tudi do 45. leta, kar pri nas ni mogoče.

Poznamo vašo zgodbo o tem, kako ste zašli na trening boksa, ko ste iskali nogometaše, zanima pa me, zakaj je vam uspelo, vrstnikom pa ne?

Vsak ima svojo življenjsko zgodbo in pri boksu je tako, da tudi ko si najboljši, si tepen. Nikogar nočem obsojati, ampak mogoče je komu zmanjkalo volje, požrtvovalnosti. Pa še to je, da gre človek v službo in potem dobi plačo. Mnogi med njimi so si najprej zaželeli plače, še preden bi kaj naredili. Sam sem pa hotel biti v tem, kar delam, popoln in zato maksimalno vztrajen.

Kaj pa vaše telesne predispozicije? Ste idealni za boksarja?

Ne vem. Predvsem je vse odvisno od posameznika. Nekateri imajo fizične predispozicije, ki sem jih tudi sam nedvomno imel, nekateri imajo prirojeno eksplozivnost, hitrost in podobno.

Boksarji so sprinterji?

Bolj kombinacija. Ne preveč dobri sprinterji in ne preveč dobri maratonci. Dobri v obojem. Pri meni je odločilo to, da sem vedno hotel od sebe dati svoj maksimum. Sicer se pa nisem nikoli ukvarjal s tem, zakaj je meni uspelo, drugim pa ne. Velikokrat se mi je zdelo, da so drugi večji talenti kot jaz.

Ste od vsega začetka veljali za ­obetavnega?

Mislim, da sploh nisem premogel talenta. Če bi primerjali moj talent z uspehom, o talentu sploh ne bi mogli govoriti. Na začetnih treningih sem se ubijal s kolebnico, ko je trener rekel levo, nisem vedel, ali misli z roko ali z nogo, ko je rekel aperkat, je bil direkt, ko je rekel kroše, je bil aperkat in podobno. Tako da o talentu pri meni ne moremo govoriti. Lahko pa govorimo o delavnosti in o želji nekaj doseči.

No, saj zdaj vedno pogosteje govorimo tudi o delovnem talentu ...

Točno tako.

Vaša bojna teža je dobrih 66 kilogramov ...

66 in 678 gramov.

Sicer ste pa nad njo?

Ja, moja normalna teža je tam nekje 75, 76 kilogramov, ko začnem trenirati, pa okoli 73. Potem pa sledi prilagajanje hrane in manipulacija z vodo.

Je težko shujšati pred dvobojem?

V zadnjem času niti ne več tako, kot je bilo prej, ker sem odkril formulo, po ­kateri gredo kilogrami dol kot za šalo. Vzame pa svoj davek – fizično moč, trpi pa tudi psiha.

Pa lahko tako zelo shujšate v tako kratkem času samo z naravnimi sredstvi? Diuretiki oziroma odvajala so prepovedani?

Ja, razna odvajala vode so vsa prepovedana. Ni šans. To tudi podpiram. Kontrola dopinga je pa še strožja kot v drugih športih. Bi rekel, da smo boksarji na zgornji meji strogosti, kar se dopinga tiče. Zelo malo je dovoljenega. Kakršnakoli zdravila, če so že dovoljena, jih mora predpisati zdravnik, in če ugotovijo, da nisi bolehal za boleznijo, za katero si vzel zdravila, obveljaš za pozitivnega.

Koliko ljudi dela v vašem timu?

Če naštejem vse, jih je tam med 20 in 30. Stalno zaposlenih je 10. Kondicijski trener je Tomaž Jagarinec, nutricionist je tudi slovenski, in sicer Tomaž Jakše, trener je Dirk Dzemski ...

Jim zaupate?

Vsekakor.

Ste kaj razmišljali o tem, da bi prestopili v kakšno višjo kategorijo? Če prav razumem, bi kot prvak ohranili svoj status na lestvicah.

Treba je vedeti, da celotno mojo zgodbo uravnava menedžer. Če bo on v tem ­videl interes, se bo to zgodilo. Kaj si jaz mislim o tem, je povsem nepomembno. Sam takole gledam na to: v mojih rokah je moja psiha, o vsem drugem odločajo drugi. Tudi o treningu. Moja edina skrb, kar se tiče bok­sa, je ta, da pridem dvakrat na dan, in ­sicer ob desetih dopoldne in ob petih po­poldne, na trening. Kaj bom delal, kako bom delal, o tem razmišljajo drugi. Jaz moram temu samo dodati svoj maksimum. Organizacija vsega je popolnoma v drugih rokah.

Preden ste se podali v Nemčijo, ste bili menda sedemkrat državni prvak med amaterji?

Hm, dobro vprašanje ... Mislim, da večkrat, devetkrat, če se ne motim. Ne vem.

Ampak ti naslovi v belem svetu nič ne štejejo?

Ne. Zame noben naslov ne šteje prav veliko, če mislim pri tem na svojo življenjsko zgodbo, če mislim pri tem na svoj značaj. Če me ne bi nenehno spominjali na to, bi sam verjetno že pozabil, da sem svetovni prvak. Rad bi se vrnil v svoje prejšnje življenje, ki ga od lanskega decembra ne živim več. Pa ne obžalujem tega, kar se mi je zgodilo, in hvala bogu, da se je zgodilo.

Na olimpijske igre, čeprav ste bili blizu uvrstitvi nanje, niste šli nikoli?

Ne. Samo dve točki sta mi manjkali. Boril sem se v dvoboju, za katerega še danes oba s trenerjem Milutinovičem veva, da bi moral zmagati, a so sodniki razsodili drugače. Takrat je bila tudi Boksarska zveza Slovenije klinično mrtva oziroma v nokdavnu. Z uspehi, z rezultati smo jo boksarji preraščali in, žal, me še do danes ni prepričala. Mi je pa žal, da nisem šel na olimpijske igre.

Vas to takrat ni potrlo? Si niste rekli: moji amaterski časi so mimo, zdaj pa v službo?

Velikokrat sem razmišljal o tem, o tem trenutku, ko bom vedel, da je dovolj. Ko recimo ni bilo niti za položnice, za kruh, za karkoli. Iskal sem že službo, pa si vsakič premislil in sklenil poskusiti.

In ste šli v Magdeburg?

Ja, na poskus.

Magdeburg je boksarski center?

To vse bolj postaja. V njem je ta klub. Iskal sem kakršnekoli možnosti, pa ni šlo, in šele takrat sem se zavedel, da vsak ne more postati profesionalec. Oziroma lahko postane, ampak za 50 evrov na borbo in nastavljanje glave. Takrat sem se povsem slučajno pogovarjal s Tomažem Barago, ki mi je omenil, da ima prijatelja z zvezami v Nemčiji. In sem dobil priložnost preizkusiti se, ali ustrezam klubu v Nemčiji. Odšel sem na tritedenski preizkus in k sreči so opazili potencial in sem lahko ostal.

Kakšen pa je bil ta tritedenski ­preizkus?

Ne bi ga ponovil. Če bi vedel, kaj me čaka, bi raje ostal v Sloveniji, in če ne drugega, kopal jarke. Brutalno. Po 16-urni vož­nji z vlakom sem presedlal v avto, takoj v telovadnico in boksal z današnjim evropskim prvakom. Sparingi, vsak dan. Takoj zatem sem odšel z njimi na priprave, kjer so me spet čakali sparingi in trenerji, ki so me opazovali in komaj čakali, da bom rekel kaj takega kot: Danes ne bi ... Ali: To mi je težko ... Predvsem s tem mi je uspelo prepričati trenerja, da sem ostal.

Sparingi so treningi z nasprotnikom?

To so treningi, ki so pravzaprav brutalnejši od same borbe. Borba je nagrada za sam trening. V tem času, ko sem bil sam na preizkušnji, je bilo takšnih vsaj še 20, ki so bili, vsaj tako se mi je zdelo, vsi boljši od mene. Med njimi so bili tudi Nemci, največ jih je bilo pa Rusov, tudi Romuni, Madžari, Irci ... Vse mogoče.

Je Nemčija boksarsko najbolje ­organizirana država na svetu?

Prav gotovo.

Ampak svojih boksarskih zvezd pa skoraj nima. Največji 'nemški' zvezdi sta ukrajinska brata Kličko?

Nekaj posameznikov izstopa, ampak kakšnih megazvezdnikov pa res nimajo. Razen Svena Ottkeja [nekdanji boksar, svetovni prvak v srednji kategoriji, ki se je upokojil brez poraza], Henryja Maskeja [nekdanji svetovni prvak v težki kategoriji] in zelo pred časom Maxa Schmelinga [predvojni svetovni prvak v težki kategoriji]. Takšnih danes več nimajo, radi pa preimenujejo tuje boksarje in jih postavijo v drugo zgodbo.

So vas vzeli za svojega? Na vaši spletni strani sem videl, da so vam podelili nogometni dres FC Hertha.

Vse je posel in tako je treba gledati na to. Bolj ko poslovno uspevaš, tem raje te imajo, slabše ko ti gre ... Sam se s tem ne obremenjujem, ali so me vzeli za svojega ali ne. Dali so mi možnost za uspeh, in ­izkoristil sem jo. Vesel sem, da sem jim lahko vrnil. Bistveno drugačni časi so, ­bistveno drugače se obnašajo, kot so se pred naslovom svetovnega prvaka.

Ali je za to, da Nemci nimajo svojih velikih boksarskih zvezd, krivo tudi, da so mogoče civilizacijsko malo ­razvajeni?

Vsekakor je razvada eden od krivcev. Pa še to je, da so tisti njihovi, ki obetajo, prehitro zadovoljni.

Je vam pri tem uveljavljanju v ­krutem boksarskem svetu pomagalo, da ste morali sami skrbeti zase že od malih nog?

Nikoli se nisem ukvarjal s tem, kaj je kdo dobil pa zakaj. Vsako stvar sem si želel pošteno zaslužiti in pošteno vrniti. Vse drugo me sploh ni zanimalo. Je pa bila zaradi tega moja pot lažja kot pri tistih, ki so bili razvajeni in so se potem morali soočiti z realnostjo in zaradi tega jim niti ni moglo uspeti.

Zaradi alkoholizma v družini ste ­morali še kot otrok k sorodnikom in od tam v internat, kar ponuja material za hollywoodsko zgodbo. In če bi bil po njej posnet film, bi glavni junak podoživljal hude travme. Vi pa, kot se mi zdi, niti ne?

Mogoče pa pomaga boks. [smeh] Ne vem ... Nobenih negativnih predstav nimam. V tistem krogu, v tistem obdobju je pač tako bilo. Tudi moji starši niso imeli lahkega življenja in na vse skupaj gledam kot na kakšno srečno naključje. Pravzaprav mi ni v življenju nič manjkalo, razen tiste otroške starševske ljubezni, ki jo lahko šele danes vidim oziroma sem jo pogrešal. Ampak to pa edino. Vse drugo ... Ja, nisem edini, ki se mu je v naši vasi to dogajalo, in si zaradi tega nisem nikoli mislil, da sem kaj posebej ubogi. Imel sem pa možnost oditi iz tistega okolja, do tete, v internat, do tete, do trenerja in na svoje. Verj­etno moja današnja zgodba ne bi bila ­takšna, kot je, če bi manjkala kakšna kap­ljica. Ne vem, zakaj bi se moral počutiti ubogega, razen pač zaradi te manjkajoče starševske ljubezni. Še vedno sem imel priložnost, da sem bil tam, kjer je mir, kjer ni alkohola, kjer ni nasilja. To bi rekel, da je sreča mojega življenja. Dandanes imam rad očeta, mater, še vedno živita v Halozah in se videvamo. Takšni časi so bili, nič rožnati in se niti nočem poglabljati v to, kaj je bilo pa kaj bi lahko bilo, če bi bilo drugače. Pač, življenje je takšno, in zakaj bi črpal iz negativnih reči, če mi ni treba.

Nekje sem prebral, da vas je žena pripravila do tega, da ste se sestali s starši.

Žena je predvsem zaslužna za to, da sem iskal kvalitetne stike z njima. Rada bi ju spoznala in prav gotovo je ona sokriva za to, da se družimo. Čeprav ne morem reči, da se ne bi, če nje ne bi bilo. Verjetno bi se pozdravili, če bi se kje srečali, pristnosti pa najbrž ne bi bilo. Težko rečem.

Pred vašim dvobojem z Jackiewitzem smo si lahko ogledali tudi nastope žensk. Če se ne motim, niste najbolj naklonjeni ženskemu boksanju.

Ne, da nisem naklonjen. Vsak lahko počne, kar hoče, zase pa lahko rečem, da me prej boli kot pa veseli ženski boks. Gledano iz tega čustvenega kota. Ampak ženske imajo vso pravico početi vse,
kar počnemo moški.

Se pravi, da ni večje nevarnosti, da bi vaši dve hčeri stopili v ring?

Na koncu se bosta sami odločili, in to resno mislim. Če bosta želeli boksati, bosta pač boksali. Nisem jaz poslan na Zem­ljo oziroma nisem njun starš zato, da ju bom usmerjal v to, kaj bosta počeli. Seveda jima bom svetoval, ampak odločili se bosta pa sami.

Ampak ko razmišljate o njuni ­prihodnosti, kaj si predstavljate?

Naj bosta aktivni v kateremkoli športu ali kakšni drugi dejavnosti. Kar jima bo pač všeč. Mogoče pa to sploh ne bo šport. Pomembno je samo to, da sta srečni sami s seboj, da se ne obremenjujeta s tujimi pričakovanji. Vem, da vsi pričakujejo kak tak stereotipni odgovor, da bosta učiteljici ali zdravnici z ne vem kakšno stop­njo izobrazbe, ampak če bosta frizerki in jima bo to všeč, je tudi meni prav. Pomagal jima bom pri odločanju, ne bom pa imel zadnje besede.

Besedilo: Tadej Golob

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord